Vikend pobeg – München

Odločitev (Zürich ali München?) je bila težka. Odločili smo se za slednjega, zato smo se v soboto zjutraj odpravili v Nemčijo. Tokrat ne bom dolgovezila, naj omenim samo naslednje: prvič sem obiskala to mesto in me je navdušilo! Za vsakim vogalom nekaj novega. Lahko je hrupno, nagneteno z ljudmi ali pa tiho z urejeno zelenico in impozantno arhitekturo. V bistvu bi to lahko rekla za vsako mesto, vendar se mi je zdelo tu vse nekako drugače. Precej čisto in urejeno. Veliko večje od mest v Vorarlbergu – pravzaprav ima München petkrat več prebivalcev kot celoten Vorarlberg. Obenem pa ni tako glomazen kot npr. London ali Berlin. Oči sem si napasla na trgovinicah, v katerih verjetno nikoli ne bom mogla nakupovati (pa ne da bi si posebno želela, le zanimivo je videti v živo nekaj tako pregrešno dragega in znanega kot je npr. Hermesova torbica za nekaj deset tisoč evrov), avtomobilih ranga Rolls Royce in vrstah piva v Hofbräuhaus München. To je pivnica, kakih desetkrat večja od Pivnice Union, za primerjavo.

Uživala sem ob temnem radlerju, ki je imel tako lep karamelni okus, da se mi še danes sline cedijo. Fantoma pa so se oči svetile na litrskih vrčkih piva. Prehodili smo ogromno, muzejev, razglednih stolpov ipd. pa se nismo niti lotili, saj je bila povsod precejšnja gneča. V glavnem…se vidimo na Oktoberfestu!

 

 

V milisekundah, urah in dnevih.

Kolesarjenju sem v zadnjih treh tednih posvetila ekstremno malo časa. Med tednom enkrat po stari cesti do Salober-ja (zdi se mi celo bolj brutalna kot nova pot) in v soboto krajšo turo po Švicarsko-Avstrijski meji. Za kaj več preprosto ni bilo časa, poleg tega sem pozabila vse dokumente in denar v avtu.GOPR2280.jpg

Tako sem bila pri prečkanju meje nekoliko nervozna, liter pijače pa je ob prijetni pripeki kmalu pošel. Zato sem se obrnila ravno v pravem trenutku, da smo se z družbo srečali in se odpeljali na obalo Bodenskega jezera speči nekaj mesa. Sedaj smo že tako naštudirani, da ima vsak svojo vlogo in je meso okusno pečeno kot bi mignil. Gladina Bodenskega jezera je zaradi nedavnih obilnih padavin še vedno zelo visoka, kjer je nastala kaka luža, se takoj naseli milijarda komarjev.

Ker je obdobje lepega vremena nujno potrebno izkoristiti, sem med tednom po službi pihnila tudi na Kanisfluh. Kanisfluh je 2044m visoka gora, ki je nekakšen simbol tukajšnjih vasi. Domačini religiozno hodijo nanj. Mulci ga žurajo večino noči, nato pa se povzpnejo na Kanisfluh in dočakajo sončni vzhod. Ko sem prisopihala na vrh, mi je vse postalo jasno. Kanisfluh je kot prva bojna linija visokogorja Bregenzerwalda s katerega se vidi lep del Bodenskega jezera. Lep del sveta se vidi praktično kamor se obrneš. Kamor sega oko proti vzhodu, se bohotijo beli vrhovi. Eden višji od drugega, eden lepši od drugega. V tistem hipu si je kar težko predstavljati, da se v takem reliefu vijejo ceste in da so vasice posute po pobočjih gora. Skratka, odličen zaključek dneva, ki bi ga lahko, glede na splošno utrujenost, preždela nekje na kavču.

085

DSC_2120

DSC_2123

DSC_2126

DSC_2136

Zaradi preproste lenobe/utrujenosti ali pa strahu sem se v nedeljo odločila, da se ne bom odpravila kolesariti. Cesta čez Schröcken je med poletjem res izjemno obremenjena. Prizemljilo me je, ko sem v soboto naložila kolo v avto in se odpeljala proti zahodu in za drugim ovinkom srečala BMW-ja, ki je ležerno prehiteval kolesarje v ostrem ovinku. Popolnoma na moji strani. Pravijo, da v kriznih situacijah čas teče precej počasneje in to lahko potrdim. Z obema rokama sem “zamotala” volan traktorskih karakteristik, nekaj milisekund z očmi kot teniškimi žogicami gledala v BMW-ja, nekaj milisekund v kamnito steno, potem me je spet zapigalo nekam v levo, vse je cvililo, nato pa se je razjarjen Crvenko le začel umirjati in začela sem se zopet peljati naravnost. Podobne situacije se dogajajo, vendar mi je tokrat tik pred reakcijo prvič šinilo čez možgane: “Kako za vse na svetu bom pa tole rešila?”

