La vita è bella

16.2.

Že dopoldne smo opravili s čilsko-argentinsko mejo in se peljali nekaj časa po makedamu, nekaj časa po asfaltirani cesti. Ustavili smo se na osamljeni, daleč naokrog edini bencinski črpalki, okrog katere se je vila dolga vrsta avtomobilov. Pot se mi je nekoliko bolj vlekla, pa še avtobus je bil manj udoben. Okrog druge ure popoldne smo končno prispeli v El Calafate, kjer smo se takoj zapodili v smer, kjer se je nahajal apartma, ki ga je Jarek prejšnji večer rezerviral za dve nočitvi.

Lastnik nas je v polomljeni angleščini pozdravil, odklenil prijetno stanovanje v dveh etažah, nam razkazal prostore in radovednost ga je premagala, da je v španščini vprašal Simono kaj imamo namen početi v El Calafate. Ta mu je odgovorila, da si nameravamo ogledati ledenik Perito Moreno in Sergio je takoj zastrigel z ušesi. Nekaj telefonskih klicev kasneje je Sergio uredil, da se je delavka turistične agencije kljub nedelji še isto popoldne oglasila pri nas in uredila vse potrebno, da smo se lahko naslednji dan ob sedmih zjutraj odpeljali na celodnevni izlet. Imeli smo srečo, saj se je običajno potrebno prijaviti na izlet vsaj tri dni vnaprej, mi pa nismo imeli namena ostati v El Calafate več kot dan in pol. Izlet niti približno ni poceni, saj stane 16.780 argentinskih dolarjev, kar znese okrog 255 evrov, ki pa je vključeval lunch-paket za cel dan. Zelo me je zanimalo, če bo izlet ceni primerno lep.

Po zaključenih formalnostih okrog ledeniškega izleta, smo se odločili, da je čas za nakup hrane in iskanje pralnice, ki bi nam oprala naše prepotene in umazane obleke. Pri hrani smo, seveda,  pretiravali. Pivske steklenice, sladke in slane jedi so kar letele v košarico v majhni, toda dobro založeni trgovinici. Nedaleč stran je bila pralnica, ki je na naše začudenje obratovala v nedeljo pozno popoldne. Žal sta nam zaposlena kmalu pokazala, da oblek ne bo možno oprati isti večer in naj pridemo naslednji dan. To ne pride v poštev, saj smo bili naslednji dan cel dan na poti in smo potrebovali oblačila. Vseeno smo se zahvalili in se odpravili ven, kjer smo debatirali kaj naj storimo. Po nekaj minutah je prišel ven eden od zaposlenih in rekel, da sta našla čas za pranje in sušenje naših oblek. Mišljeno je bilo sicer pranje s hladno vodo, vendar smo bili vseeno presrečni, ko smo uro in pol kasneje zbasali čisto in suho obleko v vreče in se odpravili v apartma. Obleči oblačila, ki nosijo sled vonja po detergentu je bilo nekaj božanskega. Zvečer smo znova izkoristili priložnost, da pojemo nekaj kvalitetnega in La Tablita je potrdila status drage, vendar izvrstne restavracije v El Calafate! Perfektni steaki, odlično vino, slastne sladice. La vita è bella.

17.2.

Malo pred sedmo zjutraj smo prevzeli lunch-pakete in čakali na dogovorjenem mestu. Prišel je minibus iz katerega je skočil vodič, ki je preveril naše prijave in nas med vožnjo nagovoril. V tekoči angleščini nam je predstavil program in nas s svojim entuziazmom v trenutku začaral, da smo z zanimanjem čakali, da zapeljemo v narodni park Los Glaciares. Med vožnjo smo izvedeli mnogo zanimivosti, predvsem sem se potolažila z dejstvom, da spada ledenik Perito Moreno med tiste »žive« ledenike, ki se redno obnavljajo, se torej ne krčijo.

Pogled na ledenik je bil fenomenalen. Najprej smo si ga ogledali z zgledno urejene ploščadi in pešpoti, ki vodijo precej daleč naokrog. Vseh seveda nismo uspeli prehoditi, saj smo imeli na tem mestu le eno uro časa za ogled ledenika s čelne strani. Všeč mi je bilo, ko je vodič omenil, naj se ne prepustimo brezglavemu fotografiranju (kar je, glede na neverjetne barve in razgled, resnično težko), temveč raje uživajmo v energiji, ki spremlja gibanje in dihanje tega ledenega čuda. Ledenik se dnevno premakne za okrog štiri metre, ledeno pročelje pa pri tem nenehno poka, se premika, pada v jezero. Posebnost Perita Morena je, da združuje dve ledeniški jezeri – ogromni Lago Argentino in Lago Roca, ter ju včasih tudi popolnoma loči.

1

2

3

4

Ko smo si vsaj malo napasli oči, smo se z minibusom odpravili naprej do obale, kjer nas je že čakala ladjica, ki nas je popeljala na drugo strani jezera Lago Roca, kjer je možen dostop do samega ledenika. Tu se je naš vodič začasno poslovil od nas in prevzela nas je ekipa, ki nas je vodila do izhodišča, nam pomagala z opremo (dobili smo čelado, varovalni pas in primitivne, toda efektivne dereze), ter nas končno spustili na ledenik. To je bila dogodivščina! Brez derez hoja po ledeniku praktično ni možna. Počasi smo se navadili dodatnega jekla na nogah, vodiča sta včasih vklesala stopničke, da smo določene prepreke lažje premagali, večino časa pa smo se čudili neverjetno modri barvi, ki je včasih videti prav nenaravno. Potrebna je bila previdnost zaradi mnogih razpok in potokov, vendar je bil led presenetljivo trden. Tudi, če si stal na samem robu razpoke, ni bilo nevarnosti, da bi se ti karkoli udrlo.

5

6

7

8

9

10

Tudi kosilo smo pojedli na ledeniku. To je bil do zdaj po mojem mnenju najbolj nenavaden kraj za piknikovanje. Ugotovili smo tudi, da je vsebina lunch paketov zelo kvalitetna in zadovoljno smo žvečili, še bolje pa pili, saj smo skupaj s kosilom naročili tudi vsak en kozarec odličnega argentinskega vina malbec.

11

Vodiča sta dejstvo, da smo bili fizično kar dobro pripravljena skupina, s pridom izkoristila in nas v dobrih štirih urah popeljala daleč naokrog po ledeniku in na koncu smo se prijetno utrujeni vrnili na izhodišče, kjer smo popili kavo in krenili k pristanišču. Tam sta nas čakala ladjica in vodič, ter presenečenje – viski s pravcatim ledeniškim ledom! Vožnja z ladjo nazaj ob srkanju viskija je bilo res simpatično doživetje. Še posebej, ker osebje ni bilo prav nič skopuško in so rade volje natočili še drugo ali tretjo rundo.

12

13

14

15

16

17

18

Naložili smo se na minibus, Peritu Morenu pomahali v slovo in se odpeljali nazaj iz naravnega parka v El Calafate. Zvečer smo zavili v Don Pichon in za bistveno manj denarja kot večer poprej zopet jedli in pili zelo dobro in na tem mestu lahko potrdim, da so se vsi kilogrami, ki smo jih morebiti izgubili med trekingom v Torres del Paine, potiho vrnili nazaj na svoja mesta.

18.2.

Zgodaj zjutraj smo se zopet usedli na avtobus, ki nas je tokrat odpeljal nekoliko bolj severno-zahodno, v El Chalten. Kake štiri ure, kolikor je trajala vožnja, smo se večinoma peljali ob jezeru Lago Argentino. V El Chalten smo prispeli kmalu po enajsti uri dopoldne in začeli smo z iskanjem prevoza do Rio Electrico. Na avtobusni postaji smo razočarano ugotovili, da je prostora na avtobusu le še za eno osebo, zato smo se odločili, da gre eden izmed nas z avtobusom, preostali pa s taksijem. Vsi se s taksijem ne moremo peljati, saj v Argentini ni taksijev za več kot štiri osebe. Dogovorili smo se, kjer se dobimo in se ločili, saj je je bilo do odhoda avtobusa le še kake dobre pol ure. Preostali smo se zapodili v menjalnico, saj smo krvavo potrebovali nekaj lokalnega denarja, potem pa v trgovino, da smo si lahko nakupili nekaj nove zaloge hrane. Tokrat se namreč odpravljamo v nekoliko bolj divje območje, kjer so večinoma mesta za kampiranje brez koč in podobnega luksuza. Najti trgovino z živili v neposredni bližini avtobusne postaje ni bilo najbolj trivialno, neko trgovinico smo našli šele na koncu ulice. Ko sva se z Grego končno odločila, kaj bova v naslednjih dneh jedla, ter popisala razglednice, ki jih bova poslala domov, nama je prodajalec svetoval, naj le-te pošljeva iz Buenos Airesa. »Iz El Chaltena traja vsaj še 20 dni dlje, da razglednice prispejo« je rekel. Sem kar malce zazijala. Okej, potem bova razglednice poslala pač iz Buenos Airesa. Ko sva plačala račun, nama je prodajalec rekel »Hvala.« in zazijala sem še malo bolj kor prej. »Kaj?« V enostavni angleščini naju je vprašal od kod prihajava in, ko sva omenila Slovenijo je vprašal »Ljubljanka?«. Ne, nisva iz Ljubljane. Naju je pa vseeno zanimalo kako pozna Ljubljano, Split in kako se zna zahvaliti po »naše«. Bojda prihajajo ženini starši iz Hrvaške. Med zbirko bankovcev sva navdušeno našla tudi slovenske tolarje. Židane volje smo si pomahali v slovo.

19

Ker smo bili že lačni, smo se četverica odločili, da gremo nekaj v bližnjo kavarno pojesti. Topli sendvič s šunko sem pomlatila kot sestradan volk, gigantski kapučino pa je bil tudi prijetno dobrodošel. Pogledam na uro. Bemtiš, Nejc nas zagotovo že nekaj časa čaka pri Riu Electricu. Glede na pripravljajočo se nevihto, najbrž ne bo vesel čakanja sredi ničesar (Rio Electrico je namreč dobesedno sredi ničesar). Odpravili smo se do avtobusne postaje, kjer smo zahakljali nekega mulca, s katerim smo se dogovorili, da nas za 1500 ARS odpelje do Ria Electrica. Ko smo se naložili in se začeli peljati po ulicah (bolje rečeno po edini ulici) tega malega mesteca El Chalten, je uboga kripa škripala na vsakem metru betonske ceste. Kmalu je le-te zmanjkalo in sledil je makadam. Sranje, na to pa nisem pomislila. Kdo ve, koliko časa bo trajala 15 kilometrska vožnja po makedamu, Nejc nas gotovo že čaka vsaj pol ure. Mulc je stopil na pedalko za plin in šele takrat nam je postalo jasno, da kripa prav živi za tako podlago. Kljub orkanskemu vetru in luknjami, smo prehitevali redke avtomobile pred nami in v avtu je svirala tišina. Ko je enkrat pod nami huronsko počilo, smo si lahko samo zaželeli, da se za nami ne bo pojavila črna sled motornega olja. Proti Riu Electricu smo se pomikali hitro in ravno, ko je voznik začel zavirati pred parkiriščem, smo pred sabo zagledali minibus in Nejca, kako je izstopil iz njega. Zakrohotali smo se, pobrali nahrbtnike in plačali taksistu in tudi ta si ni mogel kaj, da se ne bi vsaj malo nasmehnil naključju. Kar je bilo za nas slabe pol ure vožnje, je bilo za minibus vsaj ura in pol.

