Oktoberfest 2016

Odločitev za kratek obisk Oktoberfesta je bila dokaj spontana, zato sva se z najnovejšo prebivalko Schröckna, Svetlano, usedli v avto in odpeljali v München.

g0012046

Čeprav sem bila v Münchnu nedolgo nazaj, je bilo mesto tokrat precej drugačno. Bila sem v manjšini, ker nisem nosila dirndla. Večina ljudi je bila prešerno dobre volje, oblečenih v dirndle ali lederhose, predvsem pa je bilo vsepovsod ogromno ljudi. Vse znane pivnice so bile tako polne, da so varnostniki preprosto zaprli vrata in odganjali strašno žejne ljudi. Stavbe v centru so bile še malce bolj okrašene z rožami kot ponavadi. Skratka, v času Oktoberfesta, tega znanega pivskega festivala, celotno mesto diha kot eno.

Po popoldanskem sprehajanju po centru mesta, sva se s Svetlano odpravili proti Theresienwiese, kamor se je stekala ogromna reka ljudi. Torbice, torbe ipd. niso šle čez kontrolo na vhodu. Najprej sva se na hitro sprehodili skozi prizorišče, da sva dobili občutek kaj vse bo potrebno poskusiti – od hrane, pijače do zabaviščnega parka. Pošteno sem si že zaželela vrček hladnega piva, ko sem ugotovila, da to sploh ne bo lahka naloga. Sleherna klop (ali stol) je bila popolnoma zasedena.

Po iskanju in čakanju nama je uspelo priti v enega od mnogih “pivskih vrtov” kjer sem si naročila temno pivo in pazila, da me kdo ne zgazi. Šele v množici pride do izraza moja nizka rast!

dsc_0235
Ljudje so prijazni, sproščeni, nekateri še pred večerom popolnoma pijani, nekateri bi se radi tepli, drugi ostanejo vljudni kljub temu, da komaj stojijo in vse skupaj je pravzaprav čisto navadna žurka, le v večjem merilu. Odločila sem se za vožnjo z “vlakcem smrti”, oblazila vseh milijon stojnic s spominki, sladkarijami, ulično hrano, malo podebatirala z obiskovalci (seveda je bilo precej tujcev, ogromno že pregovorno glasnih Britancev, Francozov, Italijanov, tudi dekle z Nove Zelandije sem srečala…), ko se me je polotila utrujenost in sem začela težiti Svetlani, da se vendarle počasi odpraviva proti avtu. Tako se je reka obiskovalcev ob polnoči začela viti iz prizorišča proti glavni železniški postaji, kjer sva se s Svetlano “prešvercali” na podzemno železnico in z nekaj mojega kalkuliranja prispeli prav do ulice, kjer sva parkirali avto. Triurna vožnja nazaj ni bila najlažja stvar na svetu, saj se mi je dremalo že na poti skozi mesto, da ne govorim o vožnji mimo Planseeja, kjer sem čez palec naštela vsaj 12 srn, ki se je paslo ob cesti in si nisem mogla privoščiti padca koncentracije. Obenem pa nisem mogla peljati hitreje, prav zaradi množice divjih živali. Za povrh me je na prelazu Hochtannberg za “likuf” pričakala tako gosta megla, da sem raje vozila na pol miže in po spominu. Ko sem le prispela domov, sem polna vtisov potonila med odeje kot kamen v vodi.

14522541_1075100552585692_1421128337_o

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s