Stelvio & Sella Ronda

Sonce je bilo že visoko in je neusmiljeno pripekalo, ko sem, sicer v varnem zavetju klimatske naprave in izdatne zaloge vode, nervozno prestavljala iz druge prestave v prvo, spet v drugo, nazaj v prvo in tako naprej. Ko tudi to ni več pomagalo, sem izklopila tudi klimatsko napravo, še radio sem dala bolj potiho: Twingo se je boril s Stelviom.

DSC_7842.jpg
Poišči legendo.

Stelvio je drugi najvišji (asfaltirani) prelaz v Alpah. Najvišja točka je na 2757-ih metrih in, če se zapeljte (ali odkorakate) do višje ležeče koče, lahko imenitno obedujete na 2800 metrih nadmorske višine. In če je Twingo besno/obupano renčal med vsemi tistimi serpentinami, ki vodijo do vrha, potem res ne vem kaj se je moralo dogajati s številčnimi kolesarji, ki so mukoma lezli po tej sveti cesti. Definitivno je to kolesarska in motoristična romarska pot, ki jo nameravam nekoč prekolesariti. Bianchi se je tokrat zleknjen peljal na zadnjih sedežih, jaz pa sem zganjala tipičnega turista.

Pogled z vrha je tako veličasten, da si moraš vzeti kar nekaj časa, da dojameš pokrajino.

DSC_7835.jpg

Mudilo se mi je naprej proti Sella Rondi. Odločila sem se udeležiti kolesarskega dne tudi letos in čez nekaj ur sem že na dolgo in široko klepetala z lastnico hotela. Vremenska napoved je bila, milo rečeno, ogabna. Držala sem pesti, da bo neurje obšlo regijo oz. da se bo dež izlil ponoči. Vendar, ko sem zgodaj zjutraj vstala in začela pripravljati opremo, sem bila razočarana: nevhita z vetrom in strelami. Ne bo šlo. Načeloma brez problemov toleriram dež. Vendar strele ne tolerirajo mene.

Med motanjem po hotelski sobi, mi je uspelo potratiti toliko časa, da se je ob poldnevu vreme začelo umirjati in ob enih sem že navdušeno sestavljala kolo. Zrak je bil še vedno razmeroma topel, cesta se je hitro sušila in začela sem s precej hitrim tempom. Gardeno sem pomalicala za šalo.

DSC_7869.jpg

Neurje zjutraj je pomenilo tudi, da je bilo udeležencev precej manj, kar mi je neznansko ugajalo. Držala sem se pravila, da na vrhu ni počitka in da noge počivajo ob spustu navzdol. Morda zato nisem pikirala po najboljših zmožnostih, vendar nič zato. Passo Sella – pomalicala. Passo Pordoi mi je dal misliti. Precej za misliti. Pokanje v okvirju, prestavljanje levo, desno, malo “od uča” me ni toliko znerviralo, kot so me bolečine v trebuhu. Zaužite je bilo preveč čokolade, preveč celo za moj organizem.

s_5161.jpg

Kilav selfie na vrhu Pordoia, ajde čau. Pred mano je še Passo Campagnolo, najnižji, vendar zadnji prelaz. Pred fotografom sem zmagoslavno pozirala, kot da mi nič ni, v naslednjem trenutku pa sem že lovila sapo in stiskala zobe.

c__4490-(1).jpg

Oči so se mi že rosile, ko sem zagledala tablo, ki je označevala vrh. Od zdaj naprej je samo še zabava. Ker sem štartala precej pozno in je bilo dogodka ob tem času že konec, so se na cesto pognala tudi motorizirana vozila in pri spustu je bilo treba biti previden. Kultura vožnje italijanskih voznikov je vsako leto slabša. Kaj vsako leto, vsako minuto.

Ko sem prišla v Corvaro, sem pogledala na uro. Končala sem več kot pol ure hitreje kot lani, rezerv pa je bilo še precej.

Navihano sem pomahala Dolomitom, kljub temu, da bi raje ostala tam še nekaj dni. In Twingo je spet renčal čez Brenner.

 

 

Advertisements

Künzelspitze in malo naokrog

Takoj naslednji dan po kolesarjenju sem (ne tako zgodaj) zjutraj krenila v hribe, tokrat na drugo stran Bregenzeracha, v smer, ki mi je bila še povsem neznana. Cilj je bil definitivno vrh Hochkünzelspitzla, pa še kakšen za povrh, ki bi mi prišel na pot. 

Skoraj eno uro sem hodila le do izhodišča, to je mostiček, ki prečka Bregenzerach. Do njega vodi za predori in galerijami skrita peš pot, ki se spusti prav do te najnižje točke. Künzelspitze je prvi vrh v seriji sedmih, ki se jih osvaja pri dogodku Seven summits Schröcken in je tudi zaradi najvišje višinske razlike najbolj brutalen.

Pot, vsaj v začetku, ne prizanaša. Takoj se začne s strmim vzponom, ki vztraja vsaj uro in pol hoda. Na vsakem koraku sem varčevala z energijo, saj nisem bila prepričana kam me bo tisti dan pot vodila, zato sem hodila s počasnim tempom in sopihala v jutranji sopari. Sonce je pripekalo že v zgodnjih urah in takoj sem vedela, da sem se od doma odpravila prepozno. 

Strm del poti poteka po gozdu, ko pa se teren nekoliko zravna, postaja rastlinje čedalje nižje. Na sedlu med Rothornom (ki ima res impozanten vrh) in Künzelspitzom je koča, katero sem se odločila obiskati kasneje. Zavila sem desno v hrib in pred mano se je najavila ura in pol hoje do vrha te 2397m visoke gore. Teren je postal zahteven, nekatere dele je bilo potrebno preplezati in moram priznati, da sem se na prepadnih predelih držala jeklenice kot koala evkaliptusa. 

