Grüezi mitenand!*

Včasih si prav potiho zaželim, da bi mi bilo dolgčas. Tisti dobri stari dolgčas, ko res ne veš, kam bi se dal. Ko zunaj dežuje tako močno, da te popolnoma premoči, ko samo skočiš od hiše do avta. Ko že pograbiš daljinec, da bi prižgal televizijo, ki je sicer skorajda nikoli ne gledaš, in gledal programe, ki pregrešno tratijo dragocen čas. Z vsemi reklamami vred.

Ne, zadnjih nekaj let res ni bilo dolgočasnih. Lani je, med drugim, padla odločitev o menjavi službe, letos pa sem jo uresničila. Zaključevanje in predaja projektov je bila zadnjih nekaj tednov na delovnem mestu resnično stresna in neznansko vesela sem, da je to obdobje mimo. Tudi preprosta in dokončna odpoved delovnega razmerja včasih ni tako črno-bela in enostavna, kot se zdi na prvi pogled.

Sidra pa nisem odvrgla daleč stran, po (srečnem) naključju sem pristala v Švici, blizu meje z Avstrijo, in sem ravno včeraj pridobila dovoljenje za bivanje in delo, torej vizum tipa B.

Za pridobitev vizuma ni dovolj le dobrikanje gospem na lokalnem uradu. Brez vnaprej podpisane pogodbe o delovnem razmerju in najemniške pogodbe ne bo šlo. To pomeni, da je potrebno v Švici najprej poiskati zaposlitev, skleniti pogodbo z delodajalcem, ta mora obvezno izpolniti del tvojega obrazca za pridobitev vizuma, in poiskati nastanitev. Pri najemu stanovanja se lahko situacija zasoli, če najemodajalec od bodočega rezidenta Švice zahteva podatke o zaposlitvi, letnih prihodkih, zgodovini najemanja ipd., zato je na začetku morda bolj praktično najeti sobo, katere najem tudi stroškovno ni tako zahteven kot najem stanovanja. Tako je pogoju zaposlitve in namestitve zadoščeno.

Še ena točka pogovora na okencu krajevnega urada je zdravstveno zavarovanje. Na kratko razloženo – posameznik mora v Švici sam skleniti zdravstveno zavarovanje z eno od mnogih tamkajšnjih zavarovalnic in si zavarovalno premijo mesečno tudi sam plačevati. Zdravstveno zavarovanje načeloma sestoji iz osnovnega dela, ki ga regulira država in je za vse zavarovalnice enak, in iz dodatnega dela, ki je različen od zavarovalnice do zavarovalnice. Tudi končna premija je močno odvisna od posameznikovih potreb in jo lahko konec vsakega leta zniža oz. zviša (če ima posameznik naslednje premijsko leto recimo načrtovan kak večji zdravstveni poseg). Zakaj bi posameznik sploh zvišal premijo, oz. zakaj bi se odločil, da bi vsak mesec plačeval več? Zato, ker se v Švici zdravstvene storitve do neke meje oz. do tako imenovane franšize plačujejo iz žepa zavarovanca. Ko je ta znesek presežen, stroške prevzame zavarovalnica. V praksi torej to pomeni, da bo kroničen bolnik raje plačeval višjo mesečno premijo zavarovanja in bo njegova franšiza manjša (zavarovalnica bo prej prevzela stroške zdravljenja), zdrav posameznik, ki le redko obišče zdravnika, pa bo plačeval nižjo premijo (bo pa v primeru bolezni/poškodbe njegova franšiza višja).

No, da se spravim nazaj k okencu na krajevnem uradu – še pred oddajanjem vloge za pridobitev vizuma, se je potrebno z izbrano zavarovalnico dogovoriti za neobvezujočo ponudbo, ki jo potem skupaj z vlogo in pogodbami o najemu in zaposlitvi posreduješ gospem na krajevnem uradu. Vizum izdelajo v nekaj dneh, o poteku pa te lahko obvestijo preko telefona, elektronske ali klasične pošte. Prevzem je osebno na krajevnem uradu, viza je papirnata in neuporabnega formata (spravim jo lahko edino v svojo največjo, gigantsko denarnico), s seboj pa jo je potrebno nositi vedno in povsod.

Stroški uvoza avtomobila niso vedno tako visoki kot v Avstriji, saj se v Švici plača davek na motorno vozilo le v primeru, da si lastnik avtomobila manj kot pol leta (popravite me v komentarjih, če sem tole narobe razumela). V vsakem primeru se plača strog tehnični pregled in nekaj frankov papirologije. Še zanimivost – kolikor sem spremljala trg rabljenih avtomobilov, lahko trdim, da so le-ti v Švici cenejši kot v avstrijskem Vorarlbergu (tudi zaradi šibkejšega franka v primerjavi z evrom). Pogosto so tudi bolje opremljeni, recimo »Swiss Edition«. Ker Švicarji lepijo svojo zastavo in pripadnost na vsak kvadratni centimeter produkta. Videno povsod, petstokrat na dan. O tem bom verjetno še pisala.

Glede bančnih evrskih računov (v Sloveniji) je stekla marsikatera debata v naši družbi. (Slovenske) banke namreč iz nekega razloga nočejo imeti prav nobenega opravka z nerezidenti države, v kateri se nahaja bančni račun. Četudi se z računom nič ne dogaja in so naloženi prihranki. Avstrijska banka s tem, na mojo srečo, ni imela nobenih problemov, so mi tudi, da ne bo višjih stroškov vodenja računa. Niti zaradi kreditne kartice ni nihče muksnil. Hm. Vedno je najbolje vprašati, kakšne so možnosti in ne obupati že vnaprej.

Mobilna telefonija je tudi zanimiva tema. Z nekaj brskanja po ponudbi je možno dobiti neomejene količine minut pogovorov in prenosa podatkov v Švici, ter nekaj malega zakupljenega gostovanja v EU za ugodno ceno (recimo pod 30 CHF/mesec), kar pa seveda ni tako ugodno kot paket, ki sem ga imela v Avstriji (12€). Obvezni televizijski in radijski prispevek je dokaj podoben avstrijskemu.

