Dan v življenju neke male šerpe.

Za mano je četrta selitev v desetih mesecih. Ne bom niti omenjala, kako izčrpajoče je nomadsko življenje. Pravzaprav kot nomad živim že skoraj deset let (tedenske in dnevne relacije NM-LJ, nekaj mesečne relacije SLO-AT in razne selitve po Schröckenski metropoli), toda glede na moje vsesplošno godrnjanje očitno nomadstvo ni zame. In končno sem tukaj, v tem mini, popolnoma novem stanovanju, ki mi je zaenkrat strašansko všeč. Z nakupom še nekaterih drobnarij bo bivanje še bolj funkcionalno. Predvsem pa sem z najnovejšo selitvijo vsega svojega premoženja pridobila to, da se mi ne bo več potrebno voziti do službe v različnem spektru snežnih neviht. Twingo zadovoljno počiva pod streho v carportu, jaz pa na malo mehkejši zofi kot je bila prejšnja.

Današnji trening je prišel kot naročen po dolgem ponedeljkovem tuhtanju o nemogočih detajlih in situacijah v katerih se znajdeš pri računanju konstrukcij. Le teh kar ne zmanjka. Rešiš eno zadevo in se odpre cela galaksija novih. In ko je na vadbo prikapljalo le še pet sovaščanov, je bilo jasno, da se bomo danes afnali do skrajnosti. Ko je Jürgen zaukazal štuporamo po celi dolžini telovadnice in nazaj, in sem morala šefa – ja, šefa našega biroja – naložiti na hrbet in nesti čez celo telovadnico in nazaj, smo vsi jokali od smeha. Zaradi moje nizke rasti, bi skoraj vlekel noge po tleh. Zato mi od danes naprej lahko rečete – Šerpa. Šerpa Habazin.

P.S.:

Ne morem si kaj, da ne bi delila teh treh fotografij s schröckenske spletne kamere, ki pričajo o tem kako magični so tukajšnji kraji.

0.jpg

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s