Moj NE kolesarskim stezam.

Idejo za ta zapis sem dobila prav vsakič, ko sem v zadnjem letu in pol kolesarila, ob prihodu domov pa sem se spraševala ali razmišljam prav ali pač samo egoistično.

Ko sem se iz izjemne kolesarske ture nasmejano vračala po bregenzerwaldski cesti proti Schröcknu, si nisem mislila, da bom kot potolčen kupček žalosti v Andelsbuchu čakala sodelavca, da me pride iskat. In točno to se je zgodilo.

Moja slaba lastnost je, da sem formalistka – rada se držim pravil in kjer najdem kolesarsko pot, se peljem po njej, saj je vendarle namenjena kolesarjem in njihovi varnosti! In ko sem se peljala po na novo urejeni cesti skozi Andelsbuch, sem ugotovila, da je za mano precejšnja kolona vozil. Na moji desni se je začel razkošno širok prazen pločnik in odločila sem se, da se vozilom umaknem ob prvi priložnosti. Opazila sem, da se kmalu pločnik zniža in tam bom s kolesom poskočila na kolesarsko stezo/cono za pešce. Žal sem v zadnji milisekundi opazila, da robnik sploh ni tako nizek, moj vpadni kot pa veliko preoster, da bi se vse skupaj izšlo. Z Bianchijem sva se skatapultirala na pločnik nekoliko bolj spektakularno, kot je bilo predvideno (seveda se je vse dogajalo mnogo prehitro, da bi lahko odpela čevlje s pedal) in sama sreča je bila, da me tista kolona vozil za mano ni povozila. Pristala sem na desnem kolenu, komolcu in glavi. Še vedno pritrjena na kolo.

V želji, da bi bilo kolesarjenje varno, sem se poškodovala in kriva sem si popolnoma sama. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (do zdaj že številnih) incidentov na kolesarskih stezah analizirala in prišla do zaključka, da cestno kolo spada na cesto in nikamor drugam.

  • vsi robniki niso speljani na nivo asfaltne površine, kar onemogoča kolesarjem z ozkimi gumami, da se vključijo na cono za pešce in kolesarje. V najboljšem primeru si sčasoma uničiš kolesne obroče (majkemi je to drago), v najslabšem primeru s kolesom narediš salto (opisano zgoraj)
  • kolesarske steze so namenjene kolesarjem s povprečno hitrostjo 15km/h ali manj. Pogosto so ozke in s strašno ostrimi ovinki.
  • pešci se navadno sprehajajo tudi po kolesarskih stezah. Nihče nikamor ne gleda, nekateri slabo slišijo, nekateri ne slišijo ničesar, zato mi tudi zvonček ne bi veliko pomagal. Predvsem pa so pešci nepredvidljivi. Ko ravno mislim, da bo oseba pred menoj še naslednjih 5 sekund hodila naravnost, se ta oseba kar naenkrat tik pred mano odloči za korak v levo. Baaaaaaaam!
  • nenazadnje so kolesarske steze največkrat speljane tako, da se je nemogoče konstantno hitro peljati. Nenehno zaviranje, pospeševanje, zijanje kam je izginila kolesarska pot in kako se spet vključiti nanjo je na daljših turah IZČRPAJOČE.

Zato me sedaj lahko privežete na sramotilni steber, prijavite na policijo in spljuvate po fejsbuku – po kolesarskih stezah se bom vozila le še izjemoma in na določenih odsekih izven naselij. Zavoljo lastne varnosti! Svoboda cestnim kolesom!

 

Nekaj o zimskem kolesarjenju

Zima se približuje in dokler cesta ne poledeni, ne nameravam popolnoma obupati nad kolesarjenjem.

Zimsko kolesarjenje terja nekaj iznajdljivosti, predvsem pri oblačilih. Nujna sta dobra zimska kolesarska jakna ter hlače. Na videz sta tanka, vendar v resnici podložena s termo slojem ter popolnoma nepropustna za veter. Prvo pravilo je, da se oblačilo popolnoma prilega koži in se ne ustvarjajo zračni žepi skozi katere “te prepiha”. Svetleči odbojniki so zelo zaželeni, saj je ob kratkih zimskih dnevih bistveno večja verjetnost, da se ob mraku še vedno nahajaš na kolesu. Pomembno je tudi število in velikost hrbtnih žepov, saj poleg obvezne malice in raznih drobnarij s seboj nosiš tudi dodatne pripomočke, katere bom opisala nekoliko kasneje.

Ključni element za ohranjanje toplote trupa je kvalitetna spodnja majica, ki skrbi, da gre vlaga, ki jo proizvaja koža, kar se da hitro v višje sloje in koža ostane suha. In kolesar ostane brez pljučnice.

Izrednega pomena je ogrevanje okončin. Tudi v jesenskih dnevih uporabljam galoše – “nogavice”, ki jih nadenem čez kolesarske čevlje. Kupila sem jih natanko pet ur kasneje, ko sem iz sprva prijetne kolesarske ture prišla s popolnoma prezeblimi in neuporabnimi štrclji, ki sem jih ogrevala dva dni skupaj. Ne vem kdaj me je bolj bolelo – ko sem v joku poganjala zadnjih 40 kilometrov s temno modrimi prsti na nogah ali kasneje, ko sem jih doma postopoma segrevala in oživljala. Podhlajena stopala so sovražnik številka ena.