To je tudi vse zaenkrat. Več o življenju v Švici bo sledilo v naslednjih zapisih, lotila se bom še preostalih birokratskih stvari, ki so me počakale, in poskusila spesniti kak zapis o nedavnih MTB počitnicah. No, saj pravim, da mi ni dolgčas!

*Zdravo vsi skupaj! [švic. nemščina]

20090801-23_sc3a4ntis
Ogromna švicarska zastava pod Säntisom, simbolom vzhodne Švice. (vir: Wikipedia)
Advertisements

Malo po horizontali, malo po vertikali

Pomlad je nastopila tudi v teh krajih, zato smo jo, ob izjemni vremenski napovedi, v soboto takoj pihnili pohajkovat okrog Walenskega jezera v Švici. Jezero, ki ga lahko vidite z avtoceste od Liechtensteina proti Zürichu, je na eni strani obdano z naseljem Weesen, na drugi strani z Walenstadtom, povsod pa s prelepimi sprehajalnimi potmi. Tu se sprehaja mlado in staro, vozijo kolesarji, piknikujejo ješči in plavajo pogumni. Mi smo se odločili parkirati avto tik pred Weesnom in se peš ob obali napotili do Seerenbachfälle, kar označuje skupino treh slapov, ki skupaj merijo kar 585 metrov visoko v treh kaskadah. Srednji slap je visok 305 metrov in je tako tretji najvišji slap v Švici. Dih je jemal pogled na slapove, kot tudi pogled na pravcato plantažo čemaža. Kolikor ga nisem pojedla kar tako, ob krekerjih na poti nazaj do avta, sem ga naslednji dan nasekljala in iz njega naredila pesto, katerega se lahko namaže na kruh, doda v omleto, testenine in še kaj. Po prehojenih kilometrih, sicer po čisti ravnini, toda vseeno – smo se pomartinčkali na obali, kjer sem namesto krepčilnega »power nap-a«, za eno uro prav trdno zaspala. Pa je počasi minila sobota. In bilo je dobro.

Če je bila v nedeljo najbolj intenzivna oblika rekreacije ena ura SUP-anja po Bodenskem jezeru, je bil ponedeljek precej bolj športen. Na urniku je bilo plezanje v St. Antonu pri Montafonu. Ferata mi je že dokaj dobro poznana, vendar se mi je kljub temu nekajkrat še pošteno zatresla noga. Ni kaj, še vedno sem zajec in še vedno se bojim višine. Ko smo s steno opravili, smo se odpravili domov in se na poti ustavili še pod eno steno, ki je sicer visoka samo 60 metrov, ocenjena s težavnostjo C/D in opisana kot »zanimiva«. Sprva sem brundala sama pri sebi »hja, res je zanimiva, luštna ferata«, ko pa sem ugotovila, zakaj sem nenadoma dohitela Matthiasa, ki sicer pleza po kamnitih stenah kot maček in vsekakor ne tako bojazljivo kot jaz, mi je postalo jasno, da prav zlahka tudi ne bo šlo naprej. Na trenje premagam kratek raztežaj, in se z veliko sopihanja zaklenem na počivalno vrv. Študiram in gledam. Ni klinov, smer gre v razpoko, oprimki sicer so, moje noge pa postanejo nenadoma še krajše in odvečna telesna teža, ki jo zdaj že nekaj let zapored samo še povečujem, je postala še bolj odvečna. Hm. Mišice v rokah so praktično neobstoječe, v nogah je tudi ena sama žalost. Za sekundo me zamika, da bi se odvezala in se vrnila v dolino. Moj ponos pa tehta veliko več kot moja veličastna obloga maščevja. Z izdatnim sopihanjem nekako le zborbam naslednjih nekaj metrov in počutim se kot Hulk. Pred soplezalcema skromno skomignem, kot da ni bilo nič strašnega, in dosežem vrh. Pot v dolino je bila precej drugačna od mojih predstav in plezanje po ferati navzdol mi je predstavljalo silno zoprnijo. Postala sem tudi sama neznosno zoprna in sem komaj čakala, da pridem do potke in do avtomobila. Francesco Tarmann ferata je odkljukana. Za vedno.

Razpaljotka

Nemško besedo »Funken« oz. »Funkenfeuer« se v slovenščino prevaja kot »iskrice«, v bistvu pa lahko pomeni  tudi praznik kresovanja. Ta običaj je na zahodu Avstrije in v Švici zelo zakoreninjen, praznujejo pa ga vsako leto v nedeljo po pepelnični sredi (»Aschermittwoch«), ki je bila letos 6. marca. Ker pa je bilo tisti vikend napovedano slabo vreme, so zaradi varnostnih razlogov prestavili kresovanje na vikend kasneje, 16.3. Zakaj v soboto, če bi moralo biti »funkanje« v nedeljo? Zato, ker zraven obvezno spada tudi konkreten žur ob ognju in bi bila s tega vidika nedelja nekoliko neugodna.

Kres predstavlja konkretna skladovnica drv in odpadnega materiala, kot so npr. odslužene božične smrečice, in lahko meri tudi do 30 metrov v višino! Kresove se pogosto tudi straži, da jih kak nepridiprav ne bi predčasno zakuril (kar se je letos v Schoppernau tudi zgodilo). Na vrhu kresa navadno stoji lutka čarovnice, ki je napolnjena s smodnikom. Kres se zakuri in če pride do eksplozije čarovnice na vrhu, bo to pomenilo srečo in konec zime, če pa čarovnice ne raznese, bo to prineslo nesrečo. Prav tako velja za katastrofo, če se kres slučajno prevrne.

Letošnje »funkanje« bi bilo tako čisto običajno, če se v Vorarlbergu ne bi odločili, da bodo postavili najvišji kres na svetu. V Gaißau (Vorarlberg) so že leta 2000 podrli rekord z 41-metrskim kresom, ki ga je potem prerasel norveški v Ålesundu. Premišljena konstrukcija se je gradila kar nekaj dni, bilo je potrebno pridobiti dovoljenje oblasti, da se taka pošast sploh lahko zakuri, pripravi stojnice s hrano in pijačo, ter se z malo sreče počaka na primerno vreme.

