Hujš k geto, tale Schroecken

Ljudje se pogosto znajdemo v nenačrtovanih bizarnih situacijah. Celoten teden je bil rahlo poseben, vrh bizarnosti pa je dosegel današnji dan.

Projekt, pri katerem sodelujem, sem omenila v prejšnjem zapisu in nameravala sem ga čuvati v tajnosti, dokler ne bo na voljo končni izdelek. Ker pa danes, v tej fazi, pri tem počutju, ne vem kako bomo stvar izpeljali, se bom kar izkašljala.

Gre se za gradnjo objekta v neposredni bližini in zadolžena sem tudi za snemanje in izdelavo predstavitvenega filma same gradnje in uporabe objekta. Več pač ne bom izdala, ker ni nujno. 🙂 Glede na to, da se z Gopro-jem dela krasne time-lapse posnetke, sem takoj zagrabila to idejo. Prejšnji vikend smo si s sodelavcema razbijali glave kakšno stojalo in ostale pripomočke bi kupili, da bi bila zadeva res fiksna do novembra. Poanta time-lapse posnetka je namreč ravno v tem, da je kamera postavljena na točno enakem mestu vsaj 5 ur na dan naslednjih sedem mesecev. Problem sploh ni majhen, saj je treba predvideti gibanje gradbišča od začetka do konca gradnje, obenem pa mora kamera biti dovolj blizu, da bodo na posnetku vidne bistvene stvari. Predvideti je potrebno, da noben tovornjak ali kup materiala ne bo zakrival kamere in da ne bo nikomur padlo na pamet, da bi kamero prestavil ali prevrnil. Predvideti je potrebno tudi zalogo energije za delovanje kamere.

No, in smo si razbijali glave, živčno gledali v denarnice, ko smo prišli do briljantne ideje, da bomo stativ za kamero našli v naravi – debel lesen kol bomo zabili globoko v zemljo in nanj z vijaki pritrdili nastavek za kamero. Ker smo bili ravno v Dornbirnu, smo se odločili obiskati prvi park, ki nam je ponudil kar dva primerna kola, ki smo ju stlačili v Twingota in se presrečni odpeljali nazaj v Schroecken. V torek smo celoten večer po službi skakali z načrti po parceli, računali, merili in debatirali kje bo kamera stala, ko pa se je že pošteno zvečerilo, smo prišli do skupne rešitve, zabili kol globoko v zemljo, pričvrstili nastavek za kamero in se dobre volje odpravili domov. V sredo zjutraj naj bi se dela pričela, vendar je bilo vse skupaj v zadnjem trenutku prestavljeno na ponedeljek. Super, še nekaj dodatnega časa, da potreniramo zadevo s kamero. Vmes je zapadel še sneg, danes pa sem se med kosilom odločila, da kamero testno namestim za celo popoldne na stojalo in naredim prvega v seriji time-lapsov. Še en poljubček za srečo sem ji namenila in kamero pognala.

Komaj sem čakala, da bo službe konec, saj je bil naporen teden, obenem pa me je strašno zanimalo ali bo zadeva s snemanjem funkcionirala. Z avtom smo se zapodili do stojala, ko smo vsi trije zgroženo ugotovili, da ne nastavka, ne kamere ni več na kolu. Prvi osumljenci, otroci, ki so se igrali zraven, so zatrjevali, da nimajo nič z izginotjem kamere. Nekako smo jim morali verjeti, čeprav bi dala roko v ogenj, da si je vsaj eden od mulcev zaželel športne kamere.

Z Zisisom sva izpraševala mularijo še naprej, Aleš pa se je odpravil do sosednje hiše, katere lastnica (mama mulcev) je prav tako prisegala, da ne ve ničesar o kameri. Z Zisisom sva opazovala Aleša, ki se je sprehodil do delavnice, ki je v neposredni bližini in čez nekaj minut se je razleglo dretje. Vrnil se je kar malo pretresen, toda s kamero. Šele čez nekaj minut je izjecljal, da je besen domačin odtrgal kamero, saj je bil prepričan, da snemamo njega (naj še enkrat poudarim, da je bila kamera obrnjena točno nasprotno – v gradbišče), jo vrgel v kontejner v delavnici in skoraj premlatil Aleša, ko ga je vprašal, če je nor.

