Sellaronda Bike day ’16

Včeraj sem prispela v majhno vas La Villa, šla na kratek sprehod naokoli in se zvečer skuhala v savni. Nekaj fotografij najdete spodaj (savnanja nimam ovekovečenega, haha).

 

Težko rečem, kje se mi zdi lepše – Vorarlberg ali Dolomiti. Oboje je čudovito. Sem pa na poti sem malce pogrešala kvalitetno asfaltno podlago in avstrijsko kulturo v prometu. Vendar nič takega, kar bi mi res pokvarilo dan. Sicer je tudi tu zelo zeleno, zelo fascinantno in dokaj urejeno.

Danes je po krogu Sellaronda potekal Bike day, kar pomeni, da je bil tu za nekaj ur motoriziran promet popolnoma onemogočen. Obetal se je torej odličen dan, brez hrupa, izpušnih plinov in stresa. Celotno območje današnjega dogajanja obsega štiri prelaze: Passo Gardena (2119m), Passo Sella(2230m), Passo Pordoi (2241m) in Passo Campolongo (1850m) in od posameznika je odvisno koliko prelazov bo osvojil.

Napovedano je bilo zelo slabo vreme, zato sem bila v dvomih ali bi se kolesarjenja sploh lotila. Zvečer sem si ogledovala garderobo in se nazadnje odločila za zimsko opremo. Če ne zaradi drugega, pa zaradi spustov s prelazov.

Zjutraj mi je nekako uspelo preslišati budilko, hitro sem odšla na zajtrk, se oblekla, sestavila kolo in se okrog osmih odpravila. Ker sem bila prepričana, da zaradi slabših vremenskih razmer ne bo veliko udeležencev, sem bila toliko bolj presenečena, ko sem v Corvari našla nepregledno množico kolesark in kolesarjev, ki so se navdušeno pognali proti prelazu Passo Gardena.

Dogodek je bil dobro oglaševan in prav tako so organizatorji izjemno poudarjali smer, po kateri se ta krožna kolesarska tura pelje. To je bilo v protiurni smeri. Zato mi niti najmanj ni jasno, zakaj se je precej udeležencev peljalo v sourni smeri, torej nam nasproti. To je bilo zelo neumno in zelo nevarno (predvsem na spustih!). V začetni gneči je bilo tudi potrebno izjemno paziti na manj izkušene kolesarje, po možnosti z gorskimi kolesi s širokimi krmili, ki so navkeber tako krilili naokrog, da sem se nekajkrat komajda izognila trku. In nisem bila edina. Tudi nasploh bi se lahko večina bolj držala desne strani, da lahko ostali neovirano prehitevajo. Kultura kolesarjev je zelo mešana in včasih ne vem, kaj naj si mislim. Električna kolesa bi pa kar najraje prepovedala. Hehe.

Ampak vse našteto je bilo tudi najslabše, kar se je danes zgodilo. Po ogrevanju sem ugotovila, da se “tako počasi pač ne morem peljati” in sem začela navijati pedala v svojem ritmu, prehitevati in ob tem se je gneča nekako razredčila. Passo Gardena je bil “šala mala”. Na vrhu sem se na hitro preoblekla v zimsko kolesarsko jakno, vmes pojedla banano in se takoj odpravila naprej.

Sledil je res spektakularen spust. Po spustu ni sledilo niti dva metra ravnine, ampak takoj vzpon na naslednji prelaz. Passo Sella, “mala malica”. Začela sem dvomiti, da sem za zajtrk jedla res samo kosmiče. Delovala sem kot na steroidih. Sledil je fenomenalen spust, ki bi ga lahko zaključila tudi v smrekah, saj sem v zadnjem hipu, oziroma, že petkrat prepozno opazila, da je pred mano 180° ovinek. Na tem mestu moram pohvaliti zavore na mojem kolesu, ter reees odlične nove gume. Povečana samozavest na spustih in v ovinkih je očitna.

