MTB terapija v Vispu

Drznila sem si še enkrat pobegniti na podaljšan MTB vikend in v petek pozno popoldne je Kangoo že drvel proti švicarskemu kantonu Wallis, bolj natančno, proti Vispu. Po vseh pravilih bi morala tokrat vzeti s seboj cestno kolo, vendar je naključje prineslo, da sem se lahko za en dan pridružila celodnevni  vodeni MTB turi.

DSC_0180

Pot ni razočarala. Vožnja mimo vseh tistih jezer je ob sončnem zahodu še malo lepša kot sicer. Če ne bi bilo prisotnega strahu, da bova zamudila zadnji avtovlak proti Wallisu, bi se definitivno nekje ustavila in naredila bolj spodobne fotografije. Ker je prelaz Furka do nadaljnega zaprt zaradi zimskih razmer, je bil avtovlak tudi praktično edina možnost pri prečkanju tri in štiri tisočakov, ki so se še vedno važili z debelo snežno odejo. Splošno znano je, da so švicarske železnice dokaj drag način potovanja, so pa odlične na vseh točkah. Avtovlak v Kanderstegu vozi vsakih 10 minut in tako se izmenjuje presenetljivo veliko vozil sem ter tja. Pripelje te na obronek doline, v katero se spušča serpentinasta cesta in se zelo hitro spusti v prva naselja v Wallisu. Kot je kasneje pojasnil vodič, gre za enega (naj)bolj sušnih predelov Švice, kjer vse padavine sebično poberejo visoke okoliške gore, v sami dolini pa je možno kolesarjenje skorajda celo leto. Rastje in podnebje je tako že precej pod vplivom mediterana.

Namestitev tokrat ni bila tako razkošna, je bila pa morda še malo bolj simpatična. Mini lesena hiška v kampu je bila ravno dovolj, da je sprejela še vso prtljago, kolesi pa sta ostali kar v avtu.

Ko se je v soboto Grega odpravil na prvo vodeno celodnevno turo, sem sama dan začela bolj lenobno, pričela stopnjevati tempo s pomivanjem posode, brzinskim obiskom trgovine in urejanjem prtljage, nato pa padla na posteljo, prespala pol dneva in to je bilo pravzaprav vse od moje sobote. Preprosto manjkal mi je tak dan.

2018-05-19-16.43
Medtem, ko sem dremala. (foto: Mischa Crumbach)

 

Nedelja ni mogla biti bolj drugačna. Ob devetih smo se zbrali na železniški postaji, kjer se je usulo še na desetine gorskih kolesarjev in se najprej odpravili proti mestu, kjer smo vadili nekaj trikov, ki pridejo še kako prav. Jaz sem se učila dvigovanja zadnjega kolesa z namenom spreminjanja smeri v  ozkih zavojih (pivotiranje).

Sledila je huda borba za mesto na avtobusu. Namenili smo se namreč v Visperterminen, majhno vasico na 1378 metrov nadmorske višine. Visp in preostanek doline sta precej dobro pripravljena na horde gorskih kolesarjev, ki obiščejo ta kraj za več dni ali pa pridejo na dnevni izlet iz Züricha, vendar so kapacitete za prevoz koles včasih še vedno premajhne. Tako se je bilo potrebno vsako vožnjo boriti za eno od šestih mest za pritrditev kolesa na zadku avtobusa, sicer je bilo potrebno poiskati kasnejši, alternativni prevoz ali pa kako drugo destinacijo. Mi je pa kmalu postalo jasno, zakaj na avtobus ne pripnejo kakšne dodatne prikolice. Strma cesta se močno zoža, šoferji pa z glasnim hupanjem opozarjajo na morebitne nasproti vozeče naj se umaknejo.

