La vita è bella

16.2.

Že dopoldne smo opravili s čilsko-argentinsko mejo in se peljali nekaj časa po makedamu, nekaj časa po asfaltirani cesti. Ustavili smo se na osamljeni, daleč naokrog edini bencinski črpalki, okrog katere se je vila dolga vrsta avtomobilov. Pot se mi je nekoliko bolj vlekla, pa še avtobus je bil manj udoben. Okrog druge ure popoldne smo končno prispeli v El Calafate, kjer smo se takoj zapodili v smer, kjer se je nahajal apartma, ki ga je Jarek prejšnji večer rezerviral za dve nočitvi.

Lastnik nas je v polomljeni angleščini pozdravil, odklenil prijetno stanovanje v dveh etažah, nam razkazal prostore in radovednost ga je premagala, da je v španščini vprašal Simono kaj imamo namen početi v El Calafate. Ta mu je odgovorila, da si nameravamo ogledati ledenik Perito Moreno in Sergio je takoj zastrigel z ušesi. Nekaj telefonskih klicev kasneje je Sergio uredil, da se je delavka turistične agencije kljub nedelji še isto popoldne oglasila pri nas in uredila vse potrebno, da smo se lahko naslednji dan ob sedmih zjutraj odpeljali na celodnevni izlet. Imeli smo srečo, saj se je običajno potrebno prijaviti na izlet vsaj tri dni vnaprej, mi pa nismo imeli namena ostati v El Calafate več kot dan in pol. Izlet niti približno ni poceni, saj stane 16.780 argentinskih dolarjev, kar znese okrog 255 evrov, ki pa je vključeval lunch-paket za cel dan. Zelo me je zanimalo, če bo izlet ceni primerno lep.

Po zaključenih formalnostih okrog ledeniškega izleta, smo se odločili, da je čas za nakup hrane in iskanje pralnice, ki bi nam oprala naše prepotene in umazane obleke. Pri hrani smo, seveda,  pretiravali. Pivske steklenice, sladke in slane jedi so kar letele v košarico v majhni, toda dobro založeni trgovinici. Nedaleč stran je bila pralnica, ki je na naše začudenje obratovala v nedeljo pozno popoldne. Žal sta nam zaposlena kmalu pokazala, da oblek ne bo možno oprati isti večer in naj pridemo naslednji dan. To ne pride v poštev, saj smo bili naslednji dan cel dan na poti in smo potrebovali oblačila. Vseeno smo se zahvalili in se odpravili ven, kjer smo debatirali kaj naj storimo. Po nekaj minutah je prišel ven eden od zaposlenih in rekel, da sta našla čas za pranje in sušenje naših oblek. Mišljeno je bilo sicer pranje s hladno vodo, vendar smo bili vseeno presrečni, ko smo uro in pol kasneje zbasali čisto in suho obleko v vreče in se odpravili v apartma. Obleči oblačila, ki nosijo sled vonja po detergentu je bilo nekaj božanskega. Zvečer smo znova izkoristili priložnost, da pojemo nekaj kvalitetnega in La Tablita je potrdila status drage, vendar izvrstne restavracije v El Calafate! Perfektni steaki, odlično vino, slastne sladice. La vita è bella.

17.2.

Malo pred sedmo zjutraj smo prevzeli lunch-pakete in čakali na dogovorjenem mestu. Prišel je minibus iz katerega je skočil vodič, ki je preveril naše prijave in nas med vožnjo nagovoril. V tekoči angleščini nam je predstavil program in nas s svojim entuziazmom v trenutku začaral, da smo z zanimanjem čakali, da zapeljemo v narodni park Los Glaciares. Med vožnjo smo izvedeli mnogo zanimivosti, predvsem sem se potolažila z dejstvom, da spada ledenik Perito Moreno med tiste »žive« ledenike, ki se redno obnavljajo, se torej ne krčijo.

Pogled na ledenik je bil fenomenalen. Najprej smo si ga ogledali z zgledno urejene ploščadi in pešpoti, ki vodijo precej daleč naokrog. Vseh seveda nismo uspeli prehoditi, saj smo imeli na tem mestu le eno uro časa za ogled ledenika s čelne strani. Všeč mi je bilo, ko je vodič omenil, naj se ne prepustimo brezglavemu fotografiranju (kar je, glede na neverjetne barve in razgled, resnično težko), temveč raje uživajmo v energiji, ki spremlja gibanje in dihanje tega ledenega čuda. Ledenik se dnevno premakne za okrog štiri metre, ledeno pročelje pa pri tem nenehno poka, se premika, pada v jezero. Posebnost Perita Morena je, da združuje dve ledeniški jezeri – ogromni Lago Argentino in Lago Roca, ter ju včasih tudi popolnoma loči.

1

2

3

4

Ko smo si vsaj malo napasli oči, smo se z minibusom odpravili naprej do obale, kjer nas je že čakala ladjica, ki nas je popeljala na drugo strani jezera Lago Roca, kjer je možen dostop do samega ledenika. Tu se je naš vodič začasno poslovil od nas in prevzela nas je ekipa, ki nas je vodila do izhodišča, nam pomagala z opremo (dobili smo čelado, varovalni pas in primitivne, toda efektivne dereze), ter nas končno spustili na ledenik. To je bila dogodivščina! Brez derez hoja po ledeniku praktično ni možna. Počasi smo se navadili dodatnega jekla na nogah, vodiča sta včasih vklesala stopničke, da smo določene prepreke lažje premagali, večino časa pa smo se čudili neverjetno modri barvi, ki je včasih videti prav nenaravno. Potrebna je bila previdnost zaradi mnogih razpok in potokov, vendar je bil led presenetljivo trden. Tudi, če si stal na samem robu razpoke, ni bilo nevarnosti, da bi se ti karkoli udrlo.

5

6

7

8

9

10

Tudi kosilo smo pojedli na ledeniku. To je bil do zdaj po mojem mnenju najbolj nenavaden kraj za piknikovanje. Ugotovili smo tudi, da je vsebina lunch paketov zelo kvalitetna in zadovoljno smo žvečili, še bolje pa pili, saj smo skupaj s kosilom naročili tudi vsak en kozarec odličnega argentinskega vina malbec.

