Ko se hiša nauči hoditi.

Veliko pišem o prostem času in o tem, kam in kako dolgo hodimo ter kako se pri tem počutimo. Nisem pa še ničesar napisala o tem, kako se „počutijo“ in „hodijo“ hiše. V kratkem času, odkar bivam v Švici, sem opazila številne metode v gradbeništvu, predvsem pri sanacijah in nadgradnjah, ko se nehote vprašaš ali je ta strošek upravičen, ali bi bilo bolje, če se obstoječi objekt poruši in zgradi novega.

Gradnja je v Švici precej draga, tudi pregovorno najcenejša masivna gradnja iz betona in opeke ni izjema. Nekaj k temu seveda prispeva precej visok standard, torej draga delovna sila, precej pa tudi način gradnje oz. ukvarjanje z drobnimi detajli, kot so izogibanje najmanjšim razpokam v betonu, eliminacija širjenja hrupa po zraku in konstrukciji, upoštevanje utrujanja materiala konzolnih priključnih elementov, še ostrejše zahteve glede preprečevanja preboja plošče itd. V praksi to pomeni, da armiranobetonske stene lokalno dosežejo debelino 28 centimetrov, debeline medetažnih plošč gredo seveda v nebo, armaturo se komaj še stlači v opaž, opečne zidove se od preostale konstrukcije obvezno ločuje z uporabo fug iz umetnega materiala, zopet postaja aktualna gradnja zaklonišč v stanovanjskih objektih itd. Po drugi strani pa, za razliko od Avstrije, Švica priznava, da velja za nosilen zid tudi tisti z debelino le 12 centimetrov. V Avstriji se recimo za nosilne zidove ne uporablja opeke ožje od 17.5 centimetrov.

Drago je, torej. Leta in leta ste pridno delali, pravkar ste napraskali milijon švicarskih frankov. Kupiti staro hišo za milijon švicarskih frankov, jo porušiti in zgraditi novo s tako skromnim proračunom ne bo šlo. Zato si večina prizadeva ohraniti obstoječo konstrukcijo, jo ojačati, posodobiti in prilagoditi svojim željam. Pogosto tiči problem že v temelju. Geološka poročila so vsako leto bolj črnogleda in geologi zaostrujejo način in ukrepe pri temeljenju. Infrastruktura se širi na vse strani. Čedalje manj je primernih površin za gradnjo.

Temelje je možno ojačati na veliko različnih načinov, vendar kaj storiti, ko bi investitor rad naknadno podkletil objekt? Če kletni prostor že obstaja in je etažna višina preprosto prenizka, je pogost ukrep poglobitev temeljev in temeljne plošče. To pomeni, da se etapno spodkoplje temelje do želene globine, namesti nekaj armature in zabetonira do višine starega temelja oz. zidu, ter seveda počaka, da se beton strdi in doseže ustrezno tlačno trdnost. Tako se po dolžini meter po meter napreduje, vse dokler ni s posameznimi etapami dokončan celoten obod kleti. Ni redko, da se na tak način klet poglobi tudi za več kot en meter. Za ekstremne primere veljajo poglobitve že obstoječe garažne hiše, kjer se dodajajo cele etaže v globino, kar se pravkar dela tu v St. Gallenu. Malce drugače, a vendar podobno, je bila zgrajena tudi garažna hiša na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki so jo prav tako gradili obratno – od zgoraj navzdol.

DSC_0390

Dobili ste torej tako želeno primerno etažno višino kleti, da boste lahko prostor učinkovito uporabljali. Kaj pa, ko hiša sploh nima kleti, vi pa potrebujete prostor za shranjevanje, parkiranje vozila? V tem primeru obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo samo s tem – nameščanje objektov na jeklene nosilce, ki jih potem držijo nekaj metrov visoko v zraku. Medtem, ko hiška lebdi, lahko delavci mirno izkopljejo gradbeno jamo, zabetonirajo temeljno ploščo in zidove, ter hišo spustijo nazaj na njene nove, masivne zidove. Zadeva je resnično fascinantna in pri mojem prvem prevzemu armature enega od takšnih projektov, sem kar z odprtimi usti gledala naokrog.

2019-07-04 003

2019-07-04 009

2019-07-04 020

2019-07-04 022

2019-07-04 023

Okej, dobili ste novo, suho, za vodo neprepustno klet in hišo postavili na stabilne temelje. Kaj pa, ko vam ni več všeč lokacija, orientacija hiše ali pa bo čez vašo parcelo čez nekaj let zgrajena štiripasovnica? Takrat se bo hiša naučila hoditi. Ne bom dolgovezila, ker fotografije in videoposnetki povejo (skoraj) vse.