Zato sem se odločila, da sredi sončne nedelje s kolesom nimam kaj delati na Käsestraße. Namesto tega sem se usedla v avto in se odpeljala raziskovat jug Vorarlberga. Peljala sem se čez Ischgl in nadaljevala po Silvrettastraße. Po plačani cestnini sem se začela še bolj vzpenjati in Twingo je sopel na 2071m visok prelaz. Tam sem parkirala in se čudila. Narava je tu res dala svoj maksimum. Odlična izhodiščna točka za pohodniške ture. Kamor se obrneš, tam so poti. Lepa pot vodi tudi okoli akumulacijskega jezera Silvrettasee, ki je tako nenavadno turkizne barve, da kar sapo loviš. Pot okrog jezera traja cca. 1,5 ure in se jo preverjeno lahko prehodi tudi v natikačih. 🙂 Sprehod mi je dal res nekaj nujno potrebne energije in eno tono novih idej. Odlična zadeva.

Untitled-1

DCIM222GOPRO

DCIM222GOPRO

DSC_2168DSC_2162

Tudi preostanek poti je bil prav zanimiv. V Schröcken sem se odločila vrniti čez Fontanello, saj me je zanimalo predvsem kako bi izgledala kolesarska tura čez te kraje. Klanec zgleda precej grozljivo razvlečen, avto je komaj sopihal, jaz pa sem se spraševala “Kje ti ljudje živijo??” Prelepi kraji, vendar si ne predstavljam kako se pozimi peljejo po teh cestah. Morda se kar sankajo do Bludenza.

Od pregledovanja fotografij in obujanja spominov imam kar sanjave oči. Vendar me je realnost takoj surovo brcnila v glavo: še tri dni do konca veljavnosti registracije avta, jaz pa nisem še niti blizu menjave tablic. Zgleda, da se bom nekaj časa vozila v ilegali.

Kratka proza o tem kako je Twingo skorajda opravil tehnični pregled.

V obraz dokaj neestetsko bledo-zelene barve sem se zjutraj odpravila od doma. Počutila sem se kot mati problematičnega otroka, ki gre na govorilne ure. Twingo je v tretji prestavi pri 120 km/h živahno rohnel proti Mellau in pridno loščil vse cevi, ki jih ta mala stvarca premore. Tistih nekaj začudenih pogledov v vaseh sva gladko ignorirala. Sedaj je na vrsti borba. Borba za življenje in smrt. Borba za najino nadaljnje druženje. Borba, ki lahko popolnoma osiromaši mojo denarnico. Borba za svetlečo nalepko, ki pomeni, da je vozilo uspešno opravilo tehnični pregled, ki je prvi pogoj, da lahko registriram vozilo v Avstriji.

Twingo je na dvorišču Renaultovega servisa izgledal še malo bolj ubog (eno malenkost zarjavel pa tudi en okrasni pokrov na kolesu manjka, mimogrede) in še malo manjši. Tako kot verjetno tudi jaz. Predala sem ključe mehaniku, ki je najprej opravil testno vožnjo, nato pa avto odpeljal v delavnico in opravljal preizkuse zavor. Ko je Twingo nemočen visel na dvigalki, je možakar poklical sodelavce, češ kako izgleda Twingo pri opravljenih 200 000 km. Še nekaj pritajenega smeha sem slišala. Ajme.

“Sie haben drei Sachen.” Nekaj v meni je umrlo. “Jjjjaaa?”

Stranski smerniki bodo morali biti oranžne barve, ker je nesprejemljivo, da so bele barve, četudi je to tovarniško. Desna meglenka je očitno poginila med sobotnih bahanjem po Dornbirnu z novimi zvočniki in spuščenimi stekli. Levi končnik (vsaj upam, da je omenil končnik, ker nimam pojma kako se mu reče po nemško) pa je menda strašno kaput, kar mu sicer ne verjamem, ampak naj mu bo. Seveda so se ponudili, da bodo vse uredili, ko dobijo rezervni del.

Kljub temu, da nisva dobila svetleče nalepke, vse kaže na to, da bova tudi midva kmalu fejst nobel. Moram pa poudariti, da so na tukajšnjih pregledih strašno pedantni, si vzamejo kar veliko časa in ne morem verjeti, da mi niso zagnojili zaradi tistih treh kvadratnih centimetrov rje. Je pa tudi res, da je težko reči kdo je bolj simpatično kukal – Twingo s svojimi učki ali jaz izza vogala.