11

Vodiča sta dejstvo, da smo bili fizično kar dobro pripravljena skupina, s pridom izkoristila in nas v dobrih štirih urah popeljala daleč naokrog po ledeniku in na koncu smo se prijetno utrujeni vrnili na izhodišče, kjer smo popili kavo in krenili k pristanišču. Tam sta nas čakala ladjica in vodič, ter presenečenje – viski s pravcatim ledeniškim ledom! Vožnja z ladjo nazaj ob srkanju viskija je bilo res simpatično doživetje. Še posebej, ker osebje ni bilo prav nič skopuško in so rade volje natočili še drugo ali tretjo rundo.

12

13

14

15

16

17

18

Naložili smo se na minibus, Peritu Morenu pomahali v slovo in se odpeljali nazaj iz naravnega parka v El Calafate. Zvečer smo zavili v Don Pichon in za bistveno manj denarja kot večer poprej zopet jedli in pili zelo dobro in na tem mestu lahko potrdim, da so se vsi kilogrami, ki smo jih morebiti izgubili med trekingom v Torres del Paine, potiho vrnili nazaj na svoja mesta.

18.2.

Zgodaj zjutraj smo se zopet usedli na avtobus, ki nas je tokrat odpeljal nekoliko bolj severno-zahodno, v El Chalten. Kake štiri ure, kolikor je trajala vožnja, smo se večinoma peljali ob jezeru Lago Argentino. V El Chalten smo prispeli kmalu po enajsti uri dopoldne in začeli smo z iskanjem prevoza do Rio Electrico. Na avtobusni postaji smo razočarano ugotovili, da je prostora na avtobusu le še za eno osebo, zato smo se odločili, da gre eden izmed nas z avtobusom, preostali pa s taksijem. Vsi se s taksijem ne moremo peljati, saj v Argentini ni taksijev za več kot štiri osebe. Dogovorili smo se, kjer se dobimo in se ločili, saj je je bilo do odhoda avtobusa le še kake dobre pol ure. Preostali smo se zapodili v menjalnico, saj smo krvavo potrebovali nekaj lokalnega denarja, potem pa v trgovino, da smo si lahko nakupili nekaj nove zaloge hrane. Tokrat se namreč odpravljamo v nekoliko bolj divje območje, kjer so večinoma mesta za kampiranje brez koč in podobnega luksuza. Najti trgovino z živili v neposredni bližini avtobusne postaje ni bilo najbolj trivialno, neko trgovinico smo našli šele na koncu ulice. Ko sva se z Grego končno odločila, kaj bova v naslednjih dneh jedla, ter popisala razglednice, ki jih bova poslala domov, nama je prodajalec svetoval, naj le-te pošljeva iz Buenos Airesa. »Iz El Chaltena traja vsaj še 20 dni dlje, da razglednice prispejo« je rekel. Sem kar malce zazijala. Okej, potem bova razglednice poslala pač iz Buenos Airesa. Ko sva plačala račun, nama je prodajalec rekel »Hvala.« in zazijala sem še malo bolj kor prej. »Kaj?« V enostavni angleščini naju je vprašal od kod prihajava in, ko sva omenila Slovenijo je vprašal »Ljubljanka?«. Ne, nisva iz Ljubljane. Naju je pa vseeno zanimalo kako pozna Ljubljano, Split in kako se zna zahvaliti po »naše«. Bojda prihajajo ženini starši iz Hrvaške. Med zbirko bankovcev sva navdušeno našla tudi slovenske tolarje. Židane volje smo si pomahali v slovo.

19

Ker smo bili že lačni, smo se četverica odločili, da gremo nekaj v bližnjo kavarno pojesti. Topli sendvič s šunko sem pomlatila kot sestradan volk, gigantski kapučino pa je bil tudi prijetno dobrodošel. Pogledam na uro. Bemtiš, Nejc nas zagotovo že nekaj časa čaka pri Riu Electricu. Glede na pripravljajočo se nevihto, najbrž ne bo vesel čakanja sredi ničesar (Rio Electrico je namreč dobesedno sredi ničesar). Odpravili smo se do avtobusne postaje, kjer smo zahakljali nekega mulca, s katerim smo se dogovorili, da nas za 1500 ARS odpelje do Ria Electrica. Ko smo se naložili in se začeli peljati po ulicah (bolje rečeno po edini ulici) tega malega mesteca El Chalten, je uboga kripa škripala na vsakem metru betonske ceste. Kmalu je le-te zmanjkalo in sledil je makadam. Sranje, na to pa nisem pomislila. Kdo ve, koliko časa bo trajala 15 kilometrska vožnja po makedamu, Nejc nas gotovo že čaka vsaj pol ure. Mulc je stopil na pedalko za plin in šele takrat nam je postalo jasno, da kripa prav živi za tako podlago. Kljub orkanskemu vetru in luknjami, smo prehitevali redke avtomobile pred nami in v avtu je svirala tišina. Ko je enkrat pod nami huronsko počilo, smo si lahko samo zaželeli, da se za nami ne bo pojavila črna sled motornega olja. Proti Riu Electricu smo se pomikali hitro in ravno, ko je voznik začel zavirati pred parkiriščem, smo pred sabo zagledali minibus in Nejca, kako je izstopil iz njega. Zakrohotali smo se, pobrali nahrbtnike in plačali taksistu in tudi ta si ni mogel kaj, da se ne bi vsaj malo nasmehnil naključju. Kar je bilo za nas slabe pol ure vožnje, je bilo za minibus vsaj ura in pol.

20

21

Pihalo je tako, da sem mislila, da si dežnih hlač preprosto ne bom mogla obleči. Nekako mi je le uspelo, bila sem tudi izjemno vesela, da sem si dežno pokrivalo za nahrbtnik dodatno pričvrstila z elastično vrvjo. Začeli smo s trekingom v Fitz Roy območju.