Passo Pordoi. Hm, noge so kar poganjale, glava pa je začela težiti, da ga resno biksam, ker nisem opravila nobene prave pavze. Ker pa močno verjamem v idejo, da »psiha odneha stokrat prej kot telo«, sem glavo pustila nekje na sredini vzpona in v nespremenjenem tempu napadala klanec. Na vrhu nisem počivala, ker počitek pride na vrsto med spustom. Ko je prišel na vrsto Passo Campolongo, sem se potolažila, da je vzpon najkrajši. Kljub vsemu pa se mi je zdel najtežji, saj so noge začele kazati utrujenost, jedla sem sicer pridno, pila pa zelo malo. Dehidriranost nikoli ne pomaga.

Kak kilometer pred hotelom se je vremensko ravnotežje sesulo in ulil se je dež. Vesela sem bila, da je vreme zdržalo in da sem opravila ta dogodek precej bolje od pričakovanj. Zgleda da redkejši, toda toliko bolj naporni in intenzivni treningi po Vorarlberških gorah naredijo svoje in sem postala stroj za papcanje klancev. 🙂 Zaradi panorame in odlične organizacije razmišljam, da bi se dogodka udeležila spet jeseni, naslednje leto ob tem času pa zagotovo vem kje bom.

Moj najhladnejši junij.

Še domačini se čudijo letošnjim nizkim temperaturam in dežju. Za primerjavo: te dni je bilo lani tako toplo, da so vsi hodili naokrog v kratkih hlačah (še celo tu, v hribih), v Bodenskem jezeru pa so se lahko ohladili in na obali igrali igre z žogo. Pravkar sem odpeljala rutinsko vožnjo v hrib do Saloberja v zimskih kolesarskih oblačilih in med spustom me je grela le misel, da bom čez nekaj minut že v stanovanju. Za nameček me je pral dež in počasni avtomobili pred mano so mi pokvarili spust. Pa kdaj drugič.

 

Med tednom sem izkoristila zelo zgodnje jutranje ure za kolesarjenje, ker je bila to edina možnost kolesarjenja po suhem. Vsak dan je točno ob koncu službe začelo deževati, neverjetno. V Vorarlbergu pravijo, da “ni slabega vremena, so samo slaba oblačila” in se tega kar striktno držijo. Na primer – dež ne moti otrok med skakanjem po trampolinu ali igranju na dvorišču. Spomnim se svojih otroških dni, ko ob takem vremenu niti nosu nisem pomolila ven.

Ampak sedaj sem v Vorarlbergu. Zato se kljub dežju odpravim na hitro hojo do Körbersee-ja ali pa na dvorišču delam različne vaje za moč in eksplozivnost. Ko se mečem po tleh, delam žabje poskoke ipd. moram obenem tudi izjemno paziti, da ne pomendram vseh deževnikov, polžev in ostalega životinjskega carstva, ki jim deževne razmere nenormalno ugajajo.

Včasih pa pride dan, ko preprosto zmagaš nad vremenom. Če je našo vas ravno prečkal ogromen oblak, je bilo nižje na sprehodu od Schoppernaua do Aua prav spektakularno. Našla sem celo odličen piknik prostor z mizo, klopjo, vodo in kamnito pečjo, v drvarnici zraven pa si lahko postrežeš s poleni. Avstrijci resnično znajo pocrkljat turiste.

Včeraj se je naša trojica že tradicionalno odpravila v Bregenz, tokrat smo nakupovanju dodali pohod do utrdbe/cerkve Gebhardsberg. Zložljive dežnike smo s seboj vzeli bolj za hec in za to, da smo se v stilu srednjeveških mečevalcev tepli kot otroci med sprehodom v vrtcu. Vendar se je v cca. 5. minutah tako neverjetno ulil dež, da smo pol ure stali pod mostom, gledali grafite in upali, da bo neurje z grmenjem kmalu mimo.

DSC_0975.jpg

Kot za nagrado je sledilo nekaj prelepih sončnih ur in ob visoki vlagi v zraku smo zadovoljno prišvicali do utrdbe. Od tam se ponuja razgled na celotno dolino ob Bodenskem jezeru: Bregenz, Wolfurt, Dorbnirn, Schwarzach, Hard, Lustenau,…

DSC_0981

Sledil je kratek trening bilijarda, nato pa smo se dobili z ostalimi prijatelji v Dornbirnu in preživeli nadvse zabaven večer ob igrah s kartami in intenzivnem okušanju franconskih vin. 😛

Ena kratka o delu v gradbeništvu.

