La vita è bella

16.2.

Že dopoldne smo opravili s čilsko-argentinsko mejo in se peljali nekaj časa po makedamu, nekaj časa po asfaltirani cesti. Ustavili smo se na osamljeni, daleč naokrog edini bencinski črpalki, okrog katere se je vila dolga vrsta avtomobilov. Pot se mi je nekoliko bolj vlekla, pa še avtobus je bil manj udoben. Okrog druge ure popoldne smo končno prispeli v El Calafate, kjer smo se takoj zapodili v smer, kjer se je nahajal apartma, ki ga je Jarek prejšnji večer rezerviral za dve nočitvi.

Lastnik nas je v polomljeni angleščini pozdravil, odklenil prijetno stanovanje v dveh etažah, nam razkazal prostore in radovednost ga je premagala, da je v španščini vprašal Simono kaj imamo namen početi v El Calafate. Ta mu je odgovorila, da si nameravamo ogledati ledenik Perito Moreno in Sergio je takoj zastrigel z ušesi. Nekaj telefonskih klicev kasneje je Sergio uredil, da se je delavka turistične agencije kljub nedelji še isto popoldne oglasila pri nas in uredila vse potrebno, da smo se lahko naslednji dan ob sedmih zjutraj odpeljali na celodnevni izlet. Imeli smo srečo, saj se je običajno potrebno prijaviti na izlet vsaj tri dni vnaprej, mi pa nismo imeli namena ostati v El Calafate več kot dan in pol. Izlet niti približno ni poceni, saj stane 16.780 argentinskih dolarjev, kar znese okrog 255 evrov, ki pa je vključeval lunch-paket za cel dan. Zelo me je zanimalo, če bo izlet ceni primerno lep.

Po zaključenih formalnostih okrog ledeniškega izleta, smo se odločili, da je čas za nakup hrane in iskanje pralnice, ki bi nam oprala naše prepotene in umazane obleke. Pri hrani smo, seveda,  pretiravali. Pivske steklenice, sladke in slane jedi so kar letele v košarico v majhni, toda dobro založeni trgovinici. Nedaleč stran je bila pralnica, ki je na naše začudenje obratovala v nedeljo pozno popoldne. Žal sta nam zaposlena kmalu pokazala, da oblek ne bo možno oprati isti večer in naj pridemo naslednji dan. To ne pride v poštev, saj smo bili naslednji dan cel dan na poti in smo potrebovali oblačila. Vseeno smo se zahvalili in se odpravili ven, kjer smo debatirali kaj naj storimo. Po nekaj minutah je prišel ven eden od zaposlenih in rekel, da sta našla čas za pranje in sušenje naših oblek. Mišljeno je bilo sicer pranje s hladno vodo, vendar smo bili vseeno presrečni, ko smo uro in pol kasneje zbasali čisto in suho obleko v vreče in se odpravili v apartma. Obleči oblačila, ki nosijo sled vonja po detergentu je bilo nekaj božanskega. Zvečer smo znova izkoristili priložnost, da pojemo nekaj kvalitetnega in La Tablita je potrdila status drage, vendar izvrstne restavracije v El Calafate! Perfektni steaki, odlično vino, slastne sladice. La vita è bella.

17.2.

Malo pred sedmo zjutraj smo prevzeli lunch-pakete in čakali na dogovorjenem mestu. Prišel je minibus iz katerega je skočil vodič, ki je preveril naše prijave in nas med vožnjo nagovoril. V tekoči angleščini nam je predstavil program in nas s svojim entuziazmom v trenutku začaral, da smo z zanimanjem čakali, da zapeljemo v narodni park Los Glaciares. Med vožnjo smo izvedeli mnogo zanimivosti, predvsem sem se potolažila z dejstvom, da spada ledenik Perito Moreno med tiste »žive« ledenike, ki se redno obnavljajo, se torej ne krčijo.