Do edine koče na tem območju je peljala dobro vzdrževana, ravninska pot. Nekaj časa nas je mučil veter, na koncu tudi dež in veseli smo bili prihoda v simpatično, skromno kočo, kjer je bil zakurjen ogenj. Temperature so bile precej nizke, dež pa ni jenjal. Z Grego in Simono smo se odločili, da prenočimo v sosednjem objektu, kjer so bila ležišča, ki sicer ni bil ogrevan in je pihalo iz vsake špranje, je bilo pa vsaj na suhem pod streho. Zvečer sem se zavila v spalno vrečo, brala knjigo na kindlu in sledil je eden boljših spancev na tem potovanju.

19.2.

Zjutraj smo se z dnevnimi nahrbtniki odpravili nekoliko dlje po poti ob jezeru Lago Electrico in se povzpeli  višje do majcenega jezera in čudovitega razgleda. Dan je bil sicer hladen, toda sončen. Preostali so se odločili nadaljevati pot proti zadnjemu kampu pred ledenikom Marconi, jaz pa sem se vračala nazaj proti kampu, kjer smo pustili svoje nahrbtnike. Čakalo nas je nekaj ur hoje s težkimi nahrbtniki in nisem hotela porabiti več energije, kot je bilo nujno potrebno.

23

24

25

26

27

28

Pot nas je vodila okrog gore Fitz Roy, ki je s 3359m nadmorske višine najvišja gora daleč naokrog, in slovi po tehnični zahtevnosti. To območje slovi kot meka za izurjene alpiniste. Ravno v času, ko smo se smukali tam naokrog, sta Slovenca Luka Krajnc in Luka Lindič preplezala prvenstveno smer na sosednjem Aguja Saint Exupery.

Naša naloga je bila veliko bolj preprosta: vračati se po isti poti, po kateri smo prišli, vse do razcepa, kjer se moramo obrniti proti jugu in nadaljevati vse do kampa Poincenot. Ko smo prišli do razcepa, smo ugotovili, da je pot, po kateri bi morali, opuščena, torej namerno prekrita z vejami, da je pohodniki ne bi več uporabljali. Debatirali smo o vsem mogočem – ali so morda pot prestavili nekoliko nižje, ali sploh smemo hoditi po zapuščeni poti, zakaj so pot opustili, ali je v celoti še vedno prehodna? Medtem so mimo prišli trije pohodniki, menda domačini, ki so v slabi angleščini zatrjevali, da je pot, na katero smo kazali, »good directions« in da po njihovem mnenju lahko gremo. Obuti v crocse, so odcapljali naprej, mi pa smo še vedno v dilemi stali na razcepu. Imeli smo namreč dve možnosti: ali se vrnemo nazaj vse do izhodišča in se tam priključimo poti, ki bo zagotovo vodila do kampa Poincenot (in s tem naredimo kar nekaj kilometrov daljšo pot), ali pa sledimo opuščeni potki in upamo, da nas pripelje v željeno smer. Odločili smo se za slednje.

Ne morem reči, da je bila hoja zelo lagodna.Vela je nekoliko čudna sfera po prepovedanem, živalska lobanja na kupu vej nam je hotela nekaj sporočiti. Z enim očesom sem oprezala iz katerega grma se bo pognala puma. Pa ni bilo ne pume, ne čarovnice iz Blaira, le pot se je bližala širokemu potoku. Nekaj možicev je kazalo smer in končno smo prišli do točke, kjer bi moral biti (tako je rekla karta pohodniških poti) most, oziroma neka brv. Te ni bilo in pogled gorvodno in dolvodno ni razkrival nobene podobne strukture, ki bi nam pomagala skozi potok, ki je na tej točki spominjal bolj na reko. Našli smo točko, kjer je bila voda nižja in manj deroča, zavihali hlačnice, obuli crocse/natikače in počasi zlezli čez ledeno reko. Od tu naprej nas je čakalo še dve uri hoda in na koncu smo bili že resnično utrujeni. V mraku smo prispeli v kamp Poincenot, ki predstavlja označeno območje v gozdu, kjer je dovoljeno taborjenje, grozljiva štrbunk kišta, ki je predstavljala WC in nedaleč proč potok s pitno vodo. Pojedli smo večerjo, žal obiskali štrbunk kišto in se odpravili spat. Zjutraj nas je čakalo zelo zgodnje vstajanje, saj smo imeli namen oditi na višje ležečo razgledno točko k jezeru Lagos de los Tres, kjer naj bi dočakali sončni vzhod. Pa ga bomo res?

29

30

20.2.

S čelnimi svetilkami sopihamo v strm klanec in še pravočasno prispemo na razgledno točko. Z Grego sva si skuhala čaj, kar je bila v hladnem jutru izvrstna ideja. Postopoma je prišlo še veliko več radovednežev in gorovje pred nami, vključno s Fitz Royem, se je obarvalo v rožnato, oranžno in nato končno pozdravilo nov dan. Sončni vzhod je bil tako lep, kot da bi se skušal odkupiti za tisto katastrofo v Torres del Paine. Ko se je naredil dan, mi je uspelo z daljnogledom najti nekaj majhnih pikic, ki so predstavljale alpiniste, ki so počasi lezli navzgor.

31

32

33

34

Še vedno v jutranjih urah, smo se vrnili nazaj v kamp. Tam smo pojedli zajtrk, pospravili šotore in se pripravili na novo etapo v naslednjo dolino,  v kamp De Agostini. Prehojene kilometre sem zdaj čutila v vseh svojih kosteh. Ob vsakem manjšem vzponu so noge zajokale. Občasno sem si čas krajšala s poslušanjem glasbe, izjemni razgledi na Cerro Torre pa so nam vlivali energijo in potešili radovednost.

35

36

37

Kamp De Agostini se je prav tako nahajal v gozdu, opremljen je bil z enako kišto na štrbunk kot Rio Blanco. V grozi sem ugotovila, da če se na tem WCju zadržiš malenkost dlje, se te bo grozen vonj držal še dolgo. Zadnji kosi čiste obleke zdaj smrdijo ne po švicu, temveč po dreku. Pustila sem jih na deblu zraven šotora in upala, da se bodo v nekaj urah razsmrdeli. Nazadnje smo se tuširali v El Chaltenu, ne potrebujemo dodatnih vonjav z WCja, obupno smrdimo tako ali tako.

