Ljubo doma, kdor ga ima

Tako. Odprava po Londonu in delu zahodne Irske je končana, bilo je super, vendar biti spet doma pa je še bolje (npr. vedno dostopna čista wc školjka in zdrava hrana). Vse dni mi je bilo zabavno – kljub natrpanem urniku – in nisem imela nobenih (negativnih) izkušenj z morebitno izgubo denarja, dokumentov,  prometnimi nezgodami, boleznijo ali čem podobnim. Vse je šlo kot po maslu, razen prenočevanje na letališču je bilo nekoliko bolj travmatično.  🙂
Spanec začnem nadomeščati na tri…dva…ena…zdaj!!!

image

London #4

Pristali smo menda 20min pred predvideno uro, ne vem zakaj, ker sem spala. Primanjkljaj spanca je uradno potrjen, v Shannonu se je bolj slabo spalo. 🙂 Natankala sem se z izdatno dozo kavr in odšibala s transferjem do Old streeta. Vreme je bilo preprosto prelepo, da bi ga zabila nekje v stavbi.  Obiskala sem Greenwich in skakala iz gmt+0 na gmt+1, si od zunaj ogledala observatorij, s hribčka pa se je odprl tudi pogled na pregrešno grdo dvorano (O2? Ne vem na pamet), tisto ki izgleda kot gigantski ježek. Res je grda.
Spomnila sem se, da si nisem ogledala National history museum, zato sem takoj odletela na drugo stran centra, kar mi je vzelo toliko časa,  da je bilo že smešno.  Vseeno sem prišla pravočasno,  da sem si lahko ogledala dinozavre, morske živali ipd.; lep muzej je. Šla sem še nekaj pojest, malo vandrala naokoli in dan je minil.  Sedaj sem že v Lutonu, kjer zgrožena ugotavljam, da so vsi najboljši kotički za spanec in polnjenje telefona zasedeni. Danes testiram kako se spi v stilu konja – stoje. 🙂 Se hecam, bom kar enga tipa tam spodila stran in se naselila v njegov kot. Po Darwinu – je treba preživet!

