Hobi št. žnj

Že dlje časa mi je jasno, da je rekreacija v smislu kolesarjenja sredi tukajšnjih zim milo rečeno tvegana. Ne toliko zaradi prometa, ki je ob večerih navadno zelo redek, pa še ti posamezni vozniki me pazljivo obvozijo, ko me – kot božično drevo osvetljeno – zagledajo na cesti. Ruleta, ali se cesta sveti zaradi vode v tekočem stanju ali v trdnem, je preprosto preveč tvegana, naj bo to vožnja s cestnim kolesom ali MTB. Temperature so se precej znižale, debelina snežne odeje se v vasi približuje dvema metroma, še precej več pa ga je v hribih.

Moj najnovejši podvig se torej imenuje tek na smučeh, “langlauf” po nemško in “cross-country skiing” po angleško. Po Sanjino tudi “kako se pade s smučmi, ko stojiš pri miru”. Na televiziji je zadeva videti silno preprosta: v vsako dlan dolgo palico s katero malce mahaš naokrog in se poganjaš, ter par ozkih smuči, s katerimi se elegantno odrivaš in v momentu premagaš razdaljo nekaj kilometrov. Po možnosti se vmes še ustaviš in z zračno puško v nekaj sekundah zadeneš vseh pet tarč.

Seveda temu ni tako.

Najprej se nisem mogla načuditi, kako smuči drsijo. Dobila sem občutek, da bi zlahka lahko padla na mestu. Od vseh padcev, ki sem jih tisti dan izvršila, se sicer ne morem spomniti, če sem dejansko padla že, ko sem samo stala na smučeh. Je pa povsem možno. Smuči in čevlji so zelo lahki. Stopalo lahko, za razliko od smučarskega čevlja, skoraj neomejeno opleta okrog edinega dela, ki te drži v enem kosu s smučmi. S palicami, ki so seveda precej daljše od tistih za alpsko smučanje, pa si lahko ob neprevidnem poganjanju učinkovito razbiješ zobe. No, malo za šalo, malo zares, v resnici ni tako hudo. Ni pa niti približno lahko.

Pri drsalni tehniki je potrebno težo telesa prenašati vstran zdaj na eno smučko, zdaj na drugo. Korak je potrebno zadrsati dovolj dolgo, da obdržiš hitrost in ritem in da hkrati varčuješ z energijo. Sicer si videti kot jaz, ki med cepetanjem, mahanjem s palicami in obupanim lovljenjem ravnotežja, ne »pretečem« več kot deset metrov naenkrat. Je fizično zelo naporna vadba, vendar super v smislu vsestranskosti. Je popolna vadba, pri katerim sodeluje celotno telo. Deluje mi kot dovolj zdrava vadba tudi za kolena in stopala, s katerimi imam kar nekaj težav. In je šport, ki navadno poteka v fenomenalnem okolju, naj bo to prelaz Hochtannberg ali pa Pokljuka.

Zaenkrat me čaka obilo učenja, ponovitev in koncentriranja na posamezne gibe. Ko (oz. če bom) tehniko osvojila, si tek na smučeh predstavljam kot trening za ohranjanje in stopnjevanje fizične kondicije, ter popoln odklop od vsakdanjega stresa in meditacijo v družbi gora.

Če sem v nedeljo naredila svoje prve tekaške korake, sem v ponedeljek že takoj po službi odhitela na bližnji poligon. Danes, v torek, pa so me že nagnali s poligona, češ, da je prepozno in da se po sveže pripravljeni progi ne smem peljati s smučmi. Za jutri je napovedano iskanje alternative v sosednjem Schoppernau. Lahko sem pa še vedno žlehnoba in se kljub prepovedi zapeljem po sveže steptani progi pred očmi zgroženih in jeznih vzdrževalcev. Vsaj naučila bi se hitrejšega in bolj konstantnega teka. 😛

 

 

Advertisements

(De)motivacijska.

