Vodnik za registracijo vozila v tujini

Kar se je dogajalo v zadnjih štirinajstih dnevih je bilo noro. Opravila sem vse, tudi dopust preživela, le naspala se nisem. Zato sem ta teden začela drnjohati že kar zgodaj zvečer in posledično nisem imela časa za blog.

Spet bom pisala o še eni pustolovščini, ki sva jo preživela s Twingom, saj me je nekaj bralcev prosilo za nasvet okrog registracije avtomobila v tujini (v mojem primeru v Avstriji, za druge države lahko postopek malenkost odstopa, seveda).

Ker je potrebno pri registraciji slovenskega vozila v tujini opraviti “uvoz” avtomobila, se je pri tem potrebno vprašati, če je to smiselno oz. če je stroškovno bolj ugodno prodati avtomobil v Sloveniji in v tujini kupiti drugo vozilo.

Recimo, da ste sredi finančne katastrofe (in si nakupa vozila ne morete privoščiti) ali pa bolestno navezani na svojo piksno. Ali oboje. V tem primeru svetujem, da se v tujini odpeljete do pooblaščenega servisa za znamko vozila, ki ga vozite. Tam se dogovorite in opravite tehnični pregled, pripravljeni bodite na res poostren pregled in vse morebitne pomanjkljivosti na vozilu predhodno odpravite. V Avstriji tehnični pregled stane 40 evrov. Gorje vam, če smerniki niso prave barve. Če bo vozilo tehnično brezhibno, vas bo pooblaščeni servis zaprosil za:

  • homologacijski kartonček (četudi na vozilu ni predelav),
  • prometno dovoljenje
  • potrdilo o stalnem prebivališču v tujini.

Slednje je pogoj za pridobitev navadnih registrskih tablic. Če imate v tujini prijavljeno le začasno prebivališče, lahko zgolj kandidirate za posebne modre tablice, katere je potrebno letno dodatno plačevati.

Ko pooblaščeni servis pridobi vse našteto, lahko na glavno bazo določene znamke avtomobila pošljejo vlogo za pridobitev njegovega veličanstva – Datenauszug – torej izvleček prav vseh podatkov o vašem vozilu glede na številko šasije. To lahko traja tudi nekaj tednov, mene je dotični kos papirja ociganil za 130 evrov, kolega je plačal menda 180 evrov.

DSC_0109
Datenauszug

Načeloma je v tem času dodobra razmetati stanovanje in poiskati kupoprodajno pogodbo za vaše vozilo. Nekako ste ga morali kupiti, kajne? Pri uvozu vozila v Avstrijo je namreč treba plačati tudi davek NOVA (pri nas je to davek na motorna vozila ali DMV). Ta je odvisen od večih faktorjev, predvsem od emisij motorja in cene vozila ob nakupu.

Zglasiti se morate na davčnem uradu (Finanzamdt), kjer bodo zahtevali Datenauszug, prometno dovoljenje, nekaj res osnovnih podatkov o vozilu (npr. opravljeni kilometri) in ocenitev vrednosti (tu lahko pride prav vaša kupoprodajna pogodba). To ni zanemarljiv znesek in pri novejšem vozilu je lahko davek precej visok. Pri starem vozilu…no, jaz sem od veselja kar malo zavriskala, ko sem zapuščala Finanzamdt. 🙂 Definitivno sem se bala tega davka, saj mi nihče ni znal povedati koliko bo znašal. Olajšal me je za 72 evrov.