image

Galway – Limerick – Cashel

Zjutraj mi je Caroline pripravila kraljevski zajtrk, ob čaju pa sva še poklepetali. Ko sva se za slovo objeli in je za menoj zaklicala “Take care,  sweetie!”, sem vedela, da se začenja zgodnji stadij Velike popočitniške depresije.
Ob pol osmih zjutraj je bil Galway že za mano, krenila sem proti Limericku. Pot ni bila nič posebnega, ni bila naporna, gofljam na tamkajšnjem radiu se moram zahvaliti, da je prijetno minila. Zanimivo: dostikrat sem slišala oglas/sporočilo, naj novopečeni starši dobro razmislijo preden otroku nadenejo eksotično ime. Ker pa očitno tudi Irci odločajo o novem družinskem zakoniku, sem že od štarta na vsakem koraku bombardirana z napisi “Vote Yes!” in “Vote No!”.
Kakorkoli že, prispela sem v Limerick, kjer sem našla garažno hišo (za kar mi je bilo kasneje žal – madonca, kake cene) in takoj pljunila v roke. Na Irskem res ni težko najti starodavne zgradbe, ker so povsod, ker so zanimive in jih znajo iztržiti. Zato sem se za dobro jutro odpravila v St. Mary cerkev, ki je vrhunsko ohranjena in ima prelepe vitraže. Zijala sem pasla kar dolgo, saj tudi zaradi vremena nisem hotela prekmalu ven. Pihalo je, občasno deževalo, potem ful sonce, ura pa je bila prezgodnja – večina muzejev se odpre ob desetih dopoldne. Sprehodila sem se naokoli in naletela na utrdbo King John’s castle. Vstopnina je bila vredna vsakega centa, gre za res lep vpogled v grad, ki je nekoč branil Limerick – “mali London”. Komaj sem se spravila ven.
Na brzino sem nekaj pojedla in skalkulirala, da imam še dovolj časa, da  pičim v Cashel pogledat znameniti Rock of Cashel – utrdbo.
Trenutno jo sicer obnavljajo, zato si je nisem ogledala znotraj. Sem pa šla en krog okrog obzidja, kjer sem morala preplezati ograjico z bodečo žico (evo luknje v najljubših pohodniških hlačah) ter preplezati višji kamniti zid (ob doskoku sem pomislila, da sem zdrobila oba gležnja + kolk, kar se je kmalu izkazalo za lažen alarm). Zakrožila sem po mestecu, pofirbcala v trgovinici z volnenimi izdelki (zelo lepe plašče in puloverje imajo!).
Krenila sem proti v Shannonu, zato ker bo Shannon zihet tako kul, da bom našla kavarno, kjer bom uživala v sončnem zahodu in kjer si bom ogledala še sto novih stvari.
Ne bi se mogla bolj motiti. Shannon je tipično spalno mesto, mesto duhov. Šla sem v edini pub, ki je bil tako grozen, da sem šla takoj ven. Še najbolj zanimiv je bil možakar s štirimi izjemno discipliniranimi psi, ki so neprivezani zvesto sledili gospodarju. To je bilo vse kar mi je Shannon ponudil. Poleg dragega bencina.
Tu se cene bencina precej spreminjajo od črpalke do črpalke.
Ob vračilu avta sem premlevala račun. Vidim, da se bom morala precej naučiti.
Ob izposoji avtomobila dobiš pol tank goriva, vrniti moraš prav tako pol tank goriva. Vendar ti škrtuhi zaračunajo poln tank bencina pri ceni 2€/liter, kar je že ulala in stane več kot 100€! Najhuje pri temu je, da nočem njihovega najdražjega tanka v mojem lajfu. Daj mi praznega in ti praznega pripelje. Vendar so te zadeve vedno nekje v drobnem tisku in znesek, ki pri rezervaciji izgleda tako strašno ugoden, na koncu ni več ugoden. Niti približno ne.
Trenutno čičam v najbolj dezertiranem, depresivnem letališkem terminalu v Shannonu in nestrpno čakam jutro in polet proti Londonu.

image

Galway in krog okrog njega

Zbudila sem se okrog pol sedmih, zunaj je bilo že precej svetlo, ob sedmih sem se že odpeljala iz Doolina. Odločila sem se za pot ob obali, kar je imelo za posledico to, da sem dobesedno vsakih sto metrov ustavila z vzklikom “waaadaaafaaaak”, tekala s fotoaparatom in se trudila, da me orkanski veter ne bi odnesel. Kombinacija jutranjega sonca, morje in vsega hudega vajena zemlja so dajali res izjemno podobo.
Očitno sem krenila dovolj zgodaj, ker ni bilo nikogar drugega na cesti, kaj šele da bi bila gužva. Ann me je namreč opozorila na avtobuse, ki še dodatno zožajo že tako zelo ozke ceste. Ceste so res ozke,  poleg tega Irci ne poznajo bankin in koncu asfalta takoj sledi kamnita ograja (škarpa), zato vse skupaj spominja na bob stezo. Irci ne poznajo niti minimalnega radija vertikalne zaokrožitve – na cestah so taki hribčki, da sem enkrat dejansko poletela z avtom (jp, slišala sem, ko sem “pristala”), zelo pa so radodajni z omejitvami hitrosti – mimo naselja omejitev 100km/h ni nič neobičajnega. Opažam, da se tu kar korajžno peljajo po teh cestah, čeprav omejitve skoraj ne moreš preseči. Ovinkov je relativno malo, je pa vsak tako zahrbten,  da je groza. Tako, da je treba biti precej pozoren.
Zjutraj sem se torej peljala skozi zaspane vasice Aillaide, Fanore, Ballyvaughan (ful luštno ime za vas!)… Vse dokler nisem prispela v Galway. Poiskala sem prenočišče, gospa Caroline me je prijazno sprejela, predala ključe in takoj sem krenila naprej.
Končno sem prišla do evrov, nakupila hrane za cel dan in peljala proti Spiddal-u. Prepričana, da me bolj ne more prepihat kot me je, sem parkirala tik ob morju in fotografirala. Avto se je zaradi vetra zibal, telefon pa mi je plesal v dlani. Postrgala sem se s prepiha kakor hitro se je dalo. 🙂 Kljub temu je nastala panoramska slika.