Iz Visperterminen smo se na žgance povzpeli še za kakih 400 višinskih metrov, ko nas je ujela ploha, ki nekako ni prenehala. Preoblečeni v dežna oblačila smo se zapodili v gozd, kjer je bilo potrebno preplezati nekaj podrtih dreves, nato pa se je stezi pridružil davno nazaj urejen vodni kanal. Vodni kanali so tu v preteklosti igrali zelo pomembno vlogo, saj so napajali suho dolino s pitno vodo. Zanimivost tega traila je, da smo zelo počasi izgubljali višinske metre (delno tudi zato, ker sem bila zraven tudi jaz, haha), dež je ponehoval in temperatura je bila še vedno prava, da mi ni bilo ne vroče in ne hladno.

2018-05-20-12.05
Še od zime podrta drevesa. (foto: Mischa Crumbach)

IMG_3693

DSC_0197

Steza se je spremenila v tehnično nekoliko bolj razgibano in mi je v kombinaciji z vlago veselo kravžljala živce. Določene odseke sem prepešačila, določene prevozila, kakega pa tudi zarila. Ko smo prispeli v dolino, se mi ni zdelo zelo verjetno, da mi je ostalo kaj energije za preostanek dneva.

DSC_0203

Ker je bil naslednji avtobus proti Visperterminen že zaseden, smo se odpravili v vasico Aussenberg. Pričakale so nas lesene hiške, postavljene na kratkih lesenih stebrih, s ploščatim kamnom kot naležno ploščo. S to razliko, da to ni naležna plošča (recimo za razbijanje previsokih kontaktnih napetosti med stebrom in nosilcem), temveč enostavna, vendar izjemno učinkovita prepreka proti podganam in podobni golazni. Ta detajl je značilen za te kraje, drugje ga ne najdemo. V vmesnem, suhem prostoru so ljudje lahko shranjevali krmo in hkrati niso imeli težav z invazijo glodalcev v bivalnih prostorih. Genialno.

DSC_0208

Lotili smo se ozke, strme, travnate stezice, se podili za hišami in traila je bilo konec veliko hitreje, kot bi si želela. Zato smo hitro odpedalirali čez Visp do avtobusne postaje, kjer smo si le izborili mesto na avtobusu in znova odšli v Visperterminen. Zapeljali smo na stezo, ki pa je bila tehnično veliko manj zahtevna, veliko bolj tekoča in hitra, le z enim bolj izpostavljenim delom, je pa ponujala nekaj res fantastičnih pogledov na celotno dolino ter tudi okoliške vrhove. Oblaki so se končno razkadili in ko smo se peljali po stezici mimo vinogradov (ki so, mimogrede, najvišje pozicionirani vinogradi v Evropi!), je sonce naredilo res fenomenalno predstavo. Po koncu kolesarjenja sem pojedla steak in krompirček kot bi mignil.

 

2018-05-20-18.23
Vinogradi. (foto: Mischa Crumbach)

Pri celotni turi me je motilo le to, da občasno nisem vedela ali naj gledam v smer vožnje ali naokrog. Če bi se dalo oboje hkrati, bi bilo idealno. Tako pa sem na račun previdnosti včasih izpustila kak izjemen prizor tamkajšnje narave.

2018-05-20-13.53
Učenje zavijanja v strmini. (foto: Mischa Crumbach)

Posebno všeč mi je bilo tudi dejstvo, da so se vsi tisti kolesarji, ki sem jih videla na avtobusni postaji, nekako razkropili in na trailu ni bilo prav nobene gneče. Število ljudi, ki smo jih srečali, je bilo zanemarljivo. Obenem pa je v predsezoni gorskega kolesarstva žal tako, da steze včasih še niso počiščene od zimskega razdejanja, vreme pa lahko pred poletjem tudi nekoliko ponagaja. Tura z MTB vodnikom/učiteljem je odlična ideja, saj pozna tudi manj znane traile, ki so navadno še bolj čarobni, in dostope do njih ter alternativne traile. Prav pride tudi učenje tehnike, kateri bom verjetno v prihodnje morala nameniti nekaj več pozornosti.