20

21

Pihalo je tako, da sem mislila, da si dežnih hlač preprosto ne bom mogla obleči. Nekako mi je le uspelo, bila sem tudi izjemno vesela, da sem si dežno pokrivalo za nahrbtnik dodatno pričvrstila z elastično vrvjo. Začeli smo s trekingom v Fitz Roy območju.

Do edine koče na tem območju je peljala dobro vzdrževana, ravninska pot. Nekaj časa nas je mučil veter, na koncu tudi dež in veseli smo bili prihoda v simpatično, skromno kočo, kjer je bil zakurjen ogenj. Temperature so bile precej nizke, dež pa ni jenjal. Z Grego in Simono smo se odločili, da prenočimo v sosednjem objektu, kjer so bila ležišča, ki sicer ni bil ogrevan in je pihalo iz vsake špranje, je bilo pa vsaj na suhem pod streho. Zvečer sem se zavila v spalno vrečo, brala knjigo na kindlu in sledil je eden boljših spancev na tem potovanju.

19.2.

Zjutraj smo se z dnevnimi nahrbtniki odpravili nekoliko dlje po poti ob jezeru Lago Electrico in se povzpeli  višje do majcenega jezera in čudovitega razgleda. Dan je bil sicer hladen, toda sončen. Preostali so se odločili nadaljevati pot proti zadnjemu kampu pred ledenikom Marconi, jaz pa sem se vračala nazaj proti kampu, kjer smo pustili svoje nahrbtnike. Čakalo nas je nekaj ur hoje s težkimi nahrbtniki in nisem hotela porabiti več energije, kot je bilo nujno potrebno.

23

24

25

26

27

28

Pot nas je vodila okrog gore Fitz Roy, ki je s 3359m nadmorske višine najvišja gora daleč naokrog, in slovi po tehnični zahtevnosti. To območje slovi kot meka za izurjene alpiniste. Ravno v času, ko smo se smukali tam naokrog, sta Slovenca Luka Krajnc in Luka Lindič preplezala prvenstveno smer na sosednjem Aguja Saint Exupery.

Naša naloga je bila veliko bolj preprosta: vračati se po isti poti, po kateri smo prišli, vse do razcepa, kjer se moramo obrniti proti jugu in nadaljevati vse do kampa Poincenot. Ko smo prišli do razcepa, smo ugotovili, da je pot, po kateri bi morali, opuščena, torej namerno prekrita z vejami, da je pohodniki ne bi več uporabljali. Debatirali smo o vsem mogočem – ali so morda pot prestavili nekoliko nižje, ali sploh smemo hoditi po zapuščeni poti, zakaj so pot opustili, ali je v celoti še vedno prehodna? Medtem so mimo prišli trije pohodniki, menda domačini, ki so v slabi angleščini zatrjevali, da je pot, na katero smo kazali, »good directions« in da po njihovem mnenju lahko gremo. Obuti v crocse, so odcapljali naprej, mi pa smo še vedno v dilemi stali na razcepu. Imeli smo namreč dve možnosti: ali se vrnemo nazaj vse do izhodišča in se tam priključimo poti, ki bo zagotovo vodila do kampa Poincenot (in s tem naredimo kar nekaj kilometrov daljšo pot), ali pa sledimo opuščeni potki in upamo, da nas pripelje v željeno smer. Odločili smo se za slednje.

Ne morem reči, da je bila hoja zelo lagodna.Vela je nekoliko čudna sfera po prepovedanem, živalska lobanja na kupu vej nam je hotela nekaj sporočiti. Z enim očesom sem oprezala iz katerega grma se bo pognala puma. Pa ni bilo ne pume, ne čarovnice iz Blaira, le pot se je bližala širokemu potoku. Nekaj možicev je kazalo smer in končno smo prišli do točke, kjer bi moral biti (tako je rekla karta pohodniških poti) most, oziroma neka brv. Te ni bilo in pogled gorvodno in dolvodno ni razkrival nobene podobne strukture, ki bi nam pomagala skozi potok, ki je na tej točki spominjal bolj na reko. Našli smo točko, kjer je bila voda nižja in manj deroča, zavihali hlačnice, obuli crocse/natikače in počasi zlezli čez ledeno reko. Od tu naprej nas je čakalo še dve uri hoda in na koncu smo bili že resnično utrujeni. V mraku smo prispeli v kamp Poincenot, ki predstavlja označeno območje v gozdu, kjer je dovoljeno taborjenje, grozljiva štrbunk kišta, ki je predstavljala WC in nedaleč proč potok s pitno vodo. Pojedli smo večerjo, žal obiskali štrbunk kišto in se odpravili spat. Zjutraj nas je čakalo zelo zgodnje vstajanje, saj smo imeli namen oditi na višje ležečo razgledno točko k jezeru Lagos de los Tres, kjer naj bi dočakali sončni vzhod. Pa ga bomo res?

29

30

20.2.

S čelnimi svetilkami sopihamo v strm klanec in še pravočasno prispemo na razgledno točko. Z Grego sva si skuhala čaj, kar je bila v hladnem jutru izvrstna ideja. Postopoma je prišlo še veliko več radovednežev in gorovje pred nami, vključno s Fitz Royem, se je obarvalo v rožnato, oranžno in nato končno pozdravilo nov dan. Sončni vzhod je bil tako lep, kot da bi se skušal odkupiti za tisto katastrofo v Torres del Paine. Ko se je naredil dan, mi je uspelo z daljnogledom najti nekaj majhnih pikic, ki so predstavljale alpiniste, ki so počasi lezli navzgor.

31

32

33

34

Še vedno v jutranjih urah, smo se vrnili nazaj v kamp. Tam smo pojedli zajtrk, pospravili šotore in se pripravili na novo etapo v naslednjo dolino,  v kamp De Agostini. Prehojene kilometre sem zdaj čutila v vseh svojih kosteh. Ob vsakem manjšem vzponu so noge zajokale. Občasno sem si čas krajšala s poslušanjem glasbe, izjemni razgledi na Cerro Torre pa so nam vlivali energijo in potešili radovednost.

35

36

37

Kamp De Agostini se je prav tako nahajal v gozdu, opremljen je bil z enako kišto na štrbunk kot Rio Blanco. V grozi sem ugotovila, da če se na tem WCju zadržiš malenkost dlje, se te bo grozen vonj držal še dolgo. Zadnji kosi čiste obleke zdaj smrdijo ne po švicu, temveč po dreku. Pustila sem jih na deblu zraven šotora in upala, da se bodo v nekaj urah razsmrdeli. Nazadnje smo se tuširali v El Chaltenu, ne potrebujemo dodatnih vonjav z WCja, obupno smrdimo tako ali tako.

21.2.

Danes je zadnji dan trekinga. Pozajtrkovali smo na vzpetnici pred jezerom Lago Torre in imeli smo božanski pogled na Cerro Torre in njegove sosede. Posušili smo šotore, pospravili opremo in se sproščeno obrnili proč od gorovja, v smer proti civilizaciji, proti El Chaltenu.

38

39

40

Frekvenca pohodnikov je na tej poti še največja, saj se jih ogromno odpravi na dnevni izlet. Po nekaj časa naredimo pavzo in Nejc nekje iz nahrbtnika izbrska pločevinko coca-cole. Ob tem se spomnim kako zelo pogrešam steklenico hladnega piva. Močno sonce seva na nas in hodimo po prašni poti, ki izgleda, da se ne bo nikoli končala. Simona nekam izgine, kam hudiča se ji spet tako mudi? V kotlini zagledamo El Chalten in končno dosežemo prve hiše. Tam zagledamo Simono, ki nam hiti s hladnim pivom naproti. V tistem trenutku je bilo tako, kot da bi zagledali pravega angela z belimi krili.

41

Sedeli smo za cesto in popili pijačo, ter pridobili nekaj energije. Nato so nam možgani sporočili, da bi bilo fino nekaj pojesti, zato smo se premaknili nekoliko nižje do nekega lokala, v katerem so stregli tudi hrano. Nismo točno vedeli, kaj smo naročili, vendar je bilo vseeno – jedli bi tudi karton. Na koncu smo bili presenečeni nad okusnimi jedmi in še boljšimi sladicami ter pijačami. Krenili smo proti hostlu Alma de Patagonia, kjer smo najeli dve sobi za dve nočitvi. Zvečer smo že našli prostor v želodcu za nov burger in pivo, nato pa smo se razveselili tuša in postelje.

4243

Prišel, videl, jedel.

13.2.

Z Grego sva se poslovila od kampa Paine Grande prav nič zgodaj. Poslovila sva se od nekaterih pohodnikov, ki so treking zapustili na tem mestu in se z ladjo odpeljali do Guarderia Lago Pehoe ter  nato v civilizacijo. Po hitrem postopku sva se poslovila tudi od debele plasti peska, ki ga je silovit veter ponoči odnesel v šotor in je prekrival praktično vso opremo. Sanjarim o pralnem in sušilnem stroju ter zalogi pralnega detergenta.

Odločila sem se, da se odpovem dodatnemu dnevnemu izletu do Mirador Britannica, ki bi sicer doprinesel še kakih deset kilometrov pešačenja. Silovito kašljanje in izguba glasu mi nista niti približno delala usluge. Grega se je iz solidarnosti odločil za enako pot in nadaljevala sva hojo proti kampu Cuernos. Vreme je do zdaj nasploh zelo dobro sodelovalo z nami, z izjemo kake dežne kaplje, kar pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, kaj tu včasih doživljajo nekateri (manj srečni) popotniki. Pot se od zdaj naprej zlije v tako zelo znani W-Trek (na zemljevidu ima obliko črke W), ki ga opravlja širša populacija pohodnikov. Število teh tu skokovito naraste in pogosto se vijejo cele kolone ljudi v spremstvu vodnika, ki jih je pogosto težko prehiteti, ter si s tem zagotoviti nekaj spokojnosti pri hoji. Moram reči, da mi je to kar malce pokvarilo treking na tej južni strani.

Z desne strani so se razkazovala številna jezera, z leve strani pa gorovje Torres. Noge so bile nekakšna srednja žalost, je pa nahrbtnik končno postajal nekoliko lažji. Ko sva dosegla kamp Italiano, pri kateremu se pot razcepi za Mirador Britannico in naslednji kamp Cuernos, sva ugotovila, da je tudi slabo včasih za kaj dobro. Kamp je bil podobno skromno opremljen kot Perros in dejstvo, da nikakor nismo dobili prostega mesta v njem, ni bilo tako brezupno. Na poti do Cuernosa, nedaleč od Italiana, sva opazila nov kamp v gradnji, kar pomeni, da bo v naslednji sezoni ali dveh na tem delu precej bolj prijetno taboriti.