Capture
vir: Google
cms-image-006120512
vir: Google
Capture_2
vir: http://itenbau.ch/

“Pojdi naprej, vedno naprej, popotnik!”

Naj vam na kratko opišem nekaj veličastnih. Začelo se je z epskim »napadom« na Altmann-a, zadnjega od še ne osvojenih vrhov v območju Alpstein-a.  Modro označena (zahtevna) pot, precej višinskih metrov, precej tudi dolžinskih kilometrov. Jure je prišel na kratek obisk v Švico in ga je bilo potrebno nemudoma nagnat v hribe. Odpravili smo se iz Wildhaus-a v višje ležečo dolino, prečkali pečine, pljuča so pekla ob strmem vzponu in nekaj previdnosti je bilo potrebno pri hoji po melišču. Na grebenu Nädliger sem malo zaskrbljeno pogledovala proti Altmannu in sedlo pod njim, ki je bil videti še zelo oddaljen, vendar nam je pot vseeno relativno hitro minila. Odločila sem se, da ne bom sledila fantom na sam vrh gore, saj je bilo tam kar nekaj izpostavljenih delov poti, in sem jih raje počakala na sedlu in se zamotila z grizljanjem keksov in poskušala ne zmrzniti v močnem, hladnem vetru.

IMG_20190928_105503

IMG_20190928_115954

IMG_20190928_141023

IMG_20190928_143858

IMG_20190928_144449

IMG_20190928_144043

IMG_20190928_155728

IMG_20190928_175102

Naslednji dan smo kimali, da ne bomo prav nič pretiravali in bomo utrujenim nogam privoščili sproščujoč sprehod po lihtenštajnskih gričih, kar se je, seveda, sprevrglo v adrenalina polnega borbanja z goro Ochsenkopf, ki jo nekateri ocenjujejo s T4, drugi pa s T5+. Glede na videno verjamem bolj oceni T5+. Pohodniške/gorniške poti v Švici namreč rangirajo od T1 (najlažja stopnja, skorajda pohodniška avtocesta) do T6 (zadnje kar se še lahko prepleza brez plezalne opreme). Ne vem za druge, saj so se vsi držali precej junaško, toda sama sem se v dolino spustila z velikimi očmi in s precej govejimi koleni.

Potem je prišel deževen vikend, prvi pravi deževni vikend po kar nekaj mesecih, ki sem ga temeljito izkoristila za kuhanje nenormalnih količin chili con carneja, pranje in likanje oblek, brisanje prahu ipd.

Muhasto vreme se je začelo popravljati in znova sem komaj čakala, da bo delovnega tedna konec. Za soboto sem začrtala kolesarjenje po Bregenzerwaldu, ki pa se je izkazalo za čisto malo bolj naporno, kot je bilo v začetku mišljeno. Opsala. Po četrtem vzponu sem pričakovala, da mi bo Grega vrgel bidon v glavo. Namesto tega je dostojanstveno grizel skozi wälderske vasi Langenegg , Krumbach, Doren in Langen, od koder se je pot končno nagnila navzdol v dolino Rena. Glede na število kolesarjev, ki me je prehitevalo na spustu, sklepam, da oblika michelinovega možiclja (=špehec), ki jo vztrajno prevzemam, ni najbolj aerodinamična. Od tam je bilo le še nekaj rutinskih ravninskih kilometrov, da so se noge »odvrtele« in…dan je bil znova dober.

Tisto nedeljo smo se ob šestih zjutraj že peljali proti kantonu Graubünden, pravcati obljubljeni deželi za pohodnike in gorske kolesarje. Napotili smo se v dolino reke Inn, ki se tu, zanimivo, ne imenuje Inntal (tako kot v Avstriji), temveč po retoromansko Engadin. Retoromanščina je eden od treh uradnih jezikov v tem kantonu, kar ga naredi edinstvenega v Švici. Retoromanščino bi lahko označili za mešanico italijanskega, portugalskega, nemškega in francoskega jezika. Je zelo zanimiv jezik, ki ga govori le še peščica ljudi na tem območju.

IMG_20191013_111411

Ob zgodnji jutranji uri nam je na prelazu Albula uspelo izprositi kavo pri oskrbnici koče, ki je ravno pomivala tla in pripravljala za nov delovni dan. Nas je čakal le še spust z avtomobilom do vasi La-Punt-Chamues-ch [izgovori se »lɐˌpʊnt tɕamuˈe:ʃtɕ«, oziroma nam poenostavljeno »lapunt čamuešč« – retoromanščina je nora!], kjer je bilo naše izhodišče. Nizke temperature in le rahlo dvigovanje terena sta poskrbela, da smo se le počasi ogrevali.

