Najslajše mučenje

Dogaja se dovolj, da ne pomislim na dolgčas. Deževna sobota mi je omogočila, da sem opravila kar nekaj del za nazaj. V službi me čaka še en projekt »za zraven«. Poletje bo delovno! 🙂 Čez pol leta vam bom verjetno že lahko kaj pokazala, prej pa ne.

Moj prenosni računalnik je zakorakal v peto leto delovanja, kar v svetu tehnologije, ki se razvija z eksponentno hitrostjo, pomeni, da je že priletni gospod. Zato sem se odločila, da ga nadgradim z SSD diskom velikosti 1TB in ne morem verjeti, kakšna je razlika. »Na uč« ocenjujem, da je v praksi vsaj desetkrat hitrejši. Vloženega denarja ni škoda, kvečjemu se sprašujem, zakaj tega nisem storila prej.

Danes sem se zopet zbudila v sivo, megleno jutro, vendar je v času zajtrkovanja sonce že zmagalo v bitki in obetal se je čudovit dan. Tako čudovit, da ni bilo na sporedu nič drugega kot kolesarjenje. Nekateri so odšli na smučišče (ravno danes je bil čisto zadnji dan letošnje smučarske sezone), jaz pa sem navlekla zimsko opremo in kmalu sem krenila proti zahodu. Spust s teh hribov je fantastičen (res bo potrebno zamenjati očala, kljub vsemu lepemu to niso bile solze sreče) in teren praktično visi navzdol vse do Bezau-a, kjer sem se odločila obrniti.

DCIM100GOPRO

DCIM100GOPRO

DCIM100GOPRO

DCIM100GOPRO

DCIM100GOPRO

DCIM100GOPRO

Ne morem prehvaliti odličnih kolesarskih poti, označb in preprosto čudovite narave. Dvakrat sta me zmotila zemeljska/snežna plazova, ki sta pustila razdejanje na kolesrski poti, vendar sem pač kolo naložila na desno ramo in odtekla nekaj metrov. In bila blatna do kolen. Neverjetno, kako se pozna vseh pet pridobljenih kilogramov, v aerodinamični drži se s koleni drezam v viseči vamp.

V Bezau-u sem torej obrnila. Okej, tura bo pač nekje med 50 in 60km.Težko je predvidevati kako naporna bo pot nazaj, saj po zahodni strani še nisem kolesarila, vzhodna pa je, milo rečeno, brutalna. Pogumno sem se lotila hriba in razen tik pod Schroecknom-Unterboden sploh ni bilo kritično. Ravno tam sem grizla in grizla zadnji kilometer do doma, nekaj moči so mi vlivali avtomobilisti, ki so me nasmejano spodbujali z dvignjenim palcem (za primerjavo: v Sloveniji bi bil dvignjen zgolj sredinec in to že zato, ker sem na cesti) in, ko sem pregrizla kratek, ampak še malo bolj brutalen vzpon do domačije, je bilo konec luštnega. Začelo se je še bolj luštno. 🙂 Kolega sta me že od daleč opazila in pripravila hladno pijačo ter dodaten stolček, na katerih smo sedeli, debatirali in se greli kot kače na soncu.

Pogled z mojega stolčka.

Ko sem si nekoliko oddahnila, sem se vrgla v peko mafinov, barvanje las ter prvi pravi poskus »time-lapsa« s kamero, ki je izpadel tako fenomenalno, da se kar tresem in cvilim. Komaj čakam, da zadevo poskusim »zares«!