3

4

5

Kamp Cuernos se je skrival v grmičevju na pobočju, kjer smo prvič postavili šotore na dejanske lesene platforme. Kline so nadomestili žeblji in bilo je potrebno zelo veliko pazljivosti, da nismo stopili na kakega od njih. V bistvu sem tako pazila na žeblje, da sem očitno izgubila občutek za ostale nevarnosti in sem grozljivo telebnila ob doskoku na vlažno skalo. K temu je zagotovo nekaj pripomoglo nošenje plastičnih in nestabilnih crocsov. Hektolitri popitega polnomastnega mleka v otroštvu pa so pripomogli k temu, da sem jo odnesla le z udarninami in ne z zlomom golenice.

Kljub temu, da sva iz Paine Grande krenila relativno pozno, sva prispela še dovolj zgodaj za pripravo prenočišča, tuširanje, pranje oblek in aklimatizacijo. Razgled je bil super in kvarilo ga je le pripravljanje neba k dežju. Odločitev, da skrajšava pot, je bila nekaj najboljšega, saj so bile noge, kljub vsakodnevnemu dolgemu in kvalitetnemu počitku, kar naprej utrujene. Na poti do kuhinje sem se spotaknila kot še nikoli in si razbila prst na nogi. Samopoškodovanje obvladam še naprej.

6

8
Med mnogimi nalepkami na steklu sem seveda takoj opazila tudi slovensko – od zavarovalnice Triglav!

Ob mraku smo posedeli  v lepo opremljenemu baru, kjer smo jedli izvrstne quesadille, popili pivo in preizkusili pisco – to je čilenska žgana pijača iz grozdnega soka. Po nekaj rundah igranja kart sem se odtihotapila v šotor, kjer sem prebrala dva stavka na kindlu in v trenutku zaspala.

9

14.2.

Ponoči me je prebudilo bučanje orkanskega vetra, ki je z največjim veseljem skušal pretrgati vrvice šotora. K sreči se to ni zgodilo. Zjutraj sem se skoraj zaletela v lisico, ki se je odpravila v iskanje ostankov hrane okrog šotorov, šla v kuhinjo pozajtrkovat in na sporedu je bilo zopet pospravljanje šotorov, ter polnjenje nahrbtnikov.

10

Oprane obleke se niso posušile, nekaj sem ji nosila okrog pasu, za ostale pa sem upala, da se ne bodo usmradile do naslednjega kampa. Čakal nas je prelep sončen, pa tudi precej vetroven dan. Sunek vetra nas je popolnoma nepripravljene našel poleg majhnega jezera in je bil tako silovit, da sem se komajda obdržala na nogah. Le majhen dodaten sunek vetra bi bil potreben in bi plavala v jezeru. Hoditi proti zadnjem kampu na tem trekingu je bil lep občutek, še posebej, ker smo ga prestali brez večjih težav, oprema se je dobro izkazala, z vremenom smo pa več kot očitno imeli srečo. Podplati so me že resnično pekli (da ne omenjam bolečin z vseh strani razbite desne noge), ko smo dosegli kamp Central, kar me spodbuja k tuhtanju ali so treking čevlji še vedno primerni za hojo, če je telo nenadoma težje za 20kg. Čevlji so bili super udobni in lahki, vendar se je po nekaj urah hoje ponavljala zgodba s pekočimi podplati in morda bi se na tem mestu bolje izkazali nizki pohodni čevlji. Vsekakor stvar debate za naslednjič.

11

12

13

14

15

16

16_2

17

18

19

Utrujena sva postavila šotor in preostanek dneva preprosto jedla, se odpravila na sprehod do začetnega centra (»Welcome center«) od koder smo pred enim tednom štartali in nabirala energijo za naslednji dan. Za naslednji dan smo se odločili, da s hojo začnemo že ob pol štirih zjutraj/ponoči in poskušamo doseči razgledno točko Mirador Las Torres še pred sončnim vzhodom.

20

 

V Hosterii Las Torres smo si privoščili nekaj za pod zob in prvič sem doživela, da je bil pred mano postavljen kos torte, katerega sem se malodane ustrašila. Bil je preprosto največji kos torte, ki ga je kdorkoli kdaj odrezal zame. A poznate tisti občutek, ko se vam vedno zdi, da na rojstnodnevnem praznovanju vedno dobite nekoliko manjši kos torte kot si ga želite? No, tega sem s težavo snedla.

Sledilo je tuširanje in po dolgem čakanju v vrsti sem si izborila kabino, katere vrata so se naključno sama na široko odpirala (kljub kljukici za zaklepanje, res neverjetno). Tega med iskrenim veseljem nad tekočo in toplo vode, obrnjena v steno, nisem takoj opazila.

15.2.

Ura je tri ponoči in dež pada kot iz škafa. Prav, bom končno preizkusila dežni pončo in dežne hlače. Opremljeni z malimi nahrbtniki in čelnimi svetilkami smo se potiho odpravili iz kampa. Pot do razgledne točke je ponoči zaprta in med tuhtanjem zakaj bi temu bilo tako, se je Grega spomnil, da morda zaradi divjih živali – pum. Od tiste minute nisem nehala misliti na te, sicer prelepe mačke.

Dež ni jenjal in pončo je po treh urah vzpona le premočil. Pot je bila občasno kar zahtevna in je vodila po skalah ter strugah hudournikov. Smo pa opazili, da nismo edini na poti. Drobne svetle pikice so bile pred nami in za nami. Niti sledu o pumah. Dobro.

Tik pred ciljem sem se oblekla v vso kolikor toliko suho obleko, kar sem jo imela v nahrbtniku, nadela rokavice in termo buffe, vendar me je kljub temu kar treslo od mraza. Na razgledni točki je bilo očitno, da iz razgleda in sončnega vzhoda ne bo nič (to je bilo pravzaprav jasno že ob štartu v dežju) in ob kruljenju in kašljanju (gnoj je v kepah frčal iz pljuč) sem se hitro postrgala z vrha proti dolini.

21
“Razgled glih ni neki.”  Tako imenovani “Stolpi” se sramežljivo skrivajo v megli.

Z Grego se nisva ustavila niti v kampu Chileno na poti, temveč nadaljevala proti šotoru v Centralu in potrebovala sem vsaj dve uri hoje, da sem se ogrela. Ko sva okrog desetih dopoldne prispela do šotora, naju je pozdravilo sonce, preoblekla sem se v suha oblačila ter se šla pogreti in spočiti v spalko. Tam sem zaspala vsaj za uro, če ne dve, in se prebudila ravno pravi čas, da nama je uspelo delno posušiti šotor, vse pospraviti in spakirati, ter se odpraviti proti izhodišču in koncu trekinga, kjer nas je pobral avtobus in nas odpeljal nazaj v civilizacijo, v Puerto Natales. Tja nas je peljal šofer, ki smo ga zdaj že poznali iz poti pred tednom dni. Na hitro je pogledal po avtobusu, če vsi sedimo, vzel nekaj čipsa iz vrečke, katero sem ravno držala v rokah in hitro krenil za volan. Med vožnjo po makedamu, kasneje pa po ozki asfaltirani cesti, je prešerno pozdravljal nasproti vozeče kolege, prevzemal telefonske klice, pregledoval dokumentacijo, whatsapp-al, predvsem pa nas je varno pripeljal v Puerto Natales.

22

V Puerto Natales smo prišli pozno popoldne. Prijavili smo se v simpatičen hostel, se razbremenili nahrbtnikov, razprostrli šotorske ponjave čez večino sobe in se odpravili ven nekaj pojest, saj smo bili milo rečeno sestradani. Končali smo v bližnji gostilni ob okusnem rib-eye steaku, odličnem čilenskem vinu in dan je bil znova dober.

23
Z vlago popolnoma nasičen Gregov mobilni telefon je od zdaj naprej fotografijam dodajal specialne meglene efekte. Rib-eye steak se kljub temu slastno sveti.

Naj omenim, da sem si pred potovanjem optimistično kupila topne lističe s šamponom v majhni in priročni embalaži. No, moja ugotovitev je, da je ta šampon ena sama laž in ne opere niti plešaste glave, kaj šele moje neukrotljive grive. Zato sem si umivala lase z vsem, kar mi je prišlo pod roke – od kremnega trdega mila za telo, do tekočega mila za roke in detergenta za posodo. V tej točki nisem več vedela, kaj nosim na glavi in ali bom ta poc las lahko še kdaj razčesala. Toda okej, nič hudega, ker nisem imela prav dosti časa za razmišljanje o tem. Naslednjo jutro ob sedmih nas je že čakal avtobus iz Puerto Natalesa v El Calafate in v mehki, topli postelji so bile skrbi z lasmi milijon kilometrov proč.

You can be bitter or better.

8.2.2020

Ob šestih smo popadali s postelj, saj ni bilo časa za drnjohanje. Čez eno uro nas je namreč čakala dvourna vožnja iz Puerto Natalesa do Laguna Amarge – izhodišča našega trekinga. Ko smo zapustili Puerto Natales, smo se nekaj časa peljali po očitno tipični patagonijski stepi, enkrat vmes ustavili na razgledni točki od koder se je videlo gorovje Torres kamor smo bili namenjeni, nato pa dosegli začetek narodnega parka. Še preden smo vstali s sedežev avtobusa, nas je nagovoril tamkajšnji ranger, eden izmed mnogih, ki držijo red v tem nacionalnem parku. Na kratko nam je razložil pravila obnašanja in najbolj se nam je v spomin vtisnil stavek »You can be bitter or better«, kar lahko prevedemo in postavimo v kontekst kot: lahko kljubuješ in poskušaš kršiti pravila, lahko pa jih spoštuješ in poskrbiš, da si bo pokrajino ogledalo še veliko generacij za tabo. Nič od povedanega nas ni šokiralo, saj smo se že vnaprej dobro pozanimali. Brez ognja kjerkoli izven kampov, tudi šotoriti je prepovedano izven kampov, smeti se odnaša s seboj ipd. racionalne zahteve. Najprej smo se prijavili in plačali vstopnino, šele potem so nam dovolili prevzeti prtljago. Nato smo ulovili prvi možni transfer do izhodiščnega kampa, kamor nas je peljal nekdo z očitnimi dirkaškimi ambicijami. Makedam, luknje in prah so bili vsepovsod in to je od zdaj naprej komični simbol našega potovanja.

Ne morem reči, da smo štartali sveži in spočiti. Presneto težke nahrbtnike smo si zategovali okrog pasu, da smo čimveč teže nosili na bokih in ne ramenih, noge so bile po vseh dnevih sedenja nekoliko goveje, sonce pa je pripekalo skozi tipično tanek sloj ozona na tem delu sveta. Zadnji obiski dostojnih stranišč. Kazanje relevantnih papirjev na vhodu. Nastavljanje pohodnih palic in naglavnih pokrival. In smo krenili. 14 kilometrov se je sprva nekam vleklo. Tudi pot ni bila posebno fascinantna. Začelo se je na široki poti, ki se je zožala v gozdno, nato pa v peš pot. Še vedno je dišalo po civilizaciji, pa tudi po visoki travi in čistih potokih. Kamp Seron smo dosegli brez težav, prvič postavili šotore, spoznali nekaj pohodnikov, predvsem pa spoznali, da s tamkajšnjimi komarji ni heca. Takega napada od teh žuželk ne pomnim. Kakršnakoli obramba v smislu repelentov v spreju, mahanja in mlatenja je popolnoma neuspešna.

