Nekaj o tukajšnji visoki modi

Imela sem na voljo natanko 40 minut, da se uredim tako, da bom izgledala kot človek. Kot človek, ki gre na svojo prvo pravo službeno silvestrsko večerjo. Na večerjo, na kateri se bomo družili še z bratskim (ali bolje rečeno sestrskim) arhitekturnim birojem.

Tekoči puder sem nametala na faco kot omet. Potrebno je bilo prekriti dva ogromna, kot meteoritska kraterja, globoka podočnjaka. Našla sem lepo večerno obleko, ki je bila na moje neizmerno začudenje tudi oprana. Salonarje sem našla v eni izmed milijon škatel v kleti. Hlačne nogavice še zapakirane, torej skoraj nična možnost, da so nekje raztrgane. Razen lasje – ti so nepostriženi, skodrani in vsak las štrli nekam drugam, še posebej ponosno se držijo pokonci tisti sivi, ki jih ni več tako malo. Nerodno mi je bilo, ker nisem šla k frizerju že 4 mesece. Ampak že v redu, si rečem, bom preživela. Saj vendar vedo, da sem bolj športni tip, da mojo uniformo tvorijo raztrgane, široke kavbojke in razvlečena majica. In ko sem stisnjenih zob v bolečinah, zaradi vsesplošno deformiranih stopal, v salonarjih ponosno odkopitljala do hotela Jägeralpe in stopila med povabljene, sem nemudoma opazila…da izstopam.

Možakarji so se vsaj napravili v srajce. Toda ženske so definitivno tekmovale, katera bo oblekla bolj spran in razvlečen pulover. In sprano in razvlečeno softshell jakno. In jaz bi najraje potegnila iz torbice Perwoll in ga ponudila vsaki posebej.

O tem sem poslušala že premnogokrat – kako malo ženske v nemško govorečih deželah dajo na svoj videz. Vidim tudi po mestih in trgovinah. Tu se nasploh rade oblačijo v bolj športna oblačila dobre kvalitete. Vendar sem vseeno pričakovala, da si vsaj enkrat letno ob silvestrski večerji oblečejo kaj bolj svečanega. Ne, moram potarnati, da so me razočarale in to mene – kot modno nenavdušenko!

Če bi imela s seboj žakelj iz jute, bi se šla nemudoma preobleč. Tako pa sem v vsej sramoti  žvečila medium steak (ki je bil, mimogrede, fantastičen)  in se kmalu zamotila s še boljšimi sladicami in pozabila na modno katastrofo. Njihovo.

5bdb9309ebcb64553c7925968f4ac7c5
Vir: www.pinterest.com
Advertisements

Moj NE kolesarskim stezam.

Idejo za ta zapis sem dobila prav vsakič, ko sem v zadnjem letu in pol kolesarila, ob prihodu domov pa sem se spraševala ali razmišljam prav ali pač samo egoistično.

Ko sem se iz izjemne kolesarske ture nasmejano vračala po bregenzerwaldski cesti proti Schröcknu, si nisem mislila, da bom kot potolčen kupček žalosti v Andelsbuchu čakala sodelavca, da me pride iskat. In točno to se je zgodilo.

Moja slaba lastnost je, da sem formalistka – rada se držim pravil in kjer najdem kolesarsko pot, se peljem po njej, saj je vendarle namenjena kolesarjem in njihovi varnosti! In ko sem se peljala po na novo urejeni cesti skozi Andelsbuch, sem ugotovila, da je za mano precejšnja kolona vozil. Na moji desni se je začel razkošno širok prazen pločnik in odločila sem se, da se vozilom umaknem ob prvi priložnosti. Opazila sem, da se kmalu pločnik zniža in tam bom s kolesom poskočila na kolesarsko stezo/cono za pešce. Žal sem v zadnji milisekundi opazila, da robnik sploh ni tako nizek, moj vpadni kot pa veliko preoster, da bi se vse skupaj izšlo. Z Bianchijem sva se skatapultirala na pločnik nekoliko bolj spektakularno, kot je bilo predvideno (seveda se je vse dogajalo mnogo prehitro, da bi lahko odpela čevlje s pedal) in sama sreča je bila, da me tista kolona vozil za mano ni povozila. Pristala sem na desnem kolenu, komolcu in glavi. Še vedno pritrjena na kolo.

