Dej luč pržgi

Dnevne svetlobe in časa se ne da kupiti. Ali pač?

Dnevi se daljšajo, delovni čas pa še bolj. V gradbeni stroki postaja namreč izredno živahno; sneg kopni in smučarska sezona se bliža koncu, sončno vreme in na desetine projektov čaka na realizacijo (“Vem, da smo omenili jesen za začetek gradnje, vendar smo si premislili in v bistvu imamo izkop že skorajda narejen.” je trenutno eden najbolj modernih stavkov, ki se jih zasliši iz telefona in mene rukne infarkt), nekaj denarja iz sicer malo manj razkošne zimske sezone se je le nakapljalo in vsepovsod se objekti širijo, rastejo, gradijo novi in tako kot pravi Adi Smolar, “…čisto nič pri miru ni… je treba delat!”. Zato pa delamo. Desetke, dvanajstke.

Slaba tolažba za Bianchija, ki v kleti preždi marsikateri dan, če ga le ne postavim na trenažer in ob gledanju najljubše serije odvrtim nekaj intervalov. Trenažer je dobra iznajdba, vendar ne more nadomestiti odličnega gorskega zraka, ki se zareže ob hropenju v ta presneti klanec. Zato sem zadnjih nekaj tednov računala, se čudila in učila ter raziskovala kako narediti dovolj svetlobe okrog sebe, da bi lahko varno kolesarila tudi v popolni temi. Kot marsikaj do zdaj, se je tudi to področje izkazalo za znanstveno fantastiko.

Prišla sem do nekaj zaključkov. Ob nakupu kolesarskih luči se je potrebno vprašati za kakšno vrsto kolesarjenja jih potrebujete. Ali je to vsakdanja vožnja po mestu v šolo/službo (“commuting”) ali pa po popolni temi in pri večjih hitrostih. Pri prvih jakost same svetlobe ni tako pomembna (pomaga vam javna razsvetljava) kot je opaznost. Luči morajo torej dovolj nasilno migljati, da vas opazijo ostali udeleženci. Dovolj opazni morati seveda biti tudi s strani, zato ni odveč pozornost nameniti tudi temu koliko svetlobe svetilka meče pravokotno na smer vožnje.

Kolesarji, ki se gibljejo hitreje in v popolni temi, so druga zgodba. Potrebujejo namreč močno svetlobo, ob kateri pravočasno zaznajo morebitne ovire na cesti. Moj nasvet pri tem je, da če v temi kolesarite hitro in opravite tudi kak spust, se pri nakupu luči osredotočite na modele, ki imajo ožji, vendar daljši snop svetlobe. Če ste dnevni migrant na kolesu, si kupite luč, katere snop je nekoliko bolj razpršen.

Zasledila sem priporočilo, da za nočno kolesarjenje zadostuje 400 ali več lumnov. Torej lumnov in ne luxov. Lux označuje svetlobni tok na enoto kvadratnega metra, lumen pa prestavlja osvetljenost na nekem kotu oz. površini. Za boljšo predstavo kaj to pomeni v naravi, imajo nekateri proizvajalci na svojih spletnih straneh fotografije osvetlitve, ki jo dajejo njihovi izdelki in lahko jih med seboj primerjate.

DSC_0589
200 lumnov in 800 lumnov (vir: grozljiv fotoaparat na mojem mobilnem telefonu)

Bistvenega pomena je tudi možnost različnih nastavitev osvetlitve – migetajoče, varčevalni način ipd., ter kapaciteta baterije. Zelo priročno je kupiti svetilko, ki se polne preko USB kabla, kar pomeni, da jo lahko napolnite na službenem računalniku med delovnim časom in se po službi varno odpeljete domov. Pri nakupu se pozanimajte o načinu pritrditve in morebitni vodoodpornosti.

Kar se svetilnosti tiče – na trgu se prodajajo tudi zelo močne luči. Tako zelo močne, da lahko motijo mimovozeče avtomobiliste. Take situacije vas ne naredijo bolj varne, temveč prej nasprotno – zelo nevarno je zaslepiti voznike! Vedeti je treba, da so določene luči v nekaterih državah ilegalne.