IMG_20200208_172307

IMG_20200208_182951

Kamp je bil sicer dobro opremljen s prostorom za kuhanje, sanitarijami, nekoliko zadet oskrbnik nam je prešerno odgovoril, naj šotore postavimo kar kamorkoli in da bo jutri enako (sončno) vreme, iz kuhinje je dišalo po dobri hrani, edino kar nas je ohladilo, je bila cena piva. Če se prav spomnim, dobrih deset evrov za pločevinko. Tudi nam, v Švici vsega hudega vajenim tlačanom, se je to zdelo oderuško. Potolažili smo se s požirkom slovenskega šnopca in romunsko palinko, obiskali bližnjo ledeno mrzlo reko in ob mraku bežali pred komarji.

Najbolj sem bila hvaležna, ko sem se stuširana in sita zavlekla v toplo spalno vrečo in brala knjigo na Kindlu, medtem, ko se je zunaj šotora začelo naglo ohlajati, komarji pa mi, zaradi mreže, niso mogli blizu.

9.2.

Mater, kako je bilo hladno ponoči. Kam se je izgubila vsa tista toplota, oz. bolje rečeno vročina, ki nas je pražila cel dan? Med oblačenjem v dnevna športna oblačila, si brundam, da bom naslednjo noč namesto navadnih bombažnih pajkic in kratke majice oblekla termo perilo. Jutro je bilo hladno, nebo oblačno in prav nič ni kazalo, da bi bilo vreme isto kot včeraj. Kljub temu se je bilo treba intenzivno namazati s sončno kremo. Z Grego sva pozajtrkovala ovseno kašo (mleko v prahu+voda+ovseni kosmiči), ki ni bila nikjer blizu ovseni kaši, kakršno pripravim doma. Pač poješ tisto kar imaš in upaš, da te bo kar se da najbolj nasitilo. In upaš, da bo nahrbtnik nenadoma lažji za dva kilograma.

Pospravili smo šotore in odšli na pot.

DSC_0074_1

DSC_0089_1

DSC_0081_1

DSC_0095

Iz kampa Seron do kampa Dickson je bilo relativno ravnih 19 kilometrov poti. Všeč mi je bilo, da do tega trenutka ni bilo gneče na poti. Tako bo ostalo verjetno vse dokler ne pridemo na južno stran, ki pa je precej bolj obljudena in obiskana. Med potjo se začutila ponavljajoče trenje in bolečino v mezinčku na nogi. Namesto, da bi se ustavila in nalepila obliž proti žuljem, kot bi naredil vsak razumen homo sapiens, sem situacijo ignorirala in šla naprej. »Če hoče biti žulj, pa naj bo. Kaj mi pa more?« Napaka.

Brez težav smo dosegli zelo prijeten in urejen kamp Dickson. Z veseljem ga uvrstim na moj namišljeni seznam najljubših krajev na svetu. Spoznali smo nekaj več popotnikov, s katerimi se bomo očitno vsak večer srečevali, saj smo namenjeni na isto pot. Večinoma so prijazni, zgovorni, vsak s svojo zgodbo. Zvečer smo se sprehodili nekaj minut stran do jezera Dickson, kjer smo prvič ugledali ledenik. Predstava svetlobe in oddaljenih padavin je bila v kombinaciji z ledom fantastična.

10.2.

Krajši, višinsko rahlo bolj zahteven dan zame postaja nočna mora. Mezinček na levi nogi me zverinsko boli. Celo pot skušam ignorirati bolečino in uživati v pogledu na nov ledenik, vendar si res oddahnem, ko prispem v kamp Los Perros, ki je definitivno bolj asketski, kot luksuzna kampa poprej. Pri hoji mi ne pomaga niti dejstvo, da sem se takoj preobula v crocse. Po rutinskem postavljanju šotora in poznemu kosilu, sem si končno snela nogavico: mezinček je zatekel skoraj na dvojno velikost, spodaj pa se je čez celo površino bahal ogromen žulj. Z ognjem sem razkužila švicarski nož in predrla žulj. Takoj, ko je začela iztekati oranžna tekočina, sem se počutila bolje. Nogo sem namakala v ledeno mrzlem potoku in upala, da bo do jutra žulj stvar preteklosti. Jutri nas namreč čaka verjetno najbolj naporen dan celotnega potovanja: 800 višinskih metrov navzgor, 1300 navzdol ter bojda enajst ur hoje. Nahrbtniki se nam ne zdijo nič lažji, kljub temu, da pridno jemo. Ranger v kampu nam je napovedal lepo vreme, nas opomnil nad uporabo sončnih očal in sončne kreme, saj bomo velik del dneva gledali v smer ledenika, ki zna biti v sončnem vremenu strup za oči. Rangerja smo vprašali tudi, kako kaj izgleda pot in v polomljeni angleščini je odgovoril, da je prvi del poti do prelaza John Gardner »uuuuuuffffff« težak, potem pa »flat and easy«. To torej pomeni, da bo vzpon, ki se začne praktično takoj po štartu iz kampa, naporen, predvidevali smo, da tudi spust s takšno maso na hrbtu ne bo trivialen, potem pa praktično sprehod po bolj kot ne ravninskem delu mimo kampa Paso (kjer nismo imeli namen prespati) vso do kampa Grey. Izi čizi. Baje.

Mezinček sem razkuževala in mazala z vsemi žavbami, da bi se do naslednjega dne vsaj malo zacelil in šla zgodaj spat. Za začetek pohoda smo namreč določili šesto uro zjutraj, predtem pa je bilo treba še pospraviti šotore in ostalo opremo.

DSC_0104

DSC_0113

IMG_20200210_021237

11.2.

Ob 6:15 smo začeli z novo etapo našega trekinga. Pot se je kmalu postavila navkeber in ni jenjala vse do prelaza John Gardner. Res ni šala hoditi nekaj ur navzgor z 20 kilogramskim lenivcem na hrbtu, vendar se mi vseeno ni zdelo tako grozno naporno, ko smo mislili da bo. Še posebej, ko nam je ranger obljubil, da je najhujši prav ta vzpon, vse drugo pa je milina.

Na prelazu smo dobili čudovito darilo v obliki fenomenalnega razgleda na ledenik. Malo smo pomalicali, fotografirali, vreme se je pripravljalo na dež in odločili smo se nadaljevati pot s prelaza proti kampu Grey. Kljub uporabi pohodniških palic, nam je hoja navzdol dodobra utrudila kolena. Poleg tega je bilo potrebno zelo paziti, saj je so bile nekatere stopnice precej visoke, podlaga pa spolzka. Seveda sem se enkrat konkretno zapeljala po zadnji plati.

DSC_0134

IMG_20200211_113451

IMG_20200211_121846

IMG_20200211_131753

Po dolgem spustu je šla pot nekoliko spet navzgor, pa navzdol, navzgor, navzdol… Uf, noge so postajale utrujene. Z Grego sva v dežju dosegla kamp Paso, ki je bil definitivno najbolj aksetski kamp od vseh. V majhni odprti kolibi, kjer je bilo dovoljena uporaba gorilnikov, se nas je nabralo kar nekaj pohodnikov, ki smo si pripravili kratko kosilo, da bi si povrnili moči in lahko nadaljevali nekaj, kar definitivno ni bilo »flat and easy«. V nadaljevanju sva srečala nekaj precej obnemoglih pohodnikov, ki so verjetno prav tako čakali na kaj lažjo pot. Nič ne de. Vsaj gozd je na srečo dobro ščitil pred dežjem.

IMG_20200211_170156

IMG_20200211_174029

IMG_20200211_182816

IMG_20200211_191109

Po devetih urah smo pridrobencljali v kamp Grey, kjer nas je čakala najeta sobica (v času našega rezerviranja so bila vsa šotorišča menda že zasedena, zato smo rezervirali eno od zadnjih razpoložljivih sobic), kar je bilo super. Tuš s toplo vodo in suha soba z udobnimi posteljami – kaj bi še rad? Oprali smo si obleke, jih poskušali posušiti v sobi in stuširani odšli na večerjo v kočo. Nekaj podobnega pire krompirju ter kuhan kos piščanca smo pomlatili kot sestradane zveri. Porcija je bila kar nekam premajhna.

DSC_0195

12.2.

V kampu Grey je majhna ponev, ki sem jo vlekla s seboj ves ta čas, končno prišla na svoj račun. Z Grego sva kupila nekaj jajc in jih za zajtrk spekla na gorilniku. V drugačnih okoliščinah bi rekla, da ni bil ravno kulinarični presežek, toda tisto jutro bi lahko obed kandidiral za michelinovo zvezdico. Na hitro smo skočili tudi do bližnje razgledne točke.

IMG_20200212_135606

DSC_0210_1

Po zajtrku smo se odpravili v kamp Paine Grande. Na poti nas je na desni strani še vedno spremljal ledenik Grey oz. posamezne ledene gore. Prvič smo tudi izkusili moč vetrov v teh krajih, čeprav imam občutek, da niso pokazali vsega kar znajo. Pot je znova prečkala hrib nad jezerom Grey, nabralo se je za kakih 400 višinskih metrov, vendar nikjer blizu strahote prejšnjega dne. Noge si niso niti približno opomogle in vsi predrti žulji ter vnete mišice so komaj sodelovale. Po nekaj dnevih pitja čiste, toda ledeno mrzle vode iz potokov, je tudi moje grlo imelo vsega dovolj in začela se je obupana borba z gnojem, ki je v sunkih letel ven iz pljuč. Oziroma iz kjerkoli že. Tudi glas je šel v maloro. Zato sem bila posebno srečna, ko sem v daljavi zagledala naselbino v obliki kampa Paine Grande, prestolnico vetra in lisic. Med prenočevanjem je bilo potrebno pritrditi vsak kos opreme (posebej čevlje) tako, da jih lisice niso odnesle. Te so precej večje od naših evropejskih in so očitno že vajene popotnikov, saj se je ena popolnoma približala šotoru in se namenila povohati (in odnesti?) vrečko z opremo. Kar se mene tiče, bi lahko okrog šotora hodili bigfooti in mamuti, pa se ne bi pustila motiti. Zaspala sem kot medved.

IMG_20200212_171555

DSC_0227

DSC_0235_1

 

“Ali je še kaj prostora tam na jugu?”

5.2., 6.2.2020

Ob počasni hoji proti železniški postaji sem ugotovila, da moja senca spominja na ogromen avokado na dveh nogah. Nahrbtnik je deloval resnično zastrašujoče, vedela sem tudi, da bo rokovanje z njim v naslednjih treh tednih še kako zanimivo. V rokah sem držala majhen, »daypack« nahrbtnik, v katerem so bile stvari, ki jih želim med letom imeti pri sebi. Nenehno kalkuliram, če sem karkoli pozabila doma. Čez nekaj minut so se na postajo primajali še vsi ostali avokadi.