V pičlih desetih minutah se mi je zgodilo toliko grozljivih stvari, da sem sklenila, da se je najbolje utaboriti pred računalnik, TV ali podobno napravo in delati prav nič. Ko sem prvič letos navlekla kolesarska oblačila nase – pri tem bi si zaslužila vsaj pohvalo, če že ne medalje, saj sem si med prazničnim žretjem priborila minimalno pet dodatnih kilogramov – si pripravila kolo in se v zanosu največje možne motiviranosti ponosno postavila pred hišo, sem zgroženo ugotovila, da nimam zadnje luči. Zadnja luč, prav tako izjemno pomembna pri kolesarjenju v popolni temi, je ostala na Zverinici, ki je parkirana v Dolini, 60 kilometrov stran. Iskreno sem se opravičila rožnatemu Bianchiju, ki je nič kriv romal nazaj v klet, kjer je depresivno slonel na stojalu že vsaj zadnje tri mesece. Večino zime je tu gori namreč težko in nevarno kolesariti, zato na teren niti ne silim preveč brezglavo.

No, ker sem ob pospravljanju opreme postala ravno prav lačna, sem se odločila, da bom za spremembo pojedla nekaj zdravega, zato sem začela sestavljati blender, ko me je že drugič popadla smrtna groza – imam rezilo, nimam pa tesnila, ki je nujno potrebno, da med mešanjem ne naredim razdejanja po kuhinji. Ina ga je med igro zopet uspela nekam pognati/stlačiti/skriti in ga iščem že nekaj dni zapored pod različnim pohištvom in preprogrami (Ina ima najraje prav razne elastike, tesnila, bluetooth slušalke ipd.).

Epilog bo verjetno isti, kot že nekajkrat do zdaj: primorana bom na Ebayu kupiti drugo tesnilo. Besno sem zagnala vse sestavne dele nazaj v omaro. Vendar se še vedno nisem vdala. Jedla bom zdravo in pika. Narezala si bom sadje v sadno solato in uživala v zdravem obroku. Med rezanjem manga si nisem mogla kaj, da ga ne bi polovico že sproti pojedla, ko se mi je košček sadja zaletel v grlu tako grdo, da bi med kašljanjem na koncu skoraj bruhala. Kašljam zdaj tudi že kako uro, pravzaprav se sploh ne spomnim kakega okusa je bila na koncu ta imenitna sadna solata.

Prišel bo dan, ko bom kupila še eno zadnjo Cateye-vo luč za na kolo, pet rezervnih tesnil za mikser in prišel bo dan, ko bom hrano dejansko začela tudi žvečiti. Verjamem vase.

 

Varšava

Po dolgem času sem se kot turistka odpravila nekam na tuje, sploh prvič pa za Silvestrovo. In ja, že konkretno korakamo v novem letu, tudi služba se je znova začela, meni pa še vedno ni uspelo spisati novega zapisa na blogu, ki v zadnjem času prav žalostno ždi na nekem osamljenem serverju v tem računalniškem kozmosu.

Pa smo se 28.12.2017, po 4-urnem spancu (“Bom med vožnjo lažje spala!”) res nakapljali k najetemu kombiju ob nečloveško zgodnji jutranji uri in odpravili proti severovzhodu Slovenije, čez Graz proti Dunaju, tik mimo Brna in vse do Varšave na Poljskem. Kljub temu, da sem zdaj pa res že vajena dolgih relacij, sem vseeno zazijala, ko sem v navigacijskem programu prebrala, da nas čaka 1055 kilometrov poti do Varšave.

Namesto obupnega spanca v kombiju, sem se posvetila navigaciji in nemarno razlezena na prvih dveh sedežih, z nogami na armaturni plošči, sem nas bolj ali manj uspešno vodila po cestah.

DSC_0006.jpg

281px-Znak_D-39._Ograniczenia_prędkości_w_Polsce_od_2011.svgTe so bile do meje s Poljsko standardne, potem pa niti ne. Ko sem pobrskala po informacijah, kakšne so omejitve na poljskih cestah, sem bila še bolj zbegana. Kako smo bili šele zbegani, ko smo na cesti, ki je še najbolj spominjala na slovenske avtoceste (Poljaki so tudi vozili tako hitro kot na slovenskih avtocestah), opazili avtobusne postaje, neverjetna in nenadna križišča (tako semaforizirana kot tudi nesemaforizirana), neverjetne prehode za pešce (Darwinova nagrada?), živalske kadavre in kaj vem kaj še. Ko smo zadnjih 15 kilometrov poti pred Varšavo vozili po popolnoma uničeni cesti, ki bo sicer v kratkem deležna konkretne prenove, se mi je zdelo, da huje pač ne more biti. Seveda je lahko huje – ko ob koncu 15-urne vožnje smrdiš tudi sam kot kadaver in si pod tušem odpreš toplo vodo in priteče rjava brozga…No, ja. Kar renčala sem od togote.

