Pomladni post

Za mano je najlepši vikend odkar sem v teh krajih: sončen, brez oblačka in vetra. Vreme, ki smo ga vsi že tako nestrpno čakali. Seveda sem soboto in nedeljo preživela na smučišču, kjer sem si privoščila nekaj kvalitetne smuke, saj gneče ni bilo. Privoščila sem si tudi nekaj sončenja, kar me je, kljub nanešenemu debelemu sloju sončne kreme, takoj kaznovalo z rdečim nosom in opečenim vratom.

Pomlad se počasi prebuja tudi tukaj – ptički pojejo, sneg se tali in ponekod na smučišču se že pojavljajo rjave zaplate. Privoščila sem si najdražjo kavo v mojem življenju v t.i. “Beverly Hillsu teh krajev” – Oberlech. Očitno je v ceni tudi lep razgled, vrhunska postrežba in mehka ovčka na sedežih. Za hipec me je brezskrbnost minila in začela sem se spraševati, kako je možno, da je Oberlech pozicioniran sredi smučišča, vendar sem kmalu pozabila na to.

DCIM100GOPRO
Oberlech

Sezone bo konec čez dobra dva tedna in snega bo do takrat še ravno dovolj. Zjutraj me je presenetil pogled na gigantsko veverico, kako se masti s semeni v ptičji hišici.

Sparkle 100%
Vorarlberška veverica

Navajena sem veveric iz Tivolija, ki sicer s podobno predrznostjo skačejo okrog ljudi, vendar je bila vsaka vsaj dvakrat manjša kot ta danes. Bomba, da se je ustrašiš.

V službi me je čakalo delo na novem projektu. Sodelavec mi razlaga o podzemni garaži nekega hotela, pa o predoru s katerim je  povezana in… čakaj, malo, kakšen predor? Ne razumem. Nato mi Martin pojasni, da je Oberlech, v katerem se bo zgradil ta hotel, povezan s predori, po katerem se vozijo avtomobili, saj bi bilo cesto na površju zaradi snega in smučišča pozimi nemogoče uporabljati. Tako se vsak objekt “priključi” na predorsko cev, kot bi se npr. priključili na kanalizacijo. Zato v soboto med praženjem na soncu nisem opazila cest, ki bi vodile do hotelov in hiš. Enostavno. Ampak drago. Moja najdražja kava je tam morda dobila smisel.

Obožujem tukajšnjega mačkona Moritza. Vendar ga danes obožujem nekoliko manj, saj mi je očitno požrl večino piščančjega zrezka, ki sem si ga naivno pustila za večerjo. Tukaj v hribih še vedno poteka huda borba za hrano!

Pew Pew 100%
Nom, nom.

 

Smučaj z mano

Za mano je teden splošnega godrnjanja. Če vsem tegobam, ki navadno prežijo na mladega inženirja, prištejem še nenehno slabšanje vremena, dobim godrnjalo. Godrnjali smo vsi po vrsti. Ko pa sem v soboto zjutraj res zgodaj vstala in se odpravila na smučišče, da ujamem še kaj nedotaknjenega snega, me je tam namesto sonca pričakala sivina in po nebu nabrazdani težki oblaki, namesto snega pa nekaj kar je spominjalo na pire krompir. In mene je razneslo.

Kaj je res tako težko izdelati pravilno vremensko napoved za naslednjih 12 ur? Ne zahtevam 25-dnevne vremenske napovedi. Ampak samo zanima me, kaj se bo naslednji dan dogajalo z vremenom. Samo to.

Okej, naredila sem nekaj obupanih poskusov, da bi se kvalitetno nasmučala, vendar je bila vidljivost zaradi sivine povsem na psu. Tečna sem se usedla na skibus, odpeljala do stanovanja, se preoblekla in se odpeljala v Dornbirn. Privoščila sem si nakup tako želene gopro kamere in slaba volja je bila pozabljena. 🙂

Turnejo čez Dornbirn sem potegnila do Bregenza, oziroma prav do Bodenskega jezera.

IMG_20160312_181927468.jpg

Tam sem si ogledala del tega majhnega mesta, veter ob jezeru me je prepihal do kosti, pogled na staro arhitekturo pa navdušil. Ogledala sem si znano gledališče na prostem – Seebühne, ki slovi po gigantski sceni, katero zamenjajo vsaki dve leti. Vem tudi, kako bo izgledala naslednja. 🙂

Ava 100%
Ava 100%

Tudi betonska skulptura Porsche Carrere me ni pustila ravnodušne. 🙂

IMG_20160313_172319

Danes zjutraj sem se zbudila v sončnem vremenu in treba je bilo kar se da hitro oditi na smučišče in preizkusiti novo športno kamero. Izkoristila sem tri ure sonca, potem pa je prišel oblak in nekoliko pokvaril zabavo. V glavnem – moj prvi posnetek z gopro kamero, frišno otečeno koleno in noro vreme – to je povzetek današnjega dne. Vabim te na smuko! 🙂