Direktno na udaru so seveda tudi prsti na rokah. Uporabljam tanjše rokavice, ki mi še vedno omogočajo natančno prestavljanje, manjka jim le nekaj trakov proti zdrsu. Za spuste nosim s seboj še (nad)rokavice na en prst s popolno proti vetrno zaščito.

Okrog vratu je nepogrešljiv termo “buffy”, ki ga pred spustom poveznem vse do očal. Ta so v hladnem vremenu še bolj nepogrešljiva kot sicer. Obožujem očala s fotokromatskimi stekli, ki mi omogočajo odlično vidljivost tako ponoči kot podnevi.

Kadar se temperatura spusti pod ničlo, na spustih uporabljam tanko poletno dežno jakno, ki me še dodatno varuje pred izgubo toplote.

Pod čelado poveznem termo kapo, se opremim z lučkami in odbojniki, ter se odpravim.

DCIM240GOPRO
Nočne fotke pa žal niso bogve kaj. 😀

Zakaj nočno kolesarjenje? Največkrat ker dan prehitro mine. Noč ima tudi posebno moč, ponoči je vse precej bolj mirno in toliko bolj veličastno. Psihološki počitek je zato toliko bolj učinkovit.

Zakaj kolesarjenje po dežju? Zato, ker te dež ne ubije! Očitno sem se nekako nalezla vorarlberške miselnosti, da je potrebno izkoristiti vsak dan, tudi če ni popoln. Vožnje po dežju delam predvsem poleti, če pa bi investirala v nekaj nove dežne opreme, pa bi morda lahko zavlekla tudi v pozno jesen. Kolesarjenje v vseh pogojih mi zelo koristi pri krepitvi imunskega sistema, zato se ga bom še kar držala.

Včeraj je bil tu dela prost dan, ki sem se ga prav razveselila. Žal je bil tako hladen, deževen in tako hudo meglen, da sem ga raje kot na kolesu preživela v družbi prijateljev ob igranju Pandemije. Zgleda da v naslednjih dnevih ne bo tako. 🙂

Untitled-1.jpg
Vremenska napoved. 🙂

 

Oktoberfest 2016

Odločitev za kratek obisk Oktoberfesta je bila dokaj spontana, zato sva se z najnovejšo prebivalko Schröckna, Svetlano, usedli v avto in odpeljali v München.

g0012046

Čeprav sem bila v Münchnu nedolgo nazaj, je bilo mesto tokrat precej drugačno. Bila sem v manjšini, ker nisem nosila dirndla. Večina ljudi je bila prešerno dobre volje, oblečenih v dirndle ali lederhose, predvsem pa je bilo vsepovsod ogromno ljudi. Vse znane pivnice so bile tako polne, da so varnostniki preprosto zaprli vrata in odganjali strašno žejne ljudi. Stavbe v centru so bile še malce bolj okrašene z rožami kot ponavadi. Skratka, v času Oktoberfesta, tega znanega pivskega festivala, celotno mesto diha kot eno.

Po popoldanskem sprehajanju po centru mesta, sva se s Svetlano odpravili proti Theresienwiese, kamor se je stekala ogromna reka ljudi. Torbice, torbe ipd. niso šle čez kontrolo na vhodu. Najprej sva se na hitro sprehodili skozi prizorišče, da sva dobili občutek kaj vse bo potrebno poskusiti – od hrane, pijače do zabaviščnega parka. Pošteno sem si že zaželela vrček hladnega piva, ko sem ugotovila, da to sploh ne bo lahka naloga. Sleherna klop (ali stol) je bila popolnoma zasedena.

Po iskanju in čakanju nama je uspelo priti v enega od mnogih “pivskih vrtov” kjer sem si naročila temno pivo in pazila, da me kdo ne zgazi. Šele v množici pride do izraza moja nizka rast!

dsc_0235
Ljudje so prijazni, sproščeni, nekateri še pred večerom popolnoma pijani, nekateri bi se radi tepli, drugi ostanejo vljudni kljub temu, da komaj stojijo in vse skupaj je pravzaprav čisto navadna žurka, le v večjem merilu. Odločila sem se za vožnjo z “vlakcem smrti”, oblazila vseh milijon stojnic s spominki, sladkarijami, ulično hrano, malo podebatirala z obiskovalci (seveda je bilo precej tujcev, ogromno že pregovorno glasnih Britancev, Francozov, Italijanov, tudi dekle z Nove Zelandije sem srečala…), ko se me je polotila utrujenost in sem začela težiti Svetlani, da se vendarle počasi odpraviva proti avtu. Tako se je reka obiskovalcev ob polnoči začela viti iz prizorišča proti glavni železniški postaji, kjer sva se s Svetlano “prešvercali” na podzemno železnico in z nekaj mojega kalkuliranja prispeli prav do ulice, kjer sva parkirali avto. Triurna vožnja nazaj ni bila najlažja stvar na svetu, saj se mi je dremalo že na poti skozi mesto, da ne govorim o vožnji mimo Planseeja, kjer sem čez palec naštela vsaj 12 srn, ki se je paslo ob cesti in si nisem mogla privoščiti padca koncentracije. Obenem pa nisem mogla peljati hitreje, prav zaradi množice divjih živali. Za povrh me je na prelazu Hochtannberg za “likuf” pričakala tako gosta megla, da sem raje vozila na pol miže in po spominu. Ko sem le prispela domov, sem polna vtisov potonila med odeje kot kamen v vodi.

14522541_1075100552585692_1421128337_o