DSC_0019.jpg

Z Leicinim inštrumentom so na dan prireditve izmerili točno višino, ki je pokazala, da je kres visok točno 60,64 m. Mislim, da mi ni treba poudarjati, da je to ogromno. Smo pa že ob popoldanskem ogledu dvigovali obrvi, kako blizu lustenauerske industrijske cone bo gorela ta gigantska bakla.

Zvečer sva se, Grega s kolesom, jaz s skirojem, odpravila na prizorišče, kjer je sprva izgledalo, da je pač pričakovana gneča, ko pa sem se skušala prebiti do prve stojnice s pijačo, sem ugotovila, da sem na nemogoči misiji. Stisnjena kot sardela v konzervi sem lahko samo nemočno čakala, da me gost oblak premnogih ljudi nekje izpljune. In me je, daleč od stojnice s pijačo, zato sem se strmala in odločila, da nam pivo priskrbim kar na bližnji bencinski črpalki. Na poti nazaj na prizorišče sem iz precejšnje daljave vendarle videla, da so kres prižgali, snov se je bliskovito vnela, dosegla čarovnico in glasen »buuuuum« so pospremili navdušeni kriki množice: kresovanje se je začelo.

Toplota ognja je segala vse do nas, ki smo bili varno pospravljeni na pločniku ob cesti kakih 200-250 metrov stran, ob čemer si težko predstavljam kako zelo toplo je moralo biti ljudem takoj za varnostno ograjo.

DSC_0015
Pri fotografiji ni bil uporabljen flash. 🙂 (Foto: Matthias Frank)

Ko je kres nekaj časa prav veselo gorel, je postalo jasno, da tisto kar notri gori, zaradi termike mešanja toplega in hladnega zaraka, leti naokrog – in to daleč naokrog – kot za stavo. V bistvu so goreče saje in delci leteli tako daleč, da so pokrili precejšnji del industrijske cone in organiziranega parkirišča za avtomobile, in gasilci so imeli nekaj dela, da so z vodnimi topovi obvarovali in hladili objekte. Medtem so se deli kresa zlomili in prevrnili, jaz pa sem bila vse bolj zadovoljna, da žulim pivo v varni razdalji ob debatiranju v slovenski družbi.

Medtem, ko sem razmišljala, da se mi omenjeni novi rekord zdi nekoliko nor, avstrijcem pa verjetno ne, sem se na »skirci« z eno nogo znova odrivala in vračala proti stanovanju nekaj kilometrov stran že okrog desetih zvečer, saj me je zgodaj zjutraj čakala nova smuka na schröckenskem pomladanskem snegu. Za konec pa še rek : »Če bo na »funkensko« nedeljo na nebu veliko zvezd, bodo v tem letu češnje bogato obrodile.«

Snega je dost za fse.

Na začetku je kazalo, da bo tipičen, s snegom bogat januar v Vorarlbergu, vendar je tudi za tukajšnje, vsega vajene ljudi, nekoliko nenavaden. Take količine snega, ki je zapadel v samo nekaj dnevih, sicer že nekaj let ne pomnijo, če pa res gre za vremenske razmere, ki se zgodijo vsakih 30-80 let (kot trdijo mediji), bi se pa dalo še razglabljati. Wälderji so konec koncev vajeni res marsičesa!

Prvi delavni teden v letu 2019 sem v pisarni prebila večinoma sama, saj se sodelavci niso prebili do Schröckna. Zaradi obilice novozapadlega snega je namreč nevarnost proženja snežnih plazov prevelika, da bi pristojni dopustili promet po regionalki L200, zato je večina okoliških cest zaprtih oz. neprevoznih. Trenutno so od sveta odrezani Schröcken, Warth, Lech, Zug, Zürs, St. Gallenkirch in verjetno še kakšna vas. Nevarnost proženja snežnih plazov je bila prejšnji teden ocenjena s četrto stopnjo, ki so jo včeraj povišali na peto, najvišjo.

Kaj za prebivalce teh vasic pomeni biti odrezan od sveta? Vožnjo z avtomobilom se seveda odsvetuje. Če se že odpre katera od cest in je nujno opraviti pot, se priporoča avto opremiti s kako termovko toplega čaja, odejo in polnim rezervoarjem goriva. Snežne verige so za vozila na sprednji ali zadnji pogon obvezne, prav tako tudi topla in nepremočljiva obutev. Krajani so doma običajno dobro založeni z živili. Tisti, ki nudijo nastanitve z zajtrki, se morajo nekoliko bolj potruditi s pekovskim pecivom, ki mora biti seveda sveže. Zato skrbijo okoliške pekarne, ki v izjemnih razmerah razvažajo kruh kar s teptalnikom snega (ratragom), saj po cestah ne gre in raje prečkajo hribe.

Šole in vrtci so zaprti, zato wälderski podmladek uživa nenadejane počitnice doma in dela snežake. 🙂 Se šalim, mislim, da snežakov niti ne morejo delati. Lahko pa kopljejo rove.

Kakšna je trenutna situacija v vasi sicer ne vem natančno. Ob koncu tedna sem namreč obtičala pri Gregu v dolini, saj povratek v vas ni bil več mogoč in trenutno čakam na navodila, kdaj se lahko vrnem v Schröcken. Predvidevam, da je snežna odeja narasla na okrogle tri metre. Spodnje fotografije so nastale v četrtek, 10. januarja.

Občina opravlja odlično delo z obveščanjem krajanov preko whatsapp skupine glede zapor, dostave kruha, zaprtja šol in podobnega. Prav tako aplikacija Katwarn pomaga pri izdajanju opozoril in svetovanju glede na lokacijo na kateri se nahajam. Čemu torej toliko žrtev v Avstriji, predvsem na Predarlskem? Večina ponesrečencev je smučarjev, ki so smučali izven urejenih prog oz. po zaprtih progah (le-te so zaprte z dobrih razlogom!) in tudi najbolj napredna lavinska tehnologija, ki so jo nosili, jim pri tako nestabilni snežni masi ni mogla pomagati. Zato bo s smučanjem in krpljanjem  potrebno še nekoliko počakati.

