Nekemu Twingu v slovo

Po Bregenzerwaldu se potiho govori, da se najbolj znana slovenska, bolj natančno dolenjska, zakonca ločujeta. Večinoma so bila zadnja tri leta in pol s to majhno, rdečo bolho res podobna običajnemu zakonskemu življenju: nekaj ljubezni, nekaj sovraštva, včasih sem sitnarila, on pa me je bolj ali manj tiho poslušal, najbolj pogosto pa sva veselo ropotala po sivih cestah. Včasih je bilo tudi kot v napeti kriminalki, lovila sva minute pred službo, podirala hitrostne rekorde in, kot po nekem čudežu, spretno ušla vsaki kontroli prometa in hitrosti na slovenskih cestah. V Avstriji sva pri tem imela nekaj manj sreče.

Lahko bi rekla, da so bile tudi vse selitve, takšne in drugačne, podobne kriminalki. Twingo je namreč dobrodušno sprejel kriminalno količino prtljage. Od koles, kovčkov, smuči, ozimnice, kolekcije čevljev, živih živali, mrtvih živali, računalniške opreme, praznih plastenk in pločevink, ki sem jih metala kar preko rame nazaj in ne nazadnje smešnega števila najrazličnejših sopotnikov. Na dnevnih relacijah Novo mesto – Ljubljana sva prepeljala toliko novih, zanimivih ljudi, da sem kmalu nehala šteti. Le-ti so mu dajali imena, kot na primer Twingi, Twingić, Crvenko, Bolhca, R8 Audi, najbolj pa se ga je prijelo Tomato in Dolenjska raketa.

Prav zanimivo je bilo, koliko različnih ljudi sva prepeljala na tej dnevni relaciji in koliko nenavadnih, veselih in žalostnih zgodb sva slišala od posameznikov. Koliko študentov sva zjutraj pobrala praktično takoj po prepiti noči in koliko jih je, kot angelčkov, spalo na zadnjih sedežih. Tudi mene je že zazibal v sen, vendar me je kljub temu prav vsakič varno pripeljal domov.

Ne bom pozabila, kako sem, še posebej na začetku, s Twingom uživala v vožnji po dežju. »Kako je luštno, ko sem na suhem in toplem.« Nakulteto in na delo se namreč nisem več vozila s kolesom popolnoma blatna in premočena.

Pa v zameno ni hotel veliko. Skromen kot je, je povprečno vsakih 15 tisoč kilometrov zaprosil za novo olje, vsakih 650 kilometrov pa za nekaj malega bencina. Razkošen tretma sem mu privoščila lanskega decembra, kljub temu, da sem slutila, da je najin zadnji: nova jermena, sklopko, kolesne ležaje in še nekaj drobnarij. Obut vedno po najnovejši modi – naokrog je šarmiral s kontinentalkami in ničimer drugim.

Dobrotnik je odpustil vsem, ki so pomotoma trčili vanj, mu odbili kako ogledalo ali ga kako drugače poškodovali. Dobrotnik je vedno posodil nekaj amperov iz svojega akumulatorja vsakemu, ki je to potreboval.

Rad je imel vožnje skozi prelaze, po gorskih cestah z veličastnimi razgledi. Naj bo Silvretta, Vršič ali Stelvio – požrtvovalno je sopihal in vztrajal, ter me pripeljal na vrh kot pravo gospo. Ko si je odpočil in se obrnil proti dolini, se je mladenič pognal, kot da ne bi imel za sabo prevoženih 217.000 kilometrov.

Po makedamu je šel preverjeno hitreje kot po asfaltu. Vprašajte Valerijo.

Njegova strast pa je bila vožnja po snegu. Ko sva lani zlezla na zasnežen hribček, pod katerim so ostali mnogi imenitni avtomobili, nama je petnajsterica očividcev navdušeno zaploskala. Včasih pa sva kljub vsej dodatni zimski opremi tudi midva kdaj obtičala, vendar bi to lahko bilo tudi po moji krivdi.

Samo Twingo se je lahko tako samozavestno in nekaznovano peljal skozi center Münchna, kljub temu, da nisva imela ekološke nalepke. Ker nisva vedela, da obstaja in da jo potrebujeva.