21.2.

Danes je zadnji dan trekinga. Pozajtrkovali smo na vzpetnici pred jezerom Lago Torre in imeli smo božanski pogled na Cerro Torre in njegove sosede. Posušili smo šotore, pospravili opremo in se sproščeno obrnili proč od gorovja, v smer proti civilizaciji, proti El Chaltenu.

38

39

40

Frekvenca pohodnikov je na tej poti še največja, saj se jih ogromno odpravi na dnevni izlet. Po nekaj časa naredimo pavzo in Nejc nekje iz nahrbtnika izbrska pločevinko coca-cole. Ob tem se spomnim kako zelo pogrešam steklenico hladnega piva. Močno sonce seva na nas in hodimo po prašni poti, ki izgleda, da se ne bo nikoli končala. Simona nekam izgine, kam hudiča se ji spet tako mudi? V kotlini zagledamo El Chalten in končno dosežemo prve hiše. Tam zagledamo Simono, ki nam hiti s hladnim pivom naproti. V tistem trenutku je bilo tako, kot da bi zagledali pravega angela z belimi krili.

41

Sedeli smo za cesto in popili pijačo, ter pridobili nekaj energije. Nato so nam možgani sporočili, da bi bilo fino nekaj pojesti, zato smo se premaknili nekoliko nižje do nekega lokala, v katerem so stregli tudi hrano. Nismo točno vedeli, kaj smo naročili, vendar je bilo vseeno – jedli bi tudi karton. Na koncu smo bili presenečeni nad okusnimi jedmi in še boljšimi sladicami ter pijačami. Krenili smo proti hostlu Alma de Patagonia, kjer smo najeli dve sobi za dve nočitvi. Zvečer smo že našli prostor v želodcu za nov burger in pivo, nato pa smo se razveselili tuša in postelje.

4243

“Pojdi naprej, vedno naprej, popotnik!”

Naj vam na kratko opišem nekaj veličastnih. Začelo se je z epskim »napadom« na Altmann-a, zadnjega od še ne osvojenih vrhov v območju Alpstein-a.  Modro označena (zahtevna) pot, precej višinskih metrov, precej tudi dolžinskih kilometrov. Jure je prišel na kratek obisk v Švico in ga je bilo potrebno nemudoma nagnat v hribe. Odpravili smo se iz Wildhaus-a v višje ležečo dolino, prečkali pečine, pljuča so pekla ob strmem vzponu in nekaj previdnosti je bilo potrebno pri hoji po melišču. Na grebenu Nädliger sem malo zaskrbljeno pogledovala proti Altmannu in sedlo pod njim, ki je bil videti še zelo oddaljen, vendar nam je pot vseeno relativno hitro minila. Odločila sem se, da ne bom sledila fantom na sam vrh gore, saj je bilo tam kar nekaj izpostavljenih delov poti, in sem jih raje počakala na sedlu in se zamotila z grizljanjem keksov in poskušala ne zmrzniti v močnem, hladnem vetru.

IMG_20190928_105503

IMG_20190928_115954

IMG_20190928_141023

IMG_20190928_143858

IMG_20190928_144449

IMG_20190928_144043

IMG_20190928_155728

IMG_20190928_175102

Naslednji dan smo kimali, da ne bomo prav nič pretiravali in bomo utrujenim nogam privoščili sproščujoč sprehod po lihtenštajnskih gričih, kar se je, seveda, sprevrglo v adrenalina polnega borbanja z goro Ochsenkopf, ki jo nekateri ocenjujejo s T4, drugi pa s T5+. Glede na videno verjamem bolj oceni T5+. Pohodniške/gorniške poti v Švici namreč rangirajo od T1 (najlažja stopnja, skorajda pohodniška avtocesta) do T6 (zadnje kar se še lahko prepleza brez plezalne opreme). Ne vem za druge, saj so se vsi držali precej junaško, toda sama sem se v dolino spustila z velikimi očmi in s precej govejimi koleni.

Potem je prišel deževen vikend, prvi pravi deževni vikend po kar nekaj mesecih, ki sem ga temeljito izkoristila za kuhanje nenormalnih količin chili con carneja, pranje in likanje oblek, brisanje prahu ipd.

Muhasto vreme se je začelo popravljati in znova sem komaj čakala, da bo delovnega tedna konec. Za soboto sem začrtala kolesarjenje po Bregenzerwaldu, ki pa se je izkazalo za čisto malo bolj naporno, kot je bilo v začetku mišljeno. Opsala. Po četrtem vzponu sem pričakovala, da mi bo Grega vrgel bidon v glavo. Namesto tega je dostojanstveno grizel skozi wälderske vasi Langenegg , Krumbach, Doren in Langen, od koder se je pot končno nagnila navzdol v dolino Rena. Glede na število kolesarjev, ki me je prehitevalo na spustu, sklepam, da oblika michelinovega možiclja (=špehec), ki jo vztrajno prevzemam, ni najbolj aerodinamična. Od tam je bilo le še nekaj rutinskih ravninskih kilometrov, da so se noge »odvrtele« in…dan je bil znova dober.

Tisto nedeljo smo se ob šestih zjutraj že peljali proti kantonu Graubünden, pravcati obljubljeni deželi za pohodnike in gorske kolesarje. Napotili smo se v dolino reke Inn, ki se tu, zanimivo, ne imenuje Inntal (tako kot v Avstriji), temveč po retoromansko Engadin. Retoromanščina je eden od treh uradnih jezikov v tem kantonu, kar ga naredi edinstvenega v Švici. Retoromanščino bi lahko označili za mešanico italijanskega, portugalskega, nemškega in francoskega jezika. Je zelo zanimiv jezik, ki ga govori le še peščica ljudi na tem območju.

