Grüezi mitenand!*

Včasih si prav potiho zaželim, da bi mi bilo dolgčas. Tisti dobri stari dolgčas, ko res ne veš, kam bi se dal. Ko zunaj dežuje tako močno, da te popolnoma premoči, ko samo skočiš od hiše do avta. Ko že pograbiš daljinec, da bi prižgal televizijo, ki je sicer skorajda nikoli ne gledaš, in gledal programe, ki pregrešno tratijo dragocen čas. Z vsemi reklamami vred.

Ne, zadnjih nekaj let res ni bilo dolgočasnih. Lani je, med drugim, padla odločitev o menjavi službe, letos pa sem jo uresničila. Zaključevanje in predaja projektov je bila zadnjih nekaj tednov na delovnem mestu resnično stresna in neznansko vesela sem, da je to obdobje mimo. Tudi preprosta in dokončna odpoved delovnega razmerja včasih ni tako črno-bela in enostavna, kot se zdi na prvi pogled.

Sidra pa nisem odvrgla daleč stran, po (srečnem) naključju sem pristala v Švici, blizu meje z Avstrijo, in sem ravno včeraj pridobila dovoljenje za bivanje in delo, torej vizum tipa B.

Za pridobitev vizuma ni dovolj le dobrikanje gospem na lokalnem uradu. Brez vnaprej podpisane pogodbe o delovnem razmerju in najemniške pogodbe ne bo šlo. To pomeni, da je potrebno v Švici najprej poiskati zaposlitev, skleniti pogodbo z delodajalcem, ta mora obvezno izpolniti del tvojega obrazca za pridobitev vizuma, in poiskati nastanitev. Pri najemu stanovanja se lahko situacija zasoli, če najemodajalec od bodočega rezidenta Švice zahteva podatke o zaposlitvi, letnih prihodkih, zgodovini najemanja ipd., zato je na začetku morda bolj praktično najeti sobo, katere najem tudi stroškovno ni tako zahteven kot najem stanovanja. Tako je pogoju zaposlitve in namestitve zadoščeno.

Še ena točka pogovora na okencu krajevnega urada je zdravstveno zavarovanje. Na kratko razloženo – posameznik mora v Švici sam skleniti zdravstveno zavarovanje z eno od mnogih tamkajšnjih zavarovalnic in si zavarovalno premijo mesečno tudi sam plačevati. Zdravstveno zavarovanje načeloma sestoji iz osnovnega dela, ki ga regulira država in je za vse zavarovalnice enak, in iz dodatnega dela, ki je različen od zavarovalnice do zavarovalnice. Tudi končna premija je močno odvisna od posameznikovih potreb in jo lahko konec vsakega leta zniža oz. zviša (če ima posameznik naslednje premijsko leto recimo načrtovan kak večji zdravstveni poseg). Zakaj bi posameznik sploh zvišal premijo, oz. zakaj bi se odločil, da bi vsak mesec plačeval več? Zato, ker se v Švici zdravstvene storitve do neke meje oz. do tako imenovane franšize plačujejo iz žepa zavarovanca. Ko je ta znesek presežen, stroške prevzame zavarovalnica. V praksi torej to pomeni, da bo kroničen bolnik raje plačeval višjo mesečno premijo zavarovanja in bo njegova franšiza manjša (zavarovalnica bo prej prevzela stroške zdravljenja), zdrav posameznik, ki le redko obišče zdravnika, pa bo plačeval nižjo premijo (bo pa v primeru bolezni/poškodbe njegova franšiza višja).

No, da se spravim nazaj k okencu na krajevnem uradu – še pred oddajanjem vloge za pridobitev vizuma, se je potrebno z izbrano zavarovalnico dogovoriti za neobvezujočo ponudbo, ki jo potem skupaj z vlogo in pogodbami o najemu in zaposlitvi posreduješ gospem na krajevnem uradu. Vizum izdelajo v nekaj dneh, o poteku pa te lahko obvestijo preko telefona, elektronske ali klasične pošte. Prevzem je osebno na krajevnem uradu, viza je papirnata in neuporabnega formata (spravim jo lahko edino v svojo največjo, gigantsko denarnico), s seboj pa jo je potrebno nositi vedno in povsod.

Stroški uvoza avtomobila niso vedno tako visoki kot v Avstriji, saj se v Švici plača davek na motorno vozilo le v primeru, da si lastnik avtomobila manj kot pol leta (popravite me v komentarjih, če sem tole narobe razumela). V vsakem primeru se plača strog tehnični pregled in nekaj frankov papirologije. Še zanimivost – kolikor sem spremljala trg rabljenih avtomobilov, lahko trdim, da so le-ti v Švici cenejši kot v avstrijskem Vorarlbergu (tudi zaradi šibkejšega franka v primerjavi z evrom). Pogosto so tudi bolje opremljeni, recimo »Swiss Edition«. Ker Švicarji lepijo svojo zastavo in pripadnost na vsak kvadratni centimeter produkta. Videno povsod, petstokrat na dan. O tem bom verjetno še pisala.

Glede bančnih evrskih računov (v Sloveniji) je stekla marsikatera debata v naši družbi. (Slovenske) banke namreč iz nekega razloga nočejo imeti prav nobenega opravka z nerezidenti države, v kateri se nahaja bančni račun. Četudi se z računom nič ne dogaja in so naloženi prihranki. Avstrijska banka s tem, na mojo srečo, ni imela nobenih problemov, so mi tudi, da ne bo višjih stroškov vodenja računa. Niti zaradi kreditne kartice ni nihče muksnil. Hm. Vedno je najbolje vprašati, kakšne so možnosti in ne obupati že vnaprej.

Mobilna telefonija je tudi zanimiva tema. Z nekaj brskanja po ponudbi je možno dobiti neomejene količine minut pogovorov in prenosa podatkov v Švici, ter nekaj malega zakupljenega gostovanja v EU za ugodno ceno (recimo pod 30 CHF/mesec), kar pa seveda ni tako ugodno kot paket, ki sem ga imela v Avstriji (12€). Obvezni televizijski in radijski prispevek je dokaj podoben avstrijskemu.

To je tudi vse zaenkrat. Več o življenju v Švici bo sledilo v naslednjih zapisih, lotila se bom še preostalih birokratskih stvari, ki so me počakale, in poskusila spesniti kak zapis o nedavnih MTB počitnicah. No, saj pravim, da mi ni dolgčas!

*Zdravo vsi skupaj! [švic. nemščina]

20090801-23_sc3a4ntis
Ogromna švicarska zastava pod Säntisom, simbolom vzhodne Švice. (vir: Wikipedia)
Advertisements