Po drugi strani pa je Twingi tako vpadljiv, da ga prav vsak prepozna. Ali je to z druge strani avtoceste ali sredi Dornbirna. Upam si reči, da je edini ali pa skoraj edini (rdeči) Twingo v Vorarlbergu.

Tu pa se najini poti končata. Bil si moj super prvi avto, bil si najcenejši, pripeljal si me najdlje, najpomembneje pa je, da me nikdar nisi pustil na cedilu. Hvala ti za vse varne kilometre, mnogo prenaglas predvajano glasbo, avtopilota in izoblikovane bicepse zaradi odsotnosti servo mehanizma. Twingo, lepo se imej kjerkoli se boš potepal, če me pa še kdaj vidiš, mi pa kar pohupaj ali pomežikni tako kot znaš. Bova šla na pivo in klepet.

 

Advertisements

Eurobike 2017

Terjalo je nekaj slabe volje, da sem se dejansko sploh lahko pripeljala do Friedrichshafna. Gost promet in čudna signalizacija do parkirišča, ki se je kar naprej odmikalo kot, zdaj že legendaren, Muzej seljačkih buna v Gornji Stubici, sta nas prisilila, da smo parkirali jeklene konjičke nekaj kilometrov stran od sejemske hale. Trojica kolesarskih navdušencev smo se odločili obiskati sejem Eurobike, ki sem ga sicer obiskala že lani.

Za letošnji izziv sem si izbrala pomerjanje nove (MTB) čelade in ščitnikov, ter minimalno trošenje denarja. In mi je skoraj uspelo!

Ponudba (kakovostnih) MTB čelad s snemljivim bradnim delom je interesantno skromna. K sreči mi je model perfektno sedel na glavo. Na žalost ni bilo možnosti nakupa. Ali pa na srečo.DSC_0302.jpg

Sčitnikov nisem mogla niti pomeriti, saj je bil razstavni eksponat le v eni velikosti. Zgleda, da bo to še en nakup preko spleta, ki ga bo zabavno doma pomerjati. Nesorazmerne dimenzije mojih nožic so namreč nočna mora za vsakega proizvajalca opreme.

Odlično je, če že vnaprej veš katere produkte od določenih znamk bi si rad ogledal. Prihranjenega je ogromno tekanja po dvoranah, saj je ponudbe res ogromno.

Precej več sreče sem imela med vohljanjem po Evoc-ovi stojnici. Vodni meh sem dobila za pol cene. Bianchiju, ki si mojo pozornost zadnje čase deli z veliko, črno MTB barabo, pa sem privoščila novo mini torbico za rezervno zračnico. V “celeste” barvi. Pri Bianchiju mora biti namreč vsaj nekaj v tej legendarni barvi, če to že ni okvir.

Glede na to, da časa za ogled sejma ni bilo na pretek, se nisem ustavljala na stojnicah znanih znamk proizvajalcev cestnih koles. Smo pa vmes opazili nekaj smešnih, z nečim križanih koles, poganjalčkov, produktov itd., ki so nas spravili v smeh.

DSC_0299DSC_0300

Na hitro sem preizkusila tudi SRAM-ov eTAP, prvi brezžični menjalnik namenjen cestnim kolesom, ki ni več znanstvena fantastika in se kljub visoki ceni uveljavlja v kolesarstvu.

Ugotovili smo, da se je kolesarska industrija v zadnjih letih resnično okrepila in razširila na vse možne uporabnike, ter ima na voljo še veliko potenciala in tehnologij.

DSC_0314
Vzdolžni prerez skozi okvir gorskega kolesa.

Danes pa sem našla čas za test novega vodnega meha in kratko turo po makedamu, ki so jo krasili s snegom pobeljenimi vrhovi bližnjih gora. Na poti nazaj v vas sem začudeno ugotovila, da se je zopet pričela sezona stisnjenih zob in drgetanja na kolesu zaradi mraza. Pa se mi je zazdelo kot, da se je zima končala šele pred nekaj tedni!

 

 

 

Stelvio & Sella Ronda

Sonce je bilo že visoko in je neusmiljeno pripekalo, ko sem, sicer v varnem zavetju klimatske naprave in izdatne zaloge vode, nervozno prestavljala iz druge prestave v prvo, spet v drugo, nazaj v prvo in tako naprej. Ko tudi to ni več pomagalo, sem izklopila tudi klimatsko napravo, še radio sem dala bolj potiho: Twingo se je boril s Stelviom.