IMG_20191013_104612

Še sonce je bilo nekam zaspano. Po kilometrih široke makedamske poti smo prišli v dolino Val Chamuera, kjer smo se ustavili in preizkusili delovanje novega kuhalnika (zakaj smo preizkušali kuhalnik, bom opisala v enem od naslednjih zapisov). Glede na to, da nam je v močnem vetru in v zglednem času skuhal čaj, bi rekla, da je bil preizkus več kot uspešen. Pospravili smo za seboj in zagrizli v strm klanec, ki nam ni dal dihati 560 višinskih metrov, pri čemer smo lahko na levi strani občudovali zasneženi Piz Languard, 3263m.

DSC_0514
Pogled na Piz Languard.

 Naš gorski cilj je bil prelaz Fuorcla Muragl na 2891 metrih nadmorske višine, kjer smo si lahko na kratko odpočili in poklepetali z enim od maloštevilnih pohodnikov, ki smo jih srečali tisti dan. Vsepovsod je bilo opaziti prelepe jesenske barve in poglede v daljavo, nenavadne kamnine ter tudi majhno, čudovito jezero, zato smo kar v transu stopali navzdol in se enoglasno izognili vožnji v dolino z vzpenjačo. Kljub temu, da je bilo potrebno navzdol hoditi kar nekaj ur, moji koleni nista pretirano protestirali, saj pot ni bila zelo strma. V dolini smo počakali vlak in se pripeljali nazaj do parkirišča, kjer smo pustili avto. Prehodili smo 21 kilometrov in opravili 1250 metrov višinske razlike na eni izmed lepših, če ne celo najlepših pohodniških tur do tega trenutka.

DSC_0519
Kuhanje čaja sredi ničesar.

IMG_20191013_131259

IMG_20191013_140926

DSC_0525

DSC_0568

IMG_20191013_151411

IMG_20191013_170257

DSC_0572

MTB, ferata, švic in šnopc.

Do vikenda je bilo že vse zmenjeno, tako kot tolikokrat poprej: lepo vreme na sporedu, družba zbobnana, oprema pripravljena. Vstajanje ob šestih zjutraj tudi med vikendi je postalo nekaj čisto običajnega.

V soboto zjutraj smo naložili kolesa na avtomobile in jo pihnili v dobro uro oddaljen Davos, ki je postal malodane naše romarsko središče. Je izvor čudovitih kolesarskih trailov, pohodnih poti, na svoj račun prideš celo s cestnim kolesom. Druščina je bila res pisana – od »kolesa za na šiht«, do 16-letnega MTB seniorja znamke Santa Cruz, do najnovejšega Santa Cruzovega Bronsona (mimogrede, ime mu je Bronn) do mini Zverinice, ki seveda še vedno zvesto služi meni. 6 borcev je začelo borbo s hribom, ki nam je celo dopoldne utrujal mišice, kosti, vezi in možgane. Loviti tempo fantov ni bil ravno mačji kašelj in sopihala sem kot parna lokomotiva.

1

Razveselila sem se zgornje postaje vzpenjače Parsenn, kjer smo si na hitro oddahnili in začeli s kolesarjenjem po panoramski poti, na kateri smo se večkrat ustavili zaradi izjemnih razgledov (ni zastonj imenovana »Panoramaweg«!). Široka makedamska pot se je kmalu zožila v pohodno pot, ki je ponujala mešanico kolesarjenja in hoje ob kolesu oziroma nošenje kolesa, saj so določeni odseki prekašali moje tehnično znanje, predvsem pa sem izgubljala več energije, kot sem na začetku predvidevala. Tako, da sem morala ostati nekoliko previdna, pravo kolesarjenje nas je še čakalo.