V ponedeljek zjutraj sva spakirala in jo popihala nazaj proti Kanderstegu. Tam sva se zapodila v steno, ki se je dvigala nad slapom in tam ostala skoraj tri ure. Medtem, ko mi je bilo jasno, da bo prva četrtina stene nekoliko težja (D), me je predvsem presenetil preostanek, ki ima lažjo oceno (B/C), vendar mi prav tako ni deloval posebno lahek. Morda je bila kombinacija precejšnje izpostavljenosti  in navihane postavitve klinov, pri katerih je prišla do izraza moja hendikepiranost zaradi skromne telesne višine. Pri nekaterih klinih bi si z daljšimi nogami prav gotovo lahko pomagala. Sicer pa preplezane stene niti ne morem opisati z besedami, na vrhu je občutek, ko premagaš svoje strahove, res neopisljiv.

IMG_3702

IMG_3719

IMG_3723

IMG_3729

IMG_3730

IMG_3744

IMG_3753

IMG_3768

IMG_3819

IMG_3824

Advertisements

MTB Molveno

Sredi vsesplošnega gradbeniškega cirkusa imenovanega tudi »visoka gradbena sezona« je padla odločitev, da se gre za nekaj dni na pravcate MTB počitnice v sosednjo Italijo, v Dolomite, nedaleč od kroga Sella Ronda, kjer se udeležujem vsakoletnega kolesarskega praznika z mojim malim pinky cestnim biciklom Kittyjem. Tokrat sem ga pustila doma, s seboj pa vzela Zverinico, s katero sem od lanskega avgusta, ko sem jo kupila, prevozila le nekaj malega kilometrov in sem bila zato še malce bolj skeptična kako bo vse skupaj šlo.

Tisto sredo mi je zaradi obilice dela komajda uspelo pravočasno zaključiti v pisarni, zmetati preostanek prtljage v avto in odpeljati Ino v hotel za hišne ljubljenčke, ter nadaljevati pot proti Molvenu, naselju, ki se dviga v hrib nad jezerom in ni nič drugega kot čista poezija narave, ki je tukaj dala svoj maksimum. Tega seveda zaradi pozne večerne ure prihoda ni bilo opaziti, vendar sem vseeno imela občutek, da sem v prelepem kraju.

DSC_0021

Prvi šok, tokrat presenetljivo v pozitivnem smislu, sem doživela ob namestitvi v bungalov v kampu, ki se nahaja tik ob jezeru Lago di Molveno. Očitno opis na booking.com-ovi strani ni bil natolcevanje in gre resnično za novozgrajene, prostorne

bungalove, z ravno prav veliko teraso. V bistvu nekaj, kamor bi se takoj preselila. Fantastično! Po dolgem in napornem dnevu sem padla v posteljo, da niti ne vem ali je bil samo spanec ali koma.

Jutro je bilo namenjeno čudenju tako lepemu bungalovskemu naselju kot Molvenu nasploh. Če ne bi bilo značilnih neskladij pri odpiralnih časih trgovin in podobnih drobcenih šlamparij, ne bi niti verjela, da sem v Italiji. Popoldne se z Grego le usedeva na bicikla in »greva en krog okul jezera narest, pol bova pa vidla, kam naju še odnese«. Večino časa nisem vedela ali naj med kolesarjenjem gledam pred sabo ali naj stegujem vrat in obračam glavo proti jezeru in goram v ozadju. Za mnoge fotografije se je bilo potrebno tudi mnogokrat ustaviti.

Zelo hitre kalkulacije so pokazale, da imava ravno dovolj časa, da se povzpneva na bližnji hrib in za spust uporabiva progo, ki je del bike parka v Molvenu. Bike parki, sicer ne v celoti, so že odprti in med vikendi za prevoz navzgor skrbijo žičnice. Ker pa je bil četrtek, je bilo potrebno kakih 500 višinskih metrov premagati klasično – na žgance. Kmalu je postalo jasno, zakaj so nekatere gozdne poti prekrite z betonom. Ponekod je klanec namreč tako strm, da bi nekaj neurij pot popolnoma erodiralo, kolesarju pa bi pesek še dodatno nagajal pri vzponu. S težavo sem se borila proti dviganju prednjega kolesa, čeprav sem še vedno navdušena nad prestavnim razmerjem pri Zverinici.

