“Ali je še kaj prostora tam na jugu?”

5.2., 6.2.2020

Ob počasni hoji proti železniški postaji sem ugotovila, da moja senca spominja na ogromen avokado na dveh nogah. Nahrbtnik je deloval resnično zastrašujoče, vedela sem tudi, da bo rokovanje z njim v naslednjih treh tednih še kako zanimivo. V rokah sem držala majhen, »daypack« nahrbtnik, v katerem so bile stvari, ki jih želim med letom imeti pri sebi. Nenehno kalkuliram, če sem karkoli pozabila doma. Čez nekaj minut so se na postajo primajali še vsi ostali avokadi.

DSC_0231

Karte za vlak do Züricha smo kupili že precej vnaprej in, ker je bilo poceni, smo si privoščili potovanje kar v prvem razredu. Nejca smo v zadnjem trenutku zbudili iz globoke kome v katero je padel po slabi uri vožnje. Pohvale vredno je, da vlak pripelje prav do letališča, zato smo lahko takoj začeli z oddajanjem prtljage in iskanjem pravega terminala in čakalnice.

Let iz Züricha v Madrid je bil rutinski, s tisto malo »piksno« od letala. V Madridu smo imeli dobri dve uri časa za prestop, kar smo porabili za prehod na drugi terminal (madridsko letališče je ogromno!), kjer nas je ob polnoči čakala malo večja »piksna«. Nočni let je praktičen, saj ga lahko prespiš in se pripraviš na nov dan, ali pa opazuješ lučke v oddaljenosti in poskušaš ugotoviti, katero mesto je na vidiku.  13-urni let v Buenos Aires je bil zame čudna mešanica dremanja, prehranjevanja, dremanja, turbulence, ogleda filma in poslušanja glasbe, ter znova dremanja. Grega je bil mnogo bolj konstanten – ogledal si je štiri filme in ob pristanku ob devetih zjutraj v Buenos Airesu deloval…utrujeno.

DSC_0002_1

IMG_20200206_113102_1

IMG_20200206_124652

Kljub uporabi kompresijskih nogavic sem imela nekoliko zatečene gležnje in po kratkem praznovanju ob prevzemu prispele prtljage, sem se takoj preobula v vizualno ogabne, vendar udobne crocse.

Buenos Aires je ogromen, gostota poselitve znaša fascinantnih 14000 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar nanese na tri milijone prebivalcev v samem mestu in skoraj 16 milijonov na celotnem metropolitanskem območju. Časovne razlike je samo 4 ure, kar ne povzroča večjih težav s t.i. »jet lagom«. Trenutno je tam poletje v polnem zagonu.

Imeli smo kakih 20 ur časa, da se preselimo na drugo letališče, od koder bomo poleteli v El Calafate. Prosti čas smo izkoristili za kratek skok v mesto na kosilo, kjer nas je pot zanesla v La Morado. Tam smo si z mahanjem rok in Simoninim znanjem španščine naročili empanade – žepke iz nebeško hrustljavo zapečenega testa, polnjene z različnimi mesnimi ali zelenjavnimi nadevi, ki smo jih zalili z argentinskim pivom. Prvi kulinarični vtis je bil več kot odličen in polnih želodcev smo se odpravili na promenado, kjer smo, kot nasedli kiti na obali, ležali pod soncem, prebavljali in lovili minute spanca. Za kaj več nismo imeli energije, pa še manevriranje z velikimi nahrbtniki v večni gneči Buenos Airesa bi bilo v vsakem primeru nekoliko težavno.

IMG_20200206_184152

IMG_20200206_192800

IMG_20200206_192559

DSC_0016_1

DSC_0018_1

DSC_0019_1

V nekem trenutku smo se odločili, da krenemo proti letališču in ta avtobusna vožnja je bila res nekaj posebnega. Hitro ugotoviš, da so tamkajšnji šoferji največji koleriki, ki odpirajo vrata za izstop, ko se avtobus še premika in če ne izstopiš v isti sekundi, ko se avtobus dejansko ustavi, lahko le ponižno počakaš na naslednjo postajo. Nenehno hupanje, agresivno pospeševanje in zaviranje, menjava voznih pasov in še kaj, je držalo moje oči široko odprte. Za avtobusno postajo se smatra vsako mesto,  kjer pešec pomaha šoferju in ni omejena na dejanske avtobusne postaje, kar dela vožnjo toliko bolj nepredvidljivo in divjo. Z olajšanjem smo dočakali postajo pred letališčem in poskakali z avtobusa kot skupina vojakov-padalcev iz letala.

Ker so nas že okrog 3:30 ponoči čakale formalnosti v zvezi z oddajo prtljage in vkrcavanjem na letalo, smo se odločili, da noč prebijemo na letališču. Bila sem tako utrujena, da sem komajda uspela napihniti spalno podlogo in zaspala na tleh precej prometnega hodnika. Motilo me ni niti hrupno delovanje čistilnega stroja nekaj metrov stran.

7.2.2020

Okrog petih smo poleteli iz Buenos Airesa proti jugu Argentine, proti El Calafate. Počasi dojemamo dimenzije Argentine – notranji let (ki niti približno ne doseže skrajnega juga) traja tri ure. Ob rezervaciji letalskih kart sem sprva vihala nos nad letalsko družbo Aerolineas Argentinas, ki pa se je izkazala za odlično! Očitno imajo tudi tehtnice pokvarjene, saj nikomur (razen Jareku) ni bilo potrebno doplačati za prtljago, ki je več kot očitno presegala njihove omejitve. Take letalske družbe so mi všeč.

