Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

Mali srčni infarkti nekih inženirjev

Sivo-modre šarenice so skakale z leve na desno stran ter spet nazaj in skenirale načrt. Če bi v tistem hipu s ptičje perspektive gledali v pisarno, bi videli štiri frajerje, kako skulirano računajo, se pogovarjajo po telefonu in odgovarjajo na elektronsko pošto, enega praktikanta, ki z zasanjenim pogledom še ne ve točno kaj tam dela in eno bledo deklino, ki se opotekajoče naslanja na mizo, plitvo diha in tiho benti. Po naključju sem opazila, da je arhitekt podaljšal že tako groteskno visoke lesene nosilce za tri metre. Objekt je sicer še v gradnji, vendar so leseni lepljeni nosilci zaradi dolgega dobavnega roka sigurno že naročeni, morda celo že izdelani. Sprememba načrta sega nekaj tednov nazaj, sprememb nisem pričakovala, prejela pa nisem nobena sporočila s strani arhitektov. Pognala sem izračune. Napetosti presegajo dovoljeno vrednost za 88%. Kolena so mi klecnila in naslonila sem se na mizo. Nekaj ur prej sem izvedela, da je pri izkopu na nekem drugem gradbišču prišlo do zdrsa zajetne količine zemljine in samo Mariji Pomagavki se lahko zahvalimo, da se ni zraven zadrsal sosednji objekt v neposredni bližini. Prebivalci vasi so, milo rečeno, prestrašeni. Sicer ne eno ne drugo ni moja krivda, temveč posledica današnje kompleksne gradnje, preobilice dela in komunikacijskega mrka. 

Sodelavec št. 1 je opravljal rutinski prevzem armature neke enodružinske hiše. Zadovoljen, da so vso dodatno armaturo pravilno položili v skladu z načrtom, je dal zeleno luč za betonažo, ko je vodja gradbišča zinil, da je za osnovno armaturo uporabil šibkejšo mrežo, ker “jo je mel glih na lagerji”. Potrdilo o statični ustreznosti je bilo izdano s strašno kislim obrazom. Nosilnost ni ogrožena, kako fantastično bodo izgledale razpoke v betonu,  je pa težko napovedati. 

Sodelavec št. 2 pride nekega jutra v službo in odpre elektronsko pošto v kateri je pisalo, da se je na komaj zgrajeno hišo pri vstavljanju panoramskih oken zrušilo dvigalo – žerjav. Pred dnevi je izvajalsko podjetje s tremi smeški na facebooku objavilo fotografije že saniranega objekta z lepo novo leseno fasado. 

Sodelavec št. 3 je danes rjovel prek telefona – pomemben betonski stenasti nosilec so izvedli kar v leseni različici,  kar…nima…smisla. Betonsko ploščo grozljivih dimenzij bodo tako v zraku držali angeli, betonski stenasti nosilec je namreč sigurno ne bo. Ker ga ni. 

Za sodelavca št. 4 sicer ne vem kaj točno ga je bremenilo, bil pa je najbolj iskana osebnost danes in slišala sem ga v brundati kako “je naredu nejbul usran načrt”. 

Ob pisanju sem se zavedla, da je vsak od nas včasih tresoča se deklina z bledim obrazom in izbuljenimi očmi. Kolo “sreče”  se vrti, upam, da mene preskoči za nekaj tednov.  🙂 

Ina zagotovo nima takih skrbi.