Galway – Limerick – Cashel

Zjutraj mi je Caroline pripravila kraljevski zajtrk, ob čaju pa sva še poklepetali. Ko sva se za slovo objeli in je za menoj zaklicala “Take care,  sweetie!”, sem vedela, da se začenja zgodnji stadij Velike popočitniške depresije.
Ob pol osmih zjutraj je bil Galway že za mano, krenila sem proti Limericku. Pot ni bila nič posebnega, ni bila naporna, gofljam na tamkajšnjem radiu se moram zahvaliti, da je prijetno minila. Zanimivo: dostikrat sem slišala oglas/sporočilo, naj novopečeni starši dobro razmislijo preden otroku nadenejo eksotično ime. Ker pa očitno tudi Irci odločajo o novem družinskem zakoniku, sem že od štarta na vsakem koraku bombardirana z napisi “Vote Yes!” in “Vote No!”.
Kakorkoli že, prispela sem v Limerick, kjer sem našla garažno hišo (za kar mi je bilo kasneje žal – madonca, kake cene) in takoj pljunila v roke. Na Irskem res ni težko najti starodavne zgradbe, ker so povsod, ker so zanimive in jih znajo iztržiti. Zato sem se za dobro jutro odpravila v St. Mary cerkev, ki je vrhunsko ohranjena in ima prelepe vitraže. Zijala sem pasla kar dolgo, saj tudi zaradi vremena nisem hotela prekmalu ven. Pihalo je, občasno deževalo, potem ful sonce, ura pa je bila prezgodnja – večina muzejev se odpre ob desetih dopoldne. Sprehodila sem se naokoli in naletela na utrdbo King John’s castle. Vstopnina je bila vredna vsakega centa, gre za res lep vpogled v grad, ki je nekoč branil Limerick – “mali London”. Komaj sem se spravila ven.
Na brzino sem nekaj pojedla in skalkulirala, da imam še dovolj časa, da  pičim v Cashel pogledat znameniti Rock of Cashel – utrdbo.
Trenutno jo sicer obnavljajo, zato si je nisem ogledala znotraj. Sem pa šla en krog okrog obzidja, kjer sem morala preplezati ograjico z bodečo žico (evo luknje v najljubših pohodniških hlačah) ter preplezati višji kamniti zid (ob doskoku sem pomislila, da sem zdrobila oba gležnja + kolk, kar se je kmalu izkazalo za lažen alarm). Zakrožila sem po mestecu, pofirbcala v trgovinici z volnenimi izdelki (zelo lepe plašče in puloverje imajo!).
Krenila sem proti v Shannonu, zato ker bo Shannon zihet tako kul, da bom našla kavarno, kjer bom uživala v sončnem zahodu in kjer si bom ogledala še sto novih stvari.
Ne bi se mogla bolj motiti. Shannon je tipično spalno mesto, mesto duhov. Šla sem v edini pub, ki je bil tako grozen, da sem šla takoj ven. Še najbolj zanimiv je bil možakar s štirimi izjemno discipliniranimi psi, ki so neprivezani zvesto sledili gospodarju. To je bilo vse kar mi je Shannon ponudil. Poleg dragega bencina.
Tu se cene bencina precej spreminjajo od črpalke do črpalke.
Ob vračilu avta sem premlevala račun. Vidim, da se bom morala precej naučiti.
Ob izposoji avtomobila dobiš pol tank goriva, vrniti moraš prav tako pol tank goriva. Vendar ti škrtuhi zaračunajo poln tank bencina pri ceni 2€/liter, kar je že ulala in stane več kot 100€! Najhuje pri temu je, da nočem njihovega najdražjega tanka v mojem lajfu. Daj mi praznega in ti praznega pripelje. Vendar so te zadeve vedno nekje v drobnem tisku in znesek, ki pri rezervaciji izgleda tako strašno ugoden, na koncu ni več ugoden. Niti približno ne.
Trenutno čičam v najbolj dezertiranem, depresivnem letališkem terminalu v Shannonu in nestrpno čakam jutro in polet proti Londonu.

image

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s