Piščanec na koncu tunela

»Ja, Morgen ist Freiertag.«  je verjetno najlepša pesem, ki jo je kdajkoli zažvrgolel sodelavec. Do tega dne še nisem doživela nobenega avstrijskega praznika (1. maj je bil v nedeljo, 2. maj pa je navaden delavnik). In ko je ura odbila 17:01, me je kar izstrelilo iz biroja. Napovedani so bili štirje dnevi v popolnem sončnem vremenu in vsi smo že malce potrebovali ta prosti dan. Z bando smo se dogovorili, da ob meji s Švico, na obali Bodenskega jezera, pripravimo piknik. Ker sem ta dan želela tudi kolesariti, sem se odločila, da pojdem na dogovorjeno mesto kar s kolesom.

Obetala se je super dogodivščina, malce sem si zagodla le s tem, da poti nisem natančno preučila. V Lauterachu sem zavijala po svoje in pristala sredi njiv, kar je pomenilo nekaj kilometrov vožnje po makedamski poti s cestnim kolesom. Super udobno, adrenalin zaradi morebitnega predrtja zračnice je zagotovljen.

Naloženi z dvema vrečama polen, pivom in bizarnimi količinami mesa, smo se odpravili na pol urno hojo od parkirišča do obale. Ampak se je splačalo! Žar je zalaufal, pivo nas je odžejalo, sonce pa tako ožgalo, da smo se vračali prav zategnjeni. Ugotovili smo, da je prtljago mnogo lažje nesti, če jo… poješ. Pot nazaj tako ni bila naporna. 🙂 Prenažrti od kotletov, zrezkov, takšnih in drugačnih vrst, smo popadali vsak v svoje stanovanje.

Včeraj sem kolesarila iz Bregenza čez Lindau in proti Friedrichshafnu. Ko me je čas začel preganjati in, ko sem dvanajstič izgubila živce, sem se obrnila in vrnila v Bregenz. Kolesarska pot ponuja odlično panoramo in zanimivosti, vendar je (predvsem na nemški strani) že zdelana, včeraj je bilo tudi ogrooomno ljudi tam na kolesih. Torej – neomejena gneča in grozni udarci v kolo in posledično v roke in hrbtenico.  Peljati se tam s cestnim kolesom ni bila najbolj pametna odločitev.

Ker sem včerajšnji dan izkoristila bolj za aktivni počitek na kolesu (na koncu me je mentalno izčrpal), sem se danes namenila na pot Schröcken – Bödele – Schröcken. Zjutraj sem še hitro popravila zavore zadaj, namestila kamero na čelado in se spustila po klancu navzdol. Namerno sem vzela samo dve energijski tablici, ker sem bila prepričana, da bo primanjkljaj kalorij pomagal, da mi vampek ne bo več visel čez hlače. Napaka.

Untitled-1_2.jpg

Cesta se do Andelsbuch  Bersbuch-a v glavnem spušča, nato pa sem začne lep klanec, ki vztraja kar nekaj kilometrov. Prelepa cesta in razgledi te zamotijo, da ne misliš preveč na krče v mišicah, do vznožja hriba pa sem med kolesarjenjem že pomalicala kar sem imela s seboj v žepu. Okej, energije je za izvoz, nič mi ne bo. Na vrhu se obrnem, spustim zavore da žvižgam s hitrostjo cca. 70km/h in se z raztegnjenim nasmehom vračam v Mellau. Tam kar naenkrat skorajda doživim diabetično komo. Opala, lačna sem.

 

Je ni hujše stvari, kot da te na kolesu popade lakota. Naslednjih nekaj kilometrov ignoriram tresoče se roke, ignoriram tresoče se noge, ignoriram dejstvo, da me čaka zgolj še vožnja v grozljiv klanec, ignoriram dejstvo, da s seboj nisem vzela mobilnega telefona in da ne znam na pamet niti ene uporabne telefonske številke, si mrmram pesmi. Začnem razmišljati o kosilu, o piščančjem zrezku, ki sem ga zjutraj vzela iz zmrzovalnika, o al-dente skuhanem rižu, razmišljam dalje o sladko-kisli omaki in o popečenih indijskih oreščkih. Pred očmi so se mi pojavljale bele pikice in prisegla bi, da so tvorile obliko bodočega kosila iz katerega se prijetno kadi in diši. Jaz pa še nisem niti konkretno zagrizla v 10-kilometrski klanec, ki me loči do stanovanja.

Misel, da stopim s kolesa in nadaljujem peš je bila zelo, zelo mamljiva. Zagrozila sem si, da si bom na čelo z debelim flomastrom napisala nekaj zelo grdega in taka hodila naokrog cel teden – če na tej točki odneham. Mimo se pripelje sodelavec in mi ponuja edino (tekočo) hrano,ki jo je imel v avtu – radler. »Ne, ne, je kul, bom kmalu na vrhu«. Bala sem se, da bi pojedla še pločevinko. Z vsemi zobmi sem držala jezik, da ga ne bi prosila, naj kolo naloži v avto in me zapelje na vrh. Trening mora biti, lekcija pa tudi.

Ni bila luč – bil je piščanec na koncu tunela! Z zadnjimi promili moči sem se vlekla po Käsestraße in čez pol ure sem si že pripravljala kosilo. Pojedla sem dve ogromni porciji, solato, vse snickers-e, pršut na polnozrnatih ploščicah in še nekaj drobnarij. Tako bo vampek visel še bolj čez hlače in ne manj, kot je bila ideja.

Lekcija? Z zalogo energije se ni za igrat. Med aktivnim kolesarjenjem je vsakih 45-60min potrebno pojesti banano, energijsko ploščico ali oreščke. Kakršnokoli uveljavljanje svojih kapric rezultira v zelo kruti obliki. To je bila le še ena izkušnja po kateri bom okrevala še nekaj dni. Pred hladilnikom.

P.S.: Se opravičujem za dolg zapis. 🙂

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s