MTB Molveno

Sredi vsesplošnega gradbeniškega cirkusa imenovanega tudi »visoka gradbena sezona« je padla odločitev, da se gre za nekaj dni na pravcate MTB počitnice v sosednjo Italijo, v Dolomite, nedaleč od kroga Sella Ronda, kjer se udeležujem vsakoletnega kolesarskega praznika z mojim malim pinky cestnim biciklom Kittyjem. Tokrat sem ga pustila doma, s seboj pa vzela Zverinico, s katero sem od lanskega avgusta, ko sem jo kupila, prevozila le nekaj malega kilometrov in sem bila zato še malce bolj skeptična kako bo vse skupaj šlo.

Tisto sredo mi je zaradi obilice dela komajda uspelo pravočasno zaključiti v pisarni, zmetati preostanek prtljage v avto in odpeljati Ino v hotel za hišne ljubljenčke, ter nadaljevati pot proti Molvenu, naselju, ki se dviga v hrib nad jezerom in ni nič drugega kot čista poezija narave, ki je tukaj dala svoj maksimum. Tega seveda zaradi pozne večerne ure prihoda ni bilo opaziti, vendar sem vseeno imela občutek, da sem v prelepem kraju.

DSC_0021

Prvi šok, tokrat presenetljivo v pozitivnem smislu, sem doživela ob namestitvi v bungalov v kampu, ki se nahaja tik ob jezeru Lago di Molveno. Očitno opis na booking.com-ovi strani ni bil natolcevanje in gre resnično za novozgrajene, prostorne

bungalove, z ravno prav veliko teraso. V bistvu nekaj, kamor bi se takoj preselila. Fantastično! Po dolgem in napornem dnevu sem padla v posteljo, da niti ne vem ali je bil samo spanec ali koma.

Jutro je bilo namenjeno čudenju tako lepemu bungalovskemu naselju kot Molvenu nasploh. Če ne bi bilo značilnih neskladij pri odpiralnih časih trgovin in podobnih drobcenih šlamparij, ne bi niti verjela, da sem v Italiji. Popoldne se z Grego le usedeva na bicikla in »greva en krog okul jezera narest, pol bova pa vidla, kam naju še odnese«. Večino časa nisem vedela ali naj med kolesarjenjem gledam pred sabo ali naj stegujem vrat in obračam glavo proti jezeru in goram v ozadju. Za mnoge fotografije se je bilo potrebno tudi mnogokrat ustaviti.

Zelo hitre kalkulacije so pokazale, da imava ravno dovolj časa, da se povzpneva na bližnji hrib in za spust uporabiva progo, ki je del bike parka v Molvenu. Bike parki, sicer ne v celoti, so že odprti in med vikendi za prevoz navzgor skrbijo žičnice. Ker pa je bil četrtek, je bilo potrebno kakih 500 višinskih metrov premagati klasično – na žgance. Kmalu je postalo jasno, zakaj so nekatere gozdne poti prekrite z betonom. Ponekod je klanec namreč tako strm, da bi nekaj neurij pot popolnoma erodiralo, kolesarju pa bi pesek še dodatno nagajal pri vzponu. S težavo sem se borila proti dviganju prednjega kolesa, čeprav sem še vedno navdušena nad prestavnim razmerjem pri Zverinici.

Spektakularnim fotografijam na vrhu je sledil spust po urejeni progi Blade Runner, ki velja za lahko progo, jaz pa niti nisem vedela kaj delam in kako delam. Kljub koristnim napotkom sem se lahkomiselno lotila precej mastnega odseka, ki je rezultiral v blatni kopeli. Brez skrbi, tokrat niti ene modrice. Ker sem padla na mehko. Na blato. Na drek. Preostanek poti sem razmišljala v glavnem o tem kako in s čim bom prala obleke, saj nisem navajena, da pridem s kolesarske fure umazana od glave do pet (pa čeprav se me je tudi pri cestnem kolesarjenju marsikdaj ujel dež in vsa možna svinjarija). Obleke mi je nekako uspelo oprati, kolo pa sem prav tako uspela rešiti blatnega oklepa.

DSC_0075

V petek je bila na vrsti daljša kolesarska tura, ki je, kot vedno, na mapi izgledala kar standardno, ko pa sva z Grego pognala v klanec, se je cesta ponekod postavila tako navpično, da sem nejeverno stopila s kolesa in del poti preprosto prehodila. In tako je šlo več kot tisoč višinskih metrov.