image

Zanimivo je, kako zelo se pokrajina spreminja: od zelene, z ovcami in kravami posutimi, do krute kamnite ravnine, kjer ne more uspevati nič razen kake majhne rožice. Kar se ovc tiče – tukaj bivajo najbolj kultivirane ovce na svetu. Stojijo ali hodijo zraven ceste, nikoli ne naredijo frke v prometu.  Ne potrebujejo ograje, ker so kultivirane ovce, ki ne hodijo po cesti. Pika.
Malo manj kultivirana od teh ovc sem bila jaz, ko sem zopet iskala grmovje za wc. V radiju 20km ni bilo grmovja, jaz pa že zelena v obraz. V daljavi sem zagledala gozd… Stopim na gas in gozd se manjša kot bi bil fatamorgana. Ko sem prišla mimo ni bil nič večji od družine grmovja, ampak zbirčna pa že  ne bom, a ne? Šibam proti grmovju, gledam če so kje kake ovce, krave ali ljudje – opala! Tukaj je pa močvirje! Zdaj pa previdno, da se ne zmočiš! Skačem na kamne, dokler nisem v grmovju, opravim in se presrečna vračam nazaj, ko sem stopila v pol metra globoko vodo, desna noga popolnoma premočena, leva pa komaj kaj manj. Kolnem. Edina opcija je, da vozim bosa, sicer me bo zeblo. Tako sem vozila bosa, dokler se nogavice niso posušile, nato sem si nataknila polivinilaste vrečke in nataknila nazaj mokre teniske. Kot debil.
Šla sem mimo naravnega rezervata, katerega ime sem spet pozabila, Westport pa je bilo prvo večje mesto v katerem sem se ustavila. Tam sem spila kavo, ki sicer ni bila za prehvaliti,  vendar milijonkrat boljša od grozljive brozge, ki sem jo dobila iz avtomata v neki zakotni vasi. Trkam na les in ugotavljam, da me nič ne boli želodec. K temu v veliki meri prispeva dejstvo, da sem jo pol polila v avtu.
Galway je bil ob peti uri popoldne kot poezija, ko sem prispela do prenočišča. Tu mi je Caroline ponudila krasen čaj s piškoti, malo sem se ulegla in spočila, vendar imam še vedno namen skočiti v center na pivo v bližnji pub.

image

Ennis -??? – Doolin

Bi napisala kje sem se vozila, pa ne vem.
Iz Ennisa sem krenila severno, šla čez podeželje mimo jezera Long rabbit, čez mestece Gork in potem strogo na zahod, do naravnega rezervat Dromore, katerega sem očitno zgrešila. Tam čez sem se peljala čez mali miljon vasic, katerih ime si nisem zapomnila. Vsake toliko časa sem opazila npr. ostanke ruševin samostana iz 7. stoletja, cerkve in gradove
Zanimivo je tudi kako redko je to območje poseljeno,  oz. brez kakršnegakoli reda. Krasne vile na ogromni parceli sredi ničesar, mala mesta sicer imajo neko strukturo, hiše v vaseh pa so nametane kakor se je lastnikom zdelo.
Ker sem bila sredi ničesar, je bilo treba tudi lulat it sredi ničesar. Ko res nisem mogla več niti sedeti, sem parkirala, preplezala prvo ograjo, ki sem jo zagledala (vse parcele imajo ograjo), odpela pas in se še z odpetim pasom pognala nazaj čez ograjo. Krave. Sovražno razpoložene so se pasle par metrov stran. Close call.
Po vseh pustolovščinah z iskanjem wcja, sem pridrsala v Doolin.  Pokrajina je pistala bolj zanimiva. Fantastična! Teren se spusti vse do morja (pristanišče Aran) ali pa ostane kar nekje v zraku (Cliffs of Moher). Šibala sem do domovanja gospe Ann, kjer bom nocoj prespala, nato pa sem se ustavila na poznem kosilu: pomfri, solata in lazanja z govejim mesom, za povrh pa še temen Guinnes za dehidrirano dušo. (v gostilni na tabli je pisalo:”For fox sake, have a pint!”) Nažrla sem se da nisem mogla ne stat, ne sedet in ne ležat.
Potem sem odbrzela na Cliffs of Moher (zaradi butasto parkiranega avta je bilo bolj na hitro), nato pa še obalo direktno pod Doolinom. Oboje fantastično, brez besed.
Ko sem se ob osmih vračala k prenočišču, je bili sonce še visoko in tudi sedaj ob desetih zvečer je tu še vedno dan. Z Ann sva prijetno poklepetali ob čaju in torti, sedaj pa se v pižami grejem v električno ogrevani postelji. Ja, danes me je nenormalno prepihalo. Veter res močno piha, dežnik mi je skoraj prelomilo na pol. Vremenu sploh ne moreš slediti – ob petih je huronsko deževalo, ob sedmih je bilo nebeško sonce. Kakorkoli že, električno ogrevanje za moje premražene ude bi morala uvesti tudi pri nas doma. 🙂