IMG_20191013_111411

Ob zgodnji jutranji uri nam je na prelazu Albula uspelo izprositi kavo pri oskrbnici koče, ki je ravno pomivala tla in pripravljala za nov delovni dan. Nas je čakal le še spust z avtomobilom do vasi La-Punt-Chamues-ch [izgovori se »lɐˌpʊnt tɕamuˈe:ʃtɕ«, oziroma nam poenostavljeno »lapunt čamuešč« – retoromanščina je nora!], kjer je bilo naše izhodišče. Nizke temperature in le rahlo dvigovanje terena sta poskrbela, da smo se le počasi ogrevali.

IMG_20191013_104612

Še sonce je bilo nekam zaspano. Po kilometrih široke makedamske poti smo prišli v dolino Val Chamuera, kjer smo se ustavili in preizkusili delovanje novega kuhalnika (zakaj smo preizkušali kuhalnik, bom opisala v enem od naslednjih zapisov). Glede na to, da nam je v močnem vetru in v zglednem času skuhal čaj, bi rekla, da je bil preizkus več kot uspešen. Pospravili smo za seboj in zagrizli v strm klanec, ki nam ni dal dihati 560 višinskih metrov, pri čemer smo lahko na levi strani občudovali zasneženi Piz Languard, 3263m.

DSC_0514
Pogled na Piz Languard.

 Naš gorski cilj je bil prelaz Fuorcla Muragl na 2891 metrih nadmorske višine, kjer smo si lahko na kratko odpočili in poklepetali z enim od maloštevilnih pohodnikov, ki smo jih srečali tisti dan. Vsepovsod je bilo opaziti prelepe jesenske barve in poglede v daljavo, nenavadne kamnine ter tudi majhno, čudovito jezero, zato smo kar v transu stopali navzdol in se enoglasno izognili vožnji v dolino z vzpenjačo. Kljub temu, da je bilo potrebno navzdol hoditi kar nekaj ur, moji koleni nista pretirano protestirali, saj pot ni bila zelo strma. V dolini smo počakali vlak in se pripeljali nazaj do parkirišča, kjer smo pustili avto. Prehodili smo 21 kilometrov in opravili 1250 metrov višinske razlike na eni izmed lepših, če ne celo najlepših pohodniških tur do tega trenutka.

DSC_0519
Kuhanje čaja sredi ničesar.

IMG_20191013_131259

IMG_20191013_140926

DSC_0525

DSC_0568

IMG_20191013_151411

IMG_20191013_170257

DSC_0572

MTB, ferata, švic in šnopc.

Do vikenda je bilo že vse zmenjeno, tako kot tolikokrat poprej: lepo vreme na sporedu, družba zbobnana, oprema pripravljena. Vstajanje ob šestih zjutraj tudi med vikendi je postalo nekaj čisto običajnega.

V soboto zjutraj smo naložili kolesa na avtomobile in jo pihnili v dobro uro oddaljen Davos, ki je postal malodane naše romarsko središče. Je izvor čudovitih kolesarskih trailov, pohodnih poti, na svoj račun prideš celo s cestnim kolesom. Druščina je bila res pisana – od »kolesa za na šiht«, do 16-letnega MTB seniorja znamke Santa Cruz, do najnovejšega Santa Cruzovega Bronsona (mimogrede, ime mu je Bronn) do mini Zverinice, ki seveda še vedno zvesto služi meni. 6 borcev je začelo borbo s hribom, ki nam je celo dopoldne utrujal mišice, kosti, vezi in možgane. Loviti tempo fantov ni bil ravno mačji kašelj in sopihala sem kot parna lokomotiva.

1

Razveselila sem se zgornje postaje vzpenjače Parsenn, kjer smo si na hitro oddahnili in začeli s kolesarjenjem po panoramski poti, na kateri smo se večkrat ustavili zaradi izjemnih razgledov (ni zastonj imenovana »Panoramaweg«!). Široka makedamska pot se je kmalu zožila v pohodno pot, ki je ponujala mešanico kolesarjenja in hoje ob kolesu oziroma nošenje kolesa, saj so določeni odseki prekašali moje tehnično znanje, predvsem pa sem izgubljala več energije, kot sem na začetku predvidevala. Tako, da sem morala ostati nekoliko previdna, pravo kolesarjenje nas je še čakalo.

Prečenje je minilo ob našem navdušenju nad pokrajino, izogibanju pohodnikov in uživanju med redkimi trenutki, ko je šla pot naravnost ali celo rahlo navzdol. Ker smo se namenili na prelaz Strelapass, je to pomenilo rahlo, vendar nenehno pridobivanje višinskih metrov. Ko smo dosegli kočo na Strelapass-u, smo si privoščili pošteno okrepčilo, nato pa razdelili v dve skupini. Prva skupina, ki sta jo tvorila Domen in Nejc, se je odpravila po makedamski poti iz Strelapass-a v dolino. Druga skupina, ki smo jo tvorili Grega, Žiga, Matthias in jaz, pa smo se odpravili precej naprej proti Chörbshornu. To je pomenilo dodatnih 250 višinskih metrov, občasno s kolesi na hrbtih, smo obšli vrh te gore, se ustavili ob koči/bivaku Chörbshornhütte, kjer smo se še enkrat okrepčali in se pripravili za spust. Priprava na spust je vsebovala tudi nekaj ekspresnih napotkov Žigi glede vožnje navzdol, saj je bila to njegova prva single-trail izkušnja. Že po nekaj metrih spusta je bilo jasno, da z Žigo ne bo večjih težav, saj se je pogumno lotil izziva, in zato smo se vsi prepustili čudoviti potki. Ta začuda ni bila posejana s pohodniki in nam je podarila prelep razgled in mnogo lepih zavojev – kot nagrada za celodnevni trud! Vreme je bilo ravno prav toplo, Matthiasu se je od radosti kar smejalo in tudi jaz sem bila vesela, ker sem ugotovila, da mi spust ne bo odžrl drobtinic energije. Grega je poskakoval s kolesom na slehernem kupčku zemlje kot je to zanj običajno in Žiga je medtem že ugotovil, da bo regres namenil nakupu MTB kolesa s polnim vzmetenjem. 😀 Skratka, bili smo otroško razposajeni, toda lepo vzgojeni. 🙂

Kot v transu smo se vrnili v dolino, kjer smo pobrali Domna in Nejca in se prijetno utrujeni odpravili domov.

