Ko se hiša nauči hoditi.

Veliko pišem o prostem času in o tem, kam in kako dolgo hodimo ter kako se pri tem počutimo. Nisem pa še ničesar napisala o tem, kako se „počutijo“ in „hodijo“ hiše. V kratkem času, odkar bivam v Švici, sem opazila številne metode v gradbeništvu, predvsem pri sanacijah in nadgradnjah, ko se nehote vprašaš ali je ta strošek upravičen, ali bi bilo bolje, če se obstoječi objekt poruši in zgradi novega.

Gradnja je v Švici precej draga, tudi pregovorno najcenejša masivna gradnja iz betona in opeke ni izjema. Nekaj k temu seveda prispeva precej visok standard, torej draga delovna sila, precej pa tudi način gradnje oz. ukvarjanje z drobnimi detajli, kot so izogibanje najmanjšim razpokam v betonu, eliminacija širjenja hrupa po zraku in konstrukciji, upoštevanje utrujanja materiala konzolnih priključnih elementov, še ostrejše zahteve glede preprečevanja preboja plošče itd. V praksi to pomeni, da armiranobetonske stene lokalno dosežejo debelino 28 centimetrov, debeline medetažnih plošč gredo seveda v nebo, armaturo se komaj še stlači v opaž, opečne zidove se od preostale konstrukcije obvezno ločuje z uporabo fug iz umetnega materiala, zopet postaja aktualna gradnja zaklonišč v stanovanjskih objektih itd. Po drugi strani pa, za razliko od Avstrije, Švica priznava, da velja za nosilen zid tudi tisti z debelino le 12 centimetrov. V Avstriji se recimo za nosilne zidove ne uporablja opeke ožje od 17.5 centimetrov.

Drago je, torej. Leta in leta ste pridno delali, pravkar ste napraskali milijon švicarskih frankov. Kupiti staro hišo za milijon švicarskih frankov, jo porušiti in zgraditi novo s tako skromnim proračunom ne bo šlo. Zato si večina prizadeva ohraniti obstoječo konstrukcijo, jo ojačati, posodobiti in prilagoditi svojim željam. Pogosto tiči problem že v temelju. Geološka poročila so vsako leto bolj črnogleda in geologi zaostrujejo način in ukrepe pri temeljenju. Infrastruktura se širi na vse strani. Čedalje manj je primernih površin za gradnjo.

Temelje je možno ojačati na veliko različnih načinov, vendar kaj storiti, ko bi investitor rad naknadno podkletil objekt? Če kletni prostor že obstaja in je etažna višina preprosto prenizka, je pogost ukrep poglobitev temeljev in temeljne plošče. To pomeni, da se etapno spodkoplje temelje do želene globine, namesti nekaj armature in zabetonira do višine starega temelja oz. zidu, ter seveda počaka, da se beton strdi in doseže ustrezno tlačno trdnost. Tako se po dolžini meter po meter napreduje, vse dokler ni s posameznimi etapami dokončan celoten obod kleti. Ni redko, da se na tak način klet poglobi tudi za več kot en meter. Za ekstremne primere veljajo poglobitve že obstoječe garažne hiše, kjer se dodajajo cele etaže v globino, kar se pravkar dela tu v St. Gallenu. Malce drugače, a vendar podobno, je bila zgrajena tudi garažna hiša na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki so jo prav tako gradili obratno – od zgoraj navzdol.

DSC_0390

Dobili ste torej tako želeno primerno etažno višino kleti, da boste lahko prostor učinkovito uporabljali. Kaj pa, ko hiša sploh nima kleti, vi pa potrebujete prostor za shranjevanje, parkiranje vozila? V tem primeru obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo samo s tem – nameščanje objektov na jeklene nosilce, ki jih potem držijo nekaj metrov visoko v zraku. Medtem, ko hiška lebdi, lahko delavci mirno izkopljejo gradbeno jamo, zabetonirajo temeljno ploščo in zidove, ter hišo spustijo nazaj na njene nove, masivne zidove. Zadeva je resnično fascinantna in pri mojem prvem prevzemu armature enega od takšnih projektov, sem kar z odprtimi usti gledala naokrog.

2019-07-04 003

2019-07-04 009

2019-07-04 020

2019-07-04 022

2019-07-04 023

Okej, dobili ste novo, suho, za vodo neprepustno klet in hišo postavili na stabilne temelje. Kaj pa, ko vam ni več všeč lokacija, orientacija hiše ali pa bo čez vašo parcelo čez nekaj let zgrajena štiripasovnica? Takrat se bo hiša naučila hoditi. Ne bom dolgovezila, ker fotografije in videoposnetki povejo (skoraj) vse.

Capture
vir: Google
cms-image-006120512
vir: Google
Capture_2
vir: http://itenbau.ch/

Moj tek za vozom

“Pred kom, pred čem ta punca beži?” Odgovor razkrijem nocoj.

Zakaj tujina? Za razliko od večine mojih vrstnikov, ki so komaj čakali, da se udeležijo ekskurzij, Erasmus izmenjav ali pa so v celoti študirali v tujini in prepotovali že tri četrtine sveta, sem jaz verjetno največji zapečkar daleč naokrog. Nikoli mi ni manjkalo ambicij, tudi pobegnem rada kam v neznano, vendar si nikoli nisem želela tujine. Dolenjska gruda je pač ena in edina, žrtvovala bi kvečjem selitev v drugo regijo znotraj države (registrska NM-NZ599 bi ostala, haha), toda to je tudi vse. Zato je bila selitev v tujino zame večji mentalni izziv, kot za ostalo mularijo.

Pa vendarle je prva obletnica bivanja v Avstriji tukaj in lahko zapišem nekaj iztočnic. Kaj mi je tujina dala?