Ideja o time-lapsu dogajanja na gradbišču je tako malce zamorila, zamorilo je tudi nam trem nadobudnežem. Želeli smo si več kontakta z domačini in smo ga dobili, haha. Smo se pa kasneje do solz nasmejali time-lapsu, ki ga je kamera kljub vsemu posnela, saj se je norec pet minut boril z vijaki in nato vrgel vse skupaj v kontejner.

Na tem mestu bi se rada opravičila vsem otrokom, ki sem jih tako grdo gledala. Otroc’, na vas svet stoji.

Advertisements

Najslajše mučenje

Dogaja se dovolj, da ne pomislim na dolgčas. Deževna sobota mi je omogočila, da sem opravila kar nekaj del za nazaj. V službi me čaka še en projekt »za zraven«. Poletje bo delovno! 🙂 Čez pol leta vam bom verjetno že lahko kaj pokazala, prej pa ne.

Moj prenosni računalnik je zakorakal v peto leto delovanja, kar v svetu tehnologije, ki se razvija z eksponentno hitrostjo, pomeni, da je že priletni gospod. Zato sem se odločila, da ga nadgradim z SSD diskom velikosti 1TB in ne morem verjeti, kakšna je razlika. »Na uč« ocenjujem, da je v praksi vsaj desetkrat hitrejši. Vloženega denarja ni škoda, kvečjemu se sprašujem, zakaj tega nisem storila prej.

Danes sem se zopet zbudila v sivo, megleno jutro, vendar je v času zajtrkovanja sonce že zmagalo v bitki in obetal se je čudovit dan. Tako čudovit, da ni bilo na sporedu nič drugega kot kolesarjenje. Nekateri so odšli na smučišče (ravno danes je bil čisto zadnji dan letošnje smučarske sezone), jaz pa sem navlekla zimsko opremo in kmalu sem krenila proti zahodu. Spust s teh hribov je fantastičen (res bo potrebno zamenjati očala, kljub vsemu lepemu to niso bile solze sreče) in teren praktično visi navzdol vse do Bezau-a, kjer sem se odločila obrniti.

Ne morem prehvaliti odličnih kolesarskih poti, označb in preprosto čudovite narave. Dvakrat sta me zmotila zemeljska/snežna plazova, ki sta pustila razdejanje na kolesrski poti, vendar sem pač kolo naložila na desno ramo in odtekla nekaj metrov. In bila blatna do kolen. Neverjetno, kako se pozna vseh pet pridobljenih kilogramov, v aerodinamični drži se s koleni drezam v viseči vamp.

V Bezau-u sem torej obrnila. Okej, tura bo pač nekje med 50 in 60km.Težko je predvidevati kako naporna bo pot nazaj, saj po zahodni strani še nisem kolesarila, vzhodna pa je, milo rečeno, brutalna. Pogumno sem se lotila hriba in razen tik pod Schroecknom-Unterboden sploh ni bilo kritično. Ravno tam sem grizla in grizla zadnji kilometer do doma, nekaj moči so mi vlivali avtomobilisti, ki so me nasmejano spodbujali z dvignjenim palcem (za primerjavo: v Sloveniji bi bil dvignjen zgolj sredinec in to že zato, ker sem na cesti) in, ko sem pregrizla kratek, ampak še malo bolj brutalen vzpon do domačije, je bilo konec luštnega. Začelo se je še bolj luštno. 🙂 Kolega sta me že od daleč opazila in pripravila hladno pijačo ter dodaten stolček, na katerih smo sedeli, debatirali in se greli kot kače na soncu.

DCIM100GOPRO
Pogled z mojega stolčka.

Ko sem si nekoliko oddahnila, sem se vrgla v peko mafinov, barvanje las ter prvi pravi poskus »time-lapsa« s kamero, ki je izpadel tako fenomenalno, da se kar tresem in cvilim. Komaj čakam, da zadevo poskusim »zares«!

Avsenik v Au-u

Ne vem, zakaj se je bilo treba ob polnoči nujno usesti v avto in odpeljati v Au, vendar se je splačalo. Po začetnem klepetanju ob pivu so v zakajeno gostilno prišli trije domačini, vzeli inštrumente v roke in zaigrali…Na Golici! Vem, da je ta in še marsikatera Avsenikova skladba svetovno znana, vendar se mi je ob začetnih taktih pijača zaletela v grlu, saj se slovenske glasbe sredi Vorarlberga nisem nadejala. Posnetek je kilav, kratek, ker je bilo treba iti plesat. 🙂 Posvečam pa ga družbi, s katero smo premnoge noči prežurali na narodnozabavno glasbo. 🙂

“Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!”