Prečenje je minilo ob našem navdušenju nad pokrajino, izogibanju pohodnikov in uživanju med redkimi trenutki, ko je šla pot naravnost ali celo rahlo navzdol. Ker smo se namenili na prelaz Strelapass, je to pomenilo rahlo, vendar nenehno pridobivanje višinskih metrov. Ko smo dosegli kočo na Strelapass-u, smo si privoščili pošteno okrepčilo, nato pa razdelili v dve skupini. Prva skupina, ki sta jo tvorila Domen in Nejc, se je odpravila po makedamski poti iz Strelapass-a v dolino. Druga skupina, ki smo jo tvorili Grega, Žiga, Matthias in jaz, pa smo se odpravili precej naprej proti Chörbshornu. To je pomenilo dodatnih 250 višinskih metrov, občasno s kolesi na hrbtih, smo obšli vrh te gore, se ustavili ob koči/bivaku Chörbshornhütte, kjer smo se še enkrat okrepčali in se pripravili za spust. Priprava na spust je vsebovala tudi nekaj ekspresnih napotkov Žigi glede vožnje navzdol, saj je bila to njegova prva single-trail izkušnja. Že po nekaj metrih spusta je bilo jasno, da z Žigo ne bo večjih težav, saj se je pogumno lotil izziva, in zato smo se vsi prepustili čudoviti potki. Ta začuda ni bila posejana s pohodniki in nam je podarila prelep razgled in mnogo lepih zavojev – kot nagrada za celodnevni trud! Vreme je bilo ravno prav toplo, Matthiasu se je od radosti kar smejalo in tudi jaz sem bila vesela, ker sem ugotovila, da mi spust ne bo odžrl drobtinic energije. Grega je poskakoval s kolesom na slehernem kupčku zemlje kot je to zanj običajno in Žiga je medtem že ugotovil, da bo regres namenil nakupu MTB kolesa s polnim vzmetenjem. 😀 Skratka, bili smo otroško razposajeni, toda lepo vzgojeni. 🙂

Kot v transu smo se vrnili v dolino, kjer smo pobrali Domna in Nejca in se prijetno utrujeni odpravili domov.

Naslednji dan smo se odločili, da se ne bomo izčrpavali s prenaporno športno aktivnostjo…zato smo se odpravili na samo pet-urno pohodniško-plezalno pustolovščino na avstrijsko Silvretto, bolj natančno na vrh Madrisella. Tja torej, kamor spadamo – na okoli 2500 metrov nadmorske višine, kjer se navadno najbolj fino počutimo!

V Gaschurnu smo se usedli v gondolo, ki nas je popeljala do planine Alpe Nova. Tam smo začeli pohod do izhodišča, ki je bil oddaljen dobro uro hoje. Svizcev žal nismo opazili, je bilo pa toliko lepega okrog nas, da je hoja hitro minila. Pod steno smo si namestili plezalne pasove in vse potrebno, ter se počasi odpravili po klinih navzgor.

Minilo je kar nekaj časa, da so se mi noge nehale rahlo tresti in da kovinski zvok po jeklenici drsečih zaponk ni bil več strašen. Bolj malo sem gledala pod noge, ker je bilo pod mano večino časa precej globoko brezno. Pogled naokrog je bil precej bolj prijeten in pomirljiv, tako kot bi sedela na Aladinovi preprogi in letela naokrog. V oddaljenosti se je slišalo čvekanje in smeh fantov, ki so, kot ponavadi plezali precej hitreje kot jaz, Grega pa je za mano potrpežljivo čakal, da sem na prelomnicah odbentila svoje in se končno premaknila naprej.

Ko smo dosegli prvo leseno klopco za počitek, smo opravili s tretjino zavarovane plezalne poti. Nisem bila še preutrujena, se je pa celodnevno kolesarjenje prejšnjega dneva precej poznalo na meni. Čisto rahlo me je zaskrbelo, da ne bom sposobna preplezati zadnje tretjine.

Odpravili smo se naprej, kjer je stena postajala bolj zanimiva – več naravnih oprimkov, več iznajdljivosti in moči, ter obenem varčevanja z energijo je bilo potrebno. V sekciji C/D, kar običajno ni nič težkega, je bilo še tokrat še posebej zabavno. Utrujenost prejšnjega dne ter konstantnega primanjkljaja spanca, je trkala na glavo in na mišice. Kot stara dizelska lokomotiva sem grizla naprej in prišla do še enega počitka, kjer so me že čakali fantje s prisrčnico. Ne vem ali je bil kriv požirek šnopca ali suha klobasica s kruhom – preostanek stene je bil lažji in vrha sem se resnično razveselila. Nagrajeni smo bili z razgledom vse do Piz Buin-a in še dlje, vključno s fascinantnim jezom akumulacijskega jezera Kops. In dan je bil znova dober.

Grüezi mitenand!*

Včasih si prav potiho zaželim, da bi mi bilo dolgčas. Tisti dobri stari dolgčas, ko res ne veš, kam bi se dal. Ko zunaj dežuje tako močno, da te popolnoma premoči, ko samo skočiš od hiše do avta. Ko že pograbiš daljinec, da bi prižgal televizijo, ki je sicer skorajda nikoli ne gledaš, in gledal programe, ki pregrešno tratijo dragocen čas. Z vsemi reklamami vred.