image

Shannon – Ennis

Ravnokar v Ennisu pijem kavo, sendvič sem že zmlatila, obenem pa se tepem po glavi, ker sem pozabila na dejstvo, da je nedelja in je večina restavracij zaprtih, ter da sem pozabila zamenjati preostanek funtov v evre.
Na letališču sem si izposodila avto, dobila sem čisto novega VW Polo-ta, ki je krasen za vozit. Težko se bo spraviti nazaj v Twingota…
Ko se še usedla v avto, je bila prva reakcija “Ne, ne, ne, ne bo šlo, ni šans.” Potem sem se spomnila, da sem popolnoma zavarovana 🙂 in speljala s parkirišča,  naprej je pa kar šlo. Škoda edino,  da na avtu ni nikjer na veliko napisano, da je avto rentan, ker bi me morda potem še kdo toleriral. Navigacija super dela.
Prispela sem v najbližje mestece Ennis, kjer sem šla malo pogledat za hrano ipd. Seveda veselo dežuje in dvakrat v treh minutah mi je obrnilo dežnik. Folk tukaj ne uporablja dežnikov, postaja mi jasno zakaj. 🙂
Poskusila bom narediti kako fotografijo, potem pa se bom počasi odpravila naprej.

Letališče Stansted

S super udobnim National Expressom (usnjeni sedeži in take fore) sem se pripeljala do Stansteda,  vmes malo zakinkala, sedaj pa čakam na informacije o letu.
Stansted…no, to pa ni več tak pajzlček kot Brnik, vendar se je težko izgubiti. Pri preverjanju prtljage se moraš sleči do majice; pas, ura, pri nekaterih tudi čevlji – gredo dol. Ko sem vrečko s tekočinami položila poleg kovčka na pladnju, kovčka nisem zaprla, ker bo treba stvari spet zložiti noter. Na to sem seveda pozabila, ko sem prišla mimo varnostnikov, potegnila kovček iz pladnja in bum – vse gate, majice, umetni nohti, spominki in ena umazana nogavica – vse je ležalo pred recimo 50 ljudmi. Ko sem metala stvari nazaj v kufer (moram povedat, da sem imela vse stvari perfektno zložene, sedaj pač niso) in pazila da česa ne pozabim…sem očitno pozabila trenirko-pulover. Nekje. Ne vem kje, izhlapela je.
Prva stvar v Shannonu bo šoping, ker tukaj sploh ni toplo.
Kljub temu, da res niso topla jutra, sem spet videla nekaj deklet v papučah. Papuče, japanke, whatever, jaz pa zamotana kot medvedka.

Še 20min počakam, potem se gate odpre,  čez dve uri pa bom na drugem otoku, na Irskem.

image