Za velikonočne praznike sem se odpravila v Slovenijo, kjer sem maksimalno izkoristila proste dni. Seveda je bilo druženje prekratko in v torek popoldne sem že pikirala “nazaj v planinski raj.” Glede na to, da sem obtičala v zastoju na avstrijsko-nemški meji, sem se v desetih urah vožnje ustavila zgolj na 10-minutni malici v McDonald’s-u v Reutte in tudi Twingo se je le enkrat odžejal.

Ko sem prispela, me je takole čakal lump Moritz in predvidevam, da se mu je prav lepo sanjalo o piščančjem zrezku…

IMG_20160330_182116268(1).jpg

Izčrpano sem se mu pridružila. Potrebno je bilo hitro obnoviti energijo, saj me je poleg službe čakala še tretja selitev vsega mojega imetja v slabih dveh mesecih. To je trenutno tudi črna pika celotne odisejade, saj zna biti nomadstvo precej utrujajoče – pol stvari je pospravljenih v škatle, nenehno iskanje stvari, stvari ležijo vsepovprek v avtu, garaži, stanovanju… Ampak! Prišel je dan, večer, ko sem se vselila v majhno stanovanje na vrhu hribčka s pogledom na pašnik, gore in Schroecken-Unterboden. Do stanovanja je tukaj priti težko.

IMG_20160402_080829887.jpg

Kot je razvidno s fotografije, ponekod sneg še vedno vztraja, vendar se povsod tali ob kar 17-20°C čez dan. Iz tega razloga se ta vikend niti nisem podala na smuči, saj si kvalitetne smuke pri takih temperaturah ne moreš privoščiti. Namesto smučanja sem jo mahnila proti zahodu. Na poti tja sem si ogledala enega od mnogih slapov tu – v supergah in s torbico v roki sem stopala po klinih, se umazala z blatom, vendar je bilo vredno tega. 🙂

IMG_20160402_130013163.jpg

Naslednje tri ure sem šarmirala po Dornbirnskem nakupovalnem centru z blatnimi hlačami in obutvijo. Zanimivo je, da prav ta Messepark pokriva nakupovalne potrebe prebivalcev praktično celega Bregenzwalda – majhne in večje vasi v hribih in dolini ter Bregenza. Nič čudnega, da je v Messeparku takšna gneča, da skoraj hodiš drug drugemu po čevljih. Bila je (utemeljena) ideja, da bi nakupovalni center razsširili, vendar menda ni bilo mogoče pridobiti vseh dovoljenj. Zanimivo – saj ima vsako mestece v Sloveniji več možnosti za opravljanje nakupov kot tukaj tretjina Vorarlberške regije. Ne manjka pa majhnih, butičnih trgovinic za najrazličnejše namene.

Zaradi dobrega vremena je pot vodila, jasno, proti Bodenskem jezeru. To jezero mi je čedalje bolj všeč. Nabrežje oz. obala ponuja odlične sprehajalne in kolesarske poti. Ob levi strani me je spremljala reka Ren, ki se izliva v jezero, še malo bolj levo pa je bilo že opaziti švicarsko ozemlje. Že samo jezero je fascinantno in dovolj dober motiv za milijon fotografij.

Untitled-1.jpg

Na tej lokaciji vlada neka čudna akustika. Izjemno dobro se je slišalo zvonenje cerkve na nemškem otočku Lindau, kar nekaj časa pa se je širil srhljiv, bobneč, zamolkel zvok. Sklepam, da so ga povzročale turistične ladje.

Na poti nazaj sem v enem od predorov začela v avtu histerično vpiti “Avtooo s sloveenskooo registraaacijoooo, dej trooob, leeej ga iz Kraaaanja jeee!” in ubogi Kranjčan je prejel izdatno dozo hupanja, vklopljenih vseh štirih smernikov, mahanja in smeha dveh norcev, ki očitno pogrešata slovensko grudo. Verjetno ni dojel kaj in zakaj ga je doletelo. Jaz pa sem bila navdušena, saj tu do tedaj nisem opazila nobenega avtomobila s slovensko registracijo. Kot da živim na popolnoma drugem koncu sveta in ne 500km stran od slovenske meje.