Obalni kolesarski maraton

»Če sta na vremenski sliki narisani dve puščici, se kolesarjenju obeta nič dobrega. Oziroma nič lahkega.« sem v duhu meteorološke znanosti razglabljala/filozofirala na poti do Obale. Avto je živahno premetavalo z ene strani voznega pasu na drugo. Burja.

Instasize_0928182620

Na enem izmed mnogih parkirišč, pripravljenih za udeležence Obalnega kolesarskega maratona, je bilo možno pustiti vozilo in se v polni bojni opremi odpeljati na štart v center Kopra, kjer se je bilo potrebno tudi prijaviti. Tam je bilo že nagnetenih cca. 600 kolesarskih navdušencev, ki jih oblačno vreme in veter nista motila. Vzdušje je bilo nasploh sproščeno in veselo, jaz pa malo zakrčena, saj se mi je obetal prvi večji rekreativni kolesarski maraton.

Instasize_0928183139

Štartala sem iz ozadja iz razumljivih razlogov. 🙂 Začetek maratona zato ni bil eksploziven, kot tisti na televizijskih prenosih dirk, ampak se je kača kolesarjev le počasi vila skozi Koper čez krožišča proti Bertokom. Osredotočenost na ostale udeležence je morala biti na višku, saj dobesedno ni bilo prostora za napake. Na ravnini se je začelo lovljenje skupin, ki imajo podoben tempo. V burji se je vožnja v skupini izkazala podobno kot počivališče, dokler si nisi nabral moči in pobegnil naprej do naslednje skupine. Nekajkrat je zapihalo res brutalno in je bilo nujno močno držati krmilo in ne pasti v obcestni jarek. Večinoma sem varčevala z energijo v nizki legi in dodatno krivila hrbet in vrat, da sem absorbirala kar se da malo vetra. Zanimivo bi bilo, če bi ves ta veter pihal v hrbet…

Od Rižane se je teren začel vzpenjati, skupine so se raztrgale in posamezni kormorani smo večinoma osamljeno vrteli v hrib. Od začetka si nisem upala prestaviti na manjši zobnik, saj je bil moj invalidni Bianchi na tovrstna prestavljanja pripravljen le za silo. Izkazalo se je, da je serviser odlično opravil delo, veriga je švigala malo levo in malo desno in rožnata gmota (=barva opreme in mojih ličk) je počasi grizla v hrib. Vmes sem se »maščevala« in prehitela posameznike, ki so me prehiteli ob začetku klanca ter malo pred Kubedom končno dohitela kolega. V Kubedu sva se ustavila za nekaj sekund za okrepčilo in švignila naprej.

Imela sem občutek, da smo z vzponom v največji meri zaključili, pa temu ni bilo tako. Sledilo je nekaj sladkih, kratkih, strmih vzponov čez najlepši del trase – med vinogradi, tam nekje visoko nad morjem, kdove kje. Razgiban teren je dajal občutek, da srednje dolga trasa ni dolga samo 48km, temveč precej več. Vendar niti za sekundo ni bila dolgočasna.

V Marezigah se je začel spust. Verjetno sem malo pozabila na obrabljene gume na kolesu, ker se nas je troje neustrašno zapodilo proti Kopru. Kljub slabi vetrni zaščiti oči (naslednja investicija so kvalitetna očala), solzah, ki so lile po obrazu in vratu, vetrovki, ki je plapolala kot padalo…sem dosegla osebni hitrostni rekord in prebila bariero nezaupanja v kolo pri spustu. Sledila je vožnja po Kopru in fotofiniš zaključek v ciljno areno nabito z navijači, radovedneži in tekmovalci. Uradne fotografije si lahko ogledate tu.

Super prepihana, super vzdušje, super trasa in super odpeljan moj prvi kolesarski maraton. 🙂

Instasize_0928182914

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s