Če se vam mudi, je najbolje, da v bližnji banki davkariji nakažete denar in se s potrdilom vrnite na Finanzamdt, da vas takoj odkljukajo in v manj kot eni uri lahko registrirate vozilo. Vse te zadeve je uredil zavarovalničar (ki sestavi ponudbo večih zavarovalnic, potem pa predlaga najugodnejšo), prav tako je registriral vozilo in zamenjal registrske tablice, zato nimam pojma, kaj vse so morali še urediti. Seveda sem dobila tudi novo prometno dovoljenje. S cenami pa je tako – registracija Twinga je nanesla okrog 210 evrov, res osnovno zavarovanje pa 750 evrov. V tej fazi si ne predstavljam, da bi bila lastnica zmogljivejšega avtomobila. Kar se “bonusov” pri zavarovalnicah tiče je zadeva podobna kot v Sloveniji, le da se začne z zadnjo 09 stopnjo in se potem vsako leto “brez nesreč” približuje stopnji 00, kar pomeni največji bonus pri zavarovanju (-50%).

DSC_0071
Škoda. Slovenske so bile strašno kul.

Pa ne pozabite, da je potrebno v roku 30(?) dni v Slovenijo vrniti slovenske registrske tablice in odjaviti vozilo, saj sicer plačate kazen.

To je to, viel Glück!

 

Lajf je ena sama magija

Nekajkrat sem se že lotila pisanja in vsakič vse izbrisala. Helena in Matjaž sta me imenitno zabavala čez vikend, skupaj smo se seveda lotili tudi Kanisfluh-ja, z motorjem pa sta prekrožila tudi dobršen del Vorarlberga (malce nenačrtovano, haha).

Predvsem pa izjemno dobro in veliko jem in pijem. Delno tudi po zaslugi serije poslovilnih večerij, ki smo jih izvajali sodelavcu Alešu v slovo. Pisarna je po novem strašno tiha in šele zdaj smo opazili kakšna goflja je (bil). Teden je bil naporen in komaj čakam vikend.

Kar se Harry Potter scene tiče, priznam, da sem že malo zarjavela. Nisem niti dobro dojela, da se obeta nadaljevalna knjiga, ko sem se med odmorom za kosilo zalotila, kako hlastam stranico za stranico.

Nekaj morate razumeti. Knjige o Harryju Potterju name delujejo kot tiste magdalenice na Marcela Prousta. Ob pogledu na platnice mi iz spomina zadiši vedno preveč vroč mlečni riž z utopljeno 300g čokolado, ko sem kot suhljata mula komaj čakala na takšne večere. S knjigo in žlico v roki. Nekje na Facebooku sem prebrala: “Pač padem u te HP bukve in grem sam jest pa scat umes.” Mislim, da sem zaradi branja pogosto zanemarjala tudi te najosnovnejše človekove potrebe.

In tako sem si po desetih letih spet privoščila bojda zadnjo od zadnjih, najnovejšo dozo Harryja Potterja. Na sporedu so bile palačinke z Nutello, čajček in najtrša zofa, kar so jih izdelale človeške roke. In na njej ni več po turško sedela suhljata mula, temveč zdaj že kar zavaljena bomba.

Okej, bom kratka. Tako že dolgo nisem bila razočarana. Ko me je začetno navdušenje minilo, sem se med branjem tolkla po glavi, kaj za vraga sploh berem. Knjiga je napisana kot dramsko delo in s tem izgubi praktično vse, saj se je do zdaj avtorica izkazovala za izvrstno podajalko zgodbe. Mlado in staro je knjige požiralo tako zaradi zgodbe kot zaradi detajlov, humorja, kompleksnosti in večplastnosti oseb, splošnih naukov in še in še. The cursed child pač ni nič od tega in – zanimivo – niti nastopajočih oseb več ne prepoznam. (Skoraj) vsi so dobrotniki! Kje so pa žlehnobe? Pogrešamo zlobo!

Morda je zgodba veliko boljša v živo, v gledališču. Brati jo je bilo izredno mučno. Ne bom se poglabljala v samo zgodbo, naj zapišem samo naslednje – prav nič drugega ni razjasnjeno kot zgolj to, da se lahko konča na milijon različnih načinov in mi ni popolnoma jasno, zakaj je morala obveljati prav ta različica. Ideja mi je sicer všeč, izvedba pa je porazna.