DSC_0231

Karte za vlak do Züricha smo kupili že precej vnaprej in, ker je bilo poceni, smo si privoščili potovanje kar v prvem razredu. Nejca smo v zadnjem trenutku zbudili iz globoke kome v katero je padel po slabi uri vožnje. Pohvale vredno je, da vlak pripelje prav do letališča, zato smo lahko takoj začeli z oddajanjem prtljage in iskanjem pravega terminala in čakalnice.

Let iz Züricha v Madrid je bil rutinski, s tisto malo »piksno« od letala. V Madridu smo imeli dobri dve uri časa za prestop, kar smo porabili za prehod na drugi terminal (madridsko letališče je ogromno!), kjer nas je ob polnoči čakala malo večja »piksna«. Nočni let je praktičen, saj ga lahko prespiš in se pripraviš na nov dan, ali pa opazuješ lučke v oddaljenosti in poskušaš ugotoviti, katero mesto je na vidiku.  13-urni let v Buenos Aires je bil zame čudna mešanica dremanja, prehranjevanja, dremanja, turbulence, ogleda filma in poslušanja glasbe, ter znova dremanja. Grega je bil mnogo bolj konstanten – ogledal si je štiri filme in ob pristanku ob devetih zjutraj v Buenos Airesu deloval…utrujeno.

DSC_0002_1

IMG_20200206_113102_1

IMG_20200206_124652

Kljub uporabi kompresijskih nogavic sem imela nekoliko zatečene gležnje in po kratkem praznovanju ob prevzemu prispele prtljage, sem se takoj preobula v vizualno ogabne, vendar udobne crocse.

Buenos Aires je ogromen, gostota poselitve znaša fascinantnih 14000 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar nanese na tri milijone prebivalcev v samem mestu in skoraj 16 milijonov na celotnem metropolitanskem območju. Časovne razlike je samo 4 ure, kar ne povzroča večjih težav s t.i. »jet lagom«. Trenutno je tam poletje v polnem zagonu.

Imeli smo kakih 20 ur časa, da se preselimo na drugo letališče, od koder bomo poleteli v El Calafate. Prosti čas smo izkoristili za kratek skok v mesto na kosilo, kjer nas je pot zanesla v La Morado. Tam smo si z mahanjem rok in Simoninim znanjem španščine naročili empanade – žepke iz nebeško hrustljavo zapečenega testa, polnjene z različnimi mesnimi ali zelenjavnimi nadevi, ki smo jih zalili z argentinskim pivom. Prvi kulinarični vtis je bil več kot odličen in polnih želodcev smo se odpravili na promenado, kjer smo, kot nasedli kiti na obali, ležali pod soncem, prebavljali in lovili minute spanca. Za kaj več nismo imeli energije, pa še manevriranje z velikimi nahrbtniki v večni gneči Buenos Airesa bi bilo v vsakem primeru nekoliko težavno.

IMG_20200206_184152

IMG_20200206_192800

IMG_20200206_192559

DSC_0016_1

DSC_0018_1

DSC_0019_1

V nekem trenutku smo se odločili, da krenemo proti letališču in ta avtobusna vožnja je bila res nekaj posebnega. Hitro ugotoviš, da so tamkajšnji šoferji največji koleriki, ki odpirajo vrata za izstop, ko se avtobus še premika in če ne izstopiš v isti sekundi, ko se avtobus dejansko ustavi, lahko le ponižno počakaš na naslednjo postajo. Nenehno hupanje, agresivno pospeševanje in zaviranje, menjava voznih pasov in še kaj, je držalo moje oči široko odprte. Za avtobusno postajo se smatra vsako mesto,  kjer pešec pomaha šoferju in ni omejena na dejanske avtobusne postaje, kar dela vožnjo toliko bolj nepredvidljivo in divjo. Z olajšanjem smo dočakali postajo pred letališčem in poskakali z avtobusa kot skupina vojakov-padalcev iz letala.

Ker so nas že okrog 3:30 ponoči čakale formalnosti v zvezi z oddajo prtljage in vkrcavanjem na letalo, smo se odločili, da noč prebijemo na letališču. Bila sem tako utrujena, da sem komajda uspela napihniti spalno podlogo in zaspala na tleh precej prometnega hodnika. Motilo me ni niti hrupno delovanje čistilnega stroja nekaj metrov stran.

7.2.2020

Okrog petih smo poleteli iz Buenos Airesa proti jugu Argentine, proti El Calafate. Počasi dojemamo dimenzije Argentine – notranji let (ki niti približno ne doseže skrajnega juga) traja tri ure. Ob rezervaciji letalskih kart sem sprva vihala nos nad letalsko družbo Aerolineas Argentinas, ki pa se je izkazala za odlično! Očitno imajo tudi tehtnice pokvarjene, saj nikomur (razen Jareku) ni bilo potrebno doplačati za prtljago, ki je več kot očitno presegala njihove omejitve. Take letalske družbe so mi všeč.

IMG_20200207_090849

DSC_0024_2
Učki so pa krmežljavi!

DSC_0030_1

IMG_20200207_122203

Na malem letališču El Calafate smo še enkrat praznovali dejstvo, da je prtljaga srečno prispela, in odpeketali v sam center El Calafate, ki je osamljena oaza sredi patagonijske stepe. To malo, vendar hitro rastoče mestece, je bilo uradno ustanovljeno leta 1927 z namenom poselitve juga Argentine, vanj pa so se priseljevali predvsem tisti, ki so bežali pred gospodarsko krizo v Buenos Airesu. Z ustanovitvijo narodnega parka Perito Moreno se je (turistični) interes za to mesto skokovito večal. Leta 2001 je El Calafate štel le 6143 prebivalcev, leta 2014 pa že okrog 20000! Veliko smo se šalili na račun predimenzioniranih ulic, ki so tako široke, da bi lahko služile kot pristajalna steza marsikateremu letalu. Med brskanjem po internetu kasneje sem naletela na informacijo, da so bila naša predvidevanja pravilna – nekaj od teh zelo širokih ulic je dejansko ostanek nekdanjega letališča imenovanega po bližnjem jezeru Lago Argentino, ki so ga zaprli leta 2006, vendar je struktura še vedno dobro vidna na satelitskih slikah.

Capture

IMG_20200207_170304
Ostanek pristajalne steze spremenjen v ulico.
IMG_20200207_164608
Veliko ulic še vedno ni tlakovanih.

El Calafate je torej izhodišče za naša nadaljna potovanja. Obiska najbolj južnega mesta na svetu, Ushuaie, žal nismo mogli stlačiti v urnik, saj bi terjalo še dodatno 12-urno vožnjo z avtobusom ali dvourni let iz El Calafate. Kmalu po prihodu v center mesta smo se zapodili na lov za prvo južnoameriško kavo, nekaj prigriznili, nakupili nekatere potrebščine in plin (kar je bila napaka, saj smo ga plačali kot čisto pravo zlato) in se odpravili na sprehod do prej omenjenega jezera Lago Argentino. Po ne pretirano okusnem kosilu smo skočili na avtobus do Puerto Natales-a. Glede na vse videne kripe, ki komajda lezejo po ulicah, je bil omenjeni prevoz resnično na nivoju. V petih urah mi ni uspelo bruhati niti enkrat, še več – zaradi večinoma ravnih in dobro asfaltiranih (betoniranih?) cest mi ni bilo niti slabo. Pokrajina je bila pusta stepa in se ni bistveno spreminjala. Ljudi ali naselij tudi po več ur vožnje zapored ni bilo videti. Kot da bi se vozili po Plutonu. Edino obliko življenja so predstavljale posamezne lame (lahko tudi, da so bili gvanaki, nisem jih vprašala) in nekaj emujev.

DSC_0035_1

IMG_20200207_133939
Nestrpno čakanje, da se odpre prva kavarna v centru El Calafate.

DSC_0042_1

DSC_0044_1

Po štirih urah vožnje smo dosegli mejo s Čilami. Ne morem reči, da je bil to najbolj sproščen prehod državne meje v mojem življenju. Šofer avtobusa in njegov pomočnik sta nas strpala v vrsto da smo kot obsojenci ponižno stopicali do uradnika, da bi nam milostno poštempljal potni list. Nekaj zmede je bilo pri omembi države Slovenije. »Eslovaquia? Eslovenia?«Izpolniti je bilo potrebno obrazec, s katerim prijaviš morebitno prinešeno hrano (hrane smo imeli za vsaj 8 dni taborjenja). Sledil je rentgen prtljage. Čile ima namreč stroga pravila kaj se sme pripeljati iz tujine. Odpadejo kakršnikoli api-produkti (recimo med, propolis ipd.), kakršnokoli sveže sadje oz. sveža hrana nasploh (meso, zelenjava), semena, oreščki… Naša prehrana je bila večinoma predpripravljena, dehidrirana in pakirana hrana ter originalno zapakirane energijske tablice, zato ni bilo večjih težav. Kljub temu sva z Grego morala odpreti nahrbtnike in razložiti uradnici sumljive predmete (ponev in paket Clif Bar energijskih tablic). Po vsem prebranem o čilskih in argentinskih uradnikih, lahko zaključim, da si zakone razlagajo po svoje, da si ne dajo ničesar dopovedati in da imajo skoraj nadnaravne moči. Mimogrede, pri vstopu v Čile dobiš poleg štampiljke v potnem listu še na videz nepomemben listek, ki spominja na račun in bi ga skoraj vrgla v smeti, v resnici pa velja kot neke vrste viza, ki so jo še mnogokrat kasneje zahtevali na vpogled. Ob izstopu iz države bo carinik vzel ta listek nazaj. Poskusi ne izgubiti tega listka!

Šofer in njegov pomočnik sta nas strpala nazaj v avtobus in nadaljevali smo preostanek poti v Puerto Natales, kjer smo poiskali rezervirano prenočišče in se razveselili spanja na dejanskih posteljah.

IMG_20200208_020726
Večerni prihod v Puerto Natales v Čilah. Dan je v teh krajih bistveno daljši!

 

 

 

Patagonija – prolog

Lansko poletje sem izkoristila priložnost in ob menjavi osebnih dokumentov naročila še svoj prvi potni list. Kot samooklicana zapečkarica sem vseh trideset let imenitno shajala z osebno izkaznico in verjetno bi še kakšno, če ne bi nekega dne Grega izrazil željo po potovanju »malo dlje, morda izven Evrope«. Seveda sem prikimala, saj sem si tudi sama potiho želela nekoliko bolj resnega potovanja.

Še zdaj ne vem točno, kaj se je skuhalo tistega pozno-poletnega dne med odmorom v pisarnah Leice (zaradi menjave oken in žaluzij so se v vročinskem valu tudi dobesedno kuhali), toda ideja je bila na pladnju: gremo na treking v Patagonijo. Četverici zainteresiranih se je v nekaj dnevih pridružila še peta oseba in kmalu je postalo jasno, da vsi – Grega, Nejc, Jarek, Simona in jaz – mislimo resno in da bo to prava slovensko-poljsko-romunska ekspedicija na jug Južne Amerike.

