Lajf je ena sama magija

Nekajkrat sem se že lotila pisanja in vsakič vse izbrisala. Helena in Matjaž sta me imenitno zabavala čez vikend, skupaj smo se seveda lotili tudi Kanisfluh-ja, z motorjem pa sta prekrožila tudi dobršen del Vorarlberga (malce nenačrtovano, haha).

Predvsem pa izjemno dobro in veliko jem in pijem. Delno tudi po zaslugi serije poslovilnih večerij, ki smo jih izvajali sodelavcu Alešu v slovo. Pisarna je po novem strašno tiha in šele zdaj smo opazili kakšna goflja je (bil). Teden je bil naporen in komaj čakam vikend.

Kar se Harry Potter scene tiče, priznam, da sem že malo zarjavela. Nisem niti dobro dojela, da se obeta nadaljevalna knjiga, ko sem se med odmorom za kosilo zalotila, kako hlastam stranico za stranico.

Nekaj morate razumeti. Knjige o Harryju Potterju name delujejo kot tiste magdalenice na Marcela Prousta. Ob pogledu na platnice mi iz spomina zadiši vedno preveč vroč mlečni riž z utopljeno 300g čokolado, ko sem kot suhljata mula komaj čakala na takšne večere. S knjigo in žlico v roki. Nekje na Facebooku sem prebrala: “Pač padem u te HP bukve in grem sam jest pa scat umes.” Mislim, da sem zaradi branja pogosto zanemarjala tudi te najosnovnejše človekove potrebe.

In tako sem si po desetih letih spet privoščila bojda zadnjo od zadnjih, najnovejšo dozo Harryja Potterja. Na sporedu so bile palačinke z Nutello, čajček in najtrša zofa, kar so jih izdelale človeške roke. In na njej ni več po turško sedela suhljata mula, temveč zdaj že kar zavaljena bomba.

Okej, bom kratka. Tako že dolgo nisem bila razočarana. Ko me je začetno navdušenje minilo, sem se med branjem tolkla po glavi, kaj za vraga sploh berem. Knjiga je napisana kot dramsko delo in s tem izgubi praktično vse, saj se je do zdaj avtorica izkazovala za izvrstno podajalko zgodbe. Mlado in staro je knjige požiralo tako zaradi zgodbe kot zaradi detajlov, humorja, kompleksnosti in večplastnosti oseb, splošnih naukov in še in še. The cursed child pač ni nič od tega in – zanimivo – niti nastopajočih oseb več ne prepoznam. (Skoraj) vsi so dobrotniki! Kje so pa žlehnobe? Pogrešamo zlobo!

Morda je zgodba veliko boljša v živo, v gledališču. Brati jo je bilo izredno mučno. Ne bom se poglabljala v samo zgodbo, naj zapišem samo naslednje – prav nič drugega ni razjasnjeno kot zgolj to, da se lahko konča na milijon različnih načinov in mi ni popolnoma jasno, zakaj je morala obveljati prav ta različica. Ideja mi je sicer všeč, izvedba pa je porazna.

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s