Spektakularnim fotografijam na vrhu je sledil spust po urejeni progi Blade Runner, ki velja za lahko progo, jaz pa niti nisem vedela kaj delam in kako delam. Kljub koristnim napotkom sem se lahkomiselno lotila precej mastnega odseka, ki je rezultiral v blatni kopeli. Brez skrbi, tokrat niti ene modrice. Ker sem padla na mehko. Na blato. Na drek. Preostanek poti sem razmišljala v glavnem o tem kako in s čim bom prala obleke, saj nisem navajena, da pridem s kolesarske fure umazana od glave do pet (pa čeprav se me je tudi pri cestnem kolesarjenju marsikdaj ujel dež in vsa možna svinjarija). Obleke mi je nekako uspelo oprati, kolo pa sem prav tako uspela rešiti blatnega oklepa.

DSC_0075

V petek je bila na vrsti daljša kolesarska tura, ki je, kot vedno, na mapi izgledala kar standardno, ko pa sva z Grego pognala v klanec, se je cesta ponekod postavila tako navpično, da sem nejeverno stopila s kolesa in del poti preprosto prehodila. In tako je šlo več kot tisoč višinskih metrov.

Cilj je bil Paganella na 2125 metrih n.m.v., vendar sva na koncu glavnino vzpona zaključila nekoliko nižje in raje z rezervami moči nadaljevala pot vzdolžno proti jugu, kjer se je na neki točki odprl neverjeten pogled na Gardsko jezero in nevihto v dolini. Tu se je začel tudi spust po enduro progi 805 in zopet nisem vedela kaj natanko naj pričakujem. Pa se je začelo preveč lepo, da bi bilo res – vožnja po ozki potki preko travnate jase, ob toplih sončnih žarkih in rahlem dežju, potem se je začela spuščati po gozdu in, z izjemo nekaj odsekov, sem jo prekolesarila po pameti in brez težav. Vmes so me začarali pogledi na jezero, ki je bilo tako globoko spodaj, da mi sploh ni bilo jasno, kako bom lahko na tako kratki razdalji izgubila toliko višinskih metrov.

Občutek, ko sem se gnila, prešvicana, umazana, malce lačna in precej utrujena zapeljala do jezera in se tam usedla…eh, kaj bluzim. Občutek, ko sem pred sabo dobila zajeten kupček testenin s slastnim pestom – za take momente se splača kolesariti 8 ur.

Sobote sem se potiho in čisto malo bala. Kot že prej rečeno – med vikendi se odprejo bike parki, sedežnice se poženejo, s tem pa pride tudi vsa možna mularija z neverjetnimi sposobnostmi in opremo in nekako se nisem počutila, da ravno tja spadam.

Prva vožnja je bila pač borba za življenje. Kolo sem držala tako silovito, da sem se lahko dejansko peljala le nekaj zavojev, potem pa sem bila že preveč utrujena. Kot spužva sem poskušala vpiti čim več informacij in nasvetov, kako čim bolje prilagoditi vožnjo in gibanje terenu. Po nekaj ponovitvah mi je šlo že bolje in vožnja čez premnoge kuclje, ovinke in tudi nekatere korenine ni bila več podobna borbi za življenje, temveč zabavi. Do sproščenosti in popolne zabave manjka še nekaj tisoč kilometrov.

Nedelja je bila rezervirana za plezanje po zavarovani poti na Paganelli, toda vreme se je tokrat odločilo, da nama zagodi: ob vzponu na Paganello (kljub uporabi sedežnice je bilo potem še vedno potrebno opraviti okoli dve uri hoda do vrha) je kazalo dokaj ugodno, ob prihodu na vrh pa so se pripodili oblaki, nekaj grmenja in dežja (videti je bilo pravo povodenj v dolini) in odločitev, da plezanje v takih razmerah odpoveva, je bila vsekakor na mestu. Čeprav je na poti v dolino sonce še nekajkrat na kratko posijalo. Ah, ja, gorsko podnebje.