V želji, da bi bilo kolesarjenje varno, sem se poškodovala in kriva sem si popolnoma sama. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (do zdaj že številnih) incidentov na kolesarskih stezah analizirala in prišla do zaključka, da cestno kolo spada na cesto in nikamor drugam.

  • vsi robniki niso speljani na nivo asfaltne površine, kar onemogoča kolesarjem z ozkimi gumami, da se vključijo na cono za pešce in kolesarje. V najboljšem primeru si sčasoma uničiš kolesne obroče (majkemi je to drago), v najslabšem primeru s kolesom narediš salto (opisano zgoraj)
  • kolesarske steze so namenjene kolesarjem s povprečno hitrostjo 15km/h ali manj. Pogosto so ozke in s strašno ostrimi ovinki.
  • pešci se navadno sprehajajo tudi po kolesarskih stezah. Nihče nikamor ne gleda, nekateri slabo slišijo, nekateri ne slišijo ničesar, zato mi tudi zvonček ne bi veliko pomagal. Predvsem pa so pešci nepredvidljivi. Ko ravno mislim, da bo oseba pred menoj še naslednjih 5 sekund hodila naravnost, se ta oseba kar naenkrat tik pred mano odloči za korak v levo. Baaaaaaaam!
  • nenazadnje so kolesarske steze največkrat speljane tako, da se je nemogoče konstantno hitro peljati. Nenehno zaviranje, pospeševanje, zijanje kam je izginila kolesarska pot in kako se spet vključiti nanjo je na daljših turah IZČRPAJOČE.

Zato me sedaj lahko privežete na sramotilni steber, prijavite na policijo in spljuvate po fejsbuku – po kolesarskih stezah se bom vozila le še izjemoma in na določenih odsekih izven naselij. Zavoljo lastne varnosti! Svoboda cestnim kolesom!

 

Piščanec na koncu tunela

»Ja, Morgen ist Freiertag.«  je verjetno najlepša pesem, ki jo je kdajkoli zažvrgolel sodelavec. Do tega dne še nisem doživela nobenega avstrijskega praznika (1. maj je bil v nedeljo, 2. maj pa je navaden delavnik). In ko je ura odbila 17:01, me je kar izstrelilo iz biroja. Napovedani so bili štirje dnevi v popolnem sončnem vremenu in vsi smo že malce potrebovali ta prosti dan. Z bando smo se dogovorili, da ob meji s Švico, na obali Bodenskega jezera, pripravimo piknik. Ker sem ta dan želela tudi kolesariti, sem se odločila, da pojdem na dogovorjeno mesto kar s kolesom.

Obetala se je super dogodivščina, malce sem si zagodla le s tem, da poti nisem natančno preučila. V Lauterachu sem zavijala po svoje in pristala sredi njiv, kar je pomenilo nekaj kilometrov vožnje po makedamski poti s cestnim kolesom. Super udobno, adrenalin zaradi morebitnega predrtja zračnice je zagotovljen.

Naloženi z dvema vrečama polen, pivom in bizarnimi količinami mesa, smo se odpravili na pol urno hojo od parkirišča do obale. Ampak se je splačalo! Žar je zalaufal, pivo nas je odžejalo, sonce pa tako ožgalo, da smo se vračali prav zategnjeni. Ugotovili smo, da je prtljago mnogo lažje nesti, če jo… poješ. Pot nazaj tako ni bila naporna. 🙂 Prenažrti od kotletov, zrezkov, takšnih in drugačnih vrst, smo popadali vsak v svoje stanovanje.