Pogled na ledenik je bil fenomenalen. Najprej smo si ga ogledali z zgledno urejene ploščadi in pešpoti, ki vodijo precej daleč naokrog. Vseh seveda nismo uspeli prehoditi, saj smo imeli na tem mestu le eno uro časa za ogled ledenika s čelne strani. Všeč mi je bilo, ko je vodič omenil, naj se ne prepustimo brezglavemu fotografiranju (kar je, glede na neverjetne barve in razgled, resnično težko), temveč raje uživajmo v energiji, ki spremlja gibanje in dihanje tega ledenega čuda. Ledenik se dnevno premakne za okrog štiri metre, ledeno pročelje pa pri tem nenehno poka, se premika, pada v jezero. Posebnost Perita Morena je, da združuje dve ledeniški jezeri – ogromni Lago Argentino in Lago Roca, ter ju včasih tudi popolnoma loči.

1

2

3

4

Ko smo si vsaj malo napasli oči, smo se z minibusom odpravili naprej do obale, kjer nas je že čakala ladjica, ki nas je popeljala na drugo strani jezera Lago Roca, kjer je možen dostop do samega ledenika. Tu se je naš vodič začasno poslovil od nas in prevzela nas je ekipa, ki nas je vodila do izhodišča, nam pomagala z opremo (dobili smo čelado, varovalni pas in primitivne, toda efektivne dereze), ter nas končno spustili na ledenik. To je bila dogodivščina! Brez derez hoja po ledeniku praktično ni možna. Počasi smo se navadili dodatnega jekla na nogah, vodiča sta včasih vklesala stopničke, da smo določene prepreke lažje premagali, večino časa pa smo se čudili neverjetno modri barvi, ki je včasih videti prav nenaravno. Potrebna je bila previdnost zaradi mnogih razpok in potokov, vendar je bil led presenetljivo trden. Tudi, če si stal na samem robu razpoke, ni bilo nevarnosti, da bi se ti karkoli udrlo.

5

6

7

8

9

10

Tudi kosilo smo pojedli na ledeniku. To je bil do zdaj po mojem mnenju najbolj nenavaden kraj za piknikovanje. Ugotovili smo tudi, da je vsebina lunch paketov zelo kvalitetna in zadovoljno smo žvečili, še bolje pa pili, saj smo skupaj s kosilom naročili tudi vsak en kozarec odličnega argentinskega vina malbec.

11

Vodiča sta dejstvo, da smo bili fizično kar dobro pripravljena skupina, s pridom izkoristila in nas v dobrih štirih urah popeljala daleč naokrog po ledeniku in na koncu smo se prijetno utrujeni vrnili na izhodišče, kjer smo popili kavo in krenili k pristanišču. Tam sta nas čakala ladjica in vodič, ter presenečenje – viski s pravcatim ledeniškim ledom! Vožnja z ladjo nazaj ob srkanju viskija je bilo res simpatično doživetje. Še posebej, ker osebje ni bilo prav nič skopuško in so rade volje natočili še drugo ali tretjo rundo.

12

13

14

15

16

17

18

Naložili smo se na minibus, Peritu Morenu pomahali v slovo in se odpeljali nazaj iz naravnega parka v El Calafate. Zvečer smo zavili v Don Pichon in za bistveno manj denarja kot večer poprej zopet jedli in pili zelo dobro in na tem mestu lahko potrdim, da so se vsi kilogrami, ki smo jih morebiti izgubili med trekingom v Torres del Paine, potiho vrnili nazaj na svoja mesta.

18.2.

