Dričaj z menoj

Medtem, ko se večina Evrope kuha v vročini, sem jaz oblekla volneno jopico. Temperatura 14°C v Schröcknu že kar nekaj časa vztraja. In, ko mi je Branka predlagala smučanje na ledeniku Mölltaler naslednji mesec, sem divje zastrigla z ušesi.

Zdi se mi kot predvčerajšnjim, ko sem mala, suhljata dolgolasa blondina, morda že obiskovala prvi razred osnovne šole ali pa še to ne, stala pred televizijo in gledala smučarsko tekmo svetovnega pokala. Stoje. Iz tršega papirja sem si izrezala smuči, nanj z nerodnimi črkami napisala ime znanega proizvajalca, smučarski palici sta tvorila dva papirnata tulca, čelada pa je bila en preprosto velik »poc« papirja, ki sem si ga poveznila na glavo, zaradi česar sta se brat in sestra od smeha upravičeno držala za trebuha. Ob opominjanju, da me taka čelada ne more varovati pri padcu, sem prepričano odkimavala. »Popolnoma gotovo ne, pomaga pa le.«

No, in tako polno opremljena sem stala pred TV-jem in se, zahvaljujoč svoji takrat neverjetni in skoraj shizofrenični domišljiji, preslikala v tisto tekmovalko na zaslonu. Postati profesionalna smučarka je bila moja res neverjetna želja, tako neverjetna, da staršem nikoli nisem niti začela težiti v tej smeri. Definitivno pa sem jim zagnojila, ko se nam je v šestem razredu osnovne šole obetala smučarska šola v naravi. Do takrat je moje smučarsko znanje obsegalo vožnjo naravnost po zasneženem domačem travniku, to je bilo pa tudi vse. Četudi sem po vseh ogledanih tekmah poznala precej teoretičnega ozadja, ga v naravo vendarle nisem znala prenesti.

V šoli v naravi so me uvrstili v skupino brez smučarskega znanja, vendar sem se oddrsovalne tehnike smučanja naučila zelo hitro. Ko sem se tistega tedna na Rogli zadnjič peljala z vlečnico in je počasi zahajajoče sonce tako prijazno sijalo skozi smreke, so mi v tišini debele solze tekle po vratu v smučarski kombinezon. Prepričana sem bila, da je bilo tole moje zadnje smučanje. Oh, kako sladko sem se zmotila.

Že naslednje leto sem dobila priložnost enotedenskega smučanja v Italiji. Ogabno zvit gleženj nekaj dni pred odhodom me je manj skrbel, ko sem uvidela, da lahko otečeno nogo stlačim v smučarski čevelj. In smučala sem tudi naslednje leto. Potem sem k smučanju nažicala še mamo in prijatelje in ni bilo več zime, v kateri se ne bi podala na smučišče.

Ko sem se preselila v Vorarlberg, sem ugotovila, da pravzaprav nisem tako dobra smučarka, kot so mi nekateri pravili, in da domačini resnično obvladajo ta prelepi šport. Šele, ko sem posvetila nekaj ur video analizi svojega smučanja, sem našla napake, katere sem odpravila in jih še vedno odpravljam. Snemanje smučanja priporočam vsakemu smučarju, saj se nepravilnosti med smučanjem pogosto niti ne zavedamo, kamera pa prav ničesar ne skrije. Tudi pri smučanju izven urejenih prog ne skrije, da sem kot malček, ki se šele uči hoditi. 🙂

Smučanje ima torej pri meni posebno mesto v srcu. Ne vem, kaj je lepšega – karving, pri katerem drsaš s koleni, ritjo in dlanmi po snegu (in si pri tem skoraj zlomiš nekaj prstov ob srečanju z ledeno ploskvijo, kot se mi je to že nekajkrat zgodilo), ko nemarno zleknjen v naslonjač  piješ kavo nekje na okroglih dveh tisočakih ali pa preprosto dihanje perfektno čistega zraka, mežikanje v močno sonce in občudovanje narave. Ali pa štetje modric na podlahti, ki sem si jih nabrala pri vijuganju med veleslalomskimi vrati.

Smučanje nikoli ne bo moj poklic, vendar tudi alternativa ni slaba. Na glavi mi opleta čisto prava čelada, smuči pa tudi niso iz kartona.

Ker sem ob deževnih dnevih našla nekaj časa za montažo, je nastal spodnji izdelek.