Prvič sem preizkusila aplikacijo Uber in moram reči, da v Varšavi sistem deluje odlično. Ne glede na katerem delu tega ogromnega mesta se nahajaš, vedno je voznik Uberja nekje blizu. Princip Uberja je, da ti različni vozniki nudijo prevoz za vnaprej določeno vsoto denarja. Tako se zlahka izogneš preplačilu, saj te bo voznik navadno hotel pripeljati čim hitreje in po najkrajši poti na cilj. Za razliko od kakšnega zvitega taksista. Uber sem povezala s kreditno kartico, zato mi ni bilo potrebno odštevati in iskati drobiža. Prav tako lahko preko GPS signala spremljaš svojo lokacijo kje se nahajaš. Uber voznik je res hiter. V primerjavi z javnim prevozom, ko smo na poti v center mesta uporabili en avtobus, tramvaj in podzemno železnico, kar je trajalo uro in pol, nas je Uber pripeljal v dvajsetih minutah. Je tudi precej poceni, še posebno, če si stroške razdeliš z več sopotniki.

Varšava je res ogromna. Na prvi pogled je videti razmeroma čista. Z zanimivim načelom – parkiraj kjer le najdeš prostor, pa naj bo to označeno parkirišče ali zelenica med dvema pasovoma ceste. Večje in manjše trgovine so odprte tudi do 22. ure, kar se mi zdi po avstrijskem načinu življenja že kar malo čudno. Na vsakem vogalu je lokal, kjer dobiš lahko kaj za pod zob. Ne bom pozabila gostilne “Pri Švejku”, kjer sem se nažrla dobrot – od pirogov, do vseh možnih vrst mesa – in nato naslednjo uro na pol leže za mizo prebavljala in poskušala dihati. Hrana je nasploh odlična in zelo poceni. Pivo odlično in še bolj poceni. Praktično se je nemogoče zadrževati in normalno jesti ter piti.

Zadnji dan starega leta smo se odpravili na ogled mesta z vodičko, ki nam je v hladnem in vetrovnem vremenu lahko še bolj nazorno predstavila tragično zgodovino tega mesta in njene junake. Varšava je bila v drugi svetovni vojni praktično zravnana s tlemi in fascinantno je bilo videti, kako hitro si je opomogla in dobila današnjo podobo.

DSC_0091_1DSC_0096_1

Eliksir iz hibiskusovega čaja, sadnih sokov, klinčkov in vsega dobrega ter kozarček vodke je spodbudilo pretok krvi po skoraj zmrznjenih stopalih v znani gostilni Zapiecek med čakanjem na piroge. Ti so bili v kombinaciji z različnimi omakami seveda fantastični. Tako fantastični, da se mi še zdaj cedijo sline.

DSC_0080_3

Polna vtisov se me je že kmalu po polnoči polotila utrujenost in sem z veseljem padla v posteljo.

Prvega dne novega leta smo se odpravili nazaj domov, pri čemer smo opravili prvo polovico poti, prenočili v Brnu in naslednji dan opravili še s preostalim delom poti. 1. januarja Čehi praznujejo obletnico odcepitve od Slovaške in na ta dan je praktično nemogoče najti gostišče, ki bi sestradanemu popotniku ponudilo nekaj užitnega. Kljub temu smo v Brnu izvohali zakotno indijsko restavracijo, v kateri smo se imenitno najedli.

Ko smo z avtoceste končno zagledali Triglav, ki se je v lepem vremenu prav bahavo dvigal v ozadju, sem bila verjetno najbolj vesela. Saj ne, da ne grem rada po svetu, vendar se veliko raje vrnem domov.

Drama FURS: pade zastor.