Na prvem sestanku smo se dobili in predebatirali okvirno območje, ki nas zanima (pokrajina je seveda ogromna in čudovita, dni namenjenih dopustu pa vedno premalo), ter se tudi dogovorili za okviren termin. V Patagoniji naj bi bil najbolj primerno obdobje za pohodništvo v januarju, februarju, delno tudi v marcu, ko je tam “poletje”. Poletje v narekovajih, saj je to daleč od poletja, ki ga poznamo v naši geografski legi. Po nekaj urah brskanja po internetu, knjigah in kartah, smo prišli do sklepov: zagotovo bomo obiskali območje Torres del Paine, morda tudi Fitz Roy in to se bo zgodilo februarja. Odpraviti se moramo za vsaj tri tedne. Zelo kmalu smo začeli s prosjačenjem za dopust pri vsakemu od šefov in lahko smo začeli z iskanjem cenovno in časovno najbolj ugodnih letalskih kart. Vsi smo predvidevali, da bo to še največji, oziroma edini problem. Oh, kako pošastno smo se zmotili.

Ker vsi bivamo v neposredni bližini železniške postaje, smo se hitro odločili, da krenemo iz letališča v Zürichu. Ni ga namreč čez udobje, ko se lahko usedeš na vlak in hitro pripelješ prav do letališča, ter se izogneš stroški parkiranja. V poplavi letalskih povezav smo na koncu izbrali Zürich – Madrid – Buenos Aires, ter notranji let iz Buenos Aires-a v El Calafate. Povratni čezoceanski let nas je olupil za kakih 750€ (k temu je treba prišteti še stroške izbire sedežev in podobnih nesmislov, ki te doletijo kasneje), notranji let pa približno 200€.

Odločili smo se, da zaradi fleksibilnosti, s seboj nesemo prav vso opremo – šotore, kuhalnike ipd., ter smo tako popolnoma neodvisni od morebitnih koč, kampov in urnikov. Hitro se je izkazalo, da je izven posebej določenih in postavljenih kampov prepovedano kampirati ali prižigati ogenj. Pozno v septembru smo po naključju ugotovili tudi, da je potrebno vsakega od kampov tudi vnaprej rezervirati za točno določen dan in, da je število pohodnikov v Torres del Paine zelo omejeno. Te omejitve so sprejeli v letu 2017, saj je območje postajalo pretirano obiskano in je bilo treba zavoljo narave nekaj ukreniti. To popolnoma razumemo! Težko pa je razumeti sistem rezervacije teh kampov, saj so v lasti treh podjetij in vsako od podjetij ima svojo, ne posebno dovršeno, spletno stran. Težavo predstavlja tudi samo načrtovanje poti, saj lahko v primeru skrajno neugodnega vremena, bolezni ali podobnega, celotna ekipa pohodnikov obtiči v kampu, medtem, ko bi v resnici morali prispeti že do naslednjega.

Seveda smo se takoj zapodili v detajlno planiranje poti za vsak dan posebej in poskušali rezervirati prenočišča. Sledilo je kar nekaj težav in slabe volje, saj smo bili terminsko močno omejeni z že rezerviranimi letalskimi kartami, prosta mesta v kampih pa so izhlapela kot bi mignil. Jarek je čudežno uspel rezervirati prenočišča za prvih nekaj zaporednih dni trekinga, za preostale pa smo praktično vsak dan preverjali ali se bo kaj sprostilo. To je trajalo vse do konca decembra, ko nam je uspelo dobiti še zadnje manjkajoče mesto. Rezervacije niso šala in jih strogo preverjajo. V primeru, da pohodnik nima natisnjenih vseh potrdil o rezervacijah, ga tamkajšnji ranger niti ne spusti v nacionalni park Torres del Paine. Zato vsakemu, ki se prav tako odpravlja v to območje, toplo svetujem, da si najprej rezervira prenočišča, šele potem letalske karte. Prosta mesta odfrčijo kot bi mignil! Skoraj tako kot prosta mesta pri vpisu na višje šole. Pri Fitz Royu teh problemov ni, saj kampov ni potrebno rezervirati. Tudi mesto El Chalten je tako blizu, da si lahko organiziramo dnevne ture in se vračamo prenočiti v to majhno mesto.

Ena od perečih zadev pri takih potovanjih so zagotovo fizična pripravljenost in oprema. Glede telesne pripravljenosti moram poudariti, da smo čez leto večino vikendov hribolazili na vse mogoče hribe in gore, opravljali daljše in krajše ture, plezali, ter tudi med tednom gorsko in cestno kolesarili. Fizično kondicijo je bilo potrebno le še nekoliko stopnjevati, kar smo dosegli s turnim smučanjem, tekom, nekateri s fitnesom, drugi s plesom v diskoteki… 🙂 Jaz ostajam optimistična in sem mnenja, da smo dovolj fit, da bomo dobro prestali 130km krožne poti v Torres del Paine z okrog 20kg težkimi nahrbtniki na hrbtu in nato nekaj malega še v območju Fitz Roy-a. Če le ne bo bolezni, žuljev, poškodb…

Kaj bomo vzeli s seboj, česa ne smemo in koliko približno bo tehtal nahrbtnik, bom najverjetneje opisala v naslednjem zapisu. Če ne bom, mi ne zamerite. Vsak dan se dogaja ogromno, med drugimi sem tudi v procesu menjave službe in je dan spet tipično prekratek.

DSC_0480

Ko se hiša nauči hoditi.

Veliko pišem o prostem času in o tem, kam in kako dolgo hodimo ter kako se pri tem počutimo. Nisem pa še ničesar napisala o tem, kako se „počutijo“ in „hodijo“ hiše. V kratkem času, odkar bivam v Švici, sem opazila številne metode v gradbeništvu, predvsem pri sanacijah in nadgradnjah, ko se nehote vprašaš ali je ta strošek upravičen, ali bi bilo bolje, če se obstoječi objekt poruši in zgradi novega.

Gradnja je v Švici precej draga, tudi pregovorno najcenejša masivna gradnja iz betona in opeke ni izjema. Nekaj k temu seveda prispeva precej visok standard, torej draga delovna sila, precej pa tudi način gradnje oz. ukvarjanje z drobnimi detajli, kot so izogibanje najmanjšim razpokam v betonu, eliminacija širjenja hrupa po zraku in konstrukciji, upoštevanje utrujanja materiala konzolnih priključnih elementov, še ostrejše zahteve glede preprečevanja preboja plošče itd. V praksi to pomeni, da armiranobetonske stene lokalno dosežejo debelino 28 centimetrov, debeline medetažnih plošč gredo seveda v nebo, armaturo se komaj še stlači v opaž, opečne zidove se od preostale konstrukcije obvezno ločuje z uporabo fug iz umetnega materiala, zopet postaja aktualna gradnja zaklonišč v stanovanjskih objektih itd. Po drugi strani pa, za razliko od Avstrije, Švica priznava, da velja za nosilen zid tudi tisti z debelino le 12 centimetrov. V Avstriji se recimo za nosilne zidove ne uporablja opeke ožje od 17.5 centimetrov.

Drago je, torej. Leta in leta ste pridno delali, pravkar ste napraskali milijon švicarskih frankov. Kupiti staro hišo za milijon švicarskih frankov, jo porušiti in zgraditi novo s tako skromnim proračunom ne bo šlo. Zato si večina prizadeva ohraniti obstoječo konstrukcijo, jo ojačati, posodobiti in prilagoditi svojim željam. Pogosto tiči problem že v temelju. Geološka poročila so vsako leto bolj črnogleda in geologi zaostrujejo način in ukrepe pri temeljenju. Infrastruktura se širi na vse strani. Čedalje manj je primernih površin za gradnjo.

Temelje je možno ojačati na veliko različnih načinov, vendar kaj storiti, ko bi investitor rad naknadno podkletil objekt? Če kletni prostor že obstaja in je etažna višina preprosto prenizka, je pogost ukrep poglobitev temeljev in temeljne plošče. To pomeni, da se etapno spodkoplje temelje do želene globine, namesti nekaj armature in zabetonira do višine starega temelja oz. zidu, ter seveda počaka, da se beton strdi in doseže ustrezno tlačno trdnost. Tako se po dolžini meter po meter napreduje, vse dokler ni s posameznimi etapami dokončan celoten obod kleti. Ni redko, da se na tak način klet poglobi tudi za več kot en meter. Za ekstremne primere veljajo poglobitve že obstoječe garažne hiše, kjer se dodajajo cele etaže v globino, kar se pravkar dela tu v St. Gallenu. Malce drugače, a vendar podobno, je bila zgrajena tudi garažna hiša na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki so jo prav tako gradili obratno – od zgoraj navzdol.

DSC_0390

Dobili ste torej tako želeno primerno etažno višino kleti, da boste lahko prostor učinkovito uporabljali. Kaj pa, ko hiša sploh nima kleti, vi pa potrebujete prostor za shranjevanje, parkiranje vozila? V tem primeru obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo samo s tem – nameščanje objektov na jeklene nosilce, ki jih potem držijo nekaj metrov visoko v zraku. Medtem, ko hiška lebdi, lahko delavci mirno izkopljejo gradbeno jamo, zabetonirajo temeljno ploščo in zidove, ter hišo spustijo nazaj na njene nove, masivne zidove. Zadeva je resnično fascinantna in pri mojem prvem prevzemu armature enega od takšnih projektov, sem kar z odprtimi usti gledala naokrog.

2019-07-04 003

2019-07-04 009

2019-07-04 020

2019-07-04 022

2019-07-04 023

Okej, dobili ste novo, suho, za vodo neprepustno klet in hišo postavili na stabilne temelje. Kaj pa, ko vam ni več všeč lokacija, orientacija hiše ali pa bo čez vašo parcelo čez nekaj let zgrajena štiripasovnica? Takrat se bo hiša naučila hoditi. Ne bom dolgovezila, ker fotografije in videoposnetki povejo (skoraj) vse.

Capture
vir: Google
cms-image-006120512
vir: Google
Capture_2
vir: http://itenbau.ch/

“Pojdi naprej, vedno naprej, popotnik!”

Naj vam na kratko opišem nekaj veličastnih. Začelo se je z epskim »napadom« na Altmann-a, zadnjega od še ne osvojenih vrhov v območju Alpstein-a.  Modro označena (zahtevna) pot, precej višinskih metrov, precej tudi dolžinskih kilometrov. Jure je prišel na kratek obisk v Švico in ga je bilo potrebno nemudoma nagnat v hribe. Odpravili smo se iz Wildhaus-a v višje ležečo dolino, prečkali pečine, pljuča so pekla ob strmem vzponu in nekaj previdnosti je bilo potrebno pri hoji po melišču. Na grebenu Nädliger sem malo zaskrbljeno pogledovala proti Altmannu in sedlo pod njim, ki je bil videti še zelo oddaljen, vendar nam je pot vseeno relativno hitro minila. Odločila sem se, da ne bom sledila fantom na sam vrh gore, saj je bilo tam kar nekaj izpostavljenih delov poti, in sem jih raje počakala na sedlu in se zamotila z grizljanjem keksov in poskušala ne zmrzniti v močnem, hladnem vetru.