Zgodaj zjutraj smo se zopet usedli na avtobus, ki nas je tokrat odpeljal nekoliko bolj severno-zahodno, v El Chalten. Kake štiri ure, kolikor je trajala vožnja, smo se večinoma peljali ob jezeru Lago Argentino. V El Chalten smo prispeli kmalu po enajsti uri dopoldne in začeli smo z iskanjem prevoza do Rio Electrico. Na avtobusni postaji smo razočarano ugotovili, da je prostora na avtobusu le še za eno osebo, zato smo se odločili, da gre eden izmed nas z avtobusom, preostali pa s taksijem. Vsi se s taksijem ne moremo peljati, saj v Argentini ni taksijev za več kot štiri osebe. Dogovorili smo se, kjer se dobimo in se ločili, saj je je bilo do odhoda avtobusa le še kake dobre pol ure. Preostali smo se zapodili v menjalnico, saj smo krvavo potrebovali nekaj lokalnega denarja, potem pa v trgovino, da smo si lahko nakupili nekaj nove zaloge hrane. Tokrat se namreč odpravljamo v nekoliko bolj divje območje, kjer so večinoma mesta za kampiranje brez koč in podobnega luksuza. Najti trgovino z živili v neposredni bližini avtobusne postaje ni bilo najbolj trivialno, neko trgovinico smo našli šele na koncu ulice. Ko sva se z Grego končno odločila, kaj bova v naslednjih dneh jedla, ter popisala razglednice, ki jih bova poslala domov, nama je prodajalec svetoval, naj le-te pošljeva iz Buenos Airesa. »Iz El Chaltena traja vsaj še 20 dni dlje, da razglednice prispejo« je rekel. Sem kar malce zazijala. Okej, potem bova razglednice poslala pač iz Buenos Airesa. Ko sva plačala račun, nama je prodajalec rekel »Hvala.« in zazijala sem še malo bolj kor prej. »Kaj?« V enostavni angleščini naju je vprašal od kod prihajava in, ko sva omenila Slovenijo je vprašal »Ljubljanka?«. Ne, nisva iz Ljubljane. Naju je pa vseeno zanimalo kako pozna Ljubljano, Split in kako se zna zahvaliti po »naše«. Bojda prihajajo ženini starši iz Hrvaške. Med zbirko bankovcev sva navdušeno našla tudi slovenske tolarje. Židane volje smo si pomahali v slovo.

19

Ker smo bili že lačni, smo se četverica odločili, da gremo nekaj v bližnjo kavarno pojesti. Topli sendvič s šunko sem pomlatila kot sestradan volk, gigantski kapučino pa je bil tudi prijetno dobrodošel. Pogledam na uro. Bemtiš, Nejc nas zagotovo že nekaj časa čaka pri Riu Electricu. Glede na pripravljajočo se nevihto, najbrž ne bo vesel čakanja sredi ničesar (Rio Electrico je namreč dobesedno sredi ničesar). Odpravili smo se do avtobusne postaje, kjer smo zahakljali nekega mulca, s katerim smo se dogovorili, da nas za 1500 ARS odpelje do Ria Electrica. Ko smo se naložili in se začeli peljati po ulicah (bolje rečeno po edini ulici) tega malega mesteca El Chalten, je uboga kripa škripala na vsakem metru betonske ceste. Kmalu je le-te zmanjkalo in sledil je makadam. Sranje, na to pa nisem pomislila. Kdo ve, koliko časa bo trajala 15 kilometrska vožnja po makedamu, Nejc nas gotovo že čaka vsaj pol ure. Mulc je stopil na pedalko za plin in šele takrat nam je postalo jasno, da kripa prav živi za tako podlago. Kljub orkanskemu vetru in luknjami, smo prehitevali redke avtomobile pred nami in v avtu je svirala tišina. Ko je enkrat pod nami huronsko počilo, smo si lahko samo zaželeli, da se za nami ne bo pojavila črna sled motornega olja. Proti Riu Electricu smo se pomikali hitro in ravno, ko je voznik začel zavirati pred parkiriščem, smo pred sabo zagledali minibus in Nejca, kako je izstopil iz njega. Zakrohotali smo se, pobrali nahrbtnike in plačali taksistu in tudi ta si ni mogel kaj, da se ne bi vsaj malo nasmehnil naključju. Kar je bilo za nas slabe pol ure vožnje, je bilo za minibus vsaj ura in pol.

20

21

Pihalo je tako, da sem mislila, da si dežnih hlač preprosto ne bom mogla obleči. Nekako mi je le uspelo, bila sem tudi izjemno vesela, da sem si dežno pokrivalo za nahrbtnik dodatno pričvrstila z elastično vrvjo. Začeli smo s trekingom v Fitz Roy območju.