Ena od točk, na katero sem se pri nakupu ozirala, je možnost nakupa dodatnih nastavkov. Na primer za čelado. Tako bom lahko svetilko uporabljala tudi pri pohodništvu.

Večina zgoraj naštetega velja tudi za zadnjo luč, ki je enako, če ne celo bolj pomembna. Z močno in utripajočo bo kolesar viden že od daleč. Kot marsikdo drug sem tudi jaz mislila, da je moja cenena mini lučka strašno dobro vidna. Ko si z njo posvetiš v obraz, je precej dobro vidna. Ko jo pogledaš iz razdalje petnajst metrov, je sploh ne vidiš. V tem je poanta.

Žal sem ugotovila, da je kvaliteta svetil močno pogojena s ceno, torej več denarja, več muzike. Vidnost v temi je seveda možno izboljšati z dodatnimi odsevnimi elementi, ki jih nikoli ni premalo, vendar je dejstvo, da vas bo kvalitetna kolesarska luč pošteno kresnila po denarnici. Ko se spomnim na nočno kolesarjenje po Ljubljani, pri čemer se nikoli nisem posluževala luksuza v obliki luči in dodatnih kresničk na kolesu; pa tudi na kasnejše kolesarjenje pred službo ob štirih zjutraj z lučko, ki si ne zasluži tega imena, mi je sedaj jasno, koliko sem tvegala. Včasih se malo popraskam po glavi in se spomnim, da sem lahko vesela, da jo še imam.

 

Male zmage štejejo.

Napol nezavestna sem med zehanjem zjutraj racala po stanovanju, ko sem opazila, da se v kuhinji ogromen predalnik z živili, buteljkami žlahtnih kapljevin in električnim žarom, prevrača.

Je ni substance, kaj šele same kave, ki bi te tako pokonci vrgla, kot tak moment. Pognala sem se kot nogometni vratar, z nadčloveško močjo zadržala precej težek kos pohištva, sunek pa je povzročil, da je steklenica Primitiva zletela v steno in čez nekaj sekund sem se čudila krvavo-vijolično obarvani steni in praktično celi kuhinji. Zajtrkovala sem Snickers kar ob pobiranju črepinj, razstavljanju predalnika, spravljanju mačke v transporter (razglasila sem izredno stanje), ter brisanju in prezračevanju prostora. Ravno sem pospravila, ko sem se morala odpraviti v pisarno in stena se je pridno sušila ter spreminjala v…čedalje večji drek.

Potila sem se kot še nikoli. Bilo mi je vroče in to ne samo zaradi obilice načrtov, ki so čakali na oddajo. Žal mi je bilo odličnega vina iz juga Italije, katerega sem hranila za svečano priložnost, še bolj pa mi je bilo žal popackane stene štiri mesece starega stanovanja, katerega najemodajalec je – moj šef.

Med delom so se mi pobliskovale različne ideje. Sklenila sem, da bom zaenkrat molčala. Res mi je bilo nerodno zdrdrati kaj se je zgodilo, saj se mi vedno dogajajo neke čudne stvari. Naj mi bo vsaj enkrat nekaj prihranjeno.

Razmišljala sem, da se moram odpraviti v trgovino po čopič, barvo, kit, špohtl ipd. in prekriti to svinjarijo, ko se mi je med vsem pobliskovanjem poblisknilo tudi, da v kopalnici hranim liter dobre, stare Varikine, moje najboljše prijateljice iz študentskih let, ko smo z njo mesečno čistili okrog 30 kvadratnih metrov popolnoma gnilih, plesnivih sten v stanovanju. In res – zvečer sem z njo zdrgnila steno, dokler se ni spet belo svetila, zraven pa sem poplesovala svoj zmagoslavni ples (in vmes poslušala prve tri plošče Coldplay – sem že pozabila kako izvrstna glasba je to). In ne bo mi treba nikomur ničesar razlagati, ničesar plačevati in se opravičevati, tudi varščina (zaenkrat) ostane nedotaknjena.

Pozabite na Perwoll, Varikino v vsako torbico!! In vsako buteljko vina spiti takoj, tudi če malo na silo! Zdaj veste – bolje vino v želodcu kot na steni.

Untitled-5.jpg

 

Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