Obalni kolesarski maraton

»Če sta na vremenski sliki narisani dve puščici, se kolesarjenju obeta nič dobrega. Oziroma nič lahkega.« sem v duhu meteorološke znanosti razglabljala/filozofirala na poti do Obale. Avto je živahno premetavalo z ene strani voznega pasu na drugo. Burja.

Instasize_0928182620

Na enem izmed mnogih parkirišč, pripravljenih za udeležence Obalnega kolesarskega maratona, je bilo možno pustiti vozilo in se v polni bojni opremi odpeljati na štart v center Kopra, kjer se je bilo potrebno tudi prijaviti. Tam je bilo že nagnetenih cca. 600 kolesarskih navdušencev, ki jih oblačno vreme in veter nista motila. Vzdušje je bilo nasploh sproščeno in veselo, jaz pa malo zakrčena, saj se mi je obetal prvi večji rekreativni kolesarski maraton.

Instasize_0928183139

Štartala sem iz ozadja iz razumljivih razlogov. 🙂 Začetek maratona zato ni bil eksploziven, kot tisti na televizijskih prenosih dirk, ampak se je kača kolesarjev le počasi vila skozi Koper čez krožišča proti Bertokom. Osredotočenost na ostale udeležence je morala biti na višku, saj dobesedno ni bilo prostora za napake. Na ravnini se je začelo lovljenje skupin, ki imajo podoben tempo. V burji se je vožnja v skupini izkazala podobno kot počivališče, dokler si nisi nabral moči in pobegnil naprej do naslednje skupine. Nekajkrat je zapihalo res brutalno in je bilo nujno močno držati krmilo in ne pasti v obcestni jarek. Večinoma sem varčevala z energijo v nizki legi in dodatno krivila hrbet in vrat, da sem absorbirala kar se da malo vetra. Zanimivo bi bilo, če bi ves ta veter pihal v hrbet…

Od Rižane se je teren začel vzpenjati, skupine so se raztrgale in posamezni kormorani smo večinoma osamljeno vrteli v hrib. Od začetka si nisem upala prestaviti na manjši zobnik, saj je bil moj invalidni Bianchi na tovrstna prestavljanja pripravljen le za silo. Izkazalo se je, da je serviser odlično opravil delo, veriga je švigala malo levo in malo desno in rožnata gmota (=barva opreme in mojih ličk) je počasi grizla v hrib. Vmes sem se »maščevala« in prehitela posameznike, ki so me prehiteli ob začetku klanca ter malo pred Kubedom končno dohitela kolega. V Kubedu sva se ustavila za nekaj sekund za okrepčilo in švignila naprej.

Imela sem občutek, da smo z vzponom v največji meri zaključili, pa temu ni bilo tako. Sledilo je nekaj sladkih, kratkih, strmih vzponov čez najlepši del trase – med vinogradi, tam nekje visoko nad morjem, kdove kje. Razgiban teren je dajal občutek, da srednje dolga trasa ni dolga samo 48km, temveč precej več. Vendar niti za sekundo ni bila dolgočasna.

V Marezigah se je začel spust. Verjetno sem malo pozabila na obrabljene gume na kolesu, ker se nas je troje neustrašno zapodilo proti Kopru. Kljub slabi vetrni zaščiti oči (naslednja investicija so kvalitetna očala), solzah, ki so lile po obrazu in vratu, vetrovki, ki je plapolala kot padalo…sem dosegla osebni hitrostni rekord in prebila bariero nezaupanja v kolo pri spustu. Sledila je vožnja po Kopru in fotofiniš zaključek v ciljno areno nabito z navijači, radovedneži in tekmovalci. Uradne fotografije si lahko ogledate tu.

Super prepihana, super vzdušje, super trasa in super odpeljan moj prvi kolesarski maraton. 🙂

Instasize_0928182914

Advertisements

Bianchi je zbolel.

Zadnjih 14 dni je bilo tako zelo dinamičnih, da, z izjemo brzinske fure do Krškega in šprinterske po bližnji okolici, sploh ni bilo časa sesti na kolo. Večino “prostega” časa sem za volanom kalkulirala, kako čim hitreje priti iz točke A v točke B. Spodnja fotografija me spomni kako je lepa nočna vožnja po Ljubljani.

Instasize_0920103118 (2)

Toda včeraj sem se le odpravila na daljšo kolesarsko turo! Vreme se je dopoldne komaj zadrževalo pred dežjem, vendar se je začelo jasniti. Začetno navdušenje so kvarile “lesene” noge, ki so se že nekoliko odvadile pedalanja. Rahlo, komaj občutno vzpenjanje od Zbur me je budilo, klanec pred Mokronogom pa me je pošteno predramil. Super dobre volje sem šla v aerodinamičen spust, ko mi je postalo jasno, da menjalnik ne bo več sodeloval z mano. Nikoli več. Obračala sem ročici, uporabila razne trike, prosila petkrat, poskusila ročno prestaviti verigo…veriga nikakor ni šla iz manjše “šajbe” na večjo. Ker nisem podkovana v nastavljanju menjalnika, sem se odločila, da bo manjša škoda, če vse skupaj pustim pri miru in se vrnem domov. Seveda se nisem obrnila, da bi se vrnila po isti poti domov. 🙂

Na mali “šajbi” sem tako kolesarila do Sevnice, prečkala Savo in pikirala proti Krškem. Tu gre za večinoma grob/razpokan asfalt, vendar s precej manj prometa in posledično varnejšo vožnjo. Tudi pogled na dolino je prelep. Neusmiljeno me je bičal čelni veter in vesela sem bila narokavnikov ter dokolenk. Vesela sem bila tudi, da bicikl ni obtičal v najtežji prestavi, haha.

Instasize_0920095736 (2)

Ker sem pred meseci naletela na cestno zaporo (makedam torej, ki se je vlekel vsaj 2km = 2km teka s kolesom na ramenih), sem iz previdnosti že pri Blanci prečkala most. Kmalu mi je bilo žal, saj bi lahko brez skrbi podaljšala do Brestanice, od tam naprej pa se res začne zapora. Čez Krško je bilo prometno kot že dolgo ne, zato sem se ob močnem bočnem vetru s težavo prebijala do Križaja, nato pa nekoliko spremenila smer in z vetrom pikirala čez Zameško in v Šmarješke Toplice.

Dolga tura se je na račun tehničnih težav skrajšala vsaj za 50km (v planu je bilo nadaljevati od Krškega vsaj do Obrežja), vendar je bilo 90km bolje kot nič. Na račun nizke (ali visoke – nikoli ne vem) prestave sem se navrtela kot hrček v svojem kolesu.