DSC_0139

Molveno me je presenetil na celi črti, je odlično izhodišče za kolesarske in pohodniške ture in možno si je prilagoditi dnevne ture glede na svoje znanje/fizične zmogljivosti. Poti, takšne in drugačne, so precej dobro označene, z zemljevidi se je možno založiti v lokalnem kolesarskem zavetišču. Ob pridobitvi kartice, ki potrjuje nastanitev v kampu, je možno izkoristiti tudi nekaj popusta pri nakupu kart za žičnice, pri izposoji opreme itd.

Molveno je lep, neonesnažen kraj, ljudje so prijazni in ustrežljivi, bungalov in kamp pa bi ocenila z 9/10 (9 zaradi manjkajočega prostora za shranjevanje koles. Tak prostor je bil menda na voljo zraven ceste, ki pa se mi ni zdel ravno simpatičen…). Predvidevam, da je v času poletne sezone precej bolj obljuden. Osebno mi je zelo ustrezalo, da v bike parku ni bilo pretirane gneče, na celotni kolesarski turi pa ni bilo srečati več kot pet oseb. V bistvu moram poudariti, da sem prvič pošteno zagodrnjala (in nisem nehala godrnjati naslednjih nekaj ur) ravno na poti nazaj, ko sem med hudo lakoto brskala za picerijo, ki bi mi postregla najbolj slastno pico v Italiji. Seveda je bil to precej večji podvig od tistega osvajanja vrha Paganelle, saj je do pete ali šeste ure popoldne bolj ali manj vsaka restavracija v Italiji zaprta. Razen slednjega je bil tale kratek dopust izvrsten in komaj čakam naslednji vikend, ko se odpravim v kanton Wallis na nekaj lekcij iz gorskega kolesarstva.

Dober čevap je sreče znak.

Po dolgi dopoldanski pripravi koles (kot neučakan otrok sem že nameravala sitnariti, kdaj bodo kolesa nared in naložena v avtu, vendar sem ugotovila, da ne bo prav dosti pomagalo) smo se le nakapljali v Feldkirchu in odpravili na prvo družno kolesarjenje čez drn in strn. Rok nas je vodil najprej večinoma v klanec, po poteh, ki jih nikoli nisem zasledila niti na karti, kaj šele kako drugače, in kmalu smo se pošteno zadihali in ogreli. Čeprav je v visokogorju še kar nekaj snega in so gore tako zaenkrat za pohodništvo neprimerne, se je v dolini pomlad že prav bahavo začela.

IMG-20180414-WA0000.jpg

DSC_0006_4 Po daljšem spustu po makedamu in dejstvu, da nam je Rok zapravil možnost za pripravo odličnega golaža (pri brzenju navzdol je namreč za malo zgrešil srno, ki je prečkala pot), smo bili prisiljeni želodce napolniti nekako drugače. Pa smo se odločili, da poiščemo tisto gostilno, ki naj bi po ljudskem izročilu in balkanski mitologiji pripravljala prave, pravcate, balkanske…čevapčiče.

Z negotovostjo smo sledili navigaciji in se znašli sredi neke industrijske cone, v kateri se je za živo mejo skrivala rahlo zanemarjena bajtica, ki so jo obkrožale mize, stoli ter nekaj zarjavelih kosov opreme za žar. Previdno smo posedli za mizo. Magnifico se je vrtel v na radiu v notranjosti lokala. Naročili smo tisto pivo, ki so ga pač imeli. »Nešto bi pojeli.« Odgovor je bil, da strežejo samo eno jed – čevapčiče. Odlično, 10 komadov za slehernega lačnega kolesarja bo menda dovolj.
Priznam, pričakovanja so bila nizka. Vendar, ko se je pred mano znašla lepinja, prepojena z juho, porcija čevapov s čebulo, ajvarjem in fejk kajmakom, sem morala priznati, da smo naleteli na biser v Vorarlbergu. Dober obrok se prepozna po tišini obedovalcev. Niti fotografirati nisem uspela svojega krožnika. Niti neumesna jagoda za dekoracijo me ni zmotila. Jedli smo čevapčiče in to proper čevapčiče, ob katerih se mi še zdaj med pisanjem cedijo sline.