DSC_7842.jpg
Poišči legendo.

Stelvio je drugi najvišji (asfaltirani) prelaz v Alpah. Najvišja točka je na 2757-ih metrih in, če se zapeljte (ali odkorakate) do višje ležeče koče, lahko imenitno obedujete na 2800 metrih nadmorske višine. In če je Twingo besno/obupano renčal med vsemi tistimi serpentinami, ki vodijo do vrha, potem res ne vem kaj se je moralo dogajati s številčnimi kolesarji, ki so mukoma lezli po tej sveti cesti. Definitivno je to kolesarska in motoristična romarska pot, ki jo nameravam nekoč prekolesariti. Bianchi se je tokrat zleknjen peljal na zadnjih sedežih, jaz pa sem zganjala tipičnega turista.

Pogled z vrha je tako veličasten, da si moraš vzeti kar nekaj časa, da dojameš pokrajino.

DSC_7835.jpg

Mudilo se mi je naprej proti Sella Rondi. Odločila sem se udeležiti kolesarskega dne tudi letos in čez nekaj ur sem že na dolgo in široko klepetala z lastnico hotela. Vremenska napoved je bila, milo rečeno, ogabna. Držala sem pesti, da bo neurje obšlo regijo oz. da se bo dež izlil ponoči. Vendar, ko sem zgodaj zjutraj vstala in začela pripravljati opremo, sem bila razočarana: nevhita z vetrom in strelami. Ne bo šlo. Načeloma brez problemov toleriram dež. Vendar strele ne tolerirajo mene.

Med motanjem po hotelski sobi, mi je uspelo potratiti toliko časa, da se je ob poldnevu vreme začelo umirjati in ob enih sem že navdušeno sestavljala kolo. Zrak je bil še vedno razmeroma topel, cesta se je hitro sušila in začela sem s precej hitrim tempom. Gardeno sem pomalicala za šalo.

DSC_7869.jpg

Neurje zjutraj je pomenilo tudi, da je bilo udeležencev precej manj, kar mi je neznansko ugajalo. Držala sem se pravila, da na vrhu ni počitka in da noge počivajo ob spustu navzdol. Morda zato nisem pikirala po najboljših zmožnostih, vendar nič zato. Passo Sella – pomalicala. Passo Pordoi mi je dal misliti. Precej za misliti. Pokanje v okvirju, prestavljanje levo, desno, malo “od uča” me ni toliko znerviralo, kot so me bolečine v trebuhu. Zaužite je bilo preveč čokolade, preveč celo za moj organizem.

s_5161.jpg

Kilav selfie na vrhu Pordoia, ajde čau. Pred mano je še Passo Campagnolo, najnižji, vendar zadnji prelaz. Pred fotografom sem zmagoslavno pozirala, kot da mi nič ni, v naslednjem trenutku pa sem že lovila sapo in stiskala zobe.

c__4490-(1).jpg

Oči so se mi že rosile, ko sem zagledala tablo, ki je označevala vrh. Od zdaj naprej je samo še zabava. Ker sem štartala precej pozno in je bilo dogodka ob tem času že konec, so se na cesto pognala tudi motorizirana vozila in pri spustu je bilo treba biti previden. Kultura vožnje italijanskih voznikov je vsako leto slabša. Kaj vsako leto, vsako minuto.

Ko sem prišla v Corvaro, sem pogledala na uro. Končala sem več kot pol ure hitreje kot lani, rezerv pa je bilo še precej.

Navihano sem pomahala Dolomitom, kljub temu, da bi raje ostala tam še nekaj dni. In Twingo je spet renčal čez Brenner.

 

 

Survivor Schröcken

Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi.