Vsake toliko časa me popade izjemna žalost in razočaranje nad lastnimi sivimi celicami. Sicer še niso minili štirje meseci dela v projektantskem biroju, pa si občasno že domišljam, da obvladam stvar. In sama pri sebi malce zaviham z nosom, ko moram narisati armaturni načrt manjšega prizidka. Oh, kako enostavno, to pa vse znam. In bolj kot brskam po podatkih, bolj mi je jasno, da stvar ni več enostavna, ker so komplikacije pri pritrditvi konstrukcije na obstoječ del, manjkajo stebri, pa nevarnost preboja plošče je, pa pol geometrije od arhitekta ne štima in, če čisto nič drugega, zmanjka statične višine oz. prostora, da bi natlačila vso potrebno železje. Ura teče in zabijam čas na banalnem projektu.

Več kot 16 let izobrazbe, mene pa stvari v življenju še kar naprej presenečajo. Predvsem v službi. Inženirji se učijo še posebno dolgo. In ni nič narobe s tem, rada se učim. Vendar v praksi včasih zmanjka kondicije, zmanjka sape in zmanjka samozaupanja. Pride res kratek trenutek, ko se vprašam, kako močno se mi je zbledlo, da sem se vpisala na FGG. Ker se vsake toliko časa počutim nekompetentno, nesposobno in nebogljeno, mi kolena klecajo, ko hodim proti pisarni. Tam me čaka ekipa, ki za fruštek navrže kako smešno anekdoto, potem pa me Martin pokliče v pisarno in pokaže najnovejše fotografije z gradbišča in razlaga, kako se vse dobro ujema z načrti. In naenkrat vse štima, vse je vredu, vse se je lepo izteklo in ne more biti bolje. In živeli smo srečno do konca dni.

(A)cross s specialko

Dvakrat sem si na obraz nanesla debel sloj sončne kreme, zmetala športno opremo v Twingača in krenila proti Höchstu. Tam je bila moja izhodiščna točka za kolesarjenje okrog Bodenskega jezera. Že ko sem parkirala, sem opazila, da vreme pač ne bo dobro in za vsak slučaj sem oblekla tanko kolesarsko jakno, ki ščiti pred vetrom in manjšimi količinami dežja. Kolesarska pot je bila deloma tudi iz utrjenega makedama (tega seveda prej nisem vedela), ki pa je bil, zaradi deževja ponoči , popolnoma razmočen in blaten. Ko sem si nekajkrat obrisala blatna očala, sem ugotovila, da sem že neprepoznavno zasvinjana.

Naslednjih 60km me je pral dež. Niti tanka jakna ni več zadoščala, bila sem popolnoma premočena. Začelo me je skrbeti kako bo, ko se bom ustavila in prečkala jezero s trajektom. V glavi se mi je motal črn scenarij o 2-tedenski bolniški odsotnosti zaradi pljučnice.

Švicarska stran Bodenskega jezera je bila torej vremensko precej gnila. Toda malo pred nemškim Konstanzem je dež prenehal, malenkost sem pospešila tempo in uspelo se mi je skoraj v celoti posušiti! Voda je izpuhtela, pesek in blato sta pač ostala na meni. 🙂 Prišla sem ravno pravi čas, ko je trajekt prispel in avtomobili so ga začeli zapuščati. Okej, 60 avtov, to bo hitro mimo. Avtomobilov pa ni in ni zmanjkalo. Ko sem malo bolj pogledala, sem ugotovila, da gre očitno za srečanje malih dvosedežnih Smartov in uslužbenec mi je razložil, da so jih na trajekt stlačili kar 130.

S trajektom sem prispela v Meersburg, od tam pa s kolesom nadaljevala čez Friedrichshafen, Lindau, Bregenz in se vrnila nazaj v Höchst. Če me je v Švici neusmiljeno pralo, me je v Nemčiji in Avstriji sonce skorajda opeklo. Do avtomobila sem prišla kot kupček nečesa smrdljivega, umazanega, nagravžnega, v glavnem, oddivjala sem v stanovanje in preostanek vikenda posvetila pranju sebe, oblačil in, seveda, kolesa. 120km = opravljeno, srednja žalost. Naslednjič, ko se bom motala tam naokrog, pojdem na celotno pot okrog Bodenskega jezera in upam, da mi bo vreme bolj naklonjeno.