Potepanje.

Torej, v četrtek sva se s sodelavcem lotila menjave gum na mojemu kolesu. Da bi zamenjali pnevmatike na avtomobilih, je še malo prezgodaj, haha. Čez noč je spet zapadlo kakih 10cm snega, vendar le-ta čez dan kmalu izgine.

Za menjavo gume se uporabljajo, hm, ne vem slovenskega izraza, vendar v angleščini se jim reče »lever«. To je kos zaobljene kovine ali plastike, s katero lahko odmakneš gumo z obroča in jo pazljivo ločiš od zračnice. Obvezen kos opreme brez katere ne gre. V kompletu z zračnico navadno dobiš dva lever-ja, kar za menjavo same zračnice (preverjeno) zadostuje. »Hm, precej lažje bi bilo sneti gumo z obroča, če bi imela tri leverje.« Verjetno res, vendar treh leverjev nisem imela. Z malo truda nama je uspelo zamenjati prvo gumo in z dvema leverjema gre res na tesno. Dejstvo je, da so vse stvari na cestnih kolesih »na knap«, občutljive in precizne. Zagotovo se na internetu najde tudi kakšna dobra finta, trik oz. bolj pravilen način kako lažje zamenjati gumo, vendar »fak ne, smo inženirji al’ ne?«in se s piksno radlerja kar direktno poženeva v boj z materialom. In ko zlomiva prvi lever, potem pa še drugega, postane gol zadnji obroč, brez gume in zračnice, kruta realnost. In, ker smo »fak ne, inženirji«, žrtvujeva nekaj kuhinjskih plastičnih lopatk za mešanje zato, da namestiva zadnjo gumo na obroč in…uspelo je! Kolo je preobuto v Vittorio Open Corso.

Obetal se je odličen, sončni dan. Kolo sem vrgla v Twingača in se odpeljala v Hard. (Pre)dolgo sem iskala mesto, kamor bi lahko za cel dan zastonj parkirala.

Startala sem torej v Hardu in ob reki Ren kolesarila do Lustenau-a, kjer sem se začela voziti čez mesto, po regionalki mimo Hohenems-a, čez Götzis  in naposled prišla do Feldkirch-a. Večinoma so kolesarske steze res odlično urejene, primerne tudi za cestna kolesa in brez kakršnekoli gneče.GOPR0743.jpg

Na krajših odsekih kolesarskih stez ni bilo, vendar so avstrijski vozniki res zelo obzirni in v nobenem trenutku nisem čutila nevarnosti.

Feldkirch je večje mesto, kot sem si predstavljala. Seveda se nisem ustavila, da bi si ga po turistično ogledala, temveč sem se le peljala skozenj. Vendar je čist, zelo zelen in dokaj urejen.

Na meji z Lichtenstein-om sem bila kot bi mignil. To mini državico najprej predstavijo široke cone za pešce in kolesarje ter idilične hiške. Ogromno zelenja. Visoka, nepokošena trava ob cesti deluje kar komično, glede na to, kako imajo urejene okolice hiš. Super počutje pri kolesarjenju tudi na cestah v neposredni bližini avtomobilov. Super počutje na kolesu tudi zaradi nove opreme, predvsem kolesarskih hlač z razkošnim oblazinjenjem. Prišla sem v Vaduz, kjer sem najprej občudovala reko Ren in njeno neverjetno barvo, potem pa sem prečkala most in, voila, že sem prispela v Švico. Lichtenstein je res izjemno majhna državica. In to reče državljan majhne države.

DCIM129GOPRO
V Lichtensteinu ob reki Ren.

V Švici je, kar se prometne kulture tiče, očitno podobno kot v Avstriji. Predvsem se mi zdi dobro, da se kolesar ne počuti ogroženega. Ali osovraženega. Šele zdaj se začenjam zavedati, kako zelo izpostavljena sem bila na kolesarjenjih po Sloveniji in Hrvaški, brez pretiravanja. Pogosto me je zanašalo na kolesu zaradi vetrnih sunkov in srkov, ki jih vozila povzročajo.

Usmerila sem se nazaj na kolesarsko pot ob levem bregu reke Ren in preprosto uživala v pedalanju. Ljudi je bilo malo, zato sem se psihično lahko zares spočila. Nazaj na avstrijski strani sem se nekoliko dezorientirala in kar nekajkrat zašla. Kljub vsemu sem našla pot do avta in ožgana od sonca sem se prijetno utrujena odpeljala domov.

DCIM129GOPRO
Back to Vorarlberg.

Naslednji dan smo se dobili z nekaterimi tujci, ki podobno kot jaz, delajo v tujini, v Avstriji. Italijana Elisa in Stefano, Sirijec Somar, Francoz Thibaut, Grk Panos in njegova noseča žena Anastasija ter naša trojica smo se odpravili na pohod v Švico, blizu St. Gallena na enega od mnogih tamkajšnjih gričev.

Pohod je minil med smehom, čebljanjem o vsakdanjiku, pritoževanjem nad nemščino in dragem zavarovanju za avtomobile ter muzanju ob švicarski nemščini. Prvič sem poslušala švicarski radio in njihov dialekt je res NENAVADEN. Smešen. Zanimiv. Mimoidoči domačini vsi brez izjeme pozdravljajo z »Grüezi mitenand« kar je precej drugače od »Guten Tag«, a ne? Na tej spletni strani (http://www.eldrid.ch/swgerman.htm) si lahko ogledate nekaj primerov, kako pošastno se razlikuje švicarska nemščina od nemščine. Vendar še vedno menim, da dialekt v Bregenzerwaldu prekosi vse. 🙂

Ob koncu dneva smo si še privoščili sladoled v centru Dornbirna in se poslovili ob sklepu, da bomo izlet zagotovo v kratkem ponovili!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s