Nikdar več ne bom lačna (kot da sem pri svoji kilaži že kdaj bila) in tavala okrog McDonaldsov.

(De)motivacijska.

V pičlih desetih minutah se mi je zgodilo toliko grozljivih stvari, da sem sklenila, da se je najbolje utaboriti pred računalnik, TV ali podobno napravo in delati prav nič. Ko sem prvič letos navlekla kolesarska oblačila nase – pri tem bi si zaslužila vsaj pohvalo, če že ne medalje, saj sem si med prazničnim žretjem priborila minimalno pet dodatnih kilogramov – si pripravila kolo in se v zanosu največje možne motiviranosti ponosno postavila pred hišo, sem zgroženo ugotovila, da nimam zadnje luči. Zadnja luč, prav tako izjemno pomembna pri kolesarjenju v popolni temi, je ostala na Zverinici, ki je parkirana v Dolini, 60 kilometrov stran. Iskreno sem se opravičila rožnatemu Bianchiju, ki je nič kriv romal nazaj v klet, kjer je depresivno slonel na stojalu že vsaj zadnje tri mesece. Večino zime je tu gori namreč težko in nevarno kolesariti, zato na teren niti ne silim preveč brezglavo.

No, ker sem ob pospravljanju opreme postala ravno prav lačna, sem se odločila, da bom za spremembo pojedla nekaj zdravega, zato sem začela sestavljati blender, ko me je že drugič popadla smrtna groza – imam rezilo, nimam pa tesnila, ki je nujno potrebno, da med mešanjem ne naredim razdejanja po kuhinji. Ina ga je med igro zopet uspela nekam pognati/stlačiti/skriti in ga iščem že nekaj dni zapored pod različnim pohištvom in preprogrami (Ina ima najraje prav razne elastike, tesnila, bluetooth slušalke ipd.).

Epilog bo verjetno isti, kot že nekajkrat do zdaj: primorana bom na Ebayu kupiti drugo tesnilo. Besno sem zagnala vse sestavne dele nazaj v omaro. Vendar se še vedno nisem vdala. Jedla bom zdravo in pika. Narezala si bom sadje v sadno solato in uživala v zdravem obroku. Med rezanjem manga si nisem mogla kaj, da ga ne bi polovico že sproti pojedla, ko se mi je košček sadja zaletel v grlu tako grdo, da bi med kašljanjem na koncu skoraj bruhala. Kašljam zdaj tudi že kako uro, pravzaprav se sploh ne spomnim kakega okusa je bila na koncu ta imenitna sadna solata.

Prišel bo dan, ko bom kupila še eno zadnjo Cateye-vo luč za na kolo, pet rezervnih tesnil za mikser in prišel bo dan, ko bom hrano dejansko začela tudi žvečiti. Verjamem vase.

 

Eurobike 2017

Terjalo je nekaj slabe volje, da sem se dejansko sploh lahko pripeljala do Friedrichshafna. Gost promet in čudna signalizacija do parkirišča, ki se je kar naprej odmikalo kot, zdaj že legendaren, Muzej seljačkih buna v Gornji Stubici, sta nas prisilila, da smo parkirali jeklene konjičke nekaj kilometrov stran od sejemske hale. Trojica kolesarskih navdušencev smo se odločili obiskati sejem Eurobike, ki sem ga sicer obiskala že lani.

Za letošnji izziv sem si izbrala pomerjanje nove (MTB) čelade in ščitnikov, ter minimalno trošenje denarja. In mi je skoraj uspelo!

Ponudba (kakovostnih) MTB čelad s snemljivim bradnim delom je interesantno skromna. K sreči mi je model perfektno sedel na glavo. Na žalost ni bilo možnosti nakupa. Ali pa na srečo.DSC_0302.jpg

Sčitnikov nisem mogla niti pomeriti, saj je bil razstavni eksponat le v eni velikosti. Zgleda, da bo to še en nakup preko spleta, ki ga bo zabavno doma pomerjati. Nesorazmerne dimenzije mojih nožic so namreč nočna mora za vsakega proizvajalca opreme.

