Selitev krav.

Včeraj sem morala po opravkih na Finanzamt in Bezirkshauptmannschaft v Bregenz in ker se mi je mudilo, sem malce bolj stopila na plin na cesti do Schoppernau-a. Za enim od ovinkov me je čakalo presenečenje. 🙂 Dobra šola za naslednjič.

Čas je, da se krave preselijo na višje ležeče pašnike in prva pošiljka je že na poti. Všeč mi je, da se ljudje tu še vedno veliko ukvarjajo s kmetijstvom in ohranjajo preverjene tradicionalne navade.

Nevarnostim na cesti (odseki brez ograje, sneg in kamenje na cesti, lastna neumnost itd.) bom prištela še različne živalske vrste – od gamsov do krav.

Potepanje.

Torej, v četrtek sva se s sodelavcem lotila menjave gum na mojemu kolesu. Da bi zamenjali pnevmatike na avtomobilih, je še malo prezgodaj, haha. Čez noč je spet zapadlo kakih 10cm snega, vendar le-ta čez dan kmalu izgine.

Za menjavo gume se uporabljajo, hm, ne vem slovenskega izraza, vendar v angleščini se jim reče »lever«. To je kos zaobljene kovine ali plastike, s katero lahko odmakneš gumo z obroča in jo pazljivo ločiš od zračnice. Obvezen kos opreme brez katere ne gre. V kompletu z zračnico navadno dobiš dva lever-ja, kar za menjavo same zračnice (preverjeno) zadostuje. »Hm, precej lažje bi bilo sneti gumo z obroča, če bi imela tri leverje.« Verjetno res, vendar treh leverjev nisem imela. Z malo truda nama je uspelo zamenjati prvo gumo in z dvema leverjema gre res na tesno. Dejstvo je, da so vse stvari na cestnih kolesih »na knap«, občutljive in precizne. Zagotovo se na internetu najde tudi kakšna dobra finta, trik oz. bolj pravilen način kako lažje zamenjati gumo, vendar »fak ne, smo inženirji al’ ne?«in se s piksno radlerja kar direktno poženeva v boj z materialom. In ko zlomiva prvi lever, potem pa še drugega, postane gol zadnji obroč, brez gume in zračnice, kruta realnost. In, ker smo »fak ne, inženirji«, žrtvujeva nekaj kuhinjskih plastičnih lopatk za mešanje zato, da namestiva zadnjo gumo na obroč in…uspelo je! Kolo je preobuto v Vittorio Open Corso.

Obetal se je odličen, sončni dan. Kolo sem vrgla v Twingača in se odpeljala v Hard. (Pre)dolgo sem iskala mesto, kamor bi lahko za cel dan zastonj parkirala.

Startala sem torej v Hardu in ob reki Ren kolesarila do Lustenau-a, kjer sem se začela voziti čez mesto, po regionalki mimo Hohenems-a, čez Götzis  in naposled prišla do Feldkirch-a. Večinoma so kolesarske steze res odlično urejene, primerne tudi za cestna kolesa in brez kakršnekoli gneče.GOPR0743.jpg

Na krajših odsekih kolesarskih stez ni bilo, vendar so avstrijski vozniki res zelo obzirni in v nobenem trenutku nisem čutila nevarnosti.

Feldkirch je večje mesto, kot sem si predstavljala. Seveda se nisem ustavila, da bi si ga po turistično ogledala, temveč sem se le peljala skozenj. Vendar je čist, zelo zelen in dokaj urejen.

Na meji z Lichtenstein-om sem bila kot bi mignil. To mini državico najprej predstavijo široke cone za pešce in kolesarje ter idilične hiške. Ogromno zelenja. Visoka, nepokošena trava ob cesti deluje kar komično, glede na to, kako imajo urejene okolice hiš. Super počutje pri kolesarjenju tudi na cestah v neposredni bližini avtomobilov. Super počutje na kolesu tudi zaradi nove opreme, predvsem kolesarskih hlač z razkošnim oblazinjenjem. Prišla sem v Vaduz, kjer sem najprej občudovala reko Ren in njeno neverjetno barvo, potem pa sem prečkala most in, voila, že sem prispela v Švico. Lichtenstein je res izjemno majhna državica. In to reče državljan majhne države.

DCIM129GOPRO
V Lichtensteinu ob reki Ren.

V Švici je, kar se prometne kulture tiče, očitno podobno kot v Avstriji. Predvsem se mi zdi dobro, da se kolesar ne počuti ogroženega. Ali osovraženega. Šele zdaj se začenjam zavedati, kako zelo izpostavljena sem bila na kolesarjenjih po Sloveniji in Hrvaški, brez pretiravanja. Pogosto me je zanašalo na kolesu zaradi vetrnih sunkov in srkov, ki jih vozila povzročajo.