Ker je zapis o odjavi davčnega rezidentstva   podrl vse rekorde branosti mojega malega bloga, in ker se mi zdi da je bil ta zapis za marsikoga celo koristen, bom opisala tudi moj zadnji stadij borbe z Finančno upravo Republike Slovenije, ki je dobil epilog pred dvema dnevoma.

Če me spomin ne vara, sem letošnjega maja prejela informativni izračun dohodnine s Finančnim uradom Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS). “Zakaj, ko pa si že lani odjavila davčno rezidentstvo?” Zato, ker sem davčno rezidentstvo odjavila sredi lanskega leta, kar pomeni, da moram biti v davčnem registru obravnavana šest mesecev. Kar sem tudi bila.

Torej, pridobila sem informativni izračun, na katerem so bili zapisani prihodki, že plačani prispevki, morebitne olajšave in podobno v času, ko sem bila davčna zavezanka svoji domovini. Seveda se je kljub sprotnemu odvajanju akontacije nabrala vsota, ki bi jo morala poravnati. Pri tem se je pametno vprašati, kaj ti po zakonu pri mesečnem prihodku pripada v državi, v kateri delaš in kaj v Sloveniji. Če poenostavljeno povem: v Avstriji delavcu ne pripada nadomestilo niti za prehrano, niti za prevoz na delo. V Sloveniji pa se ta strošek prišteje k osnovni plači (vsi vemo, da se v Sloveniji strošek prevoza na delo interpretira na tako nore načine, da je to res vredno posmeha. A res? 70% stroškov mi boste priznali? A ostalih 30% bom pa pokrila z vožnjo na plin iz fine konzerve pasulja? In glede na bogato razvejanost napredne železniške infrastrukture sem resnično vesela mesečne karte za vlak za relacijo NM-LJ. Fakju!).

Vendar ta neenakost med zakoni v teh dveh državah pomeni, da lahko v Sloveniji uveljavljam svoje potne stroške in prehrano kot olajšavo. Namreč, če stroška nimam posebej obračunanega in plačanega v Avstriji, to še ne pomeni, da stroška res ni bilo. Strošek je bil, krila pa sem ga iz lastnega žepa. Moj žep je bil medtem tudi zelo mamljiv za FURS, ki pa ni vedel, da sem žep praznila tudi na račun prehrane med delom (potnih stroškov so v mojem primeru tako ali tako nični). Zato sem napisala ugovor na informativni izračun dohodnine in utemeljila moje izjave.

Kar je še izredno pomembno, je dejstvo, da se FURS včasih naredi malo neumnega. Namreč, pri sprotnem odvajanju akontacije dohodnine, sem vsak mesec poslala tudi plačilno listo iz katere je bil jasno razviden plačan davek in socialni prispevki v Avstriji. Ker FURS to pri izračunu dohodnine gladko ignorira, pomeni, da je potrebno zahtevati ponoven izračun z upoštevanjem plačanih davkov v tujini, v mojem primeru v Avstriji.

Delavec je upravičen do povračila za stroške prehrane v višini 6,12€ (velja za leto 2016!) za vsak delovni dan, ko je bil prisoten na delu več kot štiri delovne ure. Če je v dnevu na delu prisoten 10 ur ali več, se prišteje še 0,76€ za vsako uro (nad osmo delovno uro). Kako to v praksi izgleda, prikazuje moja tabela spodaj.

Untitled-1.jpg

Kar je pri ugovoru potrebno storiti, je, da se stroški za vsak mesec, za vsak dan razbijejo na pregledno tabelo, iz katere je razvidna točna vsota. Bolj kot bo pregledno, bolj bo pomagalo k hitri rešitvi ugovora. Kao. Tabelam svojih izračunov  sem dodala evidenco prihodov in odhodov z delovnega mesta, potrjeno s strani podjetja v katerem delam, plačilne liste iz katerih je razvidno koliko davkov in prispevkov je vsak mesec plačanih iz moje plače ter izjava z avstrijskega finančnega urada, da sem v njihovi evidenci. Česa več od njih tako ali tako nisem imela, saj v tistem času še niti nisem bila obravnavana z njihove strani. Na tem mestu naj poudarim kako zelo pomembno je v ugovoru poudariti svoje najnovejše podatke, na primer naslov stalnega prebivališča. Tako zelo pomembno, da ti kar vseeno pošljejo končno odločbo na napačen naslov in te po elektronski pošti ogorčeno sprašujejo zakaj pošiljka ni bila vročena.

