Suzi je mačka in pol.

Sneži in sneži. Naslednji teden se menda obeta spet več kot pol metra snega. V preteklih dnevih je precej tudi deževalo, kar je popolnoma uničilo razmere za smučanje, vendar narava spet intenzivno dela na tem, da bo teren spet pripravljen na dričanje.

Bodimo realni – smučanje je nevaren šport. Smučar si lahko na mnogo načinov poškoduje okončine, toda naslednjega opozorila se nisem nadejala: pazi na padce v globok sneg. Četudi ne zadeneš skal ali česa podobnega, se pri padcu na glavo lahko zapičiš kot koplje. To pomeni, da razmere nekako postanejo podobne tistim, ko te zasuje snežni plaz. Sneg kar naenkrat postane pretežak, da bi se lahko izkopal ven in grozi ti zadušitev. Član našega delovnega kolektiva jo je odnesel brez posledic bolj zaradi srečnega naključja (ena roka je štrlela proti površju in mu je uspelo narediti zračni kanal) kot zaradi česa drugega. Dva metra (ali več) globok sneg je res puhast in nebeški, vendar ima svoje skrivnosti.

IMG_20160224_131441.jpg
Nima vsaka pisarna takega razgleda.

Včeraj smo si pripravili lazanja party, ki se je spet zavlekel pozno v večer. Družbo nam je delala luštna, debela in zelo družabna Suzi. Ta je zavzela svoj stol in se obnašala tako človeško, da sem bila kar v pripravljenosti, kdaj bo začela govoriti. Čez nekaj ur je trikrat z raskavim glasom zamijavkala, in takrat smo ji odprli vrata, da je lahko kot po urniku obiskovala še ostale stanovalce v hiši.

DSC_0082.JPG
Naša prijateljica Suzi.

Pogovor ji najverjetneje ni bil zanimiv – beseda je tekla namreč o gradnji v Vorarlbergu (trije siti inženirji za mizo, kaj ste pa pričakovali). Gradnja tu je še posebej stresna, ker je možnost opravljanja gradbenih del zgolj izven zimske sezone. Ropotanja in razgrajanja s stroji si med sezono zaradi gostov ne morejo privoščiti, četudi bi jim narava s snegom prizanesla… Zato je poleti tempo nor. Zanimivo je tudi, da je potresna odpornost stavb zaradi majhne možnosti potresov mnogo manjša kot v Sloveniji.

Kadar pa ne jemo, pijemo in čvekamo, večer preživljamo kot solisti. Poslušanje Chopina je očitno postal moj ritual. 1 ura in 56 minut je premalo…

 

Vollgas!

Vollgas je moja nova najljubša nemška beseda (katera je bila pa prej? Ne vem, najbrž nobena), ki seveda pomeni “ful gas”. 🙂

Po kratki, a brutalni sobotni smuki nekoliko izven urejenih smučarskih prog, salti in potem, ko mi je (spet) ogabno škrtnilo v kolenu, sem končno dobila priložnost in pobegnila v Dornbirn po hrano. Veliko hrane. IMG_20160220_105808411.jpg

Dornbirn je manjše mesto z okrog 50 tisoč prebivalci. Severnovzhodnemu Vorarlbergu služi kot oaza sredi puščave. Ker pa je tokrat intenzivno deževalo, nisem imela volje raziskovati mesta ali pa podaljšati izlet do Bodenskega jezera in Bregenza. Zato sem se obrnila nazaj proti Schröcken-u.

Med tednom mi je enkrat celo uspelo pred garažo postaviti kolo na trenažer in odvrteti nekaj tako želenih minut. Seveda komaj čakam, da se ceste osušijo in odpeljem kak klanec, vendar glede na skoraj vsakodnevno sneženje, bom ta dan čakala še najmanj dva meseca.

351251.jpg

V kolesarskih čevljih sem se vrnila v stanovanje, kar pomeni cca. 10 m hoje po dvorišču. Naslednji dan sem opazila, da so kovinski deli na podplatu popolnoma zarjaveli. Vse vozne in pohodne površine izdatno solijo, tako da bo Twingo do poletja najverjetneje povsem zgnil. 😛

Nedeljo sem posvetila regeneraciji jeter po sobotnem (že skoraj tradicionalnem) klepetanju ob dobri pijači; čiščenju stanovanja in pranju oblačil. Predstavljam primer ekstremnega inženirstva.