Naslednji dan smo se odločili, da se ne bomo izčrpavali s prenaporno športno aktivnostjo…zato smo se odpravili na samo pet-urno pohodniško-plezalno pustolovščino na avstrijsko Silvretto, bolj natančno na vrh Madrisella. Tja torej, kamor spadamo – na okoli 2500 metrov nadmorske višine, kjer se navadno najbolj fino počutimo!

V Gaschurnu smo se usedli v gondolo, ki nas je popeljala do planine Alpe Nova. Tam smo začeli pohod do izhodišča, ki je bil oddaljen dobro uro hoje. Svizcev žal nismo opazili, je bilo pa toliko lepega okrog nas, da je hoja hitro minila. Pod steno smo si namestili plezalne pasove in vse potrebno, ter se počasi odpravili po klinih navzgor.

Minilo je kar nekaj časa, da so se mi noge nehale rahlo tresti in da kovinski zvok po jeklenici drsečih zaponk ni bil več strašen. Bolj malo sem gledala pod noge, ker je bilo pod mano večino časa precej globoko brezno. Pogled naokrog je bil precej bolj prijeten in pomirljiv, tako kot bi sedela na Aladinovi preprogi in letela naokrog. V oddaljenosti se je slišalo čvekanje in smeh fantov, ki so, kot ponavadi plezali precej hitreje kot jaz, Grega pa je za mano potrpežljivo čakal, da sem na prelomnicah odbentila svoje in se končno premaknila naprej.

Ko smo dosegli prvo leseno klopco za počitek, smo opravili s tretjino zavarovane plezalne poti. Nisem bila še preutrujena, se je pa celodnevno kolesarjenje prejšnjega dneva precej poznalo na meni. Čisto rahlo me je zaskrbelo, da ne bom sposobna preplezati zadnje tretjine.

Odpravili smo se naprej, kjer je stena postajala bolj zanimiva – več naravnih oprimkov, več iznajdljivosti in moči, ter obenem varčevanja z energijo je bilo potrebno. V sekciji C/D, kar običajno ni nič težkega, je bilo še tokrat še posebej zabavno. Utrujenost prejšnjega dne ter konstantnega primanjkljaja spanca, je trkala na glavo in na mišice. Kot stara dizelska lokomotiva sem grizla naprej in prišla do še enega počitka, kjer so me že čakali fantje s prisrčnico. Ne vem ali je bil kriv požirek šnopca ali suha klobasica s kruhom – preostanek stene je bil lažji in vrha sem se resnično razveselila. Nagrajeni smo bili z razgledom vse do Piz Buin-a in še dlje, vključno s fascinantnim jezom akumulacijskega jezera Kops. In dan je bil znova dober.

Grüezi mitenand!*

Včasih si prav potiho zaželim, da bi mi bilo dolgčas. Tisti dobri stari dolgčas, ko res ne veš, kam bi se dal. Ko zunaj dežuje tako močno, da te popolnoma premoči, ko samo skočiš od hiše do avta. Ko že pograbiš daljinec, da bi prižgal televizijo, ki je sicer skorajda nikoli ne gledaš, in gledal programe, ki pregrešno tratijo dragocen čas. Z vsemi reklamami vred.

Ne, zadnjih nekaj let res ni bilo dolgočasnih. Lani je, med drugim, padla odločitev o menjavi službe, letos pa sem jo uresničila. Zaključevanje in predaja projektov je bila zadnjih nekaj tednov na delovnem mestu resnično stresna in neznansko vesela sem, da je to obdobje mimo. Tudi preprosta in dokončna odpoved delovnega razmerja včasih ni tako črno-bela in enostavna, kot se zdi na prvi pogled.

Sidra pa nisem odvrgla daleč stran, po (srečnem) naključju sem pristala v Švici, blizu meje z Avstrijo, in sem ravno včeraj pridobila dovoljenje za bivanje in delo, torej vizum tipa B.

Za pridobitev vizuma ni dovolj le dobrikanje gospem na lokalnem uradu. Brez vnaprej podpisane pogodbe o delovnem razmerju in najemniške pogodbe ne bo šlo. To pomeni, da je potrebno v Švici najprej poiskati zaposlitev, skleniti pogodbo z delodajalcem, ta mora obvezno izpolniti del tvojega obrazca za pridobitev vizuma, in poiskati nastanitev. Pri najemu stanovanja se lahko situacija zasoli, če najemodajalec od bodočega rezidenta Švice zahteva podatke o zaposlitvi, letnih prihodkih, zgodovini najemanja ipd., zato je na začetku morda bolj praktično najeti sobo, katere najem tudi stroškovno ni tako zahteven kot najem stanovanja. Tako je pogoju zaposlitve in namestitve zadoščeno.

Še ena točka pogovora na okencu krajevnega urada je zdravstveno zavarovanje. Na kratko razloženo – posameznik mora v Švici sam skleniti zdravstveno zavarovanje z eno od mnogih tamkajšnjih zavarovalnic in si zavarovalno premijo mesečno tudi sam plačevati. Zdravstveno zavarovanje načeloma sestoji iz osnovnega dela, ki ga regulira država in je za vse zavarovalnice enak, in iz dodatnega dela, ki je različen od zavarovalnice do zavarovalnice. Tudi končna premija je močno odvisna od posameznikovih potreb in jo lahko konec vsakega leta zniža oz. zviša (če ima posameznik naslednje premijsko leto recimo načrtovan kak večji zdravstveni poseg). Zakaj bi posameznik sploh zvišal premijo, oz. zakaj bi se odločil, da bi vsak mesec plačeval več? Zato, ker se v Švici zdravstvene storitve do neke meje oz. do tako imenovane franšize plačujejo iz žepa zavarovanca. Ko je ta znesek presežen, stroške prevzame zavarovalnica. V praksi torej to pomeni, da bo kroničen bolnik raje plačeval višjo mesečno premijo zavarovanja in bo njegova franšiza manjša (zavarovalnica bo prej prevzela stroške zdravljenja), zdrav posameznik, ki le redko obišče zdravnika, pa bo plačeval nižjo premijo (bo pa v primeru bolezni/poškodbe njegova franšiza višja).