Torej, v predvidenem roku za oddajo ugovora sem le-tega poslala v začetku junija. Nekaj mesecev ni bilo slišati ničesar, nato sem poslala nekaj e-mailov in klicev, ki niso dobili odgovorov, potem pa sem prejela zahtevek, naj predložim še “potrdilo finančne uprave o plačanem davku” ter izjavo o ne-vloženi napovedi za odmero davka v tujini. Potrdilo s strani avstrijskega finančnega urada sem na srečo pridobila ravno v sledečem tednu, to je v bistvu njihov informativni izračun. Na njem so vpisani vsi prihodki, plačani prispevki in morebitne olajšave, ki so se ujemale z mojimi plačilnimi listami. Izjava o ne-vloženi napovedi za odmero davka v tujini je prav to kar piše da je: s podatki in podpisom potrjuješ, da v tujini (npr. Avstriji) nisi oddal napovedi za odmero davka za davčno leto XXXX (npr. 2016). Pika.

Zakaj potrebujejo tile dve zadnji zadevi, mi ni popolnoma jasno. Še posebej zato, ker vsi tako veselo bevskajo, kako bodo imeli referenti na FURS-u vsa pooblastila za pridobitev potrebnih podatkov z davčnih uradov v tujini. V tem primeru bi mi recimo prihranili precej kilometrov vožnje, ki jih imam do Finanzamta v Bregenzu in nekaj telefonskih klicev.

Pa vendar: po petih mesecih sem prejela odločbo, ki gre meni v korist. Upoštevali so namreč vse izračunane stroške in plačan davek v tujini, ter mi znižali osnovo do te mere, da se mi bo kot (nekdanjemu) zavezancu celo vrnila razlika. To v praksi pomeni, da si grem takoj kupiti MTB ščitnike za goleni. 😀  Wiiii!

 

Flims in Sardona

Strokovno sem dvignila nos in povohala smrad, ki se je širil izpod avta. “Ni mašina, sklopka je. Vžgi in gremo dalje.” Kakopak nebi vedla kako smrdi utrujena sklopka, če je to pač najbolj pogosti nenaravni vonj, ki ga dobiš v nos med vsakdanjo vožnjo iz doline v Schröcken. Le s to razliko, da nismo bili na poti v Schröcken, temveč v kanton Graubünden. In, da se je avtu malce kolcnilo, ampak res samo kolcnilo, zato smo kmalu spet lahko nadaljevali pot.

Graubünden je kanton za katerega, sramotno, do nedavnega nisem niti vedela, čeprav smo npr. že vsi slišali za tamkajšnje mondeno smučarsko letovišče St. Moritz. Gonilna sila tega kantona je seveda turizem, izvrstno tržijo zimske kot tudi poletne radosti v smislu pohodništva, gorskega kolesarstva in kanjoninga. Menda je na območju Graubündna dovoljena vožnja z MTB kolesi tudi po pohodniških poteh.

Iz Flimsa (ki se, mimogrede, res intenzivno pripravlja na novo zimsko sezono!) smo se s sedežnico povzpeli na Foppo in Naraus, od koder je bil štart. Otožno smo gledali vse MTbajkerje, ki so se s kolesi prav tako pripeljali do Narausa, od koder se začne Runca Trail. Tokrat smo brez koles, naslednjič bo morda drugače. Zagrizli smo v hrib.

IMG_4283
Foto: Jure Česnik
IMG_4307
Foto: Jure Česnik
IMG_4324
Foto: Jure Česnik

In grizli. In bentila sem nad polko, ki jo je plesalo moje črevesje, pa nad splošno utrujenostjo in migrenskim šusom v betici. Noge so drobencljale in prav počasi drobile višinske decimetre, vse do zgornje postaje nekdanje gondole Cassonsgrat na 2700 metrih nadmorske višine.