Odlično je, če že vnaprej veš katere produkte od določenih znamk bi si rad ogledal. Prihranjenega je ogromno tekanja po dvoranah, saj je ponudbe res ogromno.

Precej več sreče sem imela med vohljanjem po Evoc-ovi stojnici. Vodni meh sem dobila za pol cene. Bianchiju, ki si mojo pozornost zadnje čase deli z veliko, črno MTB barabo, pa sem privoščila novo mini torbico za rezervno zračnico. V “celeste” barvi. Pri Bianchiju mora biti namreč vsaj nekaj v tej legendarni barvi, če to že ni okvir.

Glede na to, da časa za ogled sejma ni bilo na pretek, se nisem ustavljala na stojnicah znanih znamk proizvajalcev cestnih koles. Smo pa vmes opazili nekaj smešnih, z nečim križanih koles, poganjalčkov, produktov itd., ki so nas spravili v smeh.

DSC_0299DSC_0300

Na hitro sem preizkusila tudi SRAM-ov eTAP, prvi brezžični menjalnik namenjen cestnim kolesom, ki ni več znanstvena fantastika in se kljub visoki ceni uveljavlja v kolesarstvu.

Ugotovili smo, da se je kolesarska industrija v zadnjih letih resnično okrepila in razširila na vse možne uporabnike, ter ima na voljo še veliko potenciala in tehnologij.

DSC_0314
Vzdolžni prerez skozi okvir gorskega kolesa.

Danes pa sem našla čas za test novega vodnega meha in kratko turo po makedamu, ki so jo krasili s snegom pobeljenimi vrhovi bližnjih gora. Na poti nazaj v vas sem začudeno ugotovila, da se je zopet pričela sezona stisnjenih zob in drgetanja na kolesu zaradi mraza. Pa se mi je zazdelo kot, da se je zima končala šele pred nekaj tedni!

 

 

 

Zverinica

Mislim, da se vsi strašno veselimo dopusta. Vendar je gradbenemu inženirju zaradi tega vsaj dvakrat blazno žal: prvič, ker je treba zagotoviti vso ustrezno papirologijo vsaj za dva tedna vnaprej, in drugič, ker bo en teden po dopustu v pisarni vladalo izredno stanje. In, ker je vorarlberški sotrpin Rok dosti bolj priden kot jaz, me je dvakrat prehitel pri pisanju bloga in opisal naš pohod iz Bad Ragaza ter obisk opere.

Kdor me kolikor toliko pozna, ve, da moje srce pripada smučem in cestnemu kolesu. In zdi se mi, da sem vam dolžna pojasniti, kaj se je dogajalo v preteklih mesecih.

Lobi je bil v preprosto premočan. Zrušila sem se zaradi enormnega psihičnega pritiska, katerega so (nevede) izvajali skoraj vsi okrog mene. Kazali potke in poti, ki jih lahko prebrodim. Nato sem na te iste potke postala pozorna tudi pri pohodništvu. Take, lepe potke, z norimi razgledi in neomejenimi možnostmi za nadaljnje raziskovanje. Dala sem skozi nekaj debat ob pivu. In potem sem ga kupila, mojega prvega MTB-ja.

Danes sem se na Krku prvič odpravila iskat kakšno fino makedamsko pot, da se počasi navadim na lastnosti kolesa. Našla sem makedam, našla sem konkretno kamnito pot, metalo me je kot lutko sem ter tja, zverinica pa je ubogljivo požirala grbine, luknje, kamenje in še kaj. Ko je težavnost potke presegala moje znanje, sem se hodeča  peš ob kolesu čudila, kako me hrbet zaradi udarcev ne boli, kako ničesar še nisem uničila in kako lepo je, ko avtomobili ne švigajo mimo.

Če cestno kolo, zaradi punčkaste belo-roza barve, imenujem (Hello) Kitty, bom gorskega krstila kot Beast (Zverina). In dan je bil dober.