No, da se spravim nazaj k okencu na krajevnem uradu – še pred oddajanjem vloge za pridobitev vizuma, se je potrebno z izbrano zavarovalnico dogovoriti za neobvezujočo ponudbo, ki jo potem skupaj z vlogo in pogodbami o najemu in zaposlitvi posreduješ gospem na krajevnem uradu. Vizum izdelajo v nekaj dneh, o poteku pa te lahko obvestijo preko telefona, elektronske ali klasične pošte. Prevzem je osebno na krajevnem uradu, viza je papirnata in neuporabnega formata (spravim jo lahko edino v svojo največjo, gigantsko denarnico), s seboj pa jo je potrebno nositi vedno in povsod.

Stroški uvoza avtomobila niso vedno tako visoki kot v Avstriji, saj se v Švici plača davek na motorno vozilo le v primeru, da si lastnik avtomobila manj kot pol leta (popravite me v komentarjih, če sem tole narobe razumela). V vsakem primeru se plača strog tehnični pregled in nekaj frankov papirologije. Še zanimivost – kolikor sem spremljala trg rabljenih avtomobilov, lahko trdim, da so le-ti v Švici cenejši kot v avstrijskem Vorarlbergu (tudi zaradi šibkejšega franka v primerjavi z evrom). Pogosto so tudi bolje opremljeni, recimo »Swiss Edition«. Ker Švicarji lepijo svojo zastavo in pripadnost na vsak kvadratni centimeter produkta. Videno povsod, petstokrat na dan. O tem bom verjetno še pisala.

Glede bančnih evrskih računov (v Sloveniji) je stekla marsikatera debata v naši družbi. (Slovenske) banke namreč iz nekega razloga nočejo imeti prav nobenega opravka z nerezidenti države, v kateri se nahaja bančni račun. Četudi se z računom nič ne dogaja in so naloženi prihranki. Avstrijska banka s tem, na mojo srečo, ni imela nobenih problemov, so mi tudi, da ne bo višjih stroškov vodenja računa. Niti zaradi kreditne kartice ni nihče muksnil. Hm. Vedno je najbolje vprašati, kakšne so možnosti in ne obupati že vnaprej.

Mobilna telefonija je tudi zanimiva tema. Z nekaj brskanja po ponudbi je možno dobiti neomejene količine minut pogovorov in prenosa podatkov v Švici, ter nekaj malega zakupljenega gostovanja v EU za ugodno ceno (recimo pod 30 CHF/mesec), kar pa seveda ni tako ugodno kot paket, ki sem ga imela v Avstriji (12€). Obvezni televizijski in radijski prispevek je dokaj podoben avstrijskemu.

To je tudi vse zaenkrat. Več o življenju v Švici bo sledilo v naslednjih zapisih, lotila se bom še preostalih birokratskih stvari, ki so me počakale, in poskusila spesniti kak zapis o nedavnih MTB počitnicah. No, saj pravim, da mi ni dolgčas!

*Zdravo vsi skupaj! [švic. nemščina]

20090801-23_sc3a4ntis
Ogromna švicarska zastava pod Säntisom, simbolom vzhodne Švice. (vir: Wikipedia)

Dober čevap je sreče znak.

Po dolgi dopoldanski pripravi koles (kot neučakan otrok sem že nameravala sitnariti, kdaj bodo kolesa nared in naložena v avtu, vendar sem ugotovila, da ne bo prav dosti pomagalo) smo se le nakapljali v Feldkirchu in odpravili na prvo družno kolesarjenje čez drn in strn. Rok nas je vodil najprej večinoma v klanec, po poteh, ki jih nikoli nisem zasledila niti na karti, kaj šele kako drugače, in kmalu smo se pošteno zadihali in ogreli. Čeprav je v visokogorju še kar nekaj snega in so gore tako zaenkrat za pohodništvo neprimerne, se je v dolini pomlad že prav bahavo začela.

IMG-20180414-WA0000.jpg

DSC_0006_4 Po daljšem spustu po makedamu in dejstvu, da nam je Rok zapravil možnost za pripravo odličnega golaža (pri brzenju navzdol je namreč za malo zgrešil srno, ki je prečkala pot), smo bili prisiljeni želodce napolniti nekako drugače. Pa smo se odločili, da poiščemo tisto gostilno, ki naj bi po ljudskem izročilu in balkanski mitologiji pripravljala prave, pravcate, balkanske…čevapčiče.

Z negotovostjo smo sledili navigaciji in se znašli sredi neke industrijske cone, v kateri se je za živo mejo skrivala rahlo zanemarjena bajtica, ki so jo obkrožale mize, stoli ter nekaj zarjavelih kosov opreme za žar. Previdno smo posedli za mizo. Magnifico se je vrtel v na radiu v notranjosti lokala. Naročili smo tisto pivo, ki so ga pač imeli. »Nešto bi pojeli.« Odgovor je bil, da strežejo samo eno jed – čevapčiče. Odlično, 10 komadov za slehernega lačnega kolesarja bo menda dovolj.
Priznam, pričakovanja so bila nizka. Vendar, ko se je pred mano znašla lepinja, prepojena z juho, porcija čevapov s čebulo, ajvarjem in fejk kajmakom, sem morala priznati, da smo naleteli na biser v Vorarlbergu. Dober obrok se prepozna po tišini obedovalcev. Niti fotografirati nisem uspela svojega krožnika. Niti neumesna jagoda za dekoracijo me ni zmotila. Jedli smo čevapčiče in to proper čevapčiče, ob katerih se mi še zdaj med pisanjem cedijo sline.


Nikdar več ne bom lačna (kot da sem pri svoji kilaži že kdaj bila) in tavala okrog McDonaldsov.

Hobi št. žnj

Že dlje časa mi je jasno, da je rekreacija v smislu kolesarjenja sredi tukajšnjih zim milo rečeno tvegana. Ne toliko zaradi prometa, ki je ob večerih navadno zelo redek, pa še ti posamezni vozniki me pazljivo obvozijo, ko me – kot božično drevo osvetljeno – zagledajo na cesti. Ruleta, ali se cesta sveti zaradi vode v tekočem stanju ali v trdnem, je preprosto preveč tvegana, naj bo to vožnja s cestnim kolesom ali MTB. Temperature so se precej znižale, debelina snežne odeje se v vasi približuje dvema metroma, še precej več pa ga je v hribih.