Včeraj sem kolesarila iz Bregenza čez Lindau in proti Friedrichshafnu. Ko me je čas začel preganjati in, ko sem dvanajstič izgubila živce, sem se obrnila in vrnila v Bregenz. Kolesarska pot ponuja odlično panoramo in zanimivosti, vendar je (predvsem na nemški strani) že zdelana, včeraj je bilo tudi ogrooomno ljudi tam na kolesih. Torej – neomejena gneča in grozni udarci v kolo in posledično v roke in hrbtenico.  Peljati se tam s cestnim kolesom ni bila najbolj pametna odločitev.

Ker sem včerajšnji dan izkoristila bolj za aktivni počitek na kolesu (na koncu me je mentalno izčrpal), sem se danes namenila na pot Schröcken – Bödele – Schröcken. Zjutraj sem še hitro popravila zavore zadaj, namestila kamero na čelado in se spustila po klancu navzdol. Namerno sem vzela samo dve energijski tablici, ker sem bila prepričana, da bo primanjkljaj kalorij pomagal, da mi vampek ne bo več visel čez hlače. Napaka.

Untitled-1_2.jpg

Cesta se do Andelsbuch  Bersbuch-a v glavnem spušča, nato pa sem začne lep klanec, ki vztraja kar nekaj kilometrov. Prelepa cesta in razgledi te zamotijo, da ne misliš preveč na krče v mišicah, do vznožja hriba pa sem med kolesarjenjem že pomalicala kar sem imela s seboj v žepu. Okej, energije je za izvoz, nič mi ne bo. Na vrhu se obrnem, spustim zavore da žvižgam s hitrostjo cca. 70km/h in se z raztegnjenim nasmehom vračam v Mellau. Tam kar naenkrat skorajda doživim diabetično komo. Opala, lačna sem.

 

Je ni hujše stvari, kot da te na kolesu popade lakota. Naslednjih nekaj kilometrov ignoriram tresoče se roke, ignoriram tresoče se noge, ignoriram dejstvo, da me čaka zgolj še vožnja v grozljiv klanec, ignoriram dejstvo, da s seboj nisem vzela mobilnega telefona in da ne znam na pamet niti ene uporabne telefonske številke, si mrmram pesmi. Začnem razmišljati o kosilu, o piščančjem zrezku, ki sem ga zjutraj vzela iz zmrzovalnika, o al-dente skuhanem rižu, razmišljam dalje o sladko-kisli omaki in o popečenih indijskih oreščkih. Pred očmi so se mi pojavljale bele pikice in prisegla bi, da so tvorile obliko bodočega kosila iz katerega se prijetno kadi in diši. Jaz pa še nisem niti konkretno zagrizla v 10-kilometrski klanec, ki me loči do stanovanja.

Misel, da stopim s kolesa in nadaljujem peš je bila zelo, zelo mamljiva. Zagrozila sem si, da si bom na čelo z debelim flomastrom napisala nekaj zelo grdega in taka hodila naokrog cel teden – če na tej točki odneham. Mimo se pripelje sodelavec in mi ponuja edino (tekočo) hrano,ki jo je imel v avtu – radler. »Ne, ne, je kul, bom kmalu na vrhu«. Bala sem se, da bi pojedla še pločevinko. Z vsemi zobmi sem držala jezik, da ga ne bi prosila, naj kolo naloži v avto in me zapelje na vrh. Trening mora biti, lekcija pa tudi.

Ni bila luč – bil je piščanec na koncu tunela! Z zadnjimi promili moči sem se vlekla po Käsestraße in čez pol ure sem si že pripravljala kosilo. Pojedla sem dve ogromni porciji, solato, vse snickers-e, pršut na polnozrnatih ploščicah in še nekaj drobnarij. Tako bo vampek visel še bolj čez hlače in ne manj, kot je bila ideja.

Lekcija? Z zalogo energije se ni za igrat. Med aktivnim kolesarjenjem je vsakih 45-60min potrebno pojesti banano, energijsko ploščico ali oreščke. Kakršnokoli uveljavljanje svojih kapric rezultira v zelo kruti obliki. To je bila le še ena izkušnja po kateri bom okrevala še nekaj dni. Pred hladilnikom.

P.S.: Se opravičujem za dolg zapis. 🙂