Ena kolesarska.

Vreme je še vedno neusmiljeno. Vikend je bil nabrazdan z dežjem in snegom, vendar sem le našla nekaj ur vremenskega zatišja, da sem jo peš mahnila proti Körbersee-ju – malemu jezeru na vrhu hriba.  Na vrh se lahko hodi ali kolesari po nekdanji cesti, ki je vodila v vas, dokler je ni nadomestila modernejša, širša cesta z viaduktom. Vmes se odpre lep razgled na Schröcken in gore, hodi pa se med kmetije in hleve, ki so namenjeni živini poleti. Kmalu za temi kmetijami bi moralo biti jezero, vendar poti, zaradi še vedno dokaj debele snežne odeje, nisem mogla nadaljevati.

 

Shine 100%
Nekdanja glavna vez med severnim Vorarlbergom in Tirolsko.

Med vikendom sem obiskala tudi edino knjižnico v bližini (t.j. v radiju ene ure vožnje) – Vorarlberger Landesbibliothek. Lepa in velika knjižnica na hribčku, s katerega se razprostira razgled na Bregenz in Bodensko jezero.

Če le ne padajo vile z neba, se po službi usedem na kolo in potreniram tukajšnje klance. Včeraj sem na hitro odbrzela v Schoppernau, danes v nasprotno smer do Saloberja, meni tako ljubega prelaza Hochtannbergpass-a.

Momentous 100%
Salober. ❤

Že včeraj sem opazila, da zaradi popolnoma obrabljenih gum na kolesu ni pametno tvegati padca pri spustu navzdol, oziroma je tvegana vožnja tudi navzgor – zaradi naklona se zadnje kolo včasih zavrti kar v prazno. Kljub temu, da pamet govori eno, moja trma pa drugo, sem se pogumno spustila iz Saloberja proti Schröcknu, obdelala serpentine in se dobre volje odpravila proti domu.

Nekaj mi ni dalo miru, ko sem sopihala po zadnjem klancu navzgor do hiše, vendar me je dobra glasba na ipod-u zamotila in dala še nekaj dodatne energije. Pred hišo si zadovoljna nad opravljenim treningom dodobra oddahnem, kolo naložim na desno ramo, da ga bom odnesla v hišo in v tistem hipu…BONG. No, ne tako BONG, toda bong; zadnje kolo se odkotali po svoje.

Moje izraz na obrazu:

1016
Say whaaat?

Povzetek – vse klance in spuste v zadnjih nekaj dnevih sem opravila s komajda pritrjenim zadnjim kolesom. Kako je do tega prišlo mi ni niti najmanj jasno. Kako se v vseh tistih serpentinah, kucljih in brzini zadnje kolo ni snelo (kljub temu, da je obroč dobro nasajen na okvir, je tresljajev vseeno ogromno) – presega moje možgane. Verjetno je moja tona dobro pripravljenega špehca učinkovito držala kolo vertikalno navzdol, zagotovo pa ne morem vedeti. Morda mi celo moj dragi Bianchi namiguje, da se ne splača hujšati. Sumim, da je za razrahljan vijak kriv trenažer oz. hrček, kot ga ljubkovalno poimenujemo, in bom v prihodnje definitivno bolj previdna. In jutri zamenjam gume! Monocikla pa ne bom vozila!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s