Prisilni dopust je za nekaj dober – opravila sem nekaj nujno potrebnih stvari in nakupila zalogo hrane. Ne manjka mi ničesar drugega, le Ina, ki je ostala v stanovanju. K sreči sem stanovanje ravno pred nekaj dnevi opremila z novim avtomatskim dozirnikom hrane za mačko, ki ima vgrajeno kamero, mikrofon in zvočnik. Tako lahko občasno preko aplikacije na pametnem telefonu prekontroliram, če je z Ino vse v redu. Razen tega, da deluje osamljeno, ji ni nič hudega. Je sita in na toplem. Vseeno pa komaj čakam, da jo znova vidim v živo in pocrkljam. Inka, hang on there!

201901131613021547392382552

Pomorska pustolovščina

Moja prva pomorska pustolovščina je že dodobra mimo, vendar sem se šele zdaj uspela usesti, pardon, uležati in zapisati svoje spomine in vtise. Bo pa tole zelo dolg zapis, že vnaprej opozorim.

Zadar

Odločitev leteti iz Memmingena (DE) v Zadar je bila odlična. Za slabih 50 evrov sem kupila povratno letalsko karto, ki spremeni 2000 kilometrov poti v »šalo malo«. Ker sem ljubiteljica potovanja z malo prtljage (kar se sicer v praksi na koncu nikoli ne izide in vedno spakiram približno trikratnik potrebnih stvari – hvala bogu za večji prtljažnik v avtu!), sem vztrajala le pri ročni prtljagi, v katero mi je na koncu uspelo stlačiti vse osnovne potrebščine ter oblačila. Cilj je bil dvakrat prenočiti v Zadru, potem pa se z druščino vkrcati na jadrnico za preostalih 7 dni.

Kako je lep Jadran v jesenskih dnevih! V Zadru še vedno prijetno toplo, obljudeno, vendar precej manj noro in nagneteno (je to sploh beseda?) kot je navadno poleti. Potrebnih je kakih petnajst minut avtobusne vožnje z zadarskega mini-letališča do glavne avtobusne postaje in nekaj minut hoje do zadarskega polotoka. Tu je prišla do izraza prednost potovanja z malo prtljage, saj je bilo z majhnim kovčkom bistveno lažje manevrirati po ozkih ulicah in pločnikih. Želodec je naznanjal čas za kosilo in bližal se je težek del tega dopusta – kje kositi? Restavracije, ena bolj imenitna kot druga, so si sledile kot po tekočem traku vsakih nekaj metrov, definitivno pa je bila za vsakim vogalom. Z Grego sva se odločila za hitro brskanje po Trip Advisorju in pristala pri »2Ribara«, kjer je bil začetek najine ribarske požrtije. V Vorarlbergu pogosto sanjarim o morskih jedeh, vendar se jih, zaradi dvomov o svežini in kvaliteti rib, zaenkrat še izogibam. Zato sem si prisegla, da se bom rib v Zadru najedla do sitega. Po kosilu je sledila nastanitev v že vnaprej rezerviranem prenočišču, ki je bilo v enem od zadrskih blokov – precej solidno za skormno ceno, gostitelj pa je bil prijazen in informativen. Še ena velika prednost jesenskega počitnikovanja so seveda nizke cene prenočišč.

DSC_0033_3

Navdušile so me nizke cene pijač v kavarnah, predvsem pa kvaliteta kave, katere sem se napila skorajda do slabosti. Vorarlberški kofetki se pač v nobeni točki ne morejo primerjati s kavo, kakršno poznam od prej. Cene kosil in večerij niso bile tako zelo nizke, je pa bilo vse (z izjemo ocvrtih lignjev, le-ti so bili presenetljivo gumijasti) odličnega okusa in prava poslastica!

Kot najstarejše stalno naseljeno mesto na Hrvaškem, je Zadar zanimiv tudi za vse, ki jih zanima zgodovina in arhitektura, saj si je možno skorajda na vsakem koraku ogledati kak arhaičen del tega kraja – mestno obzidje (tudi iz rimskih časov), Kopenska vrata (16. stoletje), cerkev Sv. Donata in stolnica sv. Anastazije, pri kateri se je možno povzpeti na stolp in si ogledati mesto s praktično najvišje točke; forum, Univerzo v Zadru, urejene parke in še in še. Od moderne arhitekture je bilo nedvomno zanimivo obiskati urejeno nabrežje ob morskih orglah arhitekta Nikole Bašića, ki je z relativno enostavno idejo poskrbel za novo, množično obiskano znamenitost Zadra. Sončni zahodi na tej točki so res posebno doživetje!

DSC_0045_3

Za obisk muzejev je žal zmanjkalo časa, saj sva z Grego v soboto opoldne s kovčki že pešačila do dogovorjenega mesta, kjer smo se srečali z Domnom, Barbaro in še enim Grego. V naglici sem sproti skočila v trgovino, kjer sem poleg ostalih malenkosti želela kupiti še zadrski liker maraskino, vendar sem bila pri tem površna in kupila pol litra ruma. Obisk okulista v bližnji prihodnosti mi očitno ne uide!

Jadranje, 1. dan

V nabito poln avto (prtljage + hrane in pijače za 7 dni) nam je uspelo stlačiti še najino prtljago in se skupaj odpravili v Biograd na Moru, kjer nas je v marini že čakala naša 10 metrov dolga lepotička po imenu Caprice (Beneteau Oceanis 34). Ker poprej še nikoli nisem bila članica pomorske ekipe, mi je bilo marsikaj na jadrnici neznanka. Po prevzemu jadrnice in hitri razporeditvi dela smo ob večernih urah že zapluli proti Pašmanu, kjer smo se privezali na bojo in pripravili večerjo, ter »bojni« plan za naslednji dan.