Usmerila sem se nazaj na kolesarsko pot ob levem bregu reke Ren in preprosto uživala v pedalanju. Ljudi je bilo malo, zato sem se psihično lahko zares spočila. Nazaj na avstrijski strani sem se nekoliko dezorientirala in kar nekajkrat zašla. Kljub vsemu sem našla pot do avta in ožgana od sonca sem se prijetno utrujena odpeljala domov.

DCIM129GOPRO
Back to Vorarlberg.

Naslednji dan smo se dobili z nekaterimi tujci, ki podobno kot jaz, delajo v tujini, v Avstriji. Italijana Elisa in Stefano, Sirijec Somar, Francoz Thibaut, Grk Panos in njegova noseča žena Anastasija ter naša trojica smo se odpravili na pohod v Švico, blizu St. Gallena na enega od mnogih tamkajšnjih gričev.

Pohod je minil med smehom, čebljanjem o vsakdanjiku, pritoževanjem nad nemščino in dragem zavarovanju za avtomobile ter muzanju ob švicarski nemščini. Prvič sem poslušala švicarski radio in njihov dialekt je res NENAVADEN. Smešen. Zanimiv. Mimoidoči domačini vsi brez izjeme pozdravljajo z »Grüezi mitenand« kar je precej drugače od »Guten Tag«, a ne? Na tej spletni strani (http://www.eldrid.ch/swgerman.htm) si lahko ogledate nekaj primerov, kako pošastno se razlikuje švicarska nemščina od nemščine. Vendar še vedno menim, da dialekt v Bregenzerwaldu prekosi vse. 🙂

Ob koncu dneva smo si še privoščili sladoled v centru Dornbirna in se poslovili ob sklepu, da bomo izlet zagotovo v kratkem ponovili!

Ena kolesarska.

Vreme je še vedno neusmiljeno. Vikend je bil nabrazdan z dežjem in snegom, vendar sem le našla nekaj ur vremenskega zatišja, da sem jo peš mahnila proti Körbersee-ju – malemu jezeru na vrhu hriba.  Na vrh se lahko hodi ali kolesari po nekdanji cesti, ki je vodila v vas, dokler je ni nadomestila modernejša, širša cesta z viaduktom. Vmes se odpre lep razgled na Schröcken in gore, hodi pa se med kmetije in hleve, ki so namenjeni živini poleti. Kmalu za temi kmetijami bi moralo biti jezero, vendar poti, zaradi še vedno dokaj debele snežne odeje, nisem mogla nadaljevati.

 

Shine 100%
Nekdanja glavna vez med severnim Vorarlbergom in Tirolsko.

Med vikendom sem obiskala tudi edino knjižnico v bližini (t.j. v radiju ene ure vožnje) – Vorarlberger Landesbibliothek. Lepa in velika knjižnica na hribčku, s katerega se razprostira razgled na Bregenz in Bodensko jezero.

Če le ne padajo vile z neba, se po službi usedem na kolo in potreniram tukajšnje klance. Včeraj sem na hitro odbrzela v Schoppernau, danes v nasprotno smer do Saloberja, meni tako ljubega prelaza Hochtannbergpass-a.

Momentous 100%
Salober. ❤

Že včeraj sem opazila, da zaradi popolnoma obrabljenih gum na kolesu ni pametno tvegati padca pri spustu navzdol, oziroma je tvegana vožnja tudi navzgor – zaradi naklona se zadnje kolo včasih zavrti kar v prazno. Kljub temu, da pamet govori eno, moja trma pa drugo, sem se pogumno spustila iz Saloberja proti Schröcknu, obdelala serpentine in se dobre volje odpravila proti domu.

Nekaj mi ni dalo miru, ko sem sopihala po zadnjem klancu navzgor do hiše, vendar me je dobra glasba na ipod-u zamotila in dala še nekaj dodatne energije. Pred hišo si zadovoljna nad opravljenim treningom dodobra oddahnem, kolo naložim na desno ramo, da ga bom odnesla v hišo in v tistem hipu…BONG. No, ne tako BONG, toda bong; zadnje kolo se odkotali po svoje.