IMG_20160221_135528060.jpg

Predvidevam, da bomo jutri kislih obrazov sedeli v pisarni in skušali ignorirati sonce, ki nas bo žgalo v vratove. Snežne nevihte čez vikend in sončni ponedeljki bodo tu očitno standard. Mrš.

montag.jpg

Še zanimiva zgodbica – sodelavec mora službeno v Lech. Ker je direktna pot do Lecha zaradi nevarnosti plazov prekinjena do maja, za drugo pot pa bi porabil kar dve uri več (v eno smer), bo v Lech odšel kar s snowboardom. Baje to ni nič nenavadnega, že kar nekaj biznisa se je sklenilo v smučarskem kombinezonu. Vollgas!

Garancija na zasneženost

Za mano je prvi teden bivanja v Predarlski (Vorarlberg) zvezni deželi. V četrtek sem prijavila bivanje na urad (Gemeindeamt). Za obisk banke in odprtje računa sem bila prepozna, vendar sem izlet v Schoppernau in Au izkoristila za nakup hrane in zijanje v tamkajšnjo arhitekturo.
V službi so mi uredili zdravstveno zavarovanje, njihovo e-card kartico dobim v treh tednih. Čez teden smo bili pridni, v petek pa še sploh, da smo zaključili z delom nekoliko prej in se seveda odpeljali na smučišče. 🙂 Uredila sem vse potrebno in kupila sezonsko smučarsko karto, ki velja na območju Wartha, Lecha, Zursa itd. Če si zaposlen/živiš tu v bližini, lahko izkoristiš ugodnejšo sezonsko karto, ki stane 350€. Smučarska sezona traja tam do sredine aprila.

image

Pokrajina se promovira s sloganom “Schnee garant”. Povprečno menda pade 11m snega letno in počasi dojemam kaj to pomeni. Snežilo je praktično vsak dan. Trenutno je tako nestabilno vreme, da se iz popolne “šajbe” v dveh urah prevesi v snežno nevihto. Če ne bi tega doživela med smučanjem, ne bi verjela. In ko se rahlo siten odpraviš nazaj v stanovanje in si skuhaš čaj ter pogledaš ven…vidiš sonce in zopet precej manj oblačnosti. Menda je za to trenutno kriv veter, ki piha z jugo smeri in da se bodo zadeve umirile. Zanimiva je tudi barva oblakov, ki se motajo med hribi. Takšne vijolične barve poprej še nisem videla.
Zelo mi je všeč skibus, ki ustavi v neposredni bližini stanovanja in brezplačno pripelje do smučišča. Vožnje ni več kot 15 minut, pa še parkirnega mesta ni potrebno iskati. To ni zanemarljivo, saj je bilo v preteklih treh dneh toliko obiskovalcev smučišča, da je bilo težko najti mesto. Na parkirišču in smučišču. Tako je, niti na smučišču se ne razgubijo. Noro, upam da bo po zimskih počitnicah smučalo precej manj ljudi.
Sneg je super, prav puhast in je opaziti, da ni umetno proizveden. Teren je razgiban in se ga je potrebno navaditi, tako kot nekoliko ožjih urejenih prog.

image

Kar se smučanja po globokem snegu tiče, je to res največ kar lahko dobiš, saj je temu namenjenega kar precej terena. Surovega turnega smučanja se tu verjetno ne bom lotila, saj nenehno opazujem zdrse snežnih gmot po pobočjih. Prav gotovo pa se bom lotila novega hobija in to je tek na smučeh.  Tek je koristen za ohranjanje kondicije, to vemo vsi. Nemogoče je teči po terenu s cca. 1,5m snega ali pa po ledeni prometni cesti. Lahko pa tečeš s smučmi po urejenih progah, ki jih je tu premnogo. Tako komaj čakam, da se težave s kolenom malce potuhnejo in poizkusim odteči nekaj metrov.
Za Valentinovo sta me sodelavca po smučanju razveselila s kosilom (špageti z mletim mesom in feta sirom), ki smo ga pojedli v tišini z rekordno brzino. Lakota je huda reč, še posebej tista, ki te nepripravljenega in šibkega najde na smučišču.

Moj boj.

Moj prvi delovni dan je minil, ni bil ravno najlažji dan v mojem življenju. Toda časa za samopomilovanje ni bilo, saj smo s sodelavcema večer začeli ob pivu (in predstavitvi krajev iz katerih prihajamo 🙂 ), nato pa smo se odpravili na prireditev v središču vasi. Tam je potekalo tekmovanje v veleslalomu z lesenimi smučmi.

