Bianchi je zbolel.

Zadnjih 14 dni je bilo tako zelo dinamičnih, da, z izjemo brzinske fure do Krškega in šprinterske po bližnji okolici, sploh ni bilo časa sesti na kolo. Večino “prostega” časa sem za volanom kalkulirala, kako čim hitreje priti iz točke A v točke B. Spodnja fotografija me spomni kako je lepa nočna vožnja po Ljubljani.

Instasize_0920103118 (2)

Toda včeraj sem se le odpravila na daljšo kolesarsko turo! Vreme se je dopoldne komaj zadrževalo pred dežjem, vendar se je začelo jasniti. Začetno navdušenje so kvarile “lesene” noge, ki so se že nekoliko odvadile pedalanja. Rahlo, komaj občutno vzpenjanje od Zbur me je budilo, klanec pred Mokronogom pa me je pošteno predramil. Super dobre volje sem šla v aerodinamičen spust, ko mi je postalo jasno, da menjalnik ne bo več sodeloval z mano. Nikoli več. Obračala sem ročici, uporabila razne trike, prosila petkrat, poskusila ročno prestaviti verigo…veriga nikakor ni šla iz manjše “šajbe” na večjo. Ker nisem podkovana v nastavljanju menjalnika, sem se odločila, da bo manjša škoda, če vse skupaj pustim pri miru in se vrnem domov. Seveda se nisem obrnila, da bi se vrnila po isti poti domov. 🙂

Na mali “šajbi” sem tako kolesarila do Sevnice, prečkala Savo in pikirala proti Krškem. Tu gre za večinoma grob/razpokan asfalt, vendar s precej manj prometa in posledično varnejšo vožnjo. Tudi pogled na dolino je prelep. Neusmiljeno me je bičal čelni veter in vesela sem bila narokavnikov ter dokolenk. Vesela sem bila tudi, da bicikl ni obtičal v najtežji prestavi, haha.

Instasize_0920095736 (2)

Ker sem pred meseci naletela na cestno zaporo (makedam torej, ki se je vlekel vsaj 2km = 2km teka s kolesom na ramenih), sem iz previdnosti že pri Blanci prečkala most. Kmalu mi je bilo žal, saj bi lahko brez skrbi podaljšala do Brestanice, od tam naprej pa se res začne zapora. Čez Krško je bilo prometno kot že dolgo ne, zato sem se ob močnem bočnem vetru s težavo prebijala do Križaja, nato pa nekoliko spremenila smer in z vetrom pikirala čez Zameško in v Šmarješke Toplice.

Dolga tura se je na račun tehničnih težav skrajšala vsaj za 50km (v planu je bilo nadaljevati od Krškega vsaj do Obrežja), vendar je bilo 90km bolje kot nič. Na račun nizke (ali visoke – nikoli ne vem) prestave sem se navrtela kot hrček v svojem kolesu.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s