IMG_20190928_105503

IMG_20190928_115954

IMG_20190928_141023

IMG_20190928_143858

IMG_20190928_144449

IMG_20190928_144043

IMG_20190928_155728

IMG_20190928_175102

Naslednji dan smo kimali, da ne bomo prav nič pretiravali in bomo utrujenim nogam privoščili sproščujoč sprehod po lihtenštajnskih gričih, kar se je, seveda, sprevrglo v adrenalina polnega borbanja z goro Ochsenkopf, ki jo nekateri ocenjujejo s T4, drugi pa s T5+. Glede na videno verjamem bolj oceni T5+. Pohodniške/gorniške poti v Švici namreč rangirajo od T1 (najlažja stopnja, skorajda pohodniška avtocesta) do T6 (zadnje kar se še lahko prepleza brez plezalne opreme). Ne vem za druge, saj so se vsi držali precej junaško, toda sama sem se v dolino spustila z velikimi očmi in s precej govejimi koleni.

Potem je prišel deževen vikend, prvi pravi deževni vikend po kar nekaj mesecih, ki sem ga temeljito izkoristila za kuhanje nenormalnih količin chili con carneja, pranje in likanje oblek, brisanje prahu ipd.

Muhasto vreme se je začelo popravljati in znova sem komaj čakala, da bo delovnega tedna konec. Za soboto sem začrtala kolesarjenje po Bregenzerwaldu, ki pa se je izkazalo za čisto malo bolj naporno, kot je bilo v začetku mišljeno. Opsala. Po četrtem vzponu sem pričakovala, da mi bo Grega vrgel bidon v glavo. Namesto tega je dostojanstveno grizel skozi wälderske vasi Langenegg , Krumbach, Doren in Langen, od koder se je pot končno nagnila navzdol v dolino Rena. Glede na število kolesarjev, ki me je prehitevalo na spustu, sklepam, da oblika michelinovega možiclja (=špehec), ki jo vztrajno prevzemam, ni najbolj aerodinamična. Od tam je bilo le še nekaj rutinskih ravninskih kilometrov, da so se noge »odvrtele« in…dan je bil znova dober.

Tisto nedeljo smo se ob šestih zjutraj že peljali proti kantonu Graubünden, pravcati obljubljeni deželi za pohodnike in gorske kolesarje. Napotili smo se v dolino reke Inn, ki se tu, zanimivo, ne imenuje Inntal (tako kot v Avstriji), temveč po retoromansko Engadin. Retoromanščina je eden od treh uradnih jezikov v tem kantonu, kar ga naredi edinstvenega v Švici. Retoromanščino bi lahko označili za mešanico italijanskega, portugalskega, nemškega in francoskega jezika. Je zelo zanimiv jezik, ki ga govori le še peščica ljudi na tem območju.

IMG_20191013_111411

Ob zgodnji jutranji uri nam je na prelazu Albula uspelo izprositi kavo pri oskrbnici koče, ki je ravno pomivala tla in pripravljala za nov delovni dan. Nas je čakal le še spust z avtomobilom do vasi La-Punt-Chamues-ch [izgovori se »lɐˌpʊnt tɕamuˈe:ʃtɕ«, oziroma nam poenostavljeno »lapunt čamuešč« – retoromanščina je nora!], kjer je bilo naše izhodišče. Nizke temperature in le rahlo dvigovanje terena sta poskrbela, da smo se le počasi ogrevali.

IMG_20191013_104612

Še sonce je bilo nekam zaspano. Po kilometrih široke makedamske poti smo prišli v dolino Val Chamuera, kjer smo se ustavili in preizkusili delovanje novega kuhalnika (zakaj smo preizkušali kuhalnik, bom opisala v enem od naslednjih zapisov). Glede na to, da nam je v močnem vetru in v zglednem času skuhal čaj, bi rekla, da je bil preizkus več kot uspešen. Pospravili smo za seboj in zagrizli v strm klanec, ki nam ni dal dihati 560 višinskih metrov, pri čemer smo lahko na levi strani občudovali zasneženi Piz Languard, 3263m.

DSC_0514
Pogled na Piz Languard.

 Naš gorski cilj je bil prelaz Fuorcla Muragl na 2891 metrih nadmorske višine, kjer smo si lahko na kratko odpočili in poklepetali z enim od maloštevilnih pohodnikov, ki smo jih srečali tisti dan. Vsepovsod je bilo opaziti prelepe jesenske barve in poglede v daljavo, nenavadne kamnine ter tudi majhno, čudovito jezero, zato smo kar v transu stopali navzdol in se enoglasno izognili vožnji v dolino z vzpenjačo. Kljub temu, da je bilo potrebno navzdol hoditi kar nekaj ur, moji koleni nista pretirano protestirali, saj pot ni bila zelo strma. V dolini smo počakali vlak in se pripeljali nazaj do parkirišča, kjer smo pustili avto. Prehodili smo 21 kilometrov in opravili 1250 metrov višinske razlike na eni izmed lepših, če ne celo najlepših pohodniških tur do tega trenutka.

DSC_0519
Kuhanje čaja sredi ničesar.

IMG_20191013_131259

IMG_20191013_140926

DSC_0525

DSC_0568

IMG_20191013_151411

IMG_20191013_170257

DSC_0572

MTB, ferata, švic in šnopc.

Do vikenda je bilo že vse zmenjeno, tako kot tolikokrat poprej: lepo vreme na sporedu, družba zbobnana, oprema pripravljena. Vstajanje ob šestih zjutraj tudi med vikendi je postalo nekaj čisto običajnega.

V soboto zjutraj smo naložili kolesa na avtomobile in jo pihnili v dobro uro oddaljen Davos, ki je postal malodane naše romarsko središče. Je izvor čudovitih kolesarskih trailov, pohodnih poti, na svoj račun prideš celo s cestnim kolesom. Druščina je bila res pisana – od »kolesa za na šiht«, do 16-letnega MTB seniorja znamke Santa Cruz, do najnovejšega Santa Cruzovega Bronsona (mimogrede, ime mu je Bronn) do mini Zverinice, ki seveda še vedno zvesto služi meni. 6 borcev je začelo borbo s hribom, ki nam je celo dopoldne utrujal mišice, kosti, vezi in možgane. Loviti tempo fantov ni bil ravno mačji kašelj in sopihala sem kot parna lokomotiva.

1

Razveselila sem se zgornje postaje vzpenjače Parsenn, kjer smo si na hitro oddahnili in začeli s kolesarjenjem po panoramski poti, na kateri smo se večkrat ustavili zaradi izjemnih razgledov (ni zastonj imenovana »Panoramaweg«!). Široka makedamska pot se je kmalu zožila v pohodno pot, ki je ponujala mešanico kolesarjenja in hoje ob kolesu oziroma nošenje kolesa, saj so določeni odseki prekašali moje tehnično znanje, predvsem pa sem izgubljala več energije, kot sem na začetku predvidevala. Tako, da sem morala ostati nekoliko previdna, pravo kolesarjenje nas je še čakalo.

Prečenje je minilo ob našem navdušenju nad pokrajino, izogibanju pohodnikov in uživanju med redkimi trenutki, ko je šla pot naravnost ali celo rahlo navzdol. Ker smo se namenili na prelaz Strelapass, je to pomenilo rahlo, vendar nenehno pridobivanje višinskih metrov. Ko smo dosegli kočo na Strelapass-u, smo si privoščili pošteno okrepčilo, nato pa razdelili v dve skupini. Prva skupina, ki sta jo tvorila Domen in Nejc, se je odpravila po makedamski poti iz Strelapass-a v dolino. Druga skupina, ki smo jo tvorili Grega, Žiga, Matthias in jaz, pa smo se odpravili precej naprej proti Chörbshornu. To je pomenilo dodatnih 250 višinskih metrov, občasno s kolesi na hrbtih, smo obšli vrh te gore, se ustavili ob koči/bivaku Chörbshornhütte, kjer smo se še enkrat okrepčali in se pripravili za spust. Priprava na spust je vsebovala tudi nekaj ekspresnih napotkov Žigi glede vožnje navzdol, saj je bila to njegova prva single-trail izkušnja. Že po nekaj metrih spusta je bilo jasno, da z Žigo ne bo večjih težav, saj se je pogumno lotil izziva, in zato smo se vsi prepustili čudoviti potki. Ta začuda ni bila posejana s pohodniki in nam je podarila prelep razgled in mnogo lepih zavojev – kot nagrada za celodnevni trud! Vreme je bilo ravno prav toplo, Matthiasu se je od radosti kar smejalo in tudi jaz sem bila vesela, ker sem ugotovila, da mi spust ne bo odžrl drobtinic energije. Grega je poskakoval s kolesom na slehernem kupčku zemlje kot je to zanj običajno in Žiga je medtem že ugotovil, da bo regres namenil nakupu MTB kolesa s polnim vzmetenjem. 😀 Skratka, bili smo otroško razposajeni, toda lepo vzgojeni. 🙂

Kot v transu smo se vrnili v dolino, kjer smo pobrali Domna in Nejca in se prijetno utrujeni odpravili domov.

Naslednji dan smo se odločili, da se ne bomo izčrpavali s prenaporno športno aktivnostjo…zato smo se odpravili na samo pet-urno pohodniško-plezalno pustolovščino na avstrijsko Silvretto, bolj natančno na vrh Madrisella. Tja torej, kamor spadamo – na okoli 2500 metrov nadmorske višine, kjer se navadno najbolj fino počutimo!

V Gaschurnu smo se usedli v gondolo, ki nas je popeljala do planine Alpe Nova. Tam smo začeli pohod do izhodišča, ki je bil oddaljen dobro uro hoje. Svizcev žal nismo opazili, je bilo pa toliko lepega okrog nas, da je hoja hitro minila. Pod steno smo si namestili plezalne pasove in vse potrebno, ter se počasi odpravili po klinih navzgor.

Minilo je kar nekaj časa, da so se mi noge nehale rahlo tresti in da kovinski zvok po jeklenici drsečih zaponk ni bil več strašen. Bolj malo sem gledala pod noge, ker je bilo pod mano večino časa precej globoko brezno. Pogled naokrog je bil precej bolj prijeten in pomirljiv, tako kot bi sedela na Aladinovi preprogi in letela naokrog. V oddaljenosti se je slišalo čvekanje in smeh fantov, ki so, kot ponavadi plezali precej hitreje kot jaz, Grega pa je za mano potrpežljivo čakal, da sem na prelomnicah odbentila svoje in se končno premaknila naprej.

Ko smo dosegli prvo leseno klopco za počitek, smo opravili s tretjino zavarovane plezalne poti. Nisem bila še preutrujena, se je pa celodnevno kolesarjenje prejšnjega dneva precej poznalo na meni. Čisto rahlo me je zaskrbelo, da ne bom sposobna preplezati zadnje tretjine.