  • V prvi meri zaposlitev. V enem letu sem se naučila vse o risanju in branju armaturnih načrtov, prav vsak dan se naučim ogromno pri računanju stabilnosti betonskih, lesenih in jeklenih konstrukcij in uporabi različnih programskih orodij. Kolegi sodelavci in nadrejeni so mi pri tem v veliko pomoč. V pisarni si lahko postrežem tudi z veliko kvalitetne literature.
15192706_958240514280152_5739945918992465495_n
Projekt v Frastanzu. (foto: Geserbau GmbH)
  • Odnos med zaposlenimi. Do sedaj nimam prav slabih izkušenj, sem mi je pa mnogokrat zazdelo, da v Sloveniji na delovnih mestih večina prav pazi, da ne deli znanja. Oziroma, da ga širijo kar se da skromno. Saj je skoraj vsak mlad, motiviran delavec…grožnja. Po pogovorih z ostalimi sklepam, da se na tujem dela drugače. Sigurno ne povsod, ampak razlika zagotovo obstaja. Odnos lahko opišem kot dostopen, prijazen in profesionalen.
  • Učenje iz napak in konstruktivne kritike. Inženirji se učimo praktično do upokojitve. Biksamo ga kot vsi ljudje. Naučiti se sprejemati kritiko je težje kot se zazdi. Včasih bi se kar togotno vrgla po tleh. Ob odkritju napake, pri kateri srce razbija kot gong in zvečer pisarno zapustiš obupan, je težko pomisliti kako zelo ti bo nekoč koristila. Pa vendar so najhujše napake tudi take, ki jih nikdar več ne ponoviš. Učiš se in se naučiš.
  • Tuji jezik. Če ne boš ničesar zinil, boš lačen. Največkrat gre počasi. Za obupat pa tudi ni.
  • Iznajdljivost, pogumnost, trdo kožo. Vržen si v vodo in nihče ne opazi, da ne znaš plavati.
  • Vztrajnost, disciplina. Spoznaš ju na faksu, v službi pa moraš biti z njima dober prijatelj. Ko sem prvič odprla avstrijski evrokod, so klobasaste nemške besede zaplesale pred očmi in preostalo mi ni nič drugega, kot da sem s slovarjem v naročju prevajala besedo za besedo.
  • Kuhanje. Google najde približno 77.400 rezultatov v 0,58 sekundah na temo “hitri recepti”. Žar kjerkoli ob Bodenskem jezeru? V nekaj minutah.

dsc_0924

  • Popravljanje in vzdrževanje avtomobila, kolesa, računalnika. Vse se naučiš, če le dovolj hitro opaziš, da se za mali (osnovni) servis avtomobila v Vorarlbergu plača 300-400 evrov. Montaža snežnih verig. Vžiganje motorja s kabli. Montaža zvočnikov na makedamu pred trgovinskih centrom? Vse znamo.
  • Hitre selitve. Tega se ne da opisati z besedami.
  • Izpasti neumno. Ojoj, nikoli si nisem mislila, da se lahko tega navadiš. Včasih me popade smeh, ko pomislim na kako izmed trilijonov situacij, ko je bilo res neumno. Ampak kako že pravijo? “Bolje izpasti glup nego iz aviona.”
  • Sprememba v ekstroverta. Ko sem v angleško govorečem okolju, sem goflja, da sama sebe presenečam. Ko sem v nemško govorečem okolju, se prav potiho preobrazim nazaj v introverta. Delam na tem.
  • Sklepanje novih poznanstev in prijateljstev. Ker sem imela priložnost spoznati veliko zanimivih, prijaznih, inteligentnih, delavnih ljudi. Z vseh strani sveta.
  • 13-urne vožnje skoraj brez postanka. S Twingotom. Pustolovščina, ki si jo zapomniš za celo življenje. Tudi hrbtenica je ne pozabi. Pa mačka Ina tudi ne.

dsc_6652

In da odgovorim na začetno vprašanje: bežim pred Zavodom za zaposlovanje.

Ena kratka o delu v gradbeništvu.

Vsake toliko časa me popade izjemna žalost in razočaranje nad lastnimi sivimi celicami. Sicer še niso minili štirje meseci dela v projektantskem biroju, pa si občasno že domišljam, da obvladam stvar. In sama pri sebi malce zaviham z nosom, ko moram narisati armaturni načrt manjšega prizidka. Oh, kako enostavno, to pa vse znam. In bolj kot brskam po podatkih, bolj mi je jasno, da stvar ni več enostavna, ker so komplikacije pri pritrditvi konstrukcije na obstoječ del, manjkajo stebri, pa nevarnost preboja plošče je, pa pol geometrije od arhitekta ne štima in, če čisto nič drugega, zmanjka statične višine oz. prostora, da bi natlačila vso potrebno železje. Ura teče in zabijam čas na banalnem projektu.

Več kot 16 let izobrazbe, mene pa stvari v življenju še kar naprej presenečajo. Predvsem v službi. Inženirji se učijo še posebno dolgo. In ni nič narobe s tem, rada se učim. Vendar v praksi včasih zmanjka kondicije, zmanjka sape in zmanjka samozaupanja. Pride res kratek trenutek, ko se vprašam, kako močno se mi je zbledlo, da sem se vpisala na FGG. Ker se vsake toliko časa počutim nekompetentno, nesposobno in nebogljeno, mi kolena klecajo, ko hodim proti pisarni. Tam me čaka ekipa, ki za fruštek navrže kako smešno anekdoto, potem pa me Martin pokliče v pisarno in pokaže najnovejše fotografije z gradbišča in razlaga, kako se vse dobro ujema z načrti. In naenkrat vse štima, vse je vredu, vse se je lepo izteklo in ne more biti bolje. In živeli smo srečno do konca dni.