IMG_4348
Foto: Jure Česnik

Od tam smo si noge in oči odpočili ob razgledu, nato pa nadaljevali po panoramski poti ob tektonskem narivu Sardona, ki nikogar ne bi pustil hladnega. Zanimivo je bilo videti kakšne so posledice, če trčita dva kontinenta. Pokrajina je bila videti prav vesoljska in tako daleč od vsega, da me niti glavobol ni več našel.

IMG_4390
Foto: Jure Česnik
IMG_4408
Foto: Jure Česnik
IMG_4480
Foto: Jure Česnik
IMG_4524
Foto: Jure Česnik

Nadaljnji treking nas je nagrajeval z novimi razgledi, slapovi in kamninami, ki jih je na srečo naš fotograf spet ujel v objektiv.

IMG_4494
Foto: Jure Česnik
IMG_4583
Foto: Jure Česnik

Še pred Segneshütte smo se usmerili ostro na levo, kjer nas je nova panoramska pot vodila nazaj do sedežnice, s katero smo se v pozni popoldanski uri vračali v dolino nad kmetijami in travniki in se vmes čudili ogromnim črpalkam za črpanje kravjeka iz posameznih hlevov. Fontan dreka še nisem nikoli videla.

IMG_4653
Foto: Jure Česnik

Ob koncu dneva smo sestradani napadli vsak svojo pico in pivo, kateremu je sledila živahna debata o političnem in apolitičnem dogajanju v Sloveniji in obilno zabavljanje čez Branka in njegovo izkopano bombo, pri čemer sem upala, da nas osebje ne bo vrglo ven iz restavracije, saj smo besedo “bomba” (precej naglas) izgovorili večkrat, kot je dandanes zdravo. Kakorkoli že, Brankov primer se nam še po nekaj mesecih zdi tako bizaren in komičen, da nas še vedno nasmeje kadarkoli ga kdo omeni. In samo Branko, njegova bomba in bager imajo to moč, da se lahko sredi Feldkircha štirje siti Slovenci na suhem in toplem hahljajo in počutijo kot v neki gostilni v Sloveniji.

In dan je bil lep, izlet pa bombastičen.

Säntis

Ko je napovedanih vsaj 10 dni popolnoma sončnega vremena in to v oktobru, se že na začetku tedna začne debata, kam jo bomo ubrali med vikendom, ki sledi. V pisarni sem tudi slavnostno razglasil, da se v petek ne bom gibala nikjer v radiju 60km od pisarne. Takšni pač smo po precej razvlečenem obdobju slabega vremena.

Za pohodniško turo smo torej izbrali Säntis in si dopustili možnost skrajšanja pohoda v kolikor se kdo ne bo počutil optimalno. Kot običajno nisem imela izdelanega mnenja, kaj me čaka, ker švicarskih gora resnično ne poznam.

Säntis je najvišja gora v severnovzhodni Švici, ki meji na tri kantone: Appenzell Ausserrhoden, Appenzell Innerrhoden ter St. Gallen. Po pripovedovanju ostalih bi rekla, da je Appenzell nasploh dokaj podoben Bregenzerwaldu: tam živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, negujejo močan in nenavaden dialekt ter so zelo ponosni na svoj kanton. Slednje je popolnoma logično glede na čudovito pokrajino. Arhitektura je v večini neizumetničena, pristna, s tradicijo.

Med zgodnje-jutranjim barantanjem z baterijskimi vložki za naglavne lučke, podajanjem litrske steklenice s slivovim žganjem in vožnjo med meglicami, ki so se leno vlekle po dolini, smo le parkirali v Wasserauen in četverica se nas je odpravila na pot. Ta se kmalu postavi tako vertikalno, da kmalu ostaneš brez sape in, ko se daleč naprej zasveti vrh Säntisa, je kar težko verjeti, da je gora na dosegu enodnevnega pohoda. Kmalu se je izkazalo, da ob vsem brbljanju čas mineva hitreje, kilometri so ostajali za nami, višinski kilometri so se tajali.

