Nekemu Twingu v slovo

Po Bregenzerwaldu se potiho govori, da se najbolj znana slovenska, bolj natančno dolenjska, zakonca ločujeta. Večinoma so bila zadnja tri leta in pol s to majhno, rdečo bolho res podobna običajnemu zakonskemu življenju: nekaj ljubezni, nekaj sovraštva, včasih sem sitnarila, on pa me je bolj ali manj tiho poslušal, najbolj pogosto pa sva veselo ropotala po sivih cestah. Včasih je bilo tudi kot v napeti kriminalki, lovila sva minute pred službo, podirala hitrostne rekorde in, kot po nekem čudežu, spretno ušla vsaki kontroli prometa in hitrosti na slovenskih cestah. V Avstriji sva pri tem imela nekaj manj sreče.

Lahko bi rekla, da so bile tudi vse selitve, takšne in drugačne, podobne kriminalki. Twingo je namreč dobrodušno sprejel kriminalno količino prtljage. Od koles, kovčkov, smuči, ozimnice, kolekcije čevljev, živih živali, mrtvih živali, računalniške opreme, praznih plastenk in pločevink, ki sem jih metala kar preko rame nazaj in ne nazadnje smešnega števila najrazličnejših sopotnikov. Na dnevnih relacijah Novo mesto – Ljubljana sva prepeljala toliko novih, zanimivih ljudi, da sem kmalu nehala šteti. Le-ti so mu dajali imena, kot na primer Twingi, Twingić, Crvenko, Bolhca, R8 Audi, najbolj pa se ga je prijelo Tomato in Dolenjska raketa.

Prav zanimivo je bilo, koliko različnih ljudi sva prepeljala na tej dnevni relaciji in koliko nenavadnih, veselih in žalostnih zgodb sva slišala od posameznikov. Koliko študentov sva zjutraj pobrala praktično takoj po prepiti noči in koliko jih je, kot angelčkov, spalo na zadnjih sedežih. Tudi mene je že zazibal v sen, vendar me je kljub temu prav vsakič varno pripeljal domov.

Ne bom pozabila, kako sem, še posebej na začetku, s Twingom uživala v vožnji po dežju. »Kako je luštno, ko sem na suhem in toplem.« Nakulteto in na delo se namreč nisem več vozila s kolesom popolnoma blatna in premočena.

Pa v zameno ni hotel veliko. Skromen kot je, je povprečno vsakih 15 tisoč kilometrov zaprosil za novo olje, vsakih 650 kilometrov pa za nekaj malega bencina. Razkošen tretma sem mu privoščila lanskega decembra, kljub temu, da sem slutila, da je najin zadnji: nova jermena, sklopko, kolesne ležaje in še nekaj drobnarij. Obut vedno po najnovejši modi – naokrog je šarmiral s kontinentalkami in ničimer drugim.

Dobrotnik je odpustil vsem, ki so pomotoma trčili vanj, mu odbili kako ogledalo ali ga kako drugače poškodovali. Dobrotnik je vedno posodil nekaj amperov iz svojega akumulatorja vsakemu, ki je to potreboval.

Rad je imel vožnje skozi prelaze, po gorskih cestah z veličastnimi razgledi. Naj bo Silvretta, Vršič ali Stelvio – požrtvovalno je sopihal in vztrajal, ter me pripeljal na vrh kot pravo gospo. Ko si je odpočil in se obrnil proti dolini, se je mladenič pognal, kot da ne bi imel za sabo prevoženih 217.000 kilometrov.

Po makedamu je šel preverjeno hitreje kot po asfaltu. Vprašajte Valerijo.

Njegova strast pa je bila vožnja po snegu. Ko sva lani zlezla na zasnežen hribček, pod katerim so ostali mnogi imenitni avtomobili, nama je petnajsterica očividcev navdušeno zaploskala. Včasih pa sva kljub vsej dodatni zimski opremi tudi midva kdaj obtičala, vendar bi to lahko bilo tudi po moji krivdi.

Samo Twingo se je lahko tako samozavestno in nekaznovano peljal skozi center Münchna, kljub temu, da nisva imela ekološke nalepke. Ker nisva vedela, da obstaja in da jo potrebujeva.

