Kolesarjenje iz Šmarjeških Toplic v Cankovo

V nedeljo ob sedmih zjutraj smo se z Miho, Stanetom, Igorjem, Alešem, Mijo in Rudijem zbrali na dogovorjenem mestu. Sonce je že migetalo na nebu, ozračje pa je še vedno bilo prijetno hladno, zato mi »narokavčniki« niso bili odveč. Odpravili smo se na kratek obisk k Tinetu, potem pa smo se odpravili iz Šmarjete proti Zameškemu, kjer smo se že ogreli in razgovorili. Spremljevalno vozilo nam je sledilo kot senca. 🙂

Malo pred Krškem sem že povozila večjo luknjo, po kateri sem bila prepričana, da bo sledila prva menjava zračnice. Pa temu na srečo ni bilo tako. Še bolj srečno naključje je bilo to, da smo bili dokaj homogena skupina in ni bilo problem voziti skupaj, saj je bil tempo vožnje za vse udeležence primeren. Razen za Aleša, ki je v res fantastični formi in bi lahko vozil precej hitreje. 🙂

Zavili smo proti Brestanici (»narokavčniki« so odfrčali z rok), potem pa po prekmurskem nasvetu zavili na stransko pot čez vas Anže, ki je bila pravi balzam v smislu prometnosti. Resda je bil kak kilometer poti v precej slabem stanju (=direktni šusi v roke in hrbtenico), vendar so mi meglice nad travniki in posamezne hiške v blaženem miru hitro preusmerile pozornost in dobre volje smo nadaljevali pot. Vas Koprivnica je pomenila, da smo prišli v Kozjansko občino, šibali smo naprej proti Bistrici ob Sotli, kjer smo po približno 60-70km naredili prvo pavzo. Na hitro smo se okrepčali, pretegnili noge in nadaljevali naprej. Občutek na kolesu je bil svež, kot da bil pravkar šele začeli kolesariti. No, glede na to, da smo bili šele na tretjini poti, bi bilo nerodno, če bi bil kdo že utrujen.

Ob meji s Hrvaško smo napredovali čez Dekmanco, Imeno do Podčetrtka, potem pa poezija! Od Podčetrtka do Rogaške Slatine smo se peljali po ozki, toda imenitni kolesarski stezi, kjer smo si zopet malo odpočili od motoriziranega prometa. Ob kolesarski stezi je ponekod lepa lesena ograja, presenetila pa so nas tudi pravcata počivališča s klopcami. Morda pa na kolesarskih počivališčih ne tankajo bencina, ampak cviček. Tega nismo izvedeli, ker se nismo ustavljali, temveč šibali naprej.

DSC_0743

Posebej moram pohvaliti tudi spremljevalno vozilo, oz. člana ekipe v njem. Rudi in Mija sta odlično
opravila svoji vlogi. Prigrizki in pijača sta bila nenehno na voljo, navadno smo »tankali« kar leteče – brez postanka. Dvigneš roko, Miji podaš bidon, čez minutko je hladna pijača spet pri kolesu. Pravi profesionalci smo bili. 🙂

DSC_0745

V Rogatcu smo zavili proti Donački Gori, meni pa je prvič v glavi zašumelo: »sej če je Donačka Gora, še ne pomeni, da je dejansko gora, a ne? Kranjska Gora je npr. v dolini«. Ni bila ravnina, gora pa tudi ne, zato je bil strah neupravičen. 🙂 Sledil je krasen spust, pri katerem sem namerila tistih maksimalnih 60km/h in potem smo po ravnini nadaljevali naprej.

Sonce je kar naenkrat začelo žgati. Zjutraj sem se res zaščitila s sončno kremo, ki pa sem jo prav gotovo že petkrat izšvicala. Vročine ne maram preveč, vendar jo je otročje lahko premagati z veliko tekočine. Malo pred Ptujem noge še niso bile utrujene.

Peljali smo se čez »un ful lep most čez Dravo«, takoj za centrom Ptuja pa smo se ustavili v kavarni, saj smo bili celo pot kar precej hitrejši kot je bilo predvideno. Postregla nas je prijazna natakarica, s katero smo na hitro predebatirali od kod smo, kam gremo in zakaj gremo.

Po malici smo se spravili na kolesa, kar je bilo težje od vsakega vzpona na poti. Mišice in vezi so se ohladile, zobe smo stiskali nekaj kilometrov, potem pa se je telo spet ogrelo in šibali smo kot na raketni pogon.

Po kar nekaj kilometrih ravninske vožnje se je teren naenkrat nagnil in čakala nas je kombinacija »piklca« in sonca, pri katerem smo izšvicali še zadnje elektrolite. Na vrhu hriba smo zagledali gostilno Kostanj, ki je bila dogovorjeno mesto s preostalimi kolesarji, ki so krenili na pot že v soboto. Tam smo se na kratko zadržali in okrepčali, ko smo se skobacali nazaj na kolesa so mišice na nogah v drugo zajokale in opravili smo še zadnje kilometre čez Avstrijski del (Bad Radkersburg) in prispeli v Cankovo, kjer so nas navdušeno pozdravili tako Dolenjci kot Prekmurci.

Po dobrodošlici smo odkolesarili še nekaj kilometrov naprej do rojstne hiše enega od članov odprave, kjer so nas gostoljubni in prijazni Prekmurci pogostili, potem pa smo se vrnili nazaj v Cankovo.

DSC_0751

Ob koncu smo kolesa naložili v kombi in Rudi nas je prijetno utrujene varno pripeljal domov.

Izlet je bil zavoljo odlične ekipe in prelepe route nepozaben in prav gotovo jo bom odpeljala tudi naslednje leto v obratni smeri (če ne bo vmes posegla kaka višja sila), takrat v dober namen za Prekmurce. Ocena: čista petica! 🙂

P.S.: več fotografij si lahko ogledate na tej povezavi.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s