IMG_3943

Zanimivo je, da me kljub življenju v gorah, spektakularni prizori še vedno šokirajo. Od kamnin in njihove plastovitosti, do samega reliefa terena. Ko se nove doline in sedla odpirajo kot predstava za zaveso in se čudiš kam vodi steza, ki kar naenkrat zavije nekam vertikalno, na na videz neprehodno območje. Ko se znajdeš v dolini, obkroženi z visokimi grebeni, ki delujejo kot naravni amfiteater in zaslišiš vriskanje in jodlanje radostnih Švicarjev. Jure jim je vrnil s huronskim “Ijaijaija oooo”, vendar smo zaman čakali na morebiten odgovor “Maribor – šampion!”.

IMG_3976
Seealpsee in vrh Säntisa z ogromnim stolpom na desni. (Foto: Jure Česnik)
IMG_4014
Foto: Jure Česnik
IMG_4040
Foto: Jure Česnik
IMG_4053
Foto: Jure Česnik

Smer, ki smo jo ubrali, bi bila v resnici bolj primerna v poletnem času, saj je do Wagenlücke (ki je od vrha oddaljen cca. 1,5 ure) potekala skoraj izključno v senci. Smo pa na tak način privarčevali kar nekaj tekočine in energije, saj je na sončni strani prijetno pripekalo, kljub temu, da je bil 14. oktober.

Brez večjih težav smo dosegli vrh na 2502 metrih nadmorske višine in se zadovoljno posedli pred kočo z neverjetnim pogledom, kjer smo se okrepčali. Ko smo se najedli in si odpočili, smo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato pa začeli načrtovati pot navzdol.

IMG_4120
Foto: Jure Česnik

Ker smo bili še vsi precej pri močeh, smo se odločili za daljšo pot po drugem grebenu čez Lisengrat do Rotsteinpassa. Kmalu se je izkazalo, da sestop zaradi snega na senčni strani, ne bo najbolj enostaven. Še posebej zame ne, ker me muči strah pred višino. Terjalo je nekaj časa, da sem se navadila na enostavno postavljanje stopal enega pred drugim, na stezici, široki za dobri dve širini čevlja, kateri je sledila kdo ve kako globoka vertikala. Jeklenice sem se tako močno držala, da se mi je skorajda zarezala v dlan, medtem, ko sta pohodna čevlja drsela malo po svoje po strjenem snegu. Seveda brez varovanja. In, ko se je bilo poleg vsega potrebno srečevati s hribolazci, ki so prihajali z nasprotne smeri s podobno velikimi očmi, kot sem jim imela jaz, sem nekajkrat mislila kar obstati in se začeti nesmiselno dreti. Na sreči so mi fantje izdatno nudili moralno podporo (“Tuki pa ne bi blo dobr dol past.” “Je** se, Nejc!”) in tudi najtežji del poti mi je uspelo premagati.

cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik

Kar je sledilo je bila šala mala in verjetno bo tako tudi še kdaj v bodoče.

IMG_4145
Foto: Jure Česnik
IMG_4189
Foto: Jure Česnik
IMG_4246
Foto: Jure Česnik
IMG_4257
Foto: Jure Česnik

Pot v dolino je bila daljša kot sem si zamislila, zato so svoj davek terjala tudi razbolela kolena, vendar je bilo kmalu vse pozabljeno, ko smo v dolini sedli v avto. Štiri glave, polne vtisov ter mnogo mišic z mlečno kislino, se je varno vrnilo domov.

Nekemu Twingu v slovo

Po Bregenzerwaldu se potiho govori, da se najbolj znana slovenska, bolj natančno dolenjska, zakonca ločujeta. Večinoma so bila zadnja tri leta in pol s to majhno, rdečo bolho res podobna običajnemu zakonskemu življenju: nekaj ljubezni, nekaj sovraštva, včasih sem sitnarila, on pa me je bolj ali manj tiho poslušal, najbolj pogosto pa sva veselo ropotala po sivih cestah. Včasih je bilo tudi kot v napeti kriminalki, lovila sva minute pred službo, podirala hitrostne rekorde in, kot po nekem čudežu, spretno ušla vsaki kontroli prometa in hitrosti na slovenskih cestah. V Avstriji sva pri tem imela nekaj manj sreče.