DSC_0004_3

Tu pripenjam tudi zemljevid, na katerem je označeno naše celotno potovanje:

 

Jadranje

2. dan

Iz mirega zaliva v Pašmanu smo naslednjega dne krenili proti Ravi. Kljub temu, da je bil dan sončen, z malo vetra, smo pikirali naravnost proti temu majhnemu otoku, saj je bila vremenska napoved za naslednji dan precej divja. Naša dokaj neizkušena ekipa se je ob tem učila odpiranja jader, spoznavala z jadrnico in dan je prijetno mineval. V popoldanskih urah smo dosegli Ravo, kjer smo se varno privezali na bojo, plavali, dobro jedli in pili ter večer preživeli ob vnetem kartanju. Občasno mi je šlo rahlo zibanje najmanj na živce, vendar je bilo vse skupaj precej manj hudo, kot sem si predstavljala.

3. dan

Ko je povsod naokrog divjalo neurje, smo v varnem zalivu preživeli dan večinoma v podpalubju. Zopet dobro jedli, dobro pili, kartali in vneto spremljali vreme v kanalu med Dugim otokom ter Ugljanom/Pašmanom. Ko se je vreme popoldne nekoliko umirilo, smo se z jadrnico prestavili v sosednji zaliv, od koder smo s pomožnim čolničkom odpluli do obale in si peš ogledali Ravo. Naj vas ime ne zavede – Vela Rava je majhno, nerazvito naselje, na katerem najdete precej praznih hiš, komajda kakega človeka in niti eno vozilo, ki bi imelo registrske tablice. Kljub temu je bil sprehod prav zanimiva popestritev nekoliko statičnega dneva.

4. dan

Opogumili smo se in ob malenkost oslabljeni burji odpluli severozahodno proti Dugemu otoku, ogledati si enega od bunkerjev za vojaška plovila (podmornice), ki so bili v uporabi med hladno vojno.

DSC_0069_3

Gre za ogromen tunel, katerega zaledje tvorijo rovi s posameznimi prostori. Danes je seveda vse prazno in samotno, desetletja nazaj pa so verjetno bili polni zalog, orodja in osebja, ki so plovila popravljali, zalagali z orožjem in hrano ter skrivali pred nasprotnikom. Ker bunkerji niso zaščiteni pred burjo, je bilo naše izplutje rahlo tvegano. Pri odvezu in obračanju nas je močan sunek vetra v trenutku premaknil nekaj metrov bližje plitvini in čeri! Domen je pognal 29 konjski motor s polno močjo, da je zarohnelo in Caprice se je brez posledic igrivo pognala stran od čeri proti odprtem morju (mi pa smo si globoko oddahnili).

Kljub temu, da nas je Domen opozarjal na moč vetra v Srednjem kanalu, me je bilo težko pripraviti na to, kako nenadno se bo jadrnica v orci nagnila in pospešila! Postrani nagnjeni smo nazaj južno pikirali z več kot spodobno hitrostjo, ko nam je v Iškem kanalu postalo jasno, da s tako majhno jadrnico v močnemu in čedalje močnejšemu vetru nimamo česa iskati. Zato smo zatočišče za čez noč poiskali v luki Luka. Izkazalo se je, da bo privez stresen. Močan veter nas je odnašal, globinomer je obupano piskal in piskal, ostali so skakali okrog, jaz pa nisem vedela česa se naj sploh lotim in sem napol hroma samo čakala trenutek, ko bo kobilica zahrustala v morsko dno in bomo imeli generalno sranje…ko je čudež od nekega človeka na pomolu podal muring, da smo privezali premec, zmetali vrvi na pomol in privezali krmo, ter vse zategnili tako, da ni bilo več dvomov, da se Caprice premakne. Vsak član naše mlade ekipe se je takrat malce postaral. Naučili smo se tudi, da se pred kakršnokoli »akcijo« naredi natančen načrt za kaj je kdo zadolžen in kaj je treba pravzaprav narediti. Od tistega kritičnega trenutka naprej smo to vsakič tudi naredili.

5. dan

Ponoči smo slabo spali, saj zaradi plimovanja nismo vedeli ali se bomo zbudili nagnjeni ali ne. Šola je šola, hvaležni smo bili, ker smo jo poceni odnesli. Ker se nam je Luka nekoliko priskutila, smo naslednje dopoldne zopet odpluli proti Ravi, kjer smo pojedli kosilo in nato krenili naprej proti Žutu.

6. dan

Šestega dne je bil na meniju del otočja Kornatov. Ker pa smo se tako fino imeli, jadrali »laganini« s 3,5 vozli in uživali ob pogledu na ta narodni park, smo se odločili, da objadramo celotne Kornate, prečimo Murtersko morje in se znova zasidramo na Pašmanu. Sidranje na Kornatih za nas ni prišlo v poštev, saj je iz naravovarstvenih razlogov precej drago. Ker je vremenska napoved oznanila brezveterje ob treh popoldne, smo poskušali čimbolje izkoristiti veter, kolikor ga je in priti čimdlje z jadri. Prišla je ura tri popoldne, mi pa smo ravno sproščeni pripluli do rta Opat in domnevali, da je jadranja za danes konec, ko je veter salamensko potegnil, nas v hipu nagnil v orco, da smo velikih oči zapirali in napenjali jadra ter nas je tako držal čez celotno Murtersko morje! Kako nas je vremenska napoved potegnila za nos! Caprice se je borila z valovi, nas je morje veselo pralo in tako smo utrujeni, lačni in premraženi ob mraku prispeli na cilj tistega dne – na Pašman. Ob vsem tem lahko rečem le kapo dol Barbari, ki je med vsem tem žokanjem levo, desno, gor, dol uspela pripraviti tortilje (meni je želodec poskakoval že, ko sem samo od daleč pokukala v podpalubje), ki smo jih v nekaj sekundah pojedli takoj, ko smo se privezali na bojo.