Moje izraz na obrazu:

1016
Say whaaat?

Povzetek – vse klance in spuste v zadnjih nekaj dnevih sem opravila s komajda pritrjenim zadnjim kolesom. Kako je do tega prišlo mi ni niti najmanj jasno. Kako se v vseh tistih serpentinah, kucljih in brzini zadnje kolo ni snelo (kljub temu, da je obroč dobro nasajen na okvir, je tresljajev vseeno ogromno) – presega moje možgane. Verjetno je moja tona dobro pripravljenega špehca učinkovito držala kolo vertikalno navzdol, zagotovo pa ne morem vedeti. Morda mi celo moj dragi Bianchi namiguje, da se ne splača hujšati. Sumim, da je za razrahljan vijak kriv trenažer oz. hrček, kot ga ljubkovalno poimenujemo, in bom v prihodnje definitivno bolj previdna. In jutri zamenjam gume! Monocikla pa ne bom vozila!

Piščanec na koncu tunela

»Ja, Morgen ist Freiertag.«  je verjetno najlepša pesem, ki jo je kdajkoli zažvrgolel sodelavec. Do tega dne še nisem doživela nobenega avstrijskega praznika (1. maj je bil v nedeljo, 2. maj pa je navaden delavnik). In ko je ura odbila 17:01, me je kar izstrelilo iz biroja. Napovedani so bili štirje dnevi v popolnem sončnem vremenu in vsi smo že malce potrebovali ta prosti dan. Z bando smo se dogovorili, da ob meji s Švico, na obali Bodenskega jezera, pripravimo piknik. Ker sem ta dan želela tudi kolesariti, sem se odločila, da pojdem na dogovorjeno mesto kar s kolesom.

Obetala se je super dogodivščina, malce sem si zagodla le s tem, da poti nisem natančno preučila. V Lauterachu sem zavijala po svoje in pristala sredi njiv, kar je pomenilo nekaj kilometrov vožnje po makedamski poti s cestnim kolesom. Super udobno, adrenalin zaradi morebitnega predrtja zračnice je zagotovljen.

Naloženi z dvema vrečama polen, pivom in bizarnimi količinami mesa, smo se odpravili na pol urno hojo od parkirišča do obale. Ampak se je splačalo! Žar je zalaufal, pivo nas je odžejalo, sonce pa tako ožgalo, da smo se vračali prav zategnjeni. Ugotovili smo, da je prtljago mnogo lažje nesti, če jo… poješ. Pot nazaj tako ni bila naporna. 🙂 Prenažrti od kotletov, zrezkov, takšnih in drugačnih vrst, smo popadali vsak v svoje stanovanje.

Včeraj sem kolesarila iz Bregenza čez Lindau in proti Friedrichshafnu. Ko me je čas začel preganjati in, ko sem dvanajstič izgubila živce, sem se obrnila in vrnila v Bregenz. Kolesarska pot ponuja odlično panoramo in zanimivosti, vendar je (predvsem na nemški strani) že zdelana, včeraj je bilo tudi ogrooomno ljudi tam na kolesih. Torej – neomejena gneča in grozni udarci v kolo in posledično v roke in hrbtenico.  Peljati se tam s cestnim kolesom ni bila najbolj pametna odločitev.

Ker sem včerajšnji dan izkoristila bolj za aktivni počitek na kolesu (na koncu me je mentalno izčrpal), sem se danes namenila na pot Schröcken – Bödele – Schröcken. Zjutraj sem še hitro popravila zavore zadaj, namestila kamero na čelado in se spustila po klancu navzdol. Namerno sem vzela samo dve energijski tablici, ker sem bila prepričana, da bo primanjkljaj kalorij pomagal, da mi vampek ne bo več visel čez hlače. Napaka.

Untitled-1_2.jpg

Cesta se do Andelsbuch  Bersbuch-a v glavnem spušča, nato pa sem začne lep klanec, ki vztraja kar nekaj kilometrov. Prelepa cesta in razgledi te zamotijo, da ne misliš preveč na krče v mišicah, do vznožja hriba pa sem med kolesarjenjem že pomalicala kar sem imela s seboj v žepu. Okej, energije je za izvoz, nič mi ne bo. Na vrhu se obrnem, spustim zavore da žvižgam s hitrostjo cca. 70km/h in se z raztegnjenim nasmehom vračam v Mellau. Tam kar naenkrat skorajda doživim diabetično komo. Opala, lačna sem.

 

Je ni hujše stvari, kot da te na kolesu popade lakota. Naslednjih nekaj kilometrov ignoriram tresoče se roke, ignoriram tresoče se noge, ignoriram dejstvo, da me čaka zgolj še vožnja v grozljiv klanec, ignoriram dejstvo, da s seboj nisem vzela mobilnega telefona in da ne znam na pamet niti ene uporabne telefonske številke, si mrmram pesmi. Začnem razmišljati o kosilu, o piščančjem zrezku, ki sem ga zjutraj vzela iz zmrzovalnika, o al-dente skuhanem rižu, razmišljam dalje o sladko-kisli omaki in o popečenih indijskih oreščkih. Pred očmi so se mi pojavljale bele pikice in prisegla bi, da so tvorile obliko bodočega kosila iz katerega se prijetno kadi in diši. Jaz pa še nisem niti konkretno zagrizla v 10-kilometrski klanec, ki me loči do stanovanja.