Čez dan smo prijatelju Thibautu pomagali naložiti pohištvo in vse ostale stvari v tovornjak in mu pomahali v slovo. Vedno smo nekoliko jokavi, ko se nekdo izseli iz Vorarlberga in tudi danes smo se čemerno razšli vsak po svoje. Ker sem bila ravno v pogonu, sem spedenala tudi svoje stanovanje: mačko Ino sem nagnala ven, malce sem preuredila razporeditev in dodala mini pisalno mizo – končno imam svoj kotiček za pisanje in risanje – in nato v pralnici (eden izmed kletnih prostorov) med čakanjem, da pralni stroj zaključi s programom, zlagala čiste nogavice, majice in ostalo. Zamišljena sem delala klobke nogavic, ko sem komajda slišala živahen pogovor na hodniku, nato sem slišala, da so se glavna vrata v klet zaprla in nastala je tišina. S polnim naročjem nogavic sem se odpravila iz pralnice proti stopnišču, avtomatično s komolcem podrezala v kljuko, ko sem ugotovila, da se vrata ne odprejo. Pokljukam. Ne, ni možno, da so vrata zaklenjena, teh vrat se nikoli ne zaklepa. Prvi april? Moji možgani delajo trike? Hm.

Potipala sem žepe in ugotovila, da nimam ključev. Prav tako sem ugotovila, da mobilca, ki ga običajno vlačim vsepovsod s seboj, tudi nimam. Na hitro sem analizirala situacijo – sobota zvečer, nihče ne ve, da sem tukaj spodaj, potrebno bo pritegniti pozornost, sicer bom čakala tu do jutra. Vmes sem se spomnila, da na samo srečo v stanovanju nisem pristavila mleka na štedilnik, saj sem nameravala za večerjo skuhati meni tako ljubi mlečni riž.

Po polurnem razbijanju po vratih in huronskem dretju, naj mi vendarle nekdo odpre vrata, mi je postalo jasno, da me nihče ne sliši, saj je hiša izjemno dobro zvočno izolirana. Začela sem razbijati po vseh stenah, vpila vse mogoče neprimerne izraze v štirih jezikih – nope, nihče me ni slišal. Vrnila sem se k vratom, mlatila po njih z dlanmi, da so me pekle, se vanje zaletavala kot stekla lisica, se drla že s popolnoma hripavim glasom – še vedno nič. Med razmišljanjem koliko pajkov zadostuje, da človek ne umre od lakote, sem se spomnila na majceno okno v pralnici. Vodi v svetlobni jašek, ki je pokrit z rešetko, za katero sem upala, da ni previsoko in pretežka. Po nekaj poskusih (in grdo popraskanih rokah) mi je uspelo splezati in se zriniti skozi okno (hvala bogu, da nisem še bolj okrogla), nato potegniti težko rešetko vsaj za nekaj pedajev stran in splezati iz svetlobnega jaška. Osuplo in zasoplo sem gledala okrog sebe in videla še bolj osupel izraz na obrazu nekega soseda, ki je iz terase v mraku opazil nekaj majhnega in glasnega, kako leze iz svetlobnega jaška.

»Madona, tut na skret ne grem več brez ključev« je zaključek današnjega dne.

15a1f98f6dc5d0fc295c8727aaaec551.jpg

Male zmage štejejo.

Napol nezavestna sem med zehanjem zjutraj racala po stanovanju, ko sem opazila, da se v kuhinji ogromen predalnik z živili, buteljkami žlahtnih kapljevin in električnim žarom, prevrača.

Je ni substance, kaj šele same kave, ki bi te tako pokonci vrgla, kot tak moment. Pognala sem se kot nogometni vratar, z nadčloveško močjo zadržala precej težek kos pohištva, sunek pa je povzročil, da je steklenica Primitiva zletela v steno in čez nekaj sekund sem se čudila krvavo-vijolično obarvani steni in praktično celi kuhinji. Zajtrkovala sem Snickers kar ob pobiranju črepinj, razstavljanju predalnika, spravljanju mačke v transporter (razglasila sem izredno stanje), ter brisanju in prezračevanju prostora. Ravno sem pospravila, ko sem se morala odpraviti v pisarno in stena se je pridno sušila ter spreminjala v…čedalje večji drek.

Potila sem se kot še nikoli. Bilo mi je vroče in to ne samo zaradi obilice načrtov, ki so čakali na oddajo. Žal mi je bilo odličnega vina iz juga Italije, katerega sem hranila za svečano priložnost, še bolj pa mi je bilo žal popackane stene štiri mesece starega stanovanja, katerega najemodajalec je – moj šef.

