You can be bitter or better.

8.2.2020

Ob šestih smo popadali s postelj, saj ni bilo časa za drnjohanje. Čez eno uro nas je namreč čakala dvourna vožnja iz Puerto Natalesa do Laguna Amarge – izhodišča našega trekinga. Ko smo zapustili Puerto Natales, smo se nekaj časa peljali po očitno tipični patagonijski stepi, enkrat vmes ustavili na razgledni točki od koder se je videlo gorovje Torres kamor smo bili namenjeni, nato pa dosegli začetek narodnega parka. Še preden smo vstali s sedežev avtobusa, nas je nagovoril tamkajšnji ranger, eden izmed mnogih, ki držijo red v tem nacionalnem parku. Na kratko nam je razložil pravila obnašanja in najbolj se nam je v spomin vtisnil stavek »You can be bitter or better«, kar lahko prevedemo in postavimo v kontekst kot: lahko kljubuješ in poskušaš kršiti pravila, lahko pa jih spoštuješ in poskrbiš, da si bo pokrajino ogledalo še veliko generacij za tabo. Nič od povedanega nas ni šokiralo, saj smo se že vnaprej dobro pozanimali. Brez ognja kjerkoli izven kampov, tudi šotoriti je prepovedano izven kampov, smeti se odnaša s seboj ipd. racionalne zahteve. Najprej smo se prijavili in plačali vstopnino, šele potem so nam dovolili prevzeti prtljago. Nato smo ulovili prvi možni transfer do izhodiščnega kampa, kamor nas je peljal nekdo z očitnimi dirkaškimi ambicijami. Makedam, luknje in prah so bili vsepovsod in to je od zdaj naprej komični simbol našega potovanja.

Ne morem reči, da smo štartali sveži in spočiti. Presneto težke nahrbtnike smo si zategovali okrog pasu, da smo čimveč teže nosili na bokih in ne ramenih, noge so bile po vseh dnevih sedenja nekoliko goveje, sonce pa je pripekalo skozi tipično tanek sloj ozona na tem delu sveta. Zadnji obiski dostojnih stranišč. Kazanje relevantnih papirjev na vhodu. Nastavljanje pohodnih palic in naglavnih pokrival. In smo krenili. 14 kilometrov se je sprva nekam vleklo. Tudi pot ni bila posebno fascinantna. Začelo se je na široki poti, ki se je zožala v gozdno, nato pa v peš pot. Še vedno je dišalo po civilizaciji, pa tudi po visoki travi in čistih potokih. Kamp Seron smo dosegli brez težav, prvič postavili šotore, spoznali nekaj pohodnikov, predvsem pa spoznali, da s tamkajšnjimi komarji ni heca. Takega napada od teh žuželk ne pomnim. Kakršnakoli obramba v smislu repelentov v spreju, mahanja in mlatenja je popolnoma neuspešna.

IMG_20200208_172307

IMG_20200208_182951

Kamp je bil sicer dobro opremljen s prostorom za kuhanje, sanitarijami, nekoliko zadet oskrbnik nam je prešerno odgovoril, naj šotore postavimo kar kamorkoli in da bo jutri enako (sončno) vreme, iz kuhinje je dišalo po dobri hrani, edino kar nas je ohladilo, je bila cena piva. Če se prav spomnim, dobrih deset evrov za pločevinko. Tudi nam, v Švici vsega hudega vajenim tlačanom, se je to zdelo oderuško. Potolažili smo se s požirkom slovenskega šnopca in romunsko palinko, obiskali bližnjo ledeno mrzlo reko in ob mraku bežali pred komarji.

Najbolj sem bila hvaležna, ko sem se stuširana in sita zavlekla v toplo spalno vrečo in brala knjigo na Kindlu, medtem, ko se je zunaj šotora začelo naglo ohlajati, komarji pa mi, zaradi mreže, niso mogli blizu.

9.2.

Mater, kako je bilo hladno ponoči. Kam se je izgubila vsa tista toplota, oz. bolje rečeno vročina, ki nas je pražila cel dan? Med oblačenjem v dnevna športna oblačila, si brundam, da bom naslednjo noč namesto navadnih bombažnih pajkic in kratke majice oblekla termo perilo. Jutro je bilo hladno, nebo oblačno in prav nič ni kazalo, da bi bilo vreme isto kot včeraj. Kljub temu se je bilo treba intenzivno namazati s sončno kremo. Z Grego sva pozajtrkovala ovseno kašo (mleko v prahu+voda+ovseni kosmiči), ki ni bila nikjer blizu ovseni kaši, kakršno pripravim doma. Pač poješ tisto kar imaš in upaš, da te bo kar se da najbolj nasitilo. In upaš, da bo nahrbtnik nenadoma lažji za dva kilograma.