Do edine koče na tem območju je peljala dobro vzdrževana, ravninska pot. Nekaj časa nas je mučil veter, na koncu tudi dež in veseli smo bili prihoda v simpatično, skromno kočo, kjer je bil zakurjen ogenj. Temperature so bile precej nizke, dež pa ni jenjal. Z Grego in Simono smo se odločili, da prenočimo v sosednjem objektu, kjer so bila ležišča, ki sicer ni bil ogrevan in je pihalo iz vsake špranje, je bilo pa vsaj na suhem pod streho. Zvečer sem se zavila v spalno vrečo, brala knjigo na kindlu in sledil je eden boljših spancev na tem potovanju.

19.2.

Zjutraj smo se z dnevnimi nahrbtniki odpravili nekoliko dlje po poti ob jezeru Lago Electrico in se povzpeli  višje do majcenega jezera in čudovitega razgleda. Dan je bil sicer hladen, toda sončen. Preostali so se odločili nadaljevati pot proti zadnjemu kampu pred ledenikom Marconi, jaz pa sem se vračala nazaj proti kampu, kjer smo pustili svoje nahrbtnike. Čakalo nas je nekaj ur hoje s težkimi nahrbtniki in nisem hotela porabiti več energije, kot je bilo nujno potrebno.

23

24

25

26

27

28

Pot nas je vodila okrog gore Fitz Roy, ki je s 3359m nadmorske višine najvišja gora daleč naokrog, in slovi po tehnični zahtevnosti. To območje slovi kot meka za izurjene alpiniste. Ravno v času, ko smo se smukali tam naokrog, sta Slovenca Luka Krajnc in Luka Lindič preplezala prvenstveno smer na sosednjem Aguja Saint Exupery.

Naša naloga je bila veliko bolj preprosta: vračati se po isti poti, po kateri smo prišli, vse do razcepa, kjer se moramo obrniti proti jugu in nadaljevati vse do kampa Poincenot. Ko smo prišli do razcepa, smo ugotovili, da je pot, po kateri bi morali, opuščena, torej namerno prekrita z vejami, da je pohodniki ne bi več uporabljali. Debatirali smo o vsem mogočem – ali so morda pot prestavili nekoliko nižje, ali sploh smemo hoditi po zapuščeni poti, zakaj so pot opustili, ali je v celoti še vedno prehodna? Medtem so mimo prišli trije pohodniki, menda domačini, ki so v slabi angleščini zatrjevali, da je pot, na katero smo kazali, »good directions« in da po njihovem mnenju lahko gremo. Obuti v crocse, so odcapljali naprej, mi pa smo še vedno v dilemi stali na razcepu. Imeli smo namreč dve možnosti: ali se vrnemo nazaj vse do izhodišča in se tam priključimo poti, ki bo zagotovo vodila do kampa Poincenot (in s tem naredimo kar nekaj kilometrov daljšo pot), ali pa sledimo opuščeni potki in upamo, da nas pripelje v željeno smer. Odločili smo se za slednje.

Ne morem reči, da je bila hoja zelo lagodna.Vela je nekoliko čudna sfera po prepovedanem, živalska lobanja na kupu vej nam je hotela nekaj sporočiti. Z enim očesom sem oprezala iz katerega grma se bo pognala puma. Pa ni bilo ne pume, ne čarovnice iz Blaira, le pot se je bližala širokemu potoku. Nekaj možicev je kazalo smer in končno smo prišli do točke, kjer bi moral biti (tako je rekla karta pohodniških poti) most, oziroma neka brv. Te ni bilo in pogled gorvodno in dolvodno ni razkrival nobene podobne strukture, ki bi nam pomagala skozi potok, ki je na tej točki spominjal bolj na reko. Našli smo točko, kjer je bila voda nižja in manj deroča, zavihali hlačnice, obuli crocse/natikače in počasi zlezli čez ledeno reko. Od tu naprej nas je čakalo še dve uri hoda in na koncu smo bili že resnično utrujeni. V mraku smo prispeli v kamp Poincenot, ki predstavlja označeno območje v gozdu, kjer je dovoljeno taborjenje, grozljiva štrbunk kišta, ki je predstavljala WC in nedaleč proč potok s pitno vodo. Pojedli smo večerjo, žal obiskali štrbunk kišto in se odpravili spat. Zjutraj nas je čakalo zelo zgodnje vstajanje, saj smo imeli namen oditi na višje ležečo razgledno točko k jezeru Lagos de los Tres, kjer naj bi dočakali sončni vzhod. Pa ga bomo res?