Med delom so se mi pobliskovale različne ideje. Sklenila sem, da bom zaenkrat molčala. Res mi je bilo nerodno zdrdrati kaj se je zgodilo, saj se mi vedno dogajajo neke čudne stvari. Naj mi bo vsaj enkrat nekaj prihranjeno.

Razmišljala sem, da se moram odpraviti v trgovino po čopič, barvo, kit, špohtl ipd. in prekriti to svinjarijo, ko se mi je med vsem pobliskovanjem poblisknilo tudi, da v kopalnici hranim liter dobre, stare Varikine, moje najboljše prijateljice iz študentskih let, ko smo z njo mesečno čistili okrog 30 kvadratnih metrov popolnoma gnilih, plesnivih sten v stanovanju. In res – zvečer sem z njo zdrgnila steno, dokler se ni spet belo svetila, zraven pa sem poplesovala svoj zmagoslavni ples (in vmes poslušala prve tri plošče Coldplay – sem že pozabila kako izvrstna glasba je to). In ne bo mi treba nikomur ničesar razlagati, ničesar plačevati in se opravičevati, tudi varščina (zaenkrat) ostane nedotaknjena.

Pozabite na Perwoll, Varikino v vsako torbico!! In vsako buteljko vina spiti takoj, tudi če malo na silo! Zdaj veste – bolje vino v želodcu kot na steni.

Untitled-5.jpg

 

Moj tek za vozom

“Pred kom, pred čem ta punca beži?” Odgovor razkrijem nocoj.

Zakaj tujina? Za razliko od večine mojih vrstnikov, ki so komaj čakali, da se udeležijo ekskurzij, Erasmus izmenjav ali pa so v celoti študirali v tujini in prepotovali že tri četrtine sveta, sem jaz verjetno največji zapečkar daleč naokrog. Nikoli mi ni manjkalo ambicij, tudi pobegnem rada kam v neznano, vendar si nikoli nisem želela tujine. Dolenjska gruda je pač ena in edina, žrtvovala bi kvečjem selitev v drugo regijo znotraj države (registrska NM-NZ599 bi ostala, haha), toda to je tudi vse. Zato je bila selitev v tujino zame večji mentalni izziv, kot za ostalo mularijo.

Pa vendarle je prva obletnica bivanja v Avstriji tukaj in lahko zapišem nekaj iztočnic. Kaj mi je tujina dala?

  • V prvi meri zaposlitev. V enem letu sem se naučila vse o risanju in branju armaturnih načrtov, prav vsak dan se naučim ogromno pri računanju stabilnosti betonskih, lesenih in jeklenih konstrukcij in uporabi različnih programskih orodij. Kolegi sodelavci in nadrejeni so mi pri tem v veliko pomoč. V pisarni si lahko postrežem tudi z veliko kvalitetne literature.
15192706_958240514280152_5739945918992465495_n
Projekt v Frastanzu. (foto: Geserbau GmbH)
  • Odnos med zaposlenimi. Do sedaj nimam prav slabih izkušenj, sem mi je pa mnogokrat zazdelo, da v Sloveniji na delovnih mestih večina prav pazi, da ne deli znanja. Oziroma, da ga širijo kar se da skromno. Saj je skoraj vsak mlad, motiviran delavec…grožnja. Po pogovorih z ostalimi sklepam, da se na tujem dela drugače. Sigurno ne povsod, ampak razlika zagotovo obstaja. Odnos lahko opišem kot dostopen, prijazen in profesionalen.
  • Učenje iz napak in konstruktivne kritike. Inženirji se učimo praktično do upokojitve. Biksamo ga kot vsi ljudje. Naučiti se sprejemati kritiko je težje kot se zazdi. Včasih bi se kar togotno vrgla po tleh. Ob odkritju napake, pri kateri srce razbija kot gong in zvečer pisarno zapustiš obupan, je težko pomisliti kako zelo ti bo nekoč koristila. Pa vendar so najhujše napake tudi take, ki jih nikdar več ne ponoviš. Učiš se in se naučiš.
  • Tuji jezik. Če ne boš ničesar zinil, boš lačen. Največkrat gre počasi. Za obupat pa tudi ni.
  • Iznajdljivost, pogumnost, trdo kožo. Vržen si v vodo in nihče ne opazi, da ne znaš plavati.
  • Vztrajnost, disciplina. Spoznaš ju na faksu, v službi pa moraš biti z njima dober prijatelj. Ko sem prvič odprla avstrijski evrokod, so klobasaste nemške besede zaplesale pred očmi in preostalo mi ni nič drugega, kot da sem s slovarjem v naročju prevajala besedo za besedo.
  • Kuhanje. Google najde približno 77.400 rezultatov v 0,58 sekundah na temo “hitri recepti”. Žar kjerkoli ob Bodenskem jezeru? V nekaj minutah.