IMG_20200207_090849

DSC_0024_2
Učki so pa krmežljavi!

DSC_0030_1

IMG_20200207_122203

Na malem letališču El Calafate smo še enkrat praznovali dejstvo, da je prtljaga srečno prispela, in odpeketali v sam center El Calafate, ki je osamljena oaza sredi patagonijske stepe. To malo, vendar hitro rastoče mestece, je bilo uradno ustanovljeno leta 1927 z namenom poselitve juga Argentine, vanj pa so se priseljevali predvsem tisti, ki so bežali pred gospodarsko krizo v Buenos Airesu. Z ustanovitvijo narodnega parka Perito Moreno se je (turistični) interes za to mesto skokovito večal. Leta 2001 je El Calafate štel le 6143 prebivalcev, leta 2014 pa že okrog 20000! Veliko smo se šalili na račun predimenzioniranih ulic, ki so tako široke, da bi lahko služile kot pristajalna steza marsikateremu letalu. Med brskanjem po internetu kasneje sem naletela na informacijo, da so bila naša predvidevanja pravilna – nekaj od teh zelo širokih ulic je dejansko ostanek nekdanjega letališča imenovanega po bližnjem jezeru Lago Argentino, ki so ga zaprli leta 2006, vendar je struktura še vedno dobro vidna na satelitskih slikah.

Capture

IMG_20200207_170304
Ostanek pristajalne steze spremenjen v ulico.
IMG_20200207_164608
Veliko ulic še vedno ni tlakovanih.

El Calafate je torej izhodišče za naša nadaljna potovanja. Obiska najbolj južnega mesta na svetu, Ushuaie, žal nismo mogli stlačiti v urnik, saj bi terjalo še dodatno 12-urno vožnjo z avtobusom ali dvourni let iz El Calafate. Kmalu po prihodu v center mesta smo se zapodili na lov za prvo južnoameriško kavo, nekaj prigriznili, nakupili nekatere potrebščine in plin (kar je bila napaka, saj smo ga plačali kot čisto pravo zlato) in se odpravili na sprehod do prej omenjenega jezera Lago Argentino. Po ne pretirano okusnem kosilu smo skočili na avtobus do Puerto Natales-a. Glede na vse videne kripe, ki komajda lezejo po ulicah, je bil omenjeni prevoz resnično na nivoju. V petih urah mi ni uspelo bruhati niti enkrat, še več – zaradi večinoma ravnih in dobro asfaltiranih (betoniranih?) cest mi ni bilo niti slabo. Pokrajina je bila pusta stepa in se ni bistveno spreminjala. Ljudi ali naselij tudi po več ur vožnje zapored ni bilo videti. Kot da bi se vozili po Plutonu. Edino obliko življenja so predstavljale posamezne lame (lahko tudi, da so bili gvanaki, nisem jih vprašala) in nekaj emujev.

DSC_0035_1

IMG_20200207_133939
Nestrpno čakanje, da se odpre prva kavarna v centru El Calafate.

DSC_0042_1

DSC_0044_1

Po štirih urah vožnje smo dosegli mejo s Čilami. Ne morem reči, da je bil to najbolj sproščen prehod državne meje v mojem življenju. Šofer avtobusa in njegov pomočnik sta nas strpala v vrsto da smo kot obsojenci ponižno stopicali do uradnika, da bi nam milostno poštempljal potni list. Nekaj zmede je bilo pri omembi države Slovenije. »Eslovaquia? Eslovenia?«Izpolniti je bilo potrebno obrazec, s katerim prijaviš morebitno prinešeno hrano (hrane smo imeli za vsaj 8 dni taborjenja). Sledil je rentgen prtljage. Čile ima namreč stroga pravila kaj se sme pripeljati iz tujine. Odpadejo kakršnikoli api-produkti (recimo med, propolis ipd.), kakršnokoli sveže sadje oz. sveža hrana nasploh (meso, zelenjava), semena, oreščki… Naša prehrana je bila večinoma predpripravljena, dehidrirana in pakirana hrana ter originalno zapakirane energijske tablice, zato ni bilo večjih težav. Kljub temu sva z Grego morala odpreti nahrbtnike in razložiti uradnici sumljive predmete (ponev in paket Clif Bar energijskih tablic). Po vsem prebranem o čilskih in argentinskih uradnikih, lahko zaključim, da si zakone razlagajo po svoje, da si ne dajo ničesar dopovedati in da imajo skoraj nadnaravne moči. Mimogrede, pri vstopu v Čile dobiš poleg štampiljke v potnem listu še na videz nepomemben listek, ki spominja na račun in bi ga skoraj vrgla v smeti, v resnici pa velja kot neke vrste viza, ki so jo še mnogokrat kasneje zahtevali na vpogled. Ob izstopu iz države bo carinik vzel ta listek nazaj. Poskusi ne izgubiti tega listka!

Šofer in njegov pomočnik sta nas strpala nazaj v avtobus in nadaljevali smo preostanek poti v Puerto Natales, kjer smo poiskali rezervirano prenočišče in se razveselili spanja na dejanskih posteljah.

IMG_20200208_020726
Večerni prihod v Puerto Natales v Čilah. Dan je v teh krajih bistveno daljši!

 

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s