7. dan

Zadnji dan jadranja smo izkoristili za jadranje do Murterja, kjer se je v marini tudi Caprice na svojevrstni način odžejala z nafto (uspešno parkiranje smo pozneje navdušeno praznovali z rumom in ginom!), čofotanje v enem od mnogih simpatičnih zalivčkov in potem dolgo pot nazaj proti Biogradu, kjer smo si morali delno pomagati z močjo motorja. Parkirali smo našo sivo lepotičko nazaj v marino, kjer smo jo prevzeli, opravili formalnosti in še zadnjo noč prespali na jadrnici, naslednjega dne pa se odpravili domov.

FullSizeRender.jpg

In zaključek

Jadranje ni ravno za vsakogar. Pa ne samo zaradi bojazni, da te ugonobi morska bolezen. Na jadrnici se soočaš večinoma z majhnimi prostori, nenehno butanje glave in ostalih delov telesa  ob vse možne robove je norma, pri prtljagi je treba biti skromen in z ekipo je treba dobro sodelovati. To so asketske počitnice v smislu, da se porablja kolikor je mogoče malo vode iz rezervoarjev, obiski obljudenih krajev in trgovin so lahko bolj izjeme kot ne. Uporaba WC-ja na jadrnici je milo rečeno nenavadna! Je pa fino, ko si umivaš zobe in obraz in imaš pogled na popolnoma mirno morje, zvezde in samoto. Dokaj spektakularno čiščenje zob, torej.

Moram reči, da je bilo super in ob podoživljanju vsakega dne sem prepričana, da se bom jadranja udeležila še kdaj!

DSC_0077_1

Les Arcs, MTB počitnice

V soboto zjutraj je kangoo že veselo brnel skozi precejšen del Švice vse do Francije, kjer se je začela naša gorsko-kolesarska pustolovščina. Pridružila sem se namreč druščini iz The Inside Line, ki so ta teden namenili kolesarjenju po najlepših potkah v Les Arcs-u. Po šestih urah vožnje iz Rheintal-a se je teren iz ravnine preobrazil v precej bolj hribovit in gorat relief, do koder vodijo izvrstne cestne povezave in avto se je končno ustavil na dvorišču pred prelepo, staro hišo pred katero je že stala Emily, naša MTB vodička. Glej ga zlomka, vsi najavljeni gostje smo prispeli skoraj istočasno, zato nam je Emily po dobrodošlici takoj pomagala pri nastanitvi. Po spoznavnem večeru (dva Slovenca, devet Britancev) smo se zgodaj odpravili spat, saj je bila že zjutraj na sporedu prva tura.

Ne morem reči, da mi ni bilo težko pri srcu, ko sem se peljala z žičnico proti vrhu. Praktično vsi v skupini so gorski kolesarji z izkušnjami in znanjem, od tega so nekateri tudi tekmovalci oz. nekdanji tekmovalci. Samo eno dekle je bilo popolni začetnik. In jaz nekje vmes. In nekako sem pristala v skupini z vsemi temi norci, ki so se prva dva spusta še nekako držali nazaj, potem pa so že vsi s kolesi poskakovali preko potočkov, lukenj, korenin, skakalnic in kaj vem česa še, medtem, ko sem se sama z izbuljenimi očmi obupano držala krmila, nisem zgrešila niti ene blatne luže, ob polnih in polovičnih padcih pridno nabirala modrice, sopihala, bentila, poganjala pedala, se valjala po blatu in kamenju, objemala drevesa, prosila kolo za odpuščanje, prosila zdravstveno zavarovalnico za milost in…in prikolesarila do konca, v dolino. In nemudoma sem hotela iti še enkrat!

DSC_0100
V ozadju se med oblaki skriva Mount Blanc.

Moram reči, da je nekaj fascinantnega v tem, da se počasi zarasteš v aluminijasto konstrukcijo kolesa, z njim sodeluješ in barantaš pri strmih, z luknjami in koreninami bogatimi potkami. Včasih so široke kot cesta, spet drugič čisto ozke in prepadne. Takrat je bolje preusmeriti pogled bolj naprej, kjer te »na varnem« že čaka skupina, s katero voziš, se malo pošališ, dobiš porcijo poguma in motivacije, ter nabereš nekaj energije za nov spust. Na nadmorski višini okrog dva tisoč metrov se bistveno lažje diha, rahel veter hladi pregrete kolesarje, vzmetenje se odpre in zabava prične (kot sem že namignila, je pojem zabave precej relativen). Kakih tisoč višinskih metrov nižje, ko se naš spust konča, pa je pokrajina razbeljena, tako kot naše zavore, ki so zmehčane in čigumaste, dlani pa v krčih poskušajo spustiti krmilo.

39064454_10160827209130327_6658514848692830208_n.jpg
Borci. (foto: Fi Caryl)

Naša vodička Emily nas je vodila tako po uradnih, urejenih MTB poteh, kot po »naravnih« poteh, od katerih so bile nekatere tudi bolj »domače« izdelave, kar je turo še bolj začinilo. Take poti niso označene in zato jih je s ceste praktično nemogoče opaziti. Videti je kot le še eno izmed mnogih grmovij, vendar ne – tam se skriva ozka, strma stezica, ki se izkaže kot posladek za izkušenega gorskega kolesarja. Za neizkušenega gorskega kolesarja se manifestira kot manjša količina prhke črne zemlje med zobmi (prav ste sklepali, pri enem izmed malce strmejših spustov sem z glavo zarila v to črno, gozdno prst).

Čeprav je bila velika večina vzponov opravljenih s pomočjo žičnic in šatla, nas je Emily včasih gnala tudi v hrib. To je pomenilo vneto poganjanje pedal, rinjenje kolesa ter nošenje kolesa na ramenih/hrbtu. Slednje je imelo še toliko večji vtis na celotno odpravo – pri dodatnih 14. kilogramih teže na hrbtu, so noge še bolj trpele, stopala so prav počasi stopicala po hribu navzgor, dihanje pa je spominjalo bolj na staro lokomotivo. Ko smo dosegli vrh grebena, smo se olajšano zgrudili v travo in sestradano pojedli malico, ki smo jo vsak dan spakirali v nahrbtnike.

