Ni predaje!

Danes sem strašila ljudi. Pa ne namenoma. Namensko strašenje ljudi se je nehalo po tistem, ko sem nekega študentskega dne, iz kdo ve kakega razloga, skočila izza vrat in cimro prestrašila do te mere, da se je zjokala. Namenoma torej ne strašim več.

Kljub temu mi je danes uspelo prestrašiti nekaj nič hudega slutečih sprehajalcev.  Med tekom na smučeh sem jih vsa zasopla kot stara lokomotiva ravno dohitela in začela prehitevati, ko mi je eno od smuči potegnilo vstran, izgubila sem ravnotežje in se z zamolklim »TUUUPPP« zarila v sneg. Sprehajalci so seveda kar poskočili.

Bera današnjega dne? Enkrat popoln pristanek na faci, trikrat na bok in enkrat na zadnjo plat. Nisem mogla ostati resna, ko so me po tretjem krogu mimoidoči spodbujali z glasnim »op, op, op, op!«

Težka je tale tekaška. Ko se je slabo vreme še malce bolj skisalo in je megla postala tako gosta, da sem komaj videla nekaj metrov naprej, sem ob naslednjem padcu in pobiranju na noge prešerno ugotovila, da me nihče ne vidi. Zato je moj nasvet naslednji – če se že boste lotili tega prelepega športa, izberite vremensko najbolj ogaben dan, da bo očividcev čim manj. Ego tako veliko manj boli. 🙂

fail.gif
vir: Google
Advertisements