Patagonija – prolog

Lansko poletje sem izkoristila priložnost in ob menjavi osebnih dokumentov naročila še svoj prvi potni list. Kot samooklicana zapečkarica sem vseh trideset let imenitno shajala z osebno izkaznico in verjetno bi še kakšno, če ne bi nekega dne Grega izrazil željo po potovanju »malo dlje, morda izven Evrope«. Seveda sem prikimala, saj sem si tudi sama potiho želela nekoliko bolj resnega potovanja.

Še zdaj ne vem točno, kaj se je skuhalo tistega pozno-poletnega dne med odmorom v pisarnah Leice (zaradi menjave oken in žaluzij so se v vročinskem valu tudi dobesedno kuhali), toda ideja je bila na pladnju: gremo na treking v Patagonijo. Četverici zainteresiranih se je v nekaj dnevih pridružila še peta oseba in kmalu je postalo jasno, da vsi – Grega, Nejc, Jarek, Simona in jaz – mislimo resno in da bo to prava slovensko-poljsko-romunska ekspedicija na jug Južne Amerike.

Na prvem sestanku smo se dobili in predebatirali okvirno območje, ki nas zanima (pokrajina je seveda ogromna in čudovita, dni namenjenih dopustu pa vedno premalo), ter se tudi dogovorili za okviren termin. V Patagoniji naj bi bil najbolj primerno obdobje za pohodništvo v januarju, februarju, delno tudi v marcu, ko je tam “poletje”. Poletje v narekovajih, saj je to daleč od poletja, ki ga poznamo v naši geografski legi. Po nekaj urah brskanja po internetu, knjigah in kartah, smo prišli do sklepov: zagotovo bomo obiskali območje Torres del Paine, morda tudi Fitz Roy in to se bo zgodilo februarja. Odpraviti se moramo za vsaj tri tedne. Zelo kmalu smo začeli s prosjačenjem za dopust pri vsakemu od šefov in lahko smo začeli z iskanjem cenovno in časovno najbolj ugodnih letalskih kart. Vsi smo predvidevali, da bo to še največji, oziroma edini problem. Oh, kako pošastno smo se zmotili.

Ker vsi bivamo v neposredni bližini železniške postaje, smo se hitro odločili, da krenemo iz letališča v Zürichu. Ni ga namreč čez udobje, ko se lahko usedeš na vlak in hitro pripelješ prav do letališča, ter se izogneš stroški parkiranja. V poplavi letalskih povezav smo na koncu izbrali Zürich – Madrid – Buenos Aires, ter notranji let iz Buenos Aires-a v El Calafate. Povratni čezoceanski let nas je olupil za kakih 750€ (k temu je treba prišteti še stroške izbire sedežev in podobnih nesmislov, ki te doletijo kasneje), notranji let pa približno 200€.

Odločili smo se, da zaradi fleksibilnosti, s seboj nesemo prav vso opremo – šotore, kuhalnike ipd., ter smo tako popolnoma neodvisni od morebitnih koč, kampov in urnikov. Hitro se je izkazalo, da je izven posebej določenih in postavljenih kampov prepovedano kampirati ali prižigati ogenj. Pozno v septembru smo po naključju ugotovili tudi, da je potrebno vsakega od kampov tudi vnaprej rezervirati za točno določen dan in, da je število pohodnikov v Torres del Paine zelo omejeno. Te omejitve so sprejeli v letu 2017, saj je območje postajalo pretirano obiskano in je bilo treba zavoljo narave nekaj ukreniti. To popolnoma razumemo! Težko pa je razumeti sistem rezervacije teh kampov, saj so v lasti treh podjetij in vsako od podjetij ima svojo, ne posebno dovršeno, spletno stran. Težavo predstavlja tudi samo načrtovanje poti, saj lahko v primeru skrajno neugodnega vremena, bolezni ali podobnega, celotna ekipa pohodnikov obtiči v kampu, medtem, ko bi v resnici morali prispeti že do naslednjega.

Seveda smo se takoj zapodili v detajlno planiranje poti za vsak dan posebej in poskušali rezervirati prenočišča. Sledilo je kar nekaj težav in slabe volje, saj smo bili terminsko močno omejeni z že rezerviranimi letalskimi kartami, prosta mesta v kampih pa so izhlapela kot bi mignil. Jarek je čudežno uspel rezervirati prenočišča za prvih nekaj zaporednih dni trekinga, za preostale pa smo praktično vsak dan preverjali ali se bo kaj sprostilo. To je trajalo vse do konca decembra, ko nam je uspelo dobiti še zadnje manjkajoče mesto. Rezervacije niso šala in jih strogo preverjajo. V primeru, da pohodnik nima natisnjenih vseh potrdil o rezervacijah, ga tamkajšnji ranger niti ne spusti v nacionalni park Torres del Paine. Zato vsakemu, ki se prav tako odpravlja v to območje, toplo svetujem, da si najprej rezervira prenočišča, šele potem letalske karte. Prosta mesta odfrčijo kot bi mignil! Skoraj tako kot prosta mesta pri vpisu na višje šole. Pri Fitz Royu teh problemov ni, saj kampov ni potrebno rezervirati. Tudi mesto El Chalten je tako blizu, da si lahko organiziramo dnevne ture in se vračamo prenočiti v to majhno mesto.

Ena od perečih zadev pri takih potovanjih so zagotovo fizična pripravljenost in oprema. Glede telesne pripravljenosti moram poudariti, da smo čez leto večino vikendov hribolazili na vse mogoče hribe in gore, opravljali daljše in krajše ture, plezali, ter tudi med tednom gorsko in cestno kolesarili. Fizično kondicijo je bilo potrebno le še nekoliko stopnjevati, kar smo dosegli s turnim smučanjem, tekom, nekateri s fitnesom, drugi s plesom v diskoteki… 🙂 Jaz ostajam optimistična in sem mnenja, da smo dovolj fit, da bomo dobro prestali 130km krožne poti v Torres del Paine z okrog 20kg težkimi nahrbtniki na hrbtu in nato nekaj malega še v območju Fitz Roy-a. Če le ne bo bolezni, žuljev, poškodb…

Kaj bomo vzeli s seboj, česa ne smemo in koliko približno bo tehtal nahrbtnik, bom najverjetneje opisala v naslednjem zapisu. Če ne bom, mi ne zamerite. Vsak dan se dogaja ogromno, med drugimi sem tudi v procesu menjave službe in je dan spet tipično prekratek.

DSC_0480