dsc_0924

  • Popravljanje in vzdrževanje avtomobila, kolesa, računalnika. Vse se naučiš, če le dovolj hitro opaziš, da se za mali (osnovni) servis avtomobila v Vorarlbergu plača 300-400 evrov. Montaža snežnih verig. Vžiganje motorja s kabli. Montaža zvočnikov na makedamu pred trgovinskih centrom? Vse znamo.
  • Hitre selitve. Tega se ne da opisati z besedami.
  • Izpasti neumno. Ojoj, nikoli si nisem mislila, da se lahko tega navadiš. Včasih me popade smeh, ko pomislim na kako izmed trilijonov situacij, ko je bilo res neumno. Ampak kako že pravijo? “Bolje izpasti glup nego iz aviona.”
  • Sprememba v ekstroverta. Ko sem v angleško govorečem okolju, sem goflja, da sama sebe presenečam. Ko sem v nemško govorečem okolju, se prav potiho preobrazim nazaj v introverta. Delam na tem.
  • Sklepanje novih poznanstev in prijateljstev. Ker sem imela priložnost spoznati veliko zanimivih, prijaznih, inteligentnih, delavnih ljudi. Z vseh strani sveta.
  • 13-urne vožnje skoraj brez postanka. S Twingotom. Pustolovščina, ki si jo zapomniš za celo življenje. Tudi hrbtenica je ne pozabi. Pa mačka Ina tudi ne.

dsc_6652

In da odgovorim na začetno vprašanje: bežim pred Zavodom za zaposlovanje.

Jej, moli, kolesari.

Vsak človek bi moral imeti za prijatelja vsaj enega Italijana. S tem pridobiš vrhunsko znanje kje dobro jesti, kje poceni in dobro jesti, kje strežejo hrano do dveh ponoči, na kateri tržnici lahko kupiš najbolj puhaste mini krofe s slastnimi prelivi (podobno kot Puffy Lil’ pancakes v Ljubljani!), kje tankajo odlične koktejle in, nenazadnje, vedo kje je sproščeno in zabavno vzdušje. Z družbo smo v petek opravili krajšo turnejo po vorarlberških gostilnah, proti jutru pa sem se vrnila med gore in sladko spala, reci in piši, naslednje štiri ure. Turnus obupnega spanca se torej nadaljuje že 6. leto zapored. 😀

 

Vsak človek bi moral imeti za prijatelja vsaj enega kolesarja. S tem pridobiš vrhunsko znanje geografije, stotine kilometrov skozi neverjetno pokrajino, ki jo pogosto spregledamo izza vetrobranskega stekla. Tisoče višinskih metrov, desetine litrov potu ter nekaj decilitrov tistega zmagovalnega radlerja na vrhu prelaza. Pridelaš boleče in vneto grlo od vriskanja pri polurnem spustu po hribu navzdol, pridelaš včasih tudi kak padec, takoj pridelaš za poln pralni stroj prepotenih in umazanih cunj. Ne pridelaš manekenske postave, ker se po kolesarjenju kot lačna žival vržeš na bonboniero (ali dve). Najprej stuširaš svoj kupček aluminija in karbona, potem šele sam prideš na vrsto. Ampak vseeno, čedalje bolj sem prepričana, da so kolesarski izleti najboljša izbira za spoznavanje okolja, kulture (voznikov, haha), rekreacijo, počitnikovanje. Mirno zamenjam drage počitnice v tujini za nekaj zaporednih prostih dni doma, katerim nekaj ur na dan odtrgam za kolesarjenje.

G0234345_1480255962044_high_2.jpg

G0254464_1480255858201_high_22.jpg
Ozka, prepadna pot varuje mondeni Lech pred preobilico turistov. Med decembrom in aprilom je ta cesta zaradi snežnih plazov zaprta.