Ne, zadnjih nekaj let res ni bilo dolgočasnih. Lani je, med drugim, padla odločitev o menjavi službe, letos pa sem jo uresničila. Zaključevanje in predaja projektov je bila zadnjih nekaj tednov na delovnem mestu resnično stresna in neznansko vesela sem, da je to obdobje mimo. Tudi preprosta in dokončna odpoved delovnega razmerja včasih ni tako črno-bela in enostavna, kot se zdi na prvi pogled.

Sidra pa nisem odvrgla daleč stran, po (srečnem) naključju sem pristala v Švici, blizu meje z Avstrijo, in sem ravno včeraj pridobila dovoljenje za bivanje in delo, torej vizum tipa B.

Za pridobitev vizuma ni dovolj le dobrikanje gospem na lokalnem uradu. Brez vnaprej podpisane pogodbe o delovnem razmerju in najemniške pogodbe ne bo šlo. To pomeni, da je potrebno v Švici najprej poiskati zaposlitev, skleniti pogodbo z delodajalcem, ta mora obvezno izpolniti del tvojega obrazca za pridobitev vizuma, in poiskati nastanitev. Pri najemu stanovanja se lahko situacija zasoli, če najemodajalec od bodočega rezidenta Švice zahteva podatke o zaposlitvi, letnih prihodkih, zgodovini najemanja ipd., zato je na začetku morda bolj praktično najeti sobo, katere najem tudi stroškovno ni tako zahteven kot najem stanovanja. Tako je pogoju zaposlitve in namestitve zadoščeno.

Še ena točka pogovora na okencu krajevnega urada je zdravstveno zavarovanje. Na kratko razloženo – posameznik mora v Švici sam skleniti zdravstveno zavarovanje z eno od mnogih tamkajšnjih zavarovalnic in si zavarovalno premijo mesečno tudi sam plačevati. Zdravstveno zavarovanje načeloma sestoji iz osnovnega dela, ki ga regulira država in je za vse zavarovalnice enak, in iz dodatnega dela, ki je različen od zavarovalnice do zavarovalnice. Tudi končna premija je močno odvisna od posameznikovih potreb in jo lahko konec vsakega leta zniža oz. zviša (če ima posameznik naslednje premijsko leto recimo načrtovan kak večji zdravstveni poseg). Zakaj bi posameznik sploh zvišal premijo, oz. zakaj bi se odločil, da bi vsak mesec plačeval več? Zato, ker se v Švici zdravstvene storitve do neke meje oz. do tako imenovane franšize plačujejo iz žepa zavarovanca. Ko je ta znesek presežen, stroške prevzame zavarovalnica. V praksi torej to pomeni, da bo kroničen bolnik raje plačeval višjo mesečno premijo zavarovanja in bo njegova franšiza manjša (zavarovalnica bo prej prevzela stroške zdravljenja), zdrav posameznik, ki le redko obišče zdravnika, pa bo plačeval nižjo premijo (bo pa v primeru bolezni/poškodbe njegova franšiza višja).

No, da se spravim nazaj k okencu na krajevnem uradu – še pred oddajanjem vloge za pridobitev vizuma, se je potrebno z izbrano zavarovalnico dogovoriti za neobvezujočo ponudbo, ki jo potem skupaj z vlogo in pogodbami o najemu in zaposlitvi posreduješ gospem na krajevnem uradu. Vizum izdelajo v nekaj dneh, o poteku pa te lahko obvestijo preko telefona, elektronske ali klasične pošte. Prevzem je osebno na krajevnem uradu, viza je papirnata in neuporabnega formata (spravim jo lahko edino v svojo največjo, gigantsko denarnico), s seboj pa jo je potrebno nositi vedno in povsod.

Stroški uvoza avtomobila niso vedno tako visoki kot v Avstriji, saj se v Švici plača davek na motorno vozilo le v primeru, da si lastnik avtomobila manj kot pol leta (popravite me v komentarjih, če sem tole narobe razumela). V vsakem primeru se plača strog tehnični pregled in nekaj frankov papirologije. Še zanimivost – kolikor sem spremljala trg rabljenih avtomobilov, lahko trdim, da so le-ti v Švici cenejši kot v avstrijskem Vorarlbergu (tudi zaradi šibkejšega franka v primerjavi z evrom). Pogosto so tudi bolje opremljeni, recimo »Swiss Edition«. Ker Švicarji lepijo svojo zastavo in pripadnost na vsak kvadratni centimeter produkta. Videno povsod, petstokrat na dan. O tem bom verjetno še pisala.

