Po Beli krajini.

Pretekli mesec je bil zelo poučen. Predvsem sem podcenjevala spremenljive vremenske razmere oz. dejstvo, da je jesen tu in z njo tudi nižje temperature. Ena od kolesarskih tur se je predčasno zaključila zaradi povsem prezeblih stopal. Eden od kolesarskih izletov se je končal praktično s pljučnico. Zato sem začela precej več razmišljati o športnih oblačilih.

Neizpodbitno dejstvo je, da so kvalitetna in boljša oblačila precej dražja. Zaradi različnih investicij sem nakup kvalitetne opreme prestavila na naslednje leto, zato trenutno uporabljam nizkocenovne trikoje, hlače, vetrovke, rokavice itd., ki mimogrede sploh niso tako zanič. Če kolesarite le nekajkrat na mesec, se izogibate ekstremnim vremenskim razmeram in ne kolesarite več kot npr. 80km/dan, se vam draga kolesarska oblačila preprosto ne izplačajo. Razlika v funkcionalnosti je minimalna. Povsem drugače je pri daljših in pogostejših turah, pri temperaturah manj kot 10°C, v dežju in  snegu, ko se lahko trening zaključi s hudim prehladom. V takih razmerah je potrebno uporabljati tkanino, ki ohranja kožo suho s tem, da vlago odvaja skozi različne sloje oblačil. Poceni roba nima teh sposobnosti, preverjeno 500-krat.

Ker sem torej na low-budget sceni, moram biti pri oblačenju toliko bolj inovativna in z večslojnim oblačenjem  improvizirati tisto fino zimsko kolesarsko vetrovko, ki si jo ogledujem že tretji mesec. Predvsem pa je med kolesarjenjem potrebno upoštevati zlato pravilo: ne ustavljaš se za več kot 3-5min! Nikoli. Nikdar. Naj bo razgled še tako lep. Po mojih izkušnjah je to zelo težko.

Letela sem torej čez megleno Novo mesto, spotoma na črpalki nagrabila nekaj frutabel in Pocket Coffee (stalnica na športnih podvigih – prava kava takoj in vedno na dosegu. Je lahko kaj boljšega?), nadaljevala čez Prečno in Sotesko, se obrnila proti Črmošnjicam, ki so mi postregle s soncem in s strupenim klancem nad Semičem. Za nagrado sem dobila enega lepših pogledov na Belo krajino in spust po super cesti. V Črnomlju sem bila kot bi trenil. Obrnila sem se proti Metliki in zagrizla v Gorjance. Fini trening za noge in za ravnotežje, ko po žepih iščeš še zadnji čist robec, da si obrišeš nos. Količina smrklja, ki ga pridela (moj) nos na kolesarski turi pri temperaturi 6°C je res fascinantna. Spust proti Novem mestu je bil klasika vključno z nasproti vozečim norim voznikom, ki me je zgrešil za nekaj centimetrov. Ostalih nekaj kilometrov sem se »razpedalala« in se počasi vrnila domov.

684351_2
Vir: Google Maps

Jesensko kolesarjenje je najlepše! Ni pregrevanja in dehidracije, zelenje se obarva v razkošne barve, pri vožnji skozi gozd name pada listje kot konfeti, vse se umirja, vendar je še ravno prav živahno.

DSC_0217

Vesela sem vsakega prevoženega kilometra v takem idiličnem vremenu in da mi je uspelo navdušiti nad kolesarstvom še nekaj bralcev.