Stelvio & Sella Ronda

Sonce je bilo že visoko in je neusmiljeno pripekalo, ko sem, sicer v varnem zavetju klimatske naprave in izdatne zaloge vode, nervozno prestavljala iz druge prestave v prvo, spet v drugo, nazaj v prvo in tako naprej. Ko tudi to ni več pomagalo, sem izklopila tudi klimatsko napravo, še radio sem dala bolj potiho: Twingo se je boril s Stelviom.

DSC_7842.jpg
Poišči legendo.

Stelvio je drugi najvišji (asfaltirani) prelaz v Alpah. Najvišja točka je na 2757-ih metrih in, če se zapeljte (ali odkorakate) do višje ležeče koče, lahko imenitno obedujete na 2800 metrih nadmorske višine. In če je Twingo besno/obupano renčal med vsemi tistimi serpentinami, ki vodijo do vrha, potem res ne vem kaj se je moralo dogajati s številčnimi kolesarji, ki so mukoma lezli po tej sveti cesti. Definitivno je to kolesarska in motoristična romarska pot, ki jo nameravam nekoč prekolesariti. Bianchi se je tokrat zleknjen peljal na zadnjih sedežih, jaz pa sem zganjala tipičnega turista.

Pogled z vrha je tako veličasten, da si moraš vzeti kar nekaj časa, da dojameš pokrajino.

DSC_7835.jpg

Mudilo se mi je naprej proti Sella Rondi. Odločila sem se udeležiti kolesarskega dne tudi letos in čez nekaj ur sem že na dolgo in široko klepetala z lastnico hotela. Vremenska napoved je bila, milo rečeno, ogabna. Držala sem pesti, da bo neurje obšlo regijo oz. da se bo dež izlil ponoči. Vendar, ko sem zgodaj zjutraj vstala in začela pripravljati opremo, sem bila razočarana: nevhita z vetrom in strelami. Ne bo šlo. Načeloma brez problemov toleriram dež. Vendar strele ne tolerirajo mene.

Med motanjem po hotelski sobi, mi je uspelo potratiti toliko časa, da se je ob poldnevu vreme začelo umirjati in ob enih sem že navdušeno sestavljala kolo. Zrak je bil še vedno razmeroma topel, cesta se je hitro sušila in začela sem s precej hitrim tempom. Gardeno sem pomalicala za šalo.

DSC_7869.jpg

Neurje zjutraj je pomenilo tudi, da je bilo udeležencev precej manj, kar mi je neznansko ugajalo. Držala sem se pravila, da na vrhu ni počitka in da noge počivajo ob spustu navzdol. Morda zato nisem pikirala po najboljših zmožnostih, vendar nič zato. Passo Sella – pomalicala. Passo Pordoi mi je dal misliti. Precej za misliti. Pokanje v okvirju, prestavljanje levo, desno, malo “od uča” me ni toliko znerviralo, kot so me bolečine v trebuhu. Zaužite je bilo preveč čokolade, preveč celo za moj organizem.

s_5161.jpg

Kilav selfie na vrhu Pordoia, ajde čau. Pred mano je še Passo Campagnolo, najnižji, vendar zadnji prelaz. Pred fotografom sem zmagoslavno pozirala, kot da mi nič ni, v naslednjem trenutku pa sem že lovila sapo in stiskala zobe.

c__4490-(1).jpg

Oči so se mi že rosile, ko sem zagledala tablo, ki je označevala vrh. Od zdaj naprej je samo še zabava. Ker sem štartala precej pozno in je bilo dogodka ob tem času že konec, so se na cesto pognala tudi motorizirana vozila in pri spustu je bilo treba biti previden. Kultura vožnje italijanskih voznikov je vsako leto slabša. Kaj vsako leto, vsako minuto.

Ko sem prišla v Corvaro, sem pogledala na uro. Končala sem več kot pol ure hitreje kot lani, rezerv pa je bilo še precej.

Navihano sem pomahala Dolomitom, kljub temu, da bi raje ostala tam še nekaj dni. In Twingo je spet renčal čez Brenner.