Ko se hiša nauči hoditi.

Veliko pišem o prostem času in o tem, kam in kako dolgo hodimo ter kako se pri tem počutimo. Nisem pa še ničesar napisala o tem, kako se „počutijo“ in „hodijo“ hiše. V kratkem času, odkar bivam v Švici, sem opazila številne metode v gradbeništvu, predvsem pri sanacijah in nadgradnjah, ko se nehote vprašaš ali je ta strošek upravičen, ali bi bilo bolje, če se obstoječi objekt poruši in zgradi novega.

Gradnja je v Švici precej draga, tudi pregovorno najcenejša masivna gradnja iz betona in opeke ni izjema. Nekaj k temu seveda prispeva precej visok standard, torej draga delovna sila, precej pa tudi način gradnje oz. ukvarjanje z drobnimi detajli, kot so izogibanje najmanjšim razpokam v betonu, eliminacija širjenja hrupa po zraku in konstrukciji, upoštevanje utrujanja materiala konzolnih priključnih elementov, še ostrejše zahteve glede preprečevanja preboja plošče itd. V praksi to pomeni, da armiranobetonske stene lokalno dosežejo debelino 28 centimetrov, debeline medetažnih plošč gredo seveda v nebo, armaturo se komaj še stlači v opaž, opečne zidove se od preostale konstrukcije obvezno ločuje z uporabo fug iz umetnega materiala, zopet postaja aktualna gradnja zaklonišč v stanovanjskih objektih itd. Po drugi strani pa, za razliko od Avstrije, Švica priznava, da velja za nosilen zid tudi tisti z debelino le 12 centimetrov. V Avstriji se recimo za nosilne zidove ne uporablja opeke ožje od 17.5 centimetrov.

Drago je, torej. Leta in leta ste pridno delali, pravkar ste napraskali milijon švicarskih frankov. Kupiti staro hišo za milijon švicarskih frankov, jo porušiti in zgraditi novo s tako skromnim proračunom ne bo šlo. Zato si večina prizadeva ohraniti obstoječo konstrukcijo, jo ojačati, posodobiti in prilagoditi svojim željam. Pogosto tiči problem že v temelju. Geološka poročila so vsako leto bolj črnogleda in geologi zaostrujejo način in ukrepe pri temeljenju. Infrastruktura se širi na vse strani. Čedalje manj je primernih površin za gradnjo.

Temelje je možno ojačati na veliko različnih načinov, vendar kaj storiti, ko bi investitor rad naknadno podkletil objekt? Če kletni prostor že obstaja in je etažna višina preprosto prenizka, je pogost ukrep poglobitev temeljev in temeljne plošče. To pomeni, da se etapno spodkoplje temelje do želene globine, namesti nekaj armature in zabetonira do višine starega temelja oz. zidu, ter seveda počaka, da se beton strdi in doseže ustrezno tlačno trdnost. Tako se po dolžini meter po meter napreduje, vse dokler ni s posameznimi etapami dokončan celoten obod kleti. Ni redko, da se na tak način klet poglobi tudi za več kot en meter. Za ekstremne primere veljajo poglobitve že obstoječe garažne hiše, kjer se dodajajo cele etaže v globino, kar se pravkar dela tu v St. Gallenu. Malce drugače, a vendar podobno, je bila zgrajena tudi garažna hiša na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki so jo prav tako gradili obratno – od zgoraj navzdol.

DSC_0390

Dobili ste torej tako želeno primerno etažno višino kleti, da boste lahko prostor učinkovito uporabljali. Kaj pa, ko hiša sploh nima kleti, vi pa potrebujete prostor za shranjevanje, parkiranje vozila? V tem primeru obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo samo s tem – nameščanje objektov na jeklene nosilce, ki jih potem držijo nekaj metrov visoko v zraku. Medtem, ko hiška lebdi, lahko delavci mirno izkopljejo gradbeno jamo, zabetonirajo temeljno ploščo in zidove, ter hišo spustijo nazaj na njene nove, masivne zidove. Zadeva je resnično fascinantna in pri mojem prvem prevzemu armature enega od takšnih projektov, sem kar z odprtimi usti gledala naokrog.

2019-07-04 003

2019-07-04 009

2019-07-04 020

2019-07-04 022

2019-07-04 023

Okej, dobili ste novo, suho, za vodo neprepustno klet in hišo postavili na stabilne temelje. Kaj pa, ko vam ni več všeč lokacija, orientacija hiše ali pa bo čez vašo parcelo čez nekaj let zgrajena štiripasovnica? Takrat se bo hiša naučila hoditi. Ne bom dolgovezila, ker fotografije in videoposnetki povejo (skoraj) vse.

Capture
vir: Google
cms-image-006120512
vir: Google
Capture_2
vir: http://itenbau.ch/