Künzelspitze in malo naokrog

Takoj naslednji dan po kolesarjenju sem (ne tako zgodaj) zjutraj krenila v hribe, tokrat na drugo stran Bregenzeracha, v smer, ki mi je bila še povsem neznana. Cilj je bil definitivno vrh Hochkünzelspitzla, pa še kakšen za povrh, ki bi mi prišel na pot. 

Skoraj eno uro sem hodila le do izhodišča, to je mostiček, ki prečka Bregenzerach. Do njega vodi za predori in galerijami skrita peš pot, ki se spusti prav do te najnižje točke. Künzelspitze je prvi vrh v seriji sedmih, ki se jih osvaja pri dogodku Seven summits Schröcken in je tudi zaradi najvišje višinske razlike najbolj brutalen.

Pot, vsaj v začetku, ne prizanaša. Takoj se začne s strmim vzponom, ki vztraja vsaj uro in pol hoda. Na vsakem koraku sem varčevala z energijo, saj nisem bila prepričana kam me bo tisti dan pot vodila, zato sem hodila s počasnim tempom in sopihala v jutranji sopari. Sonce je pripekalo že v zgodnjih urah in takoj sem vedela, da sem se od doma odpravila prepozno. 

Strm del poti poteka po gozdu, ko pa se teren nekoliko zravna, postaja rastlinje čedalje nižje. Na sedlu med Rothornom (ki ima res impozanten vrh) in Künzelspitzom je koča, katero sem se odločila obiskati kasneje. Zavila sem desno v hrib in pred mano se je najavila ura in pol hoje do vrha te 2397m visoke gore. Teren je postal zahteven, nekatere dele je bilo potrebno preplezati in moram priznati, da sem se na prepadnih predelih držala jeklenice kot koala evkaliptusa. 

Vrh postreže z neverjetnim razgledom. Naredila sem nekaj fotografij, hitro pojedla malico in se odpravila nazaj do sedla. Tam sem v koči pojedla kosilo in nadaljevala pot za Rothornom. 

Rothorn sicer ni bil v načrtu, veliko bolj me je zanimal Hochberg, katerega sem že nekajkrat poskušala osvojiti, kar mi zaradi višje sile ni uspelo. In vraga, tudi tokrat mi ga ni uspelo. Po nareku domačinov, da bom najverjetneje zgrešila odcep za Hochberg, se je to tudi zgodilo in šla sem naravnost za goro po čudoviti poti na kateri nekaj ur nisem srečala žive duše. Razen svizcev, teh je kar mrgolelo. 

Ko sem končno prispela na sedlo med Hochbergom in Braunarlom, sem premlevala razmere (na poti do Braunarla je bilo namreč še nekaj snežnih zaplat) in sklenila, da je prepozno, da bi se lahko počasi in varno povzpela na vrh Braunarla, zato sem raje sklenila krog in se v družbi Mohnenfluhja na desni strani spuščala proti Schröcknu. 

Sicer nisem prehodila vsega, kar sem si začrtala, se je pa vseeno nabralo za 24km gorskih poti in je služil kot odlična izvidnica za naslednje podvige. 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s