To so smuči, ki so narejene iz lamel vinskega soda, tako da si lahko kar predstavljate kakšen karving se je obetal, haha.

DSC_0066
Smučarska oprema.

Seveda se nas je trojica sprva udeležila prireditve izključno v vlogi gledalcev, malce kasneje pa smo že bili na vrhu hriba, kjer so nam pripeli smuči in nestrpno čakali na spust. Kozolci, ki s(m)o jih tekmovalci delali, so bili res neverjetni. Neverjetno je bilo tudi to, da se s takimi smučmi izjemno hitro pade tudi, ko samo stojiš pri miru na startu. Sploh ne vem kako mi je to uspelo.

DSC_0069Pognala sem se s starta. Šibam z lesenim kolom v roki, se več peljem po tazadnji kot po smučeh. Vmes se je bilo še treba ustaviti na šnopcu (to je bil pa Šnopc z veliko začetnico, po grlu je žgalo do jutra. Verjetno nekaj na osnovi bencina.), nato pa sem morala nadaljevati z vijuganjem. Ne vem kaj mi je bilo bolj smešno – to, da vsakih pet metrov padem in se še med drsanjem borbeno poganjam z lesenim kolom ali komentatorjevo navdušeno rohnenje v mikrofon, da prihaja v cilj tekmovalka iz Slovenije, ki je naslednica Tine Maze. Nekaj je že moralo biti na tem – uvrstila sem se na deseto mesto in za nagrado dobila čepico. 🙂

Malo smo se še podružili pod šotorom (na srečo je padal dež, ne upam si pomisliti kako bi smučali, če bi bila proga poledenela…), nato pa se odpravili naprej. S pomočjo snežnih verig, lopatke, lesenega kola in dvigalke smo rešili avto snežnega objema, kar smo morali proslaviti z rundami piva, encijana, piva, jegra ter plesom do pozne noči. Všeč so mi ponedeljkove žurke. 🙂

Za nosom.

Že pet minut mežikam v škatlo z živili in kar ne morem verjeti, da sem s seboj  pozabila vzeti liter mleka (ob nedeljah so trgovine v AT zaprte). Mleko je namreč tisti spodnji, največji del moje prehranske piramide. Mlečni riž, zdrob, kosmiči z mlekom, čokolino, smoothie z mlekom, kava z mlekom…ajoj, kava z mlekom. Jutri zjutraj bo na sporedu črna kava. Bljak.
Če izvzamem, da sem pozabila na hrano za večerjo in zajtrk, se lahko pohvalim, da mi je uspelo natlačiti v avto večino (seveda ne vseh) stvari, ki jih bom potrebovala v naslednjih mesecih tu v Schroecknu.
Pot je bila tokrat bistveno bolj prijetna, saj sem se je lotila drugače: namesto da bi pri Rosenheimu zavila proti Kufsteinu in nadaljevala čez Innsbruck, sem podaljšala pot po Nemčiji čez Bad Toelz in Garmisch-Partenkirchen. V Garmischu je bil center tega mesta zaprt zaradi prireditve – svetovnega pokala v ženskem smučanju in strahotno mi je žal, da si nisem mogla ogledati tekme ali nafehtati kak avtogram.
Takoj za mejo sem se ustavila na črpalki in nadaljevala proti Reutte. Tam se je spet kot fatamorgana prikazal Mcdonald’s in sledila je kraljevska nedeljska južna (haha). Sledila je ura prijetne vožnje in postopnega dvigovanja med hribe in prispela sem na cilj. Ko sem se peljala skozi eno od vasi mi je navdušeno pomahal možakar, za katerega predvidevam, da je bil Slovenec. Lep pozdrav nazaj, prijazna duša! Na Koroških smučiščih kar mrgoli Slovencev, tu pa jih je malo oz. skoraj nič.
V Schroecknu je snega še vedno precej,  ceste pa so popolnoma očiščene in suhe. Opazila sem celo, da ena od smučarskih poti z bližnjega smučišča vodi direktno v to vas in lahko očitno prismučam do stanovanja. Super! Do smučišča vozi skibus in v trenutnih razmerah ne potrebuje več kot pet minut, da dostavi smučarje do prvih prog.
Jaz pa sem še vedno potrebovala nekaj več kot osem ur vožnje, vendar je za to krivo tudi dejstvo, da se na avtocesti zaradi obteženosti nisem peljala hitreje od 115km/h.
Jutri me čaka prvi pravi delovni dan in po (pre)dolgem času bom spet lahko bentila čez prekratke vikende in predolge ponedeljke. Wiii! 🙂