Cilj je bil Paganella na 2125 metrih n.m.v., vendar sva na koncu glavnino vzpona zaključila nekoliko nižje in raje z rezervami moči nadaljevala pot vzdolžno proti jugu, kjer se je na neki točki odprl neverjeten pogled na Gardsko jezero in nevihto v dolini. Tu se je začel tudi spust po enduro progi 805 in zopet nisem vedela kaj natanko naj pričakujem. Pa se je začelo preveč lepo, da bi bilo res – vožnja po ozki potki preko travnate jase, ob toplih sončnih žarkih in rahlem dežju, potem se je začela spuščati po gozdu in, z izjemo nekaj odsekov, sem jo prekolesarila po pameti in brez težav. Vmes so me začarali pogledi na jezero, ki je bilo tako globoko spodaj, da mi sploh ni bilo jasno, kako bom lahko na tako kratki razdalji izgubila toliko višinskih metrov.

Občutek, ko sem se gnila, prešvicana, umazana, malce lačna in precej utrujena zapeljala do jezera in se tam usedla…eh, kaj bluzim. Občutek, ko sem pred sabo dobila zajeten kupček testenin s slastnim pestom – za take momente se splača kolesariti 8 ur.

Sobote sem se potiho in čisto malo bala. Kot že prej rečeno – med vikendi se odprejo bike parki, sedežnice se poženejo, s tem pa pride tudi vsa možna mularija z neverjetnimi sposobnostmi in opremo in nekako se nisem počutila, da ravno tja spadam.

Prva vožnja je bila pač borba za življenje. Kolo sem držala tako silovito, da sem se lahko dejansko peljala le nekaj zavojev, potem pa sem bila že preveč utrujena. Kot spužva sem poskušala vpiti čim več informacij in nasvetov, kako čim bolje prilagoditi vožnjo in gibanje terenu. Po nekaj ponovitvah mi je šlo že bolje in vožnja čez premnoge kuclje, ovinke in tudi nekatere korenine ni bila več podobna borbi za življenje, temveč zabavi. Do sproščenosti in popolne zabave manjka še nekaj tisoč kilometrov.

Nedelja je bila rezervirana za plezanje po zavarovani poti na Paganelli, toda vreme se je tokrat odločilo, da nama zagodi: ob vzponu na Paganello (kljub uporabi sedežnice je bilo potem še vedno potrebno opraviti okoli dve uri hoda do vrha) je kazalo dokaj ugodno, ob prihodu na vrh pa so se pripodili oblaki, nekaj grmenja in dežja (videti je bilo pravo povodenj v dolini) in odločitev, da plezanje v takih razmerah odpoveva, je bila vsekakor na mestu. Čeprav je na poti v dolino sonce še nekajkrat na kratko posijalo. Ah, ja, gorsko podnebje.

DSC_0139

Molveno me je presenetil na celi črti, je odlično izhodišče za kolesarske in pohodniške ture in možno si je prilagoditi dnevne ture glede na svoje znanje/fizične zmogljivosti. Poti, takšne in drugačne, so precej dobro označene, z zemljevidi se je možno založiti v lokalnem kolesarskem zavetišču. Ob pridobitvi kartice, ki potrjuje nastanitev v kampu, je možno izkoristiti tudi nekaj popusta pri nakupu kart za žičnice, pri izposoji opreme itd.

Molveno je lep, neonesnažen kraj, ljudje so prijazni in ustrežljivi, bungalov in kamp pa bi ocenila z 9/10 (9 zaradi manjkajočega prostora za shranjevanje koles. Tak prostor je bil menda na voljo zraven ceste, ki pa se mi ni zdel ravno simpatičen…). Predvidevam, da je v času poletne sezone precej bolj obljuden. Osebno mi je zelo ustrezalo, da v bike parku ni bilo pretirane gneče, na celotni kolesarski turi pa ni bilo srečati več kot pet oseb. V bistvu moram poudariti, da sem prvič pošteno zagodrnjala (in nisem nehala godrnjati naslednjih nekaj ur) ravno na poti nazaj, ko sem med hudo lakoto brskala za picerijo, ki bi mi postregla najbolj slastno pico v Italiji. Seveda je bil to precej večji podvig od tistega osvajanja vrha Paganelle, saj je do pete ali šeste ure popoldne bolj ali manj vsaka restavracija v Italiji zaprta. Razen slednjega je bil tale kratek dopust izvrsten in komaj čakam naslednji vikend, ko se odpravim v kanton Wallis na nekaj lekcij iz gorskega kolesarstva.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s