Pospravili smo šotore in odšli na pot.

DSC_0074_1

DSC_0089_1

DSC_0081_1

DSC_0095

Iz kampa Seron do kampa Dickson je bilo relativno ravnih 19 kilometrov poti. Všeč mi je bilo, da do tega trenutka ni bilo gneče na poti. Tako bo ostalo verjetno vse dokler ne pridemo na južno stran, ki pa je precej bolj obljudena in obiskana. Med potjo se začutila ponavljajoče trenje in bolečino v mezinčku na nogi. Namesto, da bi se ustavila in nalepila obliž proti žuljem, kot bi naredil vsak razumen homo sapiens, sem situacijo ignorirala in šla naprej. »Če hoče biti žulj, pa naj bo. Kaj mi pa more?« Napaka.

Brez težav smo dosegli zelo prijeten in urejen kamp Dickson. Z veseljem ga uvrstim na moj namišljeni seznam najljubših krajev na svetu. Spoznali smo nekaj več popotnikov, s katerimi se bomo očitno vsak večer srečevali, saj smo namenjeni na isto pot. Večinoma so prijazni, zgovorni, vsak s svojo zgodbo. Zvečer smo se sprehodili nekaj minut stran do jezera Dickson, kjer smo prvič ugledali ledenik. Predstava svetlobe in oddaljenih padavin je bila v kombinaciji z ledom fantastična.

10.2.

Krajši, višinsko rahlo bolj zahteven dan zame postaja nočna mora. Mezinček na levi nogi me zverinsko boli. Celo pot skušam ignorirati bolečino in uživati v pogledu na nov ledenik, vendar si res oddahnem, ko prispem v kamp Los Perros, ki je definitivno bolj asketski, kot luksuzna kampa poprej. Pri hoji mi ne pomaga niti dejstvo, da sem se takoj preobula v crocse. Po rutinskem postavljanju šotora in poznemu kosilu, sem si končno snela nogavico: mezinček je zatekel skoraj na dvojno velikost, spodaj pa se je čez celo površino bahal ogromen žulj. Z ognjem sem razkužila švicarski nož in predrla žulj. Takoj, ko je začela iztekati oranžna tekočina, sem se počutila bolje. Nogo sem namakala v ledeno mrzlem potoku in upala, da bo do jutra žulj stvar preteklosti. Jutri nas namreč čaka verjetno najbolj naporen dan celotnega potovanja: 800 višinskih metrov navzgor, 1300 navzdol ter bojda enajst ur hoje. Nahrbtniki se nam ne zdijo nič lažji, kljub temu, da pridno jemo. Ranger v kampu nam je napovedal lepo vreme, nas opomnil nad uporabo sončnih očal in sončne kreme, saj bomo velik del dneva gledali v smer ledenika, ki zna biti v sončnem vremenu strup za oči. Rangerja smo vprašali tudi, kako kaj izgleda pot in v polomljeni angleščini je odgovoril, da je prvi del poti do prelaza John Gardner »uuuuuuffffff« težak, potem pa »flat and easy«. To torej pomeni, da bo vzpon, ki se začne praktično takoj po štartu iz kampa, naporen, predvidevali smo, da tudi spust s takšno maso na hrbtu ne bo trivialen, potem pa praktično sprehod po bolj kot ne ravninskem delu mimo kampa Paso (kjer nismo imeli namen prespati) vso do kampa Grey. Izi čizi. Baje.

Mezinček sem razkuževala in mazala z vsemi žavbami, da bi se do naslednjega dne vsaj malo zacelil in šla zgodaj spat. Za začetek pohoda smo namreč določili šesto uro zjutraj, predtem pa je bilo treba še pospraviti šotore in ostalo opremo.

DSC_0104

DSC_0113

IMG_20200210_021237

11.2.

Ob 6:15 smo začeli z novo etapo našega trekinga. Pot se je kmalu postavila navkeber in ni jenjala vse do prelaza John Gardner. Res ni šala hoditi nekaj ur navzgor z 20 kilogramskim lenivcem na hrbtu, vendar se mi vseeno ni zdelo tako grozno naporno, ko smo mislili da bo. Še posebej, ko nam je ranger obljubil, da je najhujši prav ta vzpon, vse drugo pa je milina.