Glede bančnih evrskih računov (v Sloveniji) je stekla marsikatera debata v naši družbi. (Slovenske) banke namreč iz nekega razloga nočejo imeti prav nobenega opravka z nerezidenti države, v kateri se nahaja bančni račun. Četudi se z računom nič ne dogaja in so naloženi prihranki. Avstrijska banka s tem, na mojo srečo, ni imela nobenih problemov, so mi tudi, da ne bo višjih stroškov vodenja računa. Niti zaradi kreditne kartice ni nihče muksnil. Hm. Vedno je najbolje vprašati, kakšne so možnosti in ne obupati že vnaprej.

Mobilna telefonija je tudi zanimiva tema. Z nekaj brskanja po ponudbi je možno dobiti neomejene količine minut pogovorov in prenosa podatkov v Švici, ter nekaj malega zakupljenega gostovanja v EU za ugodno ceno (recimo pod 30 CHF/mesec), kar pa seveda ni tako ugodno kot paket, ki sem ga imela v Avstriji (12€). Obvezni televizijski in radijski prispevek je dokaj podoben avstrijskemu.

To je tudi vse zaenkrat. Več o življenju v Švici bo sledilo v naslednjih zapisih, lotila se bom še preostalih birokratskih stvari, ki so me počakale, in poskusila spesniti kak zapis o nedavnih MTB počitnicah. No, saj pravim, da mi ni dolgčas!

*Zdravo vsi skupaj! [švic. nemščina]

20090801-23_sc3a4ntis
Ogromna švicarska zastava pod Säntisom, simbolom vzhodne Švice. (vir: Wikipedia)

Malo po horizontali, malo po vertikali

Pomlad je nastopila tudi v teh krajih, zato smo jo, ob izjemni vremenski napovedi, v soboto takoj pihnili pohajkovat okrog Walenskega jezera v Švici. Jezero, ki ga lahko vidite z avtoceste od Liechtensteina proti Zürichu, je na eni strani obdano z naseljem Weesen, na drugi strani z Walenstadtom, povsod pa s prelepimi sprehajalnimi potmi. Tu se sprehaja mlado in staro, vozijo kolesarji, piknikujejo ješči in plavajo pogumni. Mi smo se odločili parkirati avto tik pred Weesnom in se peš ob obali napotili do Seerenbachfälle, kar označuje skupino treh slapov, ki skupaj merijo kar 585 metrov visoko v treh kaskadah. Srednji slap je visok 305 metrov in je tako tretji najvišji slap v Švici. Dih je jemal pogled na slapove, kot tudi pogled na pravcato plantažo čemaža. Kolikor ga nisem pojedla kar tako, ob krekerjih na poti nazaj do avta, sem ga naslednji dan nasekljala in iz njega naredila pesto, katerega se lahko namaže na kruh, doda v omleto, testenine in še kaj. Po prehojenih kilometrih, sicer po čisti ravnini, toda vseeno – smo se pomartinčkali na obali, kjer sem namesto krepčilnega »power nap-a«, za eno uro prav trdno zaspala. Pa je počasi minila sobota. In bilo je dobro.

Če je bila v nedeljo najbolj intenzivna oblika rekreacije ena ura SUP-anja po Bodenskem jezeru, je bil ponedeljek precej bolj športen. Na urniku je bilo plezanje v St. Antonu pri Montafonu. Ferata mi je že dokaj dobro poznana, vendar se mi je kljub temu nekajkrat še pošteno zatresla noga. Ni kaj, še vedno sem zajec in še vedno se bojim višine. Ko smo s steno opravili, smo se odpravili domov in se na poti ustavili še pod eno steno, ki je sicer visoka samo 60 metrov, ocenjena s težavnostjo C/D in opisana kot »zanimiva«. Sprva sem brundala sama pri sebi »hja, res je zanimiva, luštna ferata«, ko pa sem ugotovila, zakaj sem nenadoma dohitela Matthiasa, ki sicer pleza po kamnitih stenah kot maček in vsekakor ne tako bojazljivo kot jaz, mi je postalo jasno, da prav zlahka tudi ne bo šlo naprej. Na trenje premagam kratek raztežaj, in se z veliko sopihanja zaklenem na počivalno vrv. Študiram in gledam. Ni klinov, smer gre v razpoko, oprimki sicer so, moje noge pa postanejo nenadoma še krajše in odvečna telesna teža, ki jo zdaj že nekaj let zapored samo še povečujem, je postala še bolj odvečna. Hm. Mišice v rokah so praktično neobstoječe, v nogah je tudi ena sama žalost. Za sekundo me zamika, da bi se odvezala in se vrnila v dolino. Moj ponos pa tehta veliko več kot moja veličastna obloga maščevja. Z izdatnim sopihanjem nekako le zborbam naslednjih nekaj metrov in počutim se kot Hulk. Pred soplezalcema skromno skomignem, kot da ni bilo nič strašnega, in dosežem vrh. Pot v dolino je bila precej drugačna od mojih predstav in plezanje po ferati navzdol mi je predstavljalo silno zoprnijo. Postala sem tudi sama neznosno zoprna in sem komaj čakala, da pridem do potke in do avtomobila. Francesco Tarmann ferata je odkljukana. Za vedno.