Odpravili smo se naprej, kjer je stena postajala bolj zanimiva – več naravnih oprimkov, več iznajdljivosti in moči, ter obenem varčevanja z energijo je bilo potrebno. V sekciji C/D, kar običajno ni nič težkega, je bilo še tokrat še posebej zabavno. Utrujenost prejšnjega dne ter konstantnega primanjkljaja spanca, je trkala na glavo in na mišice. Kot stara dizelska lokomotiva sem grizla naprej in prišla do še enega počitka, kjer so me že čakali fantje s prisrčnico. Ne vem ali je bil kriv požirek šnopca ali suha klobasica s kruhom – preostanek stene je bil lažji in vrha sem se resnično razveselila. Nagrajeni smo bili z razgledom vse do Piz Buin-a in še dlje, vključno s fascinantnim jezom akumulacijskega jezera Kops. In dan je bil znova dober.

Grüezi mitenand!*

Včasih si prav potiho zaželim, da bi mi bilo dolgčas. Tisti dobri stari dolgčas, ko res ne veš, kam bi se dal. Ko zunaj dežuje tako močno, da te popolnoma premoči, ko samo skočiš od hiše do avta. Ko že pograbiš daljinec, da bi prižgal televizijo, ki je sicer skorajda nikoli ne gledaš, in gledal programe, ki pregrešno tratijo dragocen čas. Z vsemi reklamami vred.

Ne, zadnjih nekaj let res ni bilo dolgočasnih. Lani je, med drugim, padla odločitev o menjavi službe, letos pa sem jo uresničila. Zaključevanje in predaja projektov je bila zadnjih nekaj tednov na delovnem mestu resnično stresna in neznansko vesela sem, da je to obdobje mimo. Tudi preprosta in dokončna odpoved delovnega razmerja včasih ni tako črno-bela in enostavna, kot se zdi na prvi pogled.

Sidra pa nisem odvrgla daleč stran, po (srečnem) naključju sem pristala v Švici, blizu meje z Avstrijo, in sem ravno včeraj pridobila dovoljenje za bivanje in delo, torej vizum tipa B.

Za pridobitev vizuma ni dovolj le dobrikanje gospem na lokalnem uradu. Brez vnaprej podpisane pogodbe o delovnem razmerju in najemniške pogodbe ne bo šlo. To pomeni, da je potrebno v Švici najprej poiskati zaposlitev, skleniti pogodbo z delodajalcem, ta mora obvezno izpolniti del tvojega obrazca za pridobitev vizuma, in poiskati nastanitev. Pri najemu stanovanja se lahko situacija zasoli, če najemodajalec od bodočega rezidenta Švice zahteva podatke o zaposlitvi, letnih prihodkih, zgodovini najemanja ipd., zato je na začetku morda bolj praktično najeti sobo, katere najem tudi stroškovno ni tako zahteven kot najem stanovanja. Tako je pogoju zaposlitve in namestitve zadoščeno.

Še ena točka pogovora na okencu krajevnega urada je zdravstveno zavarovanje. Na kratko razloženo – posameznik mora v Švici sam skleniti zdravstveno zavarovanje z eno od mnogih tamkajšnjih zavarovalnic in si zavarovalno premijo mesečno tudi sam plačevati. Zdravstveno zavarovanje načeloma sestoji iz osnovnega dela, ki ga regulira država in je za vse zavarovalnice enak, in iz dodatnega dela, ki je različen od zavarovalnice do zavarovalnice. Tudi končna premija je močno odvisna od posameznikovih potreb in jo lahko konec vsakega leta zniža oz. zviša (če ima posameznik naslednje premijsko leto recimo načrtovan kak večji zdravstveni poseg). Zakaj bi posameznik sploh zvišal premijo, oz. zakaj bi se odločil, da bi vsak mesec plačeval več? Zato, ker se v Švici zdravstvene storitve do neke meje oz. do tako imenovane franšize plačujejo iz žepa zavarovanca. Ko je ta znesek presežen, stroške prevzame zavarovalnica. V praksi torej to pomeni, da bo kroničen bolnik raje plačeval višjo mesečno premijo zavarovanja in bo njegova franšiza manjša (zavarovalnica bo prej prevzela stroške zdravljenja), zdrav posameznik, ki le redko obišče zdravnika, pa bo plačeval nižjo premijo (bo pa v primeru bolezni/poškodbe njegova franšiza višja).

No, da se spravim nazaj k okencu na krajevnem uradu – še pred oddajanjem vloge za pridobitev vizuma, se je potrebno z izbrano zavarovalnico dogovoriti za neobvezujočo ponudbo, ki jo potem skupaj z vlogo in pogodbami o najemu in zaposlitvi posreduješ gospem na krajevnem uradu. Vizum izdelajo v nekaj dneh, o poteku pa te lahko obvestijo preko telefona, elektronske ali klasične pošte. Prevzem je osebno na krajevnem uradu, viza je papirnata in neuporabnega formata (spravim jo lahko edino v svojo največjo, gigantsko denarnico), s seboj pa jo je potrebno nositi vedno in povsod.

Stroški uvoza avtomobila niso vedno tako visoki kot v Avstriji, saj se v Švici plača davek na motorno vozilo le v primeru, da si lastnik avtomobila manj kot pol leta (popravite me v komentarjih, če sem tole narobe razumela). V vsakem primeru se plača strog tehnični pregled in nekaj frankov papirologije. Še zanimivost – kolikor sem spremljala trg rabljenih avtomobilov, lahko trdim, da so le-ti v Švici cenejši kot v avstrijskem Vorarlbergu (tudi zaradi šibkejšega franka v primerjavi z evrom). Pogosto so tudi bolje opremljeni, recimo »Swiss Edition«. Ker Švicarji lepijo svojo zastavo in pripadnost na vsak kvadratni centimeter produkta. Videno povsod, petstokrat na dan. O tem bom verjetno še pisala.

Glede bančnih evrskih računov (v Sloveniji) je stekla marsikatera debata v naši družbi. (Slovenske) banke namreč iz nekega razloga nočejo imeti prav nobenega opravka z nerezidenti države, v kateri se nahaja bančni račun. Četudi se z računom nič ne dogaja in so naloženi prihranki. Avstrijska banka s tem, na mojo srečo, ni imela nobenih problemov, so mi tudi, da ne bo višjih stroškov vodenja računa. Niti zaradi kreditne kartice ni nihče muksnil. Hm. Vedno je najbolje vprašati, kakšne so možnosti in ne obupati že vnaprej.

Mobilna telefonija je tudi zanimiva tema. Z nekaj brskanja po ponudbi je možno dobiti neomejene količine minut pogovorov in prenosa podatkov v Švici, ter nekaj malega zakupljenega gostovanja v EU za ugodno ceno (recimo pod 30 CHF/mesec), kar pa seveda ni tako ugodno kot paket, ki sem ga imela v Avstriji (12€). Obvezni televizijski in radijski prispevek je dokaj podoben avstrijskemu.

To je tudi vse zaenkrat. Več o življenju v Švici bo sledilo v naslednjih zapisih, lotila se bom še preostalih birokratskih stvari, ki so me počakale, in poskusila spesniti kak zapis o nedavnih MTB počitnicah. No, saj pravim, da mi ni dolgčas!

*Zdravo vsi skupaj! [švic. nemščina]

20090801-23_sc3a4ntis
Ogromna švicarska zastava pod Säntisom, simbolom vzhodne Švice. (vir: Wikipedia)

Malo po horizontali, malo po vertikali

Pomlad je nastopila tudi v teh krajih, zato smo jo, ob izjemni vremenski napovedi, v soboto takoj pihnili pohajkovat okrog Walenskega jezera v Švici. Jezero, ki ga lahko vidite z avtoceste od Liechtensteina proti Zürichu, je na eni strani obdano z naseljem Weesen, na drugi strani z Walenstadtom, povsod pa s prelepimi sprehajalnimi potmi. Tu se sprehaja mlado in staro, vozijo kolesarji, piknikujejo ješči in plavajo pogumni. Mi smo se odločili parkirati avto tik pred Weesnom in se peš ob obali napotili do Seerenbachfälle, kar označuje skupino treh slapov, ki skupaj merijo kar 585 metrov visoko v treh kaskadah. Srednji slap je visok 305 metrov in je tako tretji najvišji slap v Švici. Dih je jemal pogled na slapove, kot tudi pogled na pravcato plantažo čemaža. Kolikor ga nisem pojedla kar tako, ob krekerjih na poti nazaj do avta, sem ga naslednji dan nasekljala in iz njega naredila pesto, katerega se lahko namaže na kruh, doda v omleto, testenine in še kaj. Po prehojenih kilometrih, sicer po čisti ravnini, toda vseeno – smo se pomartinčkali na obali, kjer sem namesto krepčilnega »power nap-a«, za eno uro prav trdno zaspala. Pa je počasi minila sobota. In bilo je dobro.

Če je bila v nedeljo najbolj intenzivna oblika rekreacije ena ura SUP-anja po Bodenskem jezeru, je bil ponedeljek precej bolj športen. Na urniku je bilo plezanje v St. Antonu pri Montafonu. Ferata mi je že dokaj dobro poznana, vendar se mi je kljub temu nekajkrat še pošteno zatresla noga. Ni kaj, še vedno sem zajec in še vedno se bojim višine. Ko smo s steno opravili, smo se odpravili domov in se na poti ustavili še pod eno steno, ki je sicer visoka samo 60 metrov, ocenjena s težavnostjo C/D in opisana kot »zanimiva«. Sprva sem brundala sama pri sebi »hja, res je zanimiva, luštna ferata«, ko pa sem ugotovila, zakaj sem nenadoma dohitela Matthiasa, ki sicer pleza po kamnitih stenah kot maček in vsekakor ne tako bojazljivo kot jaz, mi je postalo jasno, da prav zlahka tudi ne bo šlo naprej. Na trenje premagam kratek raztežaj, in se z veliko sopihanja zaklenem na počivalno vrv. Študiram in gledam. Ni klinov, smer gre v razpoko, oprimki sicer so, moje noge pa postanejo nenadoma še krajše in odvečna telesna teža, ki jo zdaj že nekaj let zapored samo še povečujem, je postala še bolj odvečna. Hm. Mišice v rokah so praktično neobstoječe, v nogah je tudi ena sama žalost. Za sekundo me zamika, da bi se odvezala in se vrnila v dolino. Moj ponos pa tehta veliko več kot moja veličastna obloga maščevja. Z izdatnim sopihanjem nekako le zborbam naslednjih nekaj metrov in počutim se kot Hulk. Pred soplezalcema skromno skomignem, kot da ni bilo nič strašnega, in dosežem vrh. Pot v dolino je bila precej drugačna od mojih predstav in plezanje po ferati navzdol mi je predstavljalo silno zoprnijo. Postala sem tudi sama neznosno zoprna in sem komaj čakala, da pridem do potke in do avtomobila. Francesco Tarmann ferata je odkljukana. Za vedno.