Vrh postreže z neverjetnim razgledom. Naredila sem nekaj fotografij, hitro pojedla malico in se odpravila nazaj do sedla. Tam sem v koči pojedla kosilo in nadaljevala pot za Rothornom. 

Rothorn sicer ni bil v načrtu, veliko bolj me je zanimal Hochberg, katerega sem že nekajkrat poskušala osvojiti, kar mi zaradi višje sile ni uspelo. In vraga, tudi tokrat mi ga ni uspelo. Po nareku domačinov, da bom najverjetneje zgrešila odcep za Hochberg, se je to tudi zgodilo in šla sem naravnost za goro po čudoviti poti na kateri nekaj ur nisem srečala žive duše. Razen svizcev, teh je kar mrgolelo. 

Ko sem končno prispela na sedlo med Hochbergom in Braunarlom, sem premlevala razmere (na poti do Braunarla je bilo namreč še nekaj snežnih zaplat) in sklenila, da je prepozno, da bi se lahko počasi in varno povzpela na vrh Braunarla, zato sem raje sklenila krog in se v družbi Mohnenfluhja na desni strani spuščala proti Schröcknu. 

Sicer nisem prehodila vsega, kar sem si začrtala, se je pa vseeno nabralo za 24km gorskih poti in je služil kot odlična izvidnica za naslednje podvige. 

Furkajoch, 2. dejanje, 1. prizor

Obilica dela, obilica treninga in obilica druženja z bando iz doline me je povsem odrezala od (domačega) računalnika. Če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da lahko živim en mesec brez uporabe računalnika, mu tega preprosto ne bi verjela.

Ob kakavu, namizni lučki in v družbi Ine, ki je omagala na eni izmed spalnih konzol na oknu in z eleganco crknjene gliste visela z glavo navzdol, sem pregledovala vremensko napoved in sklenila – kolesarski turi čez Furkajoch bom pokazala roge! Lani je nisem v popolnosti dokončala in je niti nisem poskušala ponoviti. Resnica je tudi, da je omenjen prelaz ponovno odprt šele nekaj tednov.

Vremenska napoved je bila dokaj lepa, torej se bo na ta sobotni dan prav vse živo peljalo po cestah. Budilko sem nastavila na nehumanih 5:45 v upanju, da se mi bo zjutraj uspelo izogniti gostemu prometu na presneto ozki cesti (vsaj) do Damülsa, če ne celo do Laternsa.

Ob kolesarjenju čez Au sem zehala tako na široko, da sem začela dvomiti v vsako lastno celico. Ampak, ker po zaslugi prenekatere kolesarske ekspedicije v zori pred službo vem, da je ni boljše budilke na svetu kot je 14 odstotni klanec, sem tudi tokrat potrpežljivo počakala, da sem pošteno zagrizla v klanec, ki se je vlekel skoraj 20km. Zgodnja ura je bila edina prava izbira – mimoidočih skorajda ni bilo, razen osamljenega avtomobila z murskosoboškimi registrskimi tablicami, kateremu sem poskušala pomahati prav med hudim bojem s klancem, vendar mi gesta ni ravno uspela.

IMG_20170602_074212_430
Običajno jutranje kolesarjenje.

Furkajoch je  drug svet – nizki oblaki, ki so se motali le malo nad cesto, so zakrili sonce, veter se je okrepil in jasno mi je bilo, da se na vrhu prav dolgo ne morem zadržati. Frišnih 13°C ali pa še to ne, zato sem nase navlekla vse, kar sem uspela pred odhodom stlačiti v žepe. Jutranjo kavo sem pila pred pajzlom, ki te v najhujši krizi odreši lakote, kapučino pa je skoraj gotovo nad avstrijskim povprečjem.

Spust je zanimiv in tudi nevaren. Nekaj časa je cesta še dovolj široka, ko pa prsti ravno zmrznejo in začneš izgubljati občutek za zaviranje, se začne izjemno ozka cesta, na kateri je prostor le za en avto in malo bolj previdnega kolesarja. Prostora za napake praktično ni. Morda je prav ozka cesta razlog, da se tu čez vijejo neskončne karavane motoristov, avtomobilisti pa se raje obrnejo v kako drugo smer. Spust traja naslednjih slabih 20 kilometrov in komaj sem že čakala na toplejšo atmosfero v dolini. Dolina me je spomnila, zakaj ne maram kolesarjenja po urbanih predelih – obilica prometa, semaforjev, stekla na cesti, zasanjanih pešcev in oddahnila sem si, ko sem v Schwarzachu zavila na samotno, staro cesto (ki jo je skrajšal predor Achrain). Za odličen kontrast je poskrbelo nadaljevanje po cesti L200, ki je glavna vez Bregenzerwalda z mesti v dolini in je skorajda tako kaotična kot marsikatera ulica v Indiji. K sreči je kultura voznikov na visokem nivoju in sem se na cesti uglajeno drenjala med ostalimi. L200-tka je postala že dokaj rutinska, vendar se še vedno ne morem načuditi, kako se na poti nazaj vedno in brez izjeme borim z vetrom v prsa. Ne glede na to kam piha veter zjutraj, te bo ob vrnitvi sadistično mučil in pospešeno pobiral moči.

Twingo je znova zvesto čakal pred gostilno Uralp in odpeljala sem se domov. In dan je bil dober.Untitled-1