Razpaljotka

Nemško besedo »Funken« oz. »Funkenfeuer« se v slovenščino prevaja kot »iskrice«, v bistvu pa lahko pomeni  tudi praznik kresovanja. Ta običaj je na zahodu Avstrije in v Švici zelo zakoreninjen, praznujejo pa ga vsako leto v nedeljo po pepelnični sredi (»Aschermittwoch«), ki je bila letos 6. marca. Ker pa je bilo tisti vikend napovedano slabo vreme, so zaradi varnostnih razlogov prestavili kresovanje na vikend kasneje, 16.3. Zakaj v soboto, če bi moralo biti »funkanje« v nedeljo? Zato, ker zraven obvezno spada tudi konkreten žur ob ognju in bi bila s tega vidika nedelja nekoliko neugodna.

Kres predstavlja konkretna skladovnica drv in odpadnega materiala, kot so npr. odslužene božične smrečice, in lahko meri tudi do 30 metrov v višino! Kresove se pogosto tudi straži, da jih kak nepridiprav ne bi predčasno zakuril (kar se je letos v Schoppernau tudi zgodilo). Na vrhu kresa navadno stoji lutka čarovnice, ki je napolnjena s smodnikom. Kres se zakuri in če pride do eksplozije čarovnice na vrhu, bo to pomenilo srečo in konec zime, če pa čarovnice ne raznese, bo to prineslo nesrečo. Prav tako velja za katastrofo, če se kres slučajno prevrne.

Letošnje »funkanje« bi bilo tako čisto običajno, če se v Vorarlbergu ne bi odločili, da bodo postavili najvišji kres na svetu. V Gaißau (Vorarlberg) so že leta 2000 podrli rekord z 41-metrskim kresom, ki ga je potem prerasel norveški v Ålesundu. Premišljena konstrukcija se je gradila kar nekaj dni, bilo je potrebno pridobiti dovoljenje oblasti, da se taka pošast sploh lahko zakuri, pripravi stojnice s hrano in pijačo, ter se z malo sreče počaka na primerno vreme.

DSC_0019.jpg

Z Leicinim inštrumentom so na dan prireditve izmerili točno višino, ki je pokazala, da je kres visok točno 60,64 m. Mislim, da mi ni treba poudarjati, da je to ogromno. Smo pa že ob popoldanskem ogledu dvigovali obrvi, kako blizu lustenauerske industrijske cone bo gorela ta gigantska bakla.

Zvečer sva se, Grega s kolesom, jaz s skirojem, odpravila na prizorišče, kjer je sprva izgledalo, da je pač pričakovana gneča, ko pa sem se skušala prebiti do prve stojnice s pijačo, sem ugotovila, da sem na nemogoči misiji. Stisnjena kot sardela v konzervi sem lahko samo nemočno čakala, da me gost oblak premnogih ljudi nekje izpljune. In me je, daleč od stojnice s pijačo, zato sem se strmala in odločila, da nam pivo priskrbim kar na bližnji bencinski črpalki. Na poti nazaj na prizorišče sem iz precejšnje daljave vendarle videla, da so kres prižgali, snov se je bliskovito vnela, dosegla čarovnico in glasen »buuuuum« so pospremili navdušeni kriki množice: kresovanje se je začelo.

Toplota ognja je segala vse do nas, ki smo bili varno pospravljeni na pločniku ob cesti kakih 200-250 metrov stran, ob čemer si težko predstavljam kako zelo toplo je moralo biti ljudem takoj za varnostno ograjo.

DSC_0015
Pri fotografiji ni bil uporabljen flash. 🙂 (Foto: Matthias Frank)

Ko je kres nekaj časa prav veselo gorel, je postalo jasno, da tisto kar notri gori, zaradi termike mešanja toplega in hladnega zaraka, leti naokrog – in to daleč naokrog – kot za stavo. V bistvu so goreče saje in delci leteli tako daleč, da so pokrili precejšnji del industrijske cone in organiziranega parkirišča za avtomobile, in gasilci so imeli nekaj dela, da so z vodnimi topovi obvarovali in hladili objekte. Medtem so se deli kresa zlomili in prevrnili, jaz pa sem bila vse bolj zadovoljna, da žulim pivo v varni razdalji ob debatiranju v slovenski družbi.

