Sellaronda Bike day ’16

Včeraj sem prispela v majhno vas La Villa, šla na kratek sprehod naokoli in se zvečer skuhala v savni. Nekaj fotografij najdete spodaj (savnanja nimam ovekovečenega, haha).

 

Težko rečem, kje se mi zdi lepše – Vorarlberg ali Dolomiti. Oboje je čudovito. Sem pa na poti sem malce pogrešala kvalitetno asfaltno podlago in avstrijsko kulturo v prometu. Vendar nič takega, kar bi mi res pokvarilo dan. Sicer je tudi tu zelo zeleno, zelo fascinantno in dokaj urejeno.

Danes je po krogu Sellaronda potekal Bike day, kar pomeni, da je bil tu za nekaj ur motoriziran promet popolnoma onemogočen. Obetal se je torej odličen dan, brez hrupa, izpušnih plinov in stresa. Celotno območje današnjega dogajanja obsega štiri prelaze: Passo Gardena (2119m), Passo Sella(2230m), Passo Pordoi (2241m) in Passo Campolongo (1850m) in od posameznika je odvisno koliko prelazov bo osvojil.

Napovedano je bilo zelo slabo vreme, zato sem bila v dvomih ali bi se kolesarjenja sploh lotila. Zvečer sem si ogledovala garderobo in se nazadnje odločila za zimsko opremo. Če ne zaradi drugega, pa zaradi spustov s prelazov.

Zjutraj mi je nekako uspelo preslišati budilko, hitro sem odšla na zajtrk, se oblekla, sestavila kolo in se okrog osmih odpravila. Ker sem bila prepričana, da zaradi slabših vremenskih razmer ne bo veliko udeležencev, sem bila toliko bolj presenečena, ko sem v Corvari našla nepregledno množico kolesark in kolesarjev, ki so se navdušeno pognali proti prelazu Passo Gardena.

Dogodek je bil dobro oglaševan in prav tako so organizatorji izjemno poudarjali smer, po kateri se ta krožna kolesarska tura pelje. To je bilo v protiurni smeri. Zato mi niti najmanj ni jasno, zakaj se je precej udeležencev peljalo v sourni smeri, torej nam nasproti. To je bilo zelo neumno in zelo nevarno (predvsem na spustih!). V začetni gneči je bilo tudi potrebno izjemno paziti na manj izkušene kolesarje, po možnosti z gorskimi kolesi s širokimi krmili, ki so navkeber tako krilili naokrog, da sem se nekajkrat komajda izognila trku. In nisem bila edina. Tudi nasploh bi se lahko večina bolj držala desne strani, da lahko ostali neovirano prehitevajo. Kultura kolesarjev je zelo mešana in včasih ne vem, kaj naj si mislim. Električna kolesa bi pa kar najraje prepovedala. Hehe.

Ampak vse našteto je bilo tudi najslabše, kar se je danes zgodilo. Po ogrevanju sem ugotovila, da se “tako počasi pač ne morem peljati” in sem začela navijati pedala v svojem ritmu, prehitevati in ob tem se je gneča nekako razredčila. Passo Gardena je bil “šala mala”. Na vrhu sem se na hitro preoblekla v zimsko kolesarsko jakno, vmes pojedla banano in se takoj odpravila naprej.

Sledil je res spektakularen spust. Po spustu ni sledilo niti dva metra ravnine, ampak takoj vzpon na naslednji prelaz. Passo Sella, “mala malica”. Začela sem dvomiti, da sem za zajtrk jedla res samo kosmiče. Delovala sem kot na steroidih. Sledil je fenomenalen spust, ki bi ga lahko zaključila tudi v smrekah, saj sem v zadnjem hipu, oziroma, že petkrat prepozno opazila, da je pred mano 180° ovinek. Na tem mestu moram pohvaliti zavore na mojem kolesu, ter reees odlične nove gume. Povečana samozavest na spustih in v ovinkih je očitna.

Passo Pordoi. Hm, noge so kar poganjale, glava pa je začela težiti, da ga resno biksam, ker nisem opravila nobene prave pavze. Ker pa močno verjamem v idejo, da »psiha odneha stokrat prej kot telo«, sem glavo pustila nekje na sredini vzpona in v nespremenjenem tempu napadala klanec. Na vrhu nisem počivala, ker počitek pride na vrsto med spustom. Ko je prišel na vrsto Passo Campolongo, sem se potolažila, da je vzpon najkrajši. Kljub vsemu pa se mi je zdel najtežji, saj so noge začele kazati utrujenost, jedla sem sicer pridno, pila pa zelo malo. Dehidriranost nikoli ne pomaga.

Kak kilometer pred hotelom se je vremensko ravnotežje sesulo in ulil se je dež. Vesela sem bila, da je vreme zdržalo in da sem opravila ta dogodek precej bolje od pričakovanj. Zgleda da redkejši, toda toliko bolj naporni in intenzivni treningi po Vorarlberških gorah naredijo svoje in sem postala stroj za papcanje klancev. 🙂 Zaradi panorame in odlične organizacije razmišljam, da bi se dogodka udeležila spet jeseni, naslednje leto ob tem času pa zagotovo vem kje bom.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s