Misel, da stopim s kolesa in nadaljujem peš je bila zelo, zelo mamljiva. Zagrozila sem si, da si bom na čelo z debelim flomastrom napisala nekaj zelo grdega in taka hodila naokrog cel teden – če na tej točki odneham. Mimo se pripelje sodelavec in mi ponuja edino (tekočo) hrano,ki jo je imel v avtu – radler. »Ne, ne, je kul, bom kmalu na vrhu«. Bala sem se, da bi pojedla še pločevinko. Z vsemi zobmi sem držala jezik, da ga ne bi prosila, naj kolo naloži v avto in me zapelje na vrh. Trening mora biti, lekcija pa tudi.

Ni bila luč – bil je piščanec na koncu tunela! Z zadnjimi promili moči sem se vlekla po Käsestraße in čez pol ure sem si že pripravljala kosilo. Pojedla sem dve ogromni porciji, solato, vse snickers-e, pršut na polnozrnatih ploščicah in še nekaj drobnarij. Tako bo vampek visel še bolj čez hlače in ne manj, kot je bila ideja.

Lekcija? Z zalogo energije se ni za igrat. Med aktivnim kolesarjenjem je vsakih 45-60min potrebno pojesti banano, energijsko ploščico ali oreščke. Kakršnokoli uveljavljanje svojih kapric rezultira v zelo kruti obliki. To je bila le še ena izkušnja po kateri bom okrevala še nekaj dni. Pred hladilnikom.

P.S.: Se opravičujem za dolg zapis. 🙂

 

Life update.

Vedno se nekaj vrine vmes, da mi ne uspe naložiti novega zapisa – naj bo to urejanje papirologije ali pa čiščenje zažgane posode, ki je ostala od kosila. Ali pa lenoba. V tem zimskem vremenu (o ja,  tukaj je še konkretna zima ), ko zaradi snežno-dežnih neviht ni niti najmanjše možnosti, da se po službi usedem na kolo ali kako drugače rekreiram, me pogosto popade lenitis.

Minutka za zimsko statistiko:

  • skupno je v zimi 2015/2016 zapadlo slabih 8 metrov snega
  • v povprečni zimi v vorarlberških gorah zapade 11 metrov snega
  • domačini se spomnijo nekega leta, ko je zapadlo 22 metrov snega

Dokaz, da letošnji zimski podaljšek res malo pretirava, je to, da so cestne službe že pospravile obcestne količke (pardon, kole) in da so nekateri domačini na avtomobilih že zamenjali zimske za letne pnevmatike. Po celi noči sneženja, je težko najti cesto. Zato se voznik koncentrira na vrtenje volana, sovoznik na pol visi skozi okno in vpije: »Rechts, rechts, ja…, nein, links, LIIINKKKSS!«, jaz pa se, kot najbolj nekoristen potnik v avtu, držim za vse mogoče ročaje v pripravljenosti, da se prevrnemo. Ampak ni panike. Kole so zdaj namontirali nazaj, tako da z identificiranjem vozne podlage ni več problemov, snežni plugi so v pripravljenosti, domačini pa se znajdejo po svoje in si naokrog izposojajo avtomobile z zimsko opremo. In svet se spet počasi vrti naprej. In vsi si že res obupno želimo pomladi.

Za pravcati zaključek smučarske sezone sem obiskala koncert Top of The Mountain v Ischglu. To v praksi pomeni vsakoletno praznovanje začetka in konca smučarske sezone z znanimi glasbenimi imeni na višini 2320m.

DCIM112GOPRO
Predkoncertno lobiranje za dobro pozicijo.

Letos so to čast imeli britanski Muse, ki so naredili žur in pol, nekaj pa je prispevala tudi odlična panorama in sproščeno smučarsko vzdušje. Rezultat je bilo dvourno skakanje v smučarskih čevljih v prvi vrsti, lastništvo ogromnega napihljivega balona in plakata, ki je vabil na dogodek in smo ga sneli z nekega oglasnega panoja. V stanovanje sem prišla kot cunja. Nazadnje sem tako globoko spala na operacijski mizi po koktejlu anestetikov.

Untitled-2
“Moj balon je lahko dežnik.”