Na prelazu smo dobili čudovito darilo v obliki fenomenalnega razgleda na ledenik. Malo smo pomalicali, fotografirali, vreme se je pripravljalo na dež in odločili smo se nadaljevati pot s prelaza proti kampu Grey. Kljub uporabi pohodniških palic, nam je hoja navzdol dodobra utrudila kolena. Poleg tega je bilo potrebno zelo paziti, saj je so bile nekatere stopnice precej visoke, podlaga pa spolzka. Seveda sem se enkrat konkretno zapeljala po zadnji plati.

DSC_0134

IMG_20200211_113451

IMG_20200211_121846

IMG_20200211_131753

Po dolgem spustu je šla pot nekoliko spet navzgor, pa navzdol, navzgor, navzdol… Uf, noge so postajale utrujene. Z Grego sva v dežju dosegla kamp Paso, ki je bil definitivno najbolj aksetski kamp od vseh. V majhni odprti kolibi, kjer je bilo dovoljena uporaba gorilnikov, se nas je nabralo kar nekaj pohodnikov, ki smo si pripravili kratko kosilo, da bi si povrnili moči in lahko nadaljevali nekaj, kar definitivno ni bilo »flat and easy«. V nadaljevanju sva srečala nekaj precej obnemoglih pohodnikov, ki so verjetno prav tako čakali na kaj lažjo pot. Nič ne de. Vsaj gozd je na srečo dobro ščitil pred dežjem.

IMG_20200211_170156

IMG_20200211_174029

IMG_20200211_182816

IMG_20200211_191109

Po devetih urah smo pridrobencljali v kamp Grey, kjer nas je čakala najeta sobica (v času našega rezerviranja so bila vsa šotorišča menda že zasedena, zato smo rezervirali eno od zadnjih razpoložljivih sobic), kar je bilo super. Tuš s toplo vodo in suha soba z udobnimi posteljami – kaj bi še rad? Oprali smo si obleke, jih poskušali posušiti v sobi in stuširani odšli na večerjo v kočo. Nekaj podobnega pire krompirju ter kuhan kos piščanca smo pomlatili kot sestradane zveri. Porcija je bila kar nekam premajhna.

DSC_0195

12.2.

V kampu Grey je majhna ponev, ki sem jo vlekla s seboj ves ta čas, končno prišla na svoj račun. Z Grego sva kupila nekaj jajc in jih za zajtrk spekla na gorilniku. V drugačnih okoliščinah bi rekla, da ni bil ravno kulinarični presežek, toda tisto jutro bi lahko obed kandidiral za michelinovo zvezdico. Na hitro smo skočili tudi do bližnje razgledne točke.

IMG_20200212_135606

DSC_0210_1

Po zajtrku smo se odpravili v kamp Paine Grande. Na poti nas je na desni strani še vedno spremljal ledenik Grey oz. posamezne ledene gore. Prvič smo tudi izkusili moč vetrov v teh krajih, čeprav imam občutek, da niso pokazali vsega kar znajo. Pot je znova prečkala hrib nad jezerom Grey, nabralo se je za kakih 400 višinskih metrov, vendar nikjer blizu strahote prejšnjega dne. Noge si niso niti približno opomogle in vsi predrti žulji ter vnete mišice so komaj sodelovale. Po nekaj dnevih pitja čiste, toda ledeno mrzle vode iz potokov, je tudi moje grlo imelo vsega dovolj in začela se je obupana borba z gnojem, ki je v sunkih letel ven iz pljuč. Oziroma iz kjerkoli že. Tudi glas je šel v maloro. Zato sem bila posebno srečna, ko sem v daljavi zagledala naselbino v obliki kampa Paine Grande, prestolnico vetra in lisic. Med prenočevanjem je bilo potrebno pritrditi vsak kos opreme (posebej čevlje) tako, da jih lisice niso odnesle. Te so precej večje od naših evropejskih in so očitno že vajene popotnikov, saj se je ena popolnoma približala šotoru in se namenila povohati (in odnesti?) vrečko z opremo. Kar se mene tiče, bi lahko okrog šotora hodili bigfooti in mamuti, pa se ne bi pustila motiti. Zaspala sem kot medved.

IMG_20200212_171555

DSC_0227

DSC_0235_1

 

3 thoughts on “You can be bitter or better.

    1. Thank you, Anna! Photos are not of great quality, but it’s still evident how beautiful is the nature there. Hint: google translate does a fairly good job on translating the text, you might as well try. 🙂

      Like

      1. Haha ok I will use google translate! I can kind of read a bit as my parents are Croatian and some words are similar, but my Croatian isn’t so good either. I definitely need google. 😀

        Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s