Po drugi strani pa je Twingi tako vpadljiv, da ga prav vsak prepozna. Ali je to z druge strani avtoceste ali sredi Dornbirna. Upam si reči, da je edini ali pa skoraj edini (rdeči) Twingo v Vorarlbergu.

Tu pa se najini poti končata. Bil si moj super prvi avto, bil si najcenejši, pripeljal si me najdlje, najpomembneje pa je, da me nikdar nisi pustil na cedilu. Hvala ti za vse varne kilometre, mnogo prenaglas predvajano glasbo, avtopilota in izoblikovane bicepse zaradi odsotnosti servo mehanizma. Twingo, lepo se imej kjerkoli se boš potepal, če me pa še kdaj vidiš, mi pa kar pohupaj ali pomežikni tako kot znaš. Bova šla na pivo in klepet.

 

Advertisements

Eurobike 2017

Terjalo je nekaj slabe volje, da sem se dejansko sploh lahko pripeljala do Friedrichshafna. Gost promet in čudna signalizacija do parkirišča, ki se je kar naprej odmikalo kot, zdaj že legendaren, Muzej seljačkih buna v Gornji Stubici, sta nas prisilila, da smo parkirali jeklene konjičke nekaj kilometrov stran od sejemske hale. Trojica kolesarskih navdušencev smo se odločili obiskati sejem Eurobike, ki sem ga sicer obiskala že lani.

Za letošnji izziv sem si izbrala pomerjanje nove (MTB) čelade in ščitnikov, ter minimalno trošenje denarja. In mi je skoraj uspelo!

Ponudba (kakovostnih) MTB čelad s snemljivim bradnim delom je interesantno skromna. K sreči mi je model perfektno sedel na glavo. Na žalost ni bilo možnosti nakupa. Ali pa na srečo.DSC_0302.jpg

Sčitnikov nisem mogla niti pomeriti, saj je bil razstavni eksponat le v eni velikosti. Zgleda, da bo to še en nakup preko spleta, ki ga bo zabavno doma pomerjati. Nesorazmerne dimenzije mojih nožic so namreč nočna mora za vsakega proizvajalca opreme.

Odlično je, če že vnaprej veš katere produkte od določenih znamk bi si rad ogledal. Prihranjenega je ogromno tekanja po dvoranah, saj je ponudbe res ogromno.

Precej več sreče sem imela med vohljanjem po Evoc-ovi stojnici. Vodni meh sem dobila za pol cene. Bianchiju, ki si mojo pozornost zadnje čase deli z veliko, črno MTB barabo, pa sem privoščila novo mini torbico za rezervno zračnico. V “celeste” barvi. Pri Bianchiju mora biti namreč vsaj nekaj v tej legendarni barvi, če to že ni okvir.

Glede na to, da časa za ogled sejma ni bilo na pretek, se nisem ustavljala na stojnicah znanih znamk proizvajalcev cestnih koles. Smo pa vmes opazili nekaj smešnih, z nečim križanih koles, poganjalčkov, produktov itd., ki so nas spravili v smeh.

DSC_0299DSC_0300

Na hitro sem preizkusila tudi SRAM-ov eTAP, prvi brezžični menjalnik namenjen cestnim kolesom, ki ni več znanstvena fantastika in se kljub visoki ceni uveljavlja v kolesarstvu.

Ugotovili smo, da se je kolesarska industrija v zadnjih letih resnično okrepila in razširila na vse možne uporabnike, ter ima na voljo še veliko potenciala in tehnologij.

DSC_0314
Vzdolžni prerez skozi okvir gorskega kolesa.

Danes pa sem našla čas za test novega vodnega meha in kratko turo po makedamu, ki so jo krasili s snegom pobeljenimi vrhovi bližnjih gora. Na poti nazaj v vas sem začudeno ugotovila, da se je zopet pričela sezona stisnjenih zob in drgetanja na kolesu zaradi mraza. Pa se mi je zazdelo kot, da se je zima končala šele pred nekaj tedni!