Naj vam na kratko opišem nekaj veličastnih. Začelo se je z epskim »napadom« na Altmann-a, zadnjega od še ne osvojenih vrhov v območju Alpstein-a. Modro označena (zahtevna) pot, precej višinskih metrov, precej tudi dolžinskih kilometrov. Jure je prišel na kratek obisk v Švico in ga je bilo potrebno nemudoma nagnat v hribe. Odpravili smo se iz Wildhaus-a v višje ležečo dolino, prečkali pečine, pljuča so pekla ob strmem vzponu in nekaj previdnosti je bilo potrebno pri hoji po melišču. Na grebenu Nädliger sem malo zaskrbljeno pogledovala proti Altmannu in sedlo pod njim, ki je bil videti še zelo oddaljen, vendar nam je pot vseeno relativno hitro minila. Odločila sem se, da ne bom sledila fantom na sam vrh gore, saj je bilo tam kar nekaj izpostavljenih delov poti, in sem jih raje počakala na sedlu in se zamotila z grizljanjem keksov in poskušala ne zmrzniti v močnem, hladnem vetru.
Naslednji dan smo kimali, da ne bomo prav nič pretiravali in bomo utrujenim nogam privoščili sproščujoč sprehod po lihtenštajnskih gričih, kar se je, seveda, sprevrglo v adrenalina polnega borbanja z goro Ochsenkopf, ki jo nekateri ocenjujejo s T4, drugi pa s T5+. Glede na videno verjamem bolj oceni T5+. Pohodniške/gorniške poti v Švici namreč rangirajo od T1 (najlažja stopnja, skorajda pohodniška avtocesta) do T6 (zadnje kar se še lahko prepleza brez plezalne opreme). Ne vem za druge, saj so se vsi držali precej junaško, toda sama sem se v dolino spustila z velikimi očmi in s precej govejimi koleni.
Potem je prišel deževen vikend, prvi pravi deževni vikend po kar nekaj mesecih, ki sem ga temeljito izkoristila za kuhanje nenormalnih količin chili con carneja, pranje in likanje oblek, brisanje prahu ipd.
Muhasto vreme se je začelo popravljati in znova sem komaj čakala, da bo delovnega tedna konec. Za soboto sem začrtala kolesarjenje po Bregenzerwaldu, ki pa se je izkazalo za čisto malo bolj naporno, kot je bilo v začetku mišljeno. Opsala. Po četrtem vzponu sem pričakovala, da mi bo Grega vrgel bidon v glavo. Namesto tega je dostojanstveno grizel skozi wälderske vasi Langenegg , Krumbach, Doren in Langen, od koder se je pot končno nagnila navzdol v dolino Rena. Glede na število kolesarjev, ki me je prehitevalo na spustu, sklepam, da oblika michelinovega možiclja (=špehec), ki jo vztrajno prevzemam, ni najbolj aerodinamična. Od tam je bilo le še nekaj rutinskih ravninskih kilometrov, da so se noge »odvrtele« in…dan je bil znova dober.
Tisto nedeljo smo se ob šestih zjutraj že peljali proti kantonu Graubünden, pravcati obljubljeni deželi za pohodnike in gorske kolesarje. Napotili smo se v dolino reke Inn, ki se tu, zanimivo, ne imenuje Inntal (tako kot v Avstriji), temveč po retoromansko Engadin. Retoromanščina je eden od treh uradnih jezikov v tem kantonu, kar ga naredi edinstvenega v Švici. Retoromanščino bi lahko označili za mešanico italijanskega, portugalskega, nemškega in francoskega jezika. Je zelo zanimiv jezik, ki ga govori le še peščica ljudi na tem območju.
Ob zgodnji jutranji uri nam je na prelazu Albula uspelo izprositi kavo pri oskrbnici koče, ki je ravno pomivala tla in pripravljala za nov delovni dan. Nas je čakal le še spust z avtomobilom do vasi La-Punt-Chamues-ch [izgovori se »lɐˌpʊnt tɕamuˈe:ʃtɕ«, oziroma nam poenostavljeno »lapunt čamuešč« – retoromanščina je nora!], kjer je bilo naše izhodišče. Nizke temperature in le rahlo dvigovanje terena sta poskrbela, da smo se le počasi ogrevali.
Še sonce je bilo nekam zaspano. Po kilometrih široke makedamske poti smo prišli v dolino Val Chamuera, kjer smo se ustavili in preizkusili delovanje novega kuhalnika (zakaj smo preizkušali kuhalnik, bom opisala v enem od naslednjih zapisov). Glede na to, da nam je v močnem vetru in v zglednem času skuhal čaj, bi rekla, da je bil preizkus več kot uspešen. Pospravili smo za seboj in zagrizli v strm klanec, ki nam ni dal dihati 560 višinskih metrov, pri čemer smo lahko na levi strani občudovali zasneženi Piz Languard, 3263m.
Naš gorski cilj je bil prelaz Fuorcla Muragl na 2891 metrih nadmorske višine, kjer smo si lahko na kratko odpočili in poklepetali z enim od maloštevilnih pohodnikov, ki smo jih srečali tisti dan. Vsepovsod je bilo opaziti prelepe jesenske barve in poglede v daljavo, nenavadne kamnine ter tudi majhno, čudovito jezero, zato smo kar v transu stopali navzdol in se enoglasno izognili vožnji v dolino z vzpenjačo. Kljub temu, da je bilo potrebno navzdol hoditi kar nekaj ur, moji koleni nista pretirano protestirali, saj pot ni bila zelo strma. V dolini smo počakali vlak in se pripeljali nazaj do parkirišča, kjer smo pustili avto. Prehodili smo 21 kilometrov in opravili 1250 metrov višinske razlike na eni izmed lepših, če ne celo najlepših pohodniških tur do tega trenutka.
ha3i 
One thought on ““Pojdi naprej, vedno naprej, popotnik!””