My name is Odyssey.

Z Valerijo sva srednje depresivni srkali kavo ob sedmih zjutrah v Ivančni Gorici, ko me je vprašanje “Maš asebna?” skatapultiralo s stola. Osebne izkaznice od nikoder, jaz pa na poti v obljubljeno deželo.
Ko sem osebno izkaznico čez dobro uro pestovala v rokah, sem še vedno nekoliko šokirana odpeljala proti meji z Avstrijo. To se mi navadno ne dogaja.
Po slovesu z Branko je Twingič veselo poskakoval po avtocesti do Salzburga,  kjer sem skrenila proti nemški meji, se peljala ob jezeru Chiemsee vse do Rosenheima. Ker sem začela suvereno dremat med vožnjo, sem se ustavila na Redbull pavzi in kmalu nadaljevala pot. Zavila sem proti Kufsteinu in zopet prečkala mejo v Avstrijo. Od tam naprej mimo Kirchbichla, Innsbrucka in tralala vse do Arlberga. Napaka. Od tam sem pot nadaljevala proti Lechu,  ker sem optimistično mislila da bo cesta proti Warthu odprta.  Seveda ni bila.  Na tem mestu moram poudariti, da sem prečkala prelaz in se peljala po zavitih gorskih cestah in s tem izgubila eno uro vožnje.

image

Ampak Lech je pa res lep. Tak, monden. Lepo okrašen in smučarski.
Okej, torej obrnem v Lechu in kalkuliram. Če grem nazaj čez Immst, bo ziher dolgo. Če grem naprej so Bludenza, je še en prelaz, ki mi lahko bistevno skrajša pot. Ajde gas. Olajšano zapeljem nazaj na avtocesto in z vsemi 75 konji rohnim proti Bludenzu. V Bludenzu rohnim pa sama, saj sem prebrala tablo, da je cesta čez dotični prelaz zaprta. Ker sem samo 19 km od Feldkircha (in tudi švicarske meje) se mi ne splača vrniti nazaj na Immst. Ne splača se mi niti iti naprej, ampam nekaj je bilo treba storiti. Nič, zdivjam naprej, čas me je lovil, sledi nekaj kilometrov avtoceste do Dornbirna, kjer sem zavila v mesto in takrat se navigacijski napravi utrga in me pusti sredi deževnega večera v tem mestu, brez osnovne orientacije kje je sever ali še bolje – kje je vzhod. nenehno sem opažala znake za muzej Rolls Royce-ov, nikjer pa orientacijske točke proti Warthu. Recite temu naključje ali talent – nekako sem se obrnila proti Warthu in divjala naprej po čedalje ožjih in strmejših cestah, ko sem končno prišla v malo vasico Shrocken. Opravila sem cca. 840km, razložila sem prtljago in izčrpano padla v mehko posteljo za naslednjih 10 ur.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s