Ena kratka o delu v gradbeništvu.

Vsake toliko časa me popade izjemna žalost in razočaranje nad lastnimi sivimi celicami. Sicer še niso minili štirje meseci dela v projektantskem biroju, pa si občasno že domišljam, da obvladam stvar. In sama pri sebi malce zaviham z nosom, ko moram narisati armaturni načrt manjšega prizidka. Oh, kako enostavno, to pa vse znam. In bolj kot brskam po podatkih, bolj mi je jasno, da stvar ni več enostavna, ker so komplikacije pri pritrditvi konstrukcije na obstoječ del, manjkajo stebri, pa nevarnost preboja plošče je, pa pol geometrije od arhitekta ne štima in, če čisto nič drugega, zmanjka statične višine oz. prostora, da bi natlačila vso potrebno železje. Ura teče in zabijam čas na banalnem projektu.

Več kot 16 let izobrazbe, mene pa stvari v življenju še kar naprej presenečajo. Predvsem v službi. Inženirji se učijo še posebno dolgo. In ni nič narobe s tem, rada se učim. Vendar v praksi včasih zmanjka kondicije, zmanjka sape in zmanjka samozaupanja. Pride res kratek trenutek, ko se vprašam, kako močno se mi je zbledlo, da sem se vpisala na FGG. Ker se vsake toliko časa počutim nekompetentno, nesposobno in nebogljeno, mi kolena klecajo, ko hodim proti pisarni. Tam me čaka ekipa, ki za fruštek navrže kako smešno anekdoto, potem pa me Martin pokliče v pisarno in pokaže najnovejše fotografije z gradbišča in razlaga, kako se vse dobro ujema z načrti. In naenkrat vse štima, vse je vredu, vse se je lepo izteklo in ne more biti bolje. In živeli smo srečno do konca dni.

Advertisements

2 thoughts on “Ena kratka o delu v gradbeništvu.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s