Life update.

Sto stvari se je zgodilo od zadnje objave. Naj grem kar po vrsti.

  • Zadnji dan v pisarni sem zaključila s svojim delom, pustila navodila
    in zahvalo sodelavcu in s svetlobno hitrostjo spakirala stvari in se odpravila domov. Snežilo je čedalje bolj in bila sem že malo zaskrbljena, ali bom z avtom (brez snežnih verig) preplezala vse tiste hribe. Pot domov je bila precej bolj prijetna in hitrejša. Z izjemo malice/tankanja/WCja v Kufsteinu se nisem ustavljala in ob 22:30 sem že prispela v domači kraj.
  • Smučala nisem nič. Popoldneve sem preprosto izkoriščala za polnjenje baterij.
  • Ugotovila sem, da bolj kot se pozanimam za malenkosti, manj so mi stvari jasne. K sreči ni tako veliko papirologije, vendar je slovenska davčna zakonodaja res vredna študiranja. V veliko pomoč so mi blog in komentarji v zapisih, ki se ukvarjajo predvsem s to problematiko.
  • Zaradi težavic z zasedenostjo stanovanj ter urejanjem premnogokaterih zadev, sem se odločila, da se vrnem domov in se preselim v Avstrijo šele v drugem tednu februarja.
  • Testna faza v podjetju se je zaključila. Obojestransko smo se strinjali, da bomo sodelovali še naprej, zato smo podpisali pogodbo. 🙂
  • V soboto sem ga že žurala z družbo. Proti jutru nas je varnostnik prijazno opomnil naj gremo že domov.
  • Dneve doma preživljam tudi ob pisanju seznama kaj vse moram kupiti oz. odpeljati s seboj. Nekaj dni sem celo intenzivno razmišljala o nakupu večjega avtomobila, saj mi  vsega res ne bo uspelo zbasati v Twingiča.
  • Leto 2016 bo vsekakor drugačno kot so bila leta poprej. V trenutku slabosti sem se odpeljala v trgovino s kolesarsko opremo in kupila zimska kolesarska oblačila. Navdušena sem nad sodobnimi materiali! Kratke relacije sem tako brez večjih problemov opravljala tudi pri -4°C. Jaz se izredno veselim naslednje investicije v športno opremo, moja denarnica pa precej manj.
  • Nujno moram posvetiti več časa učenju nemškega jezika.
  • Nujno moram na kakšno enodnevno smuko.

 

DSC_0021.JPG
Nima vsaka pisarna takega pogleda na visokogorje.

 

Advertisements

Ich mag Deutsche Sprache.

Včeraj sem preživela svoj prvi dan v pisarni in moram reči, da sem bila ob petih popoldne izčrpana. Začetki pri kateremkoli poklicu so vedno zahtevni in tudi tu ni izjeme. Poleg strokovnega dela naj dodam še to, da je vsak priročnik in pisarna nasploh v nemškem jeziku, ne prizanašata mi niti operacijski sistem na računalniku (auf deutsch, bitte) niti program v katerem delam. Včeraj je bil res kar malo pasji dan. K sreči smo se po službi z dvema sodelavcema (Slovencem in Grkom) žejno spravili vsak na svoj Union in čebljali do noči.
Danes lahko rečem, da mi je vsaj malenkost lažje, malo pripomore aklimatizacija in predvsem to, da se lahko hitro priučim računalniških programov. Ekipa je dobra in nimam nobenih pripomb. Godrnjam v glavnem zato, ker imam ob koncu dneva glavo tako zasičeno z nemškimi izrazi, da se mi kar blede. Ampak sčasoma bo tudi to minilo.
Popoldne sem se odpeljala do trgovine, ki je, kot nalašč, na vrhu hriba. Je majhna, toda dobro založena. Dobre volje sem se odpeljala nazaj proti stanovanju in vestno upoštevala nasvet, da se je bolje peljati neprivezan. V primeru da te zanese proti robu ceste imaš tako še možnost da izkočiš iz avtomobila. Ograj namreč ponekod ni, kar pa ne pomeni, da tudi ni prepada. Malo za šalo, malo zares.

My name is Odyssey.

Z Valerijo sva srednje depresivni srkali kavo ob sedmih zjutrah v Ivančni Gorici, ko me je vprašanje “Maš asebna?” skatapultiralo s stola. Osebne izkaznice od nikoder, jaz pa na poti v obljubljeno deželo.
Ko sem osebno izkaznico čez dobro uro pestovala v rokah, sem še vedno nekoliko šokirana odpeljala proti meji z Avstrijo. To se mi navadno ne dogaja.
Po slovesu z Branko je Twingič veselo poskakoval po avtocesti do Salzburga,  kjer sem skrenila proti nemški meji, se peljala ob jezeru Chiemsee vse do Rosenheima. Ker sem začela suvereno dremat med vožnjo, sem se ustavila na Redbull pavzi in kmalu nadaljevala pot. Zavila sem proti Kufsteinu in zopet prečkala mejo v Avstrijo. Od tam naprej mimo Kirchbichla, Innsbrucka in tralala vse do Arlberga. Napaka. Od tam sem pot nadaljevala proti Lechu,  ker sem optimistično mislila da bo cesta proti Warthu odprta.  Seveda ni bila.  Na tem mestu moram poudariti, da sem prečkala prelaz in se peljala po zavitih gorskih cestah in s tem izgubila eno uro vožnje.

image

Ampak Lech je pa res lep. Tak, monden. Lepo okrašen in smučarski.
Okej, torej obrnem v Lechu in kalkuliram. Če grem nazaj čez Immst, bo ziher dolgo. Če grem naprej so Bludenza, je še en prelaz, ki mi lahko bistevno skrajša pot. Ajde gas. Olajšano zapeljem nazaj na avtocesto in z vsemi 75 konji rohnim proti Bludenzu. V Bludenzu rohnim pa sama, saj sem prebrala tablo, da je cesta čez dotični prelaz zaprta. Ker sem samo 19 km od Feldkircha (in tudi švicarske meje) se mi ne splača vrniti nazaj na Immst. Ne splača se mi niti iti naprej, ampam nekaj je bilo treba storiti. Nič, zdivjam naprej, čas me je lovil, sledi nekaj kilometrov avtoceste do Dornbirna, kjer sem zavila v mesto in takrat se navigacijski napravi utrga in me pusti sredi deževnega večera v tem mestu, brez osnovne orientacije kje je sever ali še bolje – kje je vzhod. nenehno sem opažala znake za muzej Rolls Royce-ov, nikjer pa orientacijske točke proti Warthu. Recite temu naključje ali talent – nekako sem se obrnila proti Warthu in divjala naprej po čedalje ožjih in strmejših cestah, ko sem končno prišla v malo vasico Shrocken. Opravila sem cca. 840km, razložila sem prtljago in izčrpano padla v mehko posteljo za naslednjih 10 ur.