39072582_10160827209905327_3085670265414221824_n
Ko ni šlo drugače, smo naložili kolesa na hrbet ali naročje. (foto: Fi Caryl)
DSC_0070
Funikular oz. tirna vzpenjača s katero smo se vračali v našo vas.
DSC_0076
Šatl, ki nas je popeljal v višje ležeče predele.
DSC_0082
Land Rover + dober voznik = ni bojazni, da kam ne bi “zlezli”

Vso hrano, vključno s tisto, ki smo jo pojedli tekom ture, je pripravljal David, druga polovica tandema The Inside Line. Občasno je vozil z nami, sicer pa je skrbel, da smo primanjkljaj kalorij uspešno nadomestili s slastnimi sendviči, doma narejenimi energijskimi tablicami, bogatimi britanskimi zajtrki in večerjami, ter kolači. Skratka, tip je pravcati kulinarični čarovnik. Skrbel je tudi, da v hladilniku nikoli ni zmanjkalo hladnega piva, kar pri toliko žejnih kolesarjih in vročini ni bila lahka naloga.

Sreda je bila namenjena počivanju, poljubni rekreaciji ali pa raziskovanju okolice. Ni nas bilo malo takih, ki se nismo mogli zadržati in smo vseeno odšli s kolesi v bike park. Končalo se je z novo kolekcijo modric, oteklin, popolnoma premočeno garderobo pa tudi Zverinica je potrebovala zdravnika, zato sem se naslednji dan odpovedala turi  in raje počivala ter sušila kolesarsko opremo. Med pitjem vroče kave in pogledovanjem skozi okno (deževalo je praktično cel dan), sem bila potiho zadovoljna, ker sem ostala doma. Ko so ostali člani odprave popoldne končno prispeli do koče, jih je bilo potrebno oprati kar s cevjo za zalivanje, saj je vsakega izmed njih prekrivala plast blata.

39003887_10160827210500327_7926845229804552192_n
Medtem, ko sem sama počivala, so se tile borci pogumno lotili novih spustov. (foto: Fi Caryl)
Untitled-1
Dobre volje in popolnoma umazani – to je gorsko kolesarjenje.

Zadnji dan je zaznamovalo lepo vreme, spektakularna tura in moj strah pred ponovnim padcem. Ta je namreč hromil moje gibanje, lovljenje ravnotežja, sproščenost in vse ostalo, kar bi mi pomagalo, da bi pot navzdol premagala bolje kot sem jo. Vendar so me Emily in ostali člani skupine potolažili, da se včasih tako zgodi in da je včasih zavoljo napredka potrebno narediti kak korak nazaj. Recimo, da je ravno to lekcija tokratnega zapisa.

DSC_0090

DSC_0131

DSC_0133

DSC_0141

38869783_10160827211815327_5867648152152047616_n
(foto: Fi Caryl)
38878182_10160827220090327_2142745349884739584_n
(foto: Fi Caryl)
38917937_10160827221445327_1959837909817229312_n
(foto: Fi Caryl)
38933081_10160827211095327_8888857967839936512_n
(foto: Fi Caryl)
38975589_10160827211230327_308282560549486592_n
(foto: Fi Caryl)

Vodička je nekaj odsekov prilagodila mojim sposobnostim in tako turo ohranila zanimivo za vse, tudi zame, kar je bila še ena izmed mnogih pozitivnih točk teh počitnic.

Moj načrt za prihodnje je vsekakor pridobiti še več znanja, izboljšati kako komponento na kolesu, kupiti še kak kos kolesarskih oblačil, predvsem pa se tudi v prihodnje udeležiti tako imenitnih počitnic!

 

Šopek fantastičnih

Hundstein. Saj se nam ni ravno sanjalo, kaj nas čaka v naslednjih treh zaporednih vikendih, ko smo zaklenili avto in se oboroženi s hrano, pijačo, derezami in gorniškimi čevlji odpravili po makedamski cesti proti goram. »Uf, Hundstein? Danes je sicer ogromno pohodnikov vsepovsod, na Hundsteinu jih pa ne bo veliko.« Tako nam je odgovorila dobrovoljna redarka na travniku ob spodnji postaji gondole Alpsigel, kjer je dovoljeno parkirati. Nasploh so redarji tu zelo fleksibilni in ob povečanem obisku pohodnikov urno povečajo kapacitete za parkiranje. Gondola je seveda opcija, ki število višinskih metrov drastično zmanjša, kar pa tako ali tako nikoli ni bilo v našem načrtu.

Začetni vzpon po gozdni makedamski poti so zaznamovale sveže »bombe«, ki so jih za seboj pustile krave, ki so se nedavno tudi tu odpravile na višje ležeče pašnike. Relativno nezanimiva pot nas pripelje do ravnice z jezerom Sämtisersee od koder prvič zagledamo Hundstein. Vrh se je zdel precej oddaljen, bolj kot to pa me je zanimalo kako dostopen je.

53bb1701-3724-45e2-8a02-e696498b1c1f
Hundstein v sredini.

Pot se je nadaljevala do Fälenseeja, kjer se je na terasah tamkajšnjih koč kar trlo pohodnikov, mi pa smo se, po kratki pavzi za malico, odpravili po strmi poti do Hundsteina. Nekje po polovici osamljenega vzpona, brez srečevanja pohodnikov, nas je presenetila kamnita stena, ki pa je na srečo nudila dovolj oprimkov, da smo jo varno preplezali. Z občasnimi izpostavljenimi odseki se je pot vztrajno vzpenjala proti vrhu Hundsteina, pogled nazaj pa je dal spektakularen razgled z jezerom, grebeni in posameznimi planinskimi kočami, ki v daljavi niso bile večje od pikic. Na špičastem vrhu, na katerem ni prav veliko prostora, smo si oddahnili, se preoblekli in okrepčali.