29

30

20.2.

S čelnimi svetilkami sopihamo v strm klanec in še pravočasno prispemo na razgledno točko. Z Grego sva si skuhala čaj, kar je bila v hladnem jutru izvrstna ideja. Postopoma je prišlo še veliko več radovednežev in gorovje pred nami, vključno s Fitz Royem, se je obarvalo v rožnato, oranžno in nato končno pozdravilo nov dan. Sončni vzhod je bil tako lep, kot da bi se skušal odkupiti za tisto katastrofo v Torres del Paine. Ko se je naredil dan, mi je uspelo z daljnogledom najti nekaj majhnih pikic, ki so predstavljale alpiniste, ki so počasi lezli navzgor.

31

32

33

34

Še vedno v jutranjih urah, smo se vrnili nazaj v kamp. Tam smo pojedli zajtrk, pospravili šotore in se pripravili na novo etapo v naslednjo dolino,  v kamp De Agostini. Prehojene kilometre sem zdaj čutila v vseh svojih kosteh. Ob vsakem manjšem vzponu so noge zajokale. Občasno sem si čas krajšala s poslušanjem glasbe, izjemni razgledi na Cerro Torre pa so nam vlivali energijo in potešili radovednost.

35

36

37

Kamp De Agostini se je prav tako nahajal v gozdu, opremljen je bil z enako kišto na štrbunk kot Rio Blanco. V grozi sem ugotovila, da če se na tem WCju zadržiš malenkost dlje, se te bo grozen vonj držal še dolgo. Zadnji kosi čiste obleke zdaj smrdijo ne po švicu, temveč po dreku. Pustila sem jih na deblu zraven šotora in upala, da se bodo v nekaj urah razsmrdeli. Nazadnje smo se tuširali v El Chaltenu, ne potrebujemo dodatnih vonjav z WCja, obupno smrdimo tako ali tako.

21.2.

Danes je zadnji dan trekinga. Pozajtrkovali smo na vzpetnici pred jezerom Lago Torre in imeli smo božanski pogled na Cerro Torre in njegove sosede. Posušili smo šotore, pospravili opremo in se sproščeno obrnili proč od gorovja, v smer proti civilizaciji, proti El Chaltenu.

38

39

40

Frekvenca pohodnikov je na tej poti še največja, saj se jih ogromno odpravi na dnevni izlet. Po nekaj časa naredimo pavzo in Nejc nekje iz nahrbtnika izbrska pločevinko coca-cole. Ob tem se spomnim kako zelo pogrešam steklenico hladnega piva. Močno sonce seva na nas in hodimo po prašni poti, ki izgleda, da se ne bo nikoli končala. Simona nekam izgine, kam hudiča se ji spet tako mudi? V kotlini zagledamo El Chalten in končno dosežemo prve hiše. Tam zagledamo Simono, ki nam hiti s hladnim pivom naproti. V tistem trenutku je bilo tako, kot da bi zagledali pravega angela z belimi krili.

41

Sedeli smo za cesto in popili pijačo, ter pridobili nekaj energije. Nato so nam možgani sporočili, da bi bilo fino nekaj pojesti, zato smo se premaknili nekoliko nižje do nekega lokala, v katerem so stregli tudi hrano. Nismo točno vedeli, kaj smo naročili, vendar je bilo vseeno – jedli bi tudi karton. Na koncu smo bili presenečeni nad okusnimi jedmi in še boljšimi sladicami ter pijačami. Krenili smo proti hostlu Alma de Patagonia, kjer smo najeli dve sobi za dve nočitvi. Zvečer smo že našli prostor v želodcu za nov burger in pivo, nato pa smo se razveselili tuša in postelje.

4243

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s