Mislim, da se vsi strašno veselimo dopusta. Vendar je gradbenemu inženirju zaradi tega vsaj dvakrat blazno žal: prvič, ker je treba zagotoviti vso ustrezno papirologijo vsaj za dva tedna vnaprej, in drugič, ker bo en teden po dopustu v pisarni vladalo izredno stanje. In, ker je vorarlberški sotrpin Rok dosti bolj priden kot jaz, me je dvakrat prehitel pri pisanju bloga in opisal naš pohod iz Bad Ragaza ter obisk opere.
Kdor me kolikor toliko pozna, ve, da moje srce pripada smučem in cestnemu kolesu. In zdi se mi, da sem vam dolžna pojasniti, kaj se je dogajalo v preteklih mesecih.
Lobi je bil v preprosto premočan. Zrušila sem se zaradi enormnega psihičnega pritiska, katerega so (nevede) izvajali skoraj vsi okrog mene. Kazali potke in poti, ki jih lahko prebrodim. Nato sem na te iste potke postala pozorna tudi pri pohodništvu. Take, lepe potke, z norimi razgledi in neomejenimi možnostmi za nadaljnje raziskovanje. Dala sem skozi nekaj debat ob pivu. In potem sem ga kupila, mojega prvega MTB-ja.
Danes sem se na Krku prvič odpravila iskat kakšno fino makedamsko pot, da se počasi navadim na lastnosti kolesa. Našla sem makedam, našla sem konkretno kamnito pot, metalo me je kot lutko sem ter tja, zverinica pa je ubogljivo požirala grbine, luknje, kamenje in še kaj. Ko je težavnost potke presegala moje znanje, sem se hodeča peš ob kolesu čudila, kako me hrbet zaradi udarcev ne boli, kako ničesar še nisem uničila in kako lepo je, ko avtomobili ne švigajo mimo.
Če cestno kolo, zaradi punčkaste belo-roza barve, imenujem (Hello) Kitty, bom gorskega krstila kot Beast (Zverina). In dan je bil dober.
ha3i 