Medtem, ko sem razmišljala, da se mi omenjeni novi rekord zdi nekoliko nor, avstrijcem pa verjetno ne, sem se na »skirci« z eno nogo znova odrivala in vračala proti stanovanju nekaj kilometrov stran že okrog desetih zvečer, saj me je zgodaj zjutraj čakala nova smuka na schröckenskem pomladanskem snegu. Za konec pa še rek : »Če bo na »funkensko« nedeljo na nebu veliko zvezd, bodo v tem letu češnje bogato obrodile.«

Snega je dost za fse.

Na začetku je kazalo, da bo tipičen, s snegom bogat januar v Vorarlbergu, vendar je tudi za tukajšnje, vsega vajene ljudi, nekoliko nenavaden. Take količine snega, ki je zapadel v samo nekaj dnevih, sicer že nekaj let ne pomnijo, če pa res gre za vremenske razmere, ki se zgodijo vsakih 30-80 let (kot trdijo mediji), bi se pa dalo še razglabljati. Wälderji so konec koncev vajeni res marsičesa!

Prvi delavni teden v letu 2019 sem v pisarni prebila večinoma sama, saj se sodelavci niso prebili do Schröckna. Zaradi obilice novozapadlega snega je namreč nevarnost proženja snežnih plazov prevelika, da bi pristojni dopustili promet po regionalki L200, zato je večina okoliških cest zaprtih oz. neprevoznih. Trenutno so od sveta odrezani Schröcken, Warth, Lech, Zug, Zürs, St. Gallenkirch in verjetno še kakšna vas. Nevarnost proženja snežnih plazov je bila prejšnji teden ocenjena s četrto stopnjo, ki so jo včeraj povišali na peto, najvišjo.

Kaj za prebivalce teh vasic pomeni biti odrezan od sveta? Vožnjo z avtomobilom se seveda odsvetuje. Če se že odpre katera od cest in je nujno opraviti pot, se priporoča avto opremiti s kako termovko toplega čaja, odejo in polnim rezervoarjem goriva. Snežne verige so za vozila na sprednji ali zadnji pogon obvezne, prav tako tudi topla in nepremočljiva obutev. Krajani so doma običajno dobro založeni z živili. Tisti, ki nudijo nastanitve z zajtrki, se morajo nekoliko bolj potruditi s pekovskim pecivom, ki mora biti seveda sveže. Zato skrbijo okoliške pekarne, ki v izjemnih razmerah razvažajo kruh kar s teptalnikom snega (ratragom), saj po cestah ne gre in raje prečkajo hribe.

Šole in vrtci so zaprti, zato wälderski podmladek uživa nenadejane počitnice doma in dela snežake. 🙂 Se šalim, mislim, da snežakov niti ne morejo delati. Lahko pa kopljejo rove.

Kakšna je trenutna situacija v vasi sicer ne vem natančno. Ob koncu tedna sem namreč obtičala pri Gregu v dolini, saj povratek v vas ni bil več mogoč in trenutno čakam na navodila, kdaj se lahko vrnem v Schröcken. Predvidevam, da je snežna odeja narasla na okrogle tri metre. Spodnje fotografije so nastale v četrtek, 10. januarja.

Občina opravlja odlično delo z obveščanjem krajanov preko whatsapp skupine glede zapor, dostave kruha, zaprtja šol in podobnega. Prav tako aplikacija Katwarn pomaga pri izdajanju opozoril in svetovanju glede na lokacijo na kateri se nahajam. Čemu torej toliko žrtev v Avstriji, predvsem na Predarlskem? Večina ponesrečencev je smučarjev, ki so smučali izven urejenih prog oz. po zaprtih progah (le-te so zaprte z dobrih razlogom!) in tudi najbolj napredna lavinska tehnologija, ki so jo nosili, jim pri tako nestabilni snežni masi ni mogla pomagati. Zato bo s smučanjem in krpljanjem  potrebno še nekoliko počakati.

Prisilni dopust je za nekaj dober – opravila sem nekaj nujno potrebnih stvari in nakupila zalogo hrane. Ne manjka mi ničesar drugega, le Ina, ki je ostala v stanovanju. K sreči sem stanovanje ravno pred nekaj dnevi opremila z novim avtomatskim dozirnikom hrane za mačko, ki ima vgrajeno kamero, mikrofon in zvočnik. Tako lahko občasno preko aplikacije na pametnem telefonu prekontroliram, če je z Ino vse v redu. Razen tega, da deluje osamljeno, ji ni nič hudega. Je sita in na toplem. Vseeno pa komaj čakam, da jo znova vidim v živo in pocrkljam. Inka, hang on there!

201901131613021547392382552