Jej, moli, kolesari.

Vsak človek bi moral imeti za prijatelja vsaj enega Italijana. S tem pridobiš vrhunsko znanje kje dobro jesti, kje poceni in dobro jesti, kje strežejo hrano do dveh ponoči, na kateri tržnici lahko kupiš najbolj puhaste mini krofe s slastnimi prelivi (podobno kot Puffy Lil’ pancakes v Ljubljani!), kje tankajo odlične koktejle in, nenazadnje, vedo kje je sproščeno in zabavno vzdušje. Z družbo smo v petek opravili krajšo turnejo po vorarlberških gostilnah, proti jutru pa sem se vrnila med gore in sladko spala, reci in piši, naslednje štiri ure. Turnus obupnega spanca se torej nadaljuje že 6. leto zapored. 😀

 

Vsak človek bi moral imeti za prijatelja vsaj enega kolesarja. S tem pridobiš vrhunsko znanje geografije, stotine kilometrov skozi neverjetno pokrajino, ki jo pogosto spregledamo izza vetrobranskega stekla. Tisoče višinskih metrov, desetine litrov potu ter nekaj decilitrov tistega zmagovalnega radlerja na vrhu prelaza. Pridelaš boleče in vneto grlo od vriskanja pri polurnem spustu po hribu navzdol, pridelaš včasih tudi kak padec, takoj pridelaš za poln pralni stroj prepotenih in umazanih cunj. Ne pridelaš manekenske postave, ker se po kolesarjenju kot lačna žival vržeš na bonboniero (ali dve). Najprej stuširaš svoj kupček aluminija in karbona, potem šele sam prideš na vrsto. Ampak vseeno, čedalje bolj sem prepričana, da so kolesarski izleti najboljša izbira za spoznavanje okolja, kulture (voznikov, haha), rekreacijo, počitnikovanje. Mirno zamenjam drage počitnice v tujini za nekaj zaporednih prostih dni doma, katerim nekaj ur na dan odtrgam za kolesarjenje.

G0234345_1480255962044_high_2.jpg

G0254464_1480255858201_high_22.jpg
Ozka, prepadna pot varuje mondeni Lech pred preobilico turistov. Med decembrom in aprilom je ta cesta zaradi snežnih plazov zaprta.

 

 

Advertisements

Dan v življenju neke male šerpe.

Za mano je četrta selitev v desetih mesecih. Ne bom niti omenjala, kako izčrpajoče je nomadsko življenje. Pravzaprav kot nomad živim že skoraj deset let (tedenske in dnevne relacije NM-LJ, nekaj mesečne relacije SLO-AT in razne selitve po Schröckenski metropoli), toda glede na moje vsesplošno godrnjanje očitno nomadstvo ni zame. In končno sem tukaj, v tem mini, popolnoma novem stanovanju, ki mi je zaenkrat strašansko všeč. Z nakupom še nekaterih drobnarij bo bivanje še bolj funkcionalno. Predvsem pa sem z najnovejšo selitvijo vsega svojega premoženja pridobila to, da se mi ne bo več potrebno voziti do službe v različnem spektru snežnih neviht. Twingo zadovoljno počiva pod streho v carportu, jaz pa na malo mehkejši zofi kot je bila prejšnja.

Današnji trening je prišel kot naročen po dolgem ponedeljkovem tuhtanju o nemogočih detajlih in situacijah v katerih se znajdeš pri računanju konstrukcij. Le teh kar ne zmanjka. Rešiš eno zadevo in se odpre cela galaksija novih. In ko je na vadbo prikapljalo le še pet sovaščanov, je bilo jasno, da se bomo danes afnali do skrajnosti. Ko je Jürgen zaukazal štuporamo po celi dolžini telovadnice in nazaj, in sem morala šefa – ja, šefa našega biroja – naložiti na hrbet in nesti čez celo telovadnico in nazaj, smo vsi jokali od smeha. Zaradi moje nizke rasti, bi skoraj vlekel noge po tleh. Zato mi od danes naprej lahko rečete – Šerpa. Šerpa Habazin.

P.S.:

Ne morem si kaj, da ne bi delila teh treh fotografij s schröckenske spletne kamere, ki pričajo o tem kako magični so tukajšnji kraji.

0.jpg