Za sestop smo izbrali drugo, severno stran. »Zagotovo bo lažja od te, po kateri smo se vzpenjali. Mislim, težja je skorajda težko.« Ajoj, kakšna zmota. Pri sestopu smo namreč sledili markacijam, ki so nas peljale po skalni polici in navzdol po Kaminu (ja, še najbolj je spominjalo na ogromen dimnik – ozka vertikala, delno pokrita s snežno ploščo), ki nam je dal misliti. Krušenje oprimkov in kratek odskok s skale na previsno snežno ploščo je bilo nekaj novega zame, zato sem skušala biti čimbolj previdna in osredotočena na vsak korak. Ko smo kamin preplezali, smo se prešerno odpravili naprej, saj bo preostanek poti »pa sigurno lažji, ker težji od Kamina ne more biti.« Spet smo se zmotili.

Ker modrih markacij, ki označujejo zahtevno planinsko pot, nismo videli že več deset metrov, smo se znašli pred zadrego. In pred vertikalo. Zato je terjalo nekaj časa, da smo ugotovili, da nismo zašli, da se na poti ni zgodil nikakršen podor, ter da naj bi se bilo po steni možno tudi spustiti. Korak za korakom smo premagovali in se spuščali po nekaj meterski skali in nekoliko velikih, okroglih oči smo se znašli na varnem na grebenu, kjer se je odprl pogled na celotno dolino, pa vse tam do Hoher Kastena. Sledil je rutinski, vendar nič manj čudoviti, spust proti dolini in polni vtisov ter novih izkušenj smo se vrnili domov.

Marwees. Naslednji vikend smo se z nekoliko večjo in nacionalno bolj pisano druščino odpravili na od Hundsteina sosednji Marwees. Odpravo smo tvorili Nemec, Poljak, Britanec in nas, nekaj Slovencev. Pot smo si začrtali na dva načina, odvisno od kondicijske pripravljenosti posameznikov – ali se je pot iz Meglisalpa nadaljevala proti grebenu Marweesa in dalje proti Bogartenlücke ali pa se je v Meglisalpu obrnila in vrnila v Wasserauen, kjer je bilo tudi naše izhodišče. Wasserauen je namreč odličen začetek za ture tako na Säntis, kot do znamenite koče Äscher in Ebenalpa, Schäflerja in mnoge druge.

dsc_00651.jpg
Z rdečo puščico je označena čreda krav, katere so pastirji gnali na planino zgoraj.

Ko smo se v Meglisalpu okrepčali, se je naš del skupine odcepil in pognal v strm breg zahodno od Hundsteina, kjer smo prečkali snežišče (za katerega nam na srečo ni bilo potrebno natakniti derez) in v kratkem času, zahvaljujoč se ohranjanju nadmorske višine, prekorakali precejšnjo razdaljo do sedla Widderalp.

DSC_0073

Od tam smo se priključili na modro označeno pot, ki opozarja na zahtevno pohodniško pot in se povzpeli na greben, po katerem smo bolj ali manj konstantno hodili, srečali nekaj pohodnikov, ter veliko več ovc. Pravzaprav se na vrh Marwees sploh nismo povzpeli, saj do njega ne vodi nobena označena pot, temveč smo ga obšli in se (nekateri) z grozo sprehajali po grebenu tik ob vertikali, pri čemer se mi še zdaj stopala in dlani divje potijo. Mini klobasice, šnopc, oreščki in kruh smo malicali na enemu izmed vrhov, nato pa se lotili poti navzdol čez Bogartenlücke.

marwees

Glede na pogled proti parkirišču, kjer so nas čakali avtomobili, je bilo pričakovati, da bo spust zelo neusmiljen in strm. Zračne horizontalne razdalje je bilo smešno malo za tako višinsko razliko, zato je bila odločitev, da pri spustu uporabljam pohodniške palice, pametna. Okroglih 1200 metrov višinske razlike nam je bilo po dveh urah hoje navzdol več kot čez glavo, zato smo bili presrečni, ko so noge naredile nekaj korakov po ravnini do parkirnega mesta.

Hoher Kasten. Verjetno so bili že vsi Zemljani v moji okolici na Hoher Kastenu, razen mene. Vraga, morda se najde kdo, ki je pricapljal na vrh bos, jaz pa se ga medtem še nisem lotila. Z ogromnim oddajnikom in restavracijo na vrhu ga je težko zgrešiti ob robu doline reke Ren.

Tokratna ekspedicija je bila malce drugačna. Švicarja Markusa smo ponucali za lokalnega vodiča, ki nam je obljubil strm vzpon po neoznačeni poti. Vsekakor je bil v obljubah zelo skromen!

Nekaj malega višinskih metrov od parkirišča smo se še celo delali norca iz obljubljene poti težavnosti T5. Pot je bila res bolj podobna avtocesti, kot T5. Ko pa se je silovito postavila v vertikalo, smo vsi malce utihnili. Sopihajoča karavana je komaj imela čas posneti kako posamezno fotografijo, medtem, ko smo se otepali klopov, imeli opravka s prečenjem zelo čedne kamnite stene, ko smo po štirih plezali/hodili in se oprijemali debelih šopov trave, ko smo plezali po skalah (na srečo so le te nudile odlične oprimke in splošno oprijemljivost čevljem) in občasno kukali kam za vraga vodi pot. (»I’m 90% sure this is the way.« »Do you see a path?« »No.«). Obenem smo se hahljali odličnemu Jarekovemu humorju ter si oddahnili, ko smo videli lesen križ, ki je označeval vrh Lienzer Spitza kjer smo naredili kratek premor. Od tam do Hoher Kastena je bilo potrebno premagati še 400 višinskih metrov, ki pa so bili bolj rutinski in z izjemo kače, ki je zaradi meglice na vrhu lovila vse redkejše sončne žarke, ni bilo presenečenj. Na vrhu smo si čestitali za krasen vzpon in prisluhnili alpskemu rogu.

Untitled-1.jpg

Pot nazaj v dolino je bila kolenom in stopalom bistveno bolj prijazna kot npr. pot z Marweesa. Opaziti je bilo tudi nekaj sledi gorskih kolesarjev, kar me je spomnilo na dejstvo, da že kar dolgo nisem kolesarila. Morda bomo pa naslednji vikend prekinili serijo epskih pohodnih tur. Ali pa ne.