Lahko bi rekla, da so bile tudi vse selitve, takšne in drugačne, podobne kriminalki. Twingo je namreč dobrodušno sprejel kriminalno količino prtljage. Od koles, kovčkov, smuči, ozimnice, kolekcije čevljev, živih živali, mrtvih živali, računalniške opreme, praznih plastenk in pločevink, ki sem jih metala kar preko rame nazaj in ne nazadnje smešnega števila najrazličnejših sopotnikov. Na dnevnih relacijah Novo mesto – Ljubljana sva prepeljala toliko novih, zanimivih ljudi, da sem kmalu nehala šteti. Le-ti so mu dajali imena, kot na primer Twingi, Twingić, Crvenko, Bolhca, R8 Audi, najbolj pa se ga je prijelo Tomato in Dolenjska raketa.

Prav zanimivo je bilo, koliko različnih ljudi sva prepeljala na tej dnevni relaciji in koliko nenavadnih, veselih in žalostnih zgodb sva slišala od posameznikov. Koliko študentov sva zjutraj pobrala praktično takoj po prepiti noči in koliko jih je, kot angelčkov, spalo na zadnjih sedežih. Tudi mene je že zazibal v sen, vendar me je kljub temu prav vsakič varno pripeljal domov.

Ne bom pozabila, kako sem, še posebej na začetku, s Twingom uživala v vožnji po dežju. »Kako je luštno, ko sem na suhem in toplem.« Nakulteto in na delo se namreč nisem več vozila s kolesom popolnoma blatna in premočena.

Pa v zameno ni hotel veliko. Skromen kot je, je povprečno vsakih 15 tisoč kilometrov zaprosil za novo olje, vsakih 650 kilometrov pa za nekaj malega bencina. Razkošen tretma sem mu privoščila lanskega decembra, kljub temu, da sem slutila, da je najin zadnji: nova jermena, sklopko, kolesne ležaje in še nekaj drobnarij. Obut vedno po najnovejši modi – naokrog je šarmiral s kontinentalkami in ničimer drugim.

Dobrotnik je odpustil vsem, ki so pomotoma trčili vanj, mu odbili kako ogledalo ali ga kako drugače poškodovali. Dobrotnik je vedno posodil nekaj amperov iz svojega akumulatorja vsakemu, ki je to potreboval.

Rad je imel vožnje skozi prelaze, po gorskih cestah z veličastnimi razgledi. Naj bo Silvretta, Vršič ali Stelvio – požrtvovalno je sopihal in vztrajal, ter me pripeljal na vrh kot pravo gospo. Ko si je odpočil in se obrnil proti dolini, se je mladenič pognal, kot da ne bi imel za sabo prevoženih 217.000 kilometrov.

Po makedamu je šel preverjeno hitreje kot po asfaltu. Vprašajte Valerijo.

Njegova strast pa je bila vožnja po snegu. Ko sva lani zlezla na zasnežen hribček, pod katerim so ostali mnogi imenitni avtomobili, nama je petnajsterica očividcev navdušeno zaploskala. Včasih pa sva kljub vsej dodatni zimski opremi tudi midva kdaj obtičala, vendar bi to lahko bilo tudi po moji krivdi.

Samo Twingo se je lahko tako samozavestno in nekaznovano peljal skozi center Münchna, kljub temu, da nisva imela ekološke nalepke. Ker nisva vedela, da obstaja in da jo potrebujeva.

Po drugi strani pa je Twingi tako vpadljiv, da ga prav vsak prepozna. Ali je to z druge strani avtoceste ali sredi Dornbirna. Upam si reči, da je edini ali pa skoraj edini (rdeči) Twingo v Vorarlbergu.

Tu pa se najini poti končata. Bil si moj super prvi avto, bil si najcenejši, pripeljal si me najdlje, najpomembneje pa je, da me nikdar nisi pustil na cedilu. Hvala ti za vse varne kilometre, mnogo prenaglas predvajano glasbo, avtopilota in izoblikovane bicepse zaradi odsotnosti servo mehanizma. Twingo, lepo se imej kjerkoli se boš potepal, če me pa še kdaj vidiš, mi pa kar pohupaj ali pomežikni tako kot znaš. Bova šla na pivo in klepet.