Moj najnovejši podvig se torej imenuje tek na smučeh, “langlauf” po nemško in “cross-country skiing” po angleško. Po Sanjino tudi “kako se pade s smučmi, ko stojiš pri miru”. Na televiziji je zadeva videti silno preprosta: v vsako dlan dolgo palico s katero malce mahaš naokrog in se poganjaš, ter par ozkih smuči, s katerimi se elegantno odrivaš in v momentu premagaš razdaljo nekaj kilometrov. Po možnosti se vmes še ustaviš in z zračno puško v nekaj sekundah zadeneš vseh pet tarč.

Seveda temu ni tako.

Najprej se nisem mogla načuditi, kako smuči drsijo. Dobila sem občutek, da bi zlahka lahko padla na mestu. Od vseh padcev, ki sem jih tisti dan izvršila, se sicer ne morem spomniti, če sem dejansko padla že, ko sem samo stala na smučeh. Je pa povsem možno. Smuči in čevlji so zelo lahki. Stopalo lahko, za razliko od smučarskega čevlja, skoraj neomejeno opleta okrog edinega dela, ki te drži v enem kosu s smučmi. S palicami, ki so seveda precej daljše od tistih za alpsko smučanje, pa si lahko ob neprevidnem poganjanju učinkovito razbiješ zobe. No, malo za šalo, malo zares, v resnici ni tako hudo. Ni pa niti približno lahko.

Pri drsalni tehniki je potrebno težo telesa prenašati vstran zdaj na eno smučko, zdaj na drugo. Korak je potrebno zadrsati dovolj dolgo, da obdržiš hitrost in ritem in da hkrati varčuješ z energijo. Sicer si videti kot jaz, ki med cepetanjem, mahanjem s palicami in obupanim lovljenjem ravnotežja, ne »pretečem« več kot deset metrov naenkrat. Je fizično zelo naporna vadba, vendar super v smislu vsestranskosti. Je popolna vadba, pri katerim sodeluje celotno telo. Deluje mi kot dovolj zdrava vadba tudi za kolena in stopala, s katerimi imam kar nekaj težav. In je šport, ki navadno poteka v fenomenalnem okolju, naj bo to prelaz Hochtannberg ali pa Pokljuka.

Zaenkrat me čaka obilo učenja, ponovitev in koncentriranja na posamezne gibe. Ko (oz. če bom) tehniko osvojila, si tek na smučeh predstavljam kot trening za ohranjanje in stopnjevanje fizične kondicije, ter popoln odklop od vsakdanjega stresa in meditacijo v družbi gora.

Če sem v nedeljo naredila svoje prve tekaške korake, sem v ponedeljek že takoj po službi odhitela na bližnji poligon. Danes, v torek, pa so me že nagnali s poligona, češ, da je prepozno in da se po sveže pripravljeni progi ne smem peljati s smučmi. Za jutri je napovedano iskanje alternative v sosednjem Schoppernau. Lahko sem pa še vedno žlehnoba in se kljub prepovedi zapeljem po sveže steptani progi pred očmi zgroženih in jeznih vzdrževalcev. Vsaj naučila bi se hitrejšega in bolj konstantnega teka. 😛

 

 

(De)motivacijska.

V pičlih desetih minutah se mi je zgodilo toliko grozljivih stvari, da sem sklenila, da se je najbolje utaboriti pred računalnik, TV ali podobno napravo in delati prav nič. Ko sem prvič letos navlekla kolesarska oblačila nase – pri tem bi si zaslužila vsaj pohvalo, če že ne medalje, saj sem si med prazničnim žretjem priborila minimalno pet dodatnih kilogramov – si pripravila kolo in se v zanosu največje možne motiviranosti ponosno postavila pred hišo, sem zgroženo ugotovila, da nimam zadnje luči. Zadnja luč, prav tako izjemno pomembna pri kolesarjenju v popolni temi, je ostala na Zverinici, ki je parkirana v Dolini, 60 kilometrov stran. Iskreno sem se opravičila rožnatemu Bianchiju, ki je nič kriv romal nazaj v klet, kjer je depresivno slonel na stojalu že vsaj zadnje tri mesece. Večino zime je tu gori namreč težko in nevarno kolesariti, zato na teren niti ne silim preveč brezglavo.

No, ker sem ob pospravljanju opreme postala ravno prav lačna, sem se odločila, da bom za spremembo pojedla nekaj zdravega, zato sem začela sestavljati blender, ko me je že drugič popadla smrtna groza – imam rezilo, nimam pa tesnila, ki je nujno potrebno, da med mešanjem ne naredim razdejanja po kuhinji. Ina ga je med igro zopet uspela nekam pognati/stlačiti/skriti in ga iščem že nekaj dni zapored pod različnim pohištvom in preprogrami (Ina ima najraje prav razne elastike, tesnila, bluetooth slušalke ipd.).

Epilog bo verjetno isti, kot že nekajkrat do zdaj: primorana bom na Ebayu kupiti drugo tesnilo. Besno sem zagnala vse sestavne dele nazaj v omaro. Vendar se še vedno nisem vdala. Jedla bom zdravo in pika. Narezala si bom sadje v sadno solato in uživala v zdravem obroku. Med rezanjem manga si nisem mogla kaj, da ga ne bi polovico že sproti pojedla, ko se mi je košček sadja zaletel v grlu tako grdo, da bi med kašljanjem na koncu skoraj bruhala. Kašljam zdaj tudi že kako uro, pravzaprav se sploh ne spomnim kakega okusa je bila na koncu ta imenitna sadna solata.

Prišel bo dan, ko bom kupila še eno zadnjo Cateye-vo luč za na kolo, pet rezervnih tesnil za mikser in prišel bo dan, ko bom hrano dejansko začela tudi žvečiti. Verjamem vase.