Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

Advertisements

Jej, moli, kolesari.

Vsak človek bi moral imeti za prijatelja vsaj enega Italijana. S tem pridobiš vrhunsko znanje kje dobro jesti, kje poceni in dobro jesti, kje strežejo hrano do dveh ponoči, na kateri tržnici lahko kupiš najbolj puhaste mini krofe s slastnimi prelivi (podobno kot Puffy Lil’ pancakes v Ljubljani!), kje tankajo odlične koktejle in, nenazadnje, vedo kje je sproščeno in zabavno vzdušje. Z družbo smo v petek opravili krajšo turnejo po vorarlberških gostilnah, proti jutru pa sem se vrnila med gore in sladko spala, reci in piši, naslednje štiri ure. Turnus obupnega spanca se torej nadaljuje že 6. leto zapored. 😀

 

Vsak človek bi moral imeti za prijatelja vsaj enega kolesarja. S tem pridobiš vrhunsko znanje geografije, stotine kilometrov skozi neverjetno pokrajino, ki jo pogosto spregledamo izza vetrobranskega stekla. Tisoče višinskih metrov, desetine litrov potu ter nekaj decilitrov tistega zmagovalnega radlerja na vrhu prelaza. Pridelaš boleče in vneto grlo od vriskanja pri polurnem spustu po hribu navzdol, pridelaš včasih tudi kak padec, takoj pridelaš za poln pralni stroj prepotenih in umazanih cunj. Ne pridelaš manekenske postave, ker se po kolesarjenju kot lačna žival vržeš na bonboniero (ali dve). Najprej stuširaš svoj kupček aluminija in karbona, potem šele sam prideš na vrsto. Ampak vseeno, čedalje bolj sem prepričana, da so kolesarski izleti najboljša izbira za spoznavanje okolja, kulture (voznikov, haha), rekreacijo, počitnikovanje. Mirno zamenjam drage počitnice v tujini za nekaj zaporednih prostih dni doma, katerim nekaj ur na dan odtrgam za kolesarjenje.

G0234345_1480255962044_high_2.jpg

G0254464_1480255858201_high_22.jpg
Ozka, prepadna pot varuje mondeni Lech pred preobilico turistov. Med decembrom in aprilom je ta cesta zaradi snežnih plazov zaprta.

 

 

Oktoberfest 2016

Odločitev za kratek obisk Oktoberfesta je bila dokaj spontana, zato sva se z najnovejšo prebivalko Schröckna, Svetlano, usedli v avto in odpeljali v München.

g0012046

Čeprav sem bila v Münchnu nedolgo nazaj, je bilo mesto tokrat precej drugačno. Bila sem v manjšini, ker nisem nosila dirndla. Večina ljudi je bila prešerno dobre volje, oblečenih v dirndle ali lederhose, predvsem pa je bilo vsepovsod ogromno ljudi. Vse znane pivnice so bile tako polne, da so varnostniki preprosto zaprli vrata in odganjali strašno žejne ljudi. Stavbe v centru so bile še malce bolj okrašene z rožami kot ponavadi. Skratka, v času Oktoberfesta, tega znanega pivskega festivala, celotno mesto diha kot eno.

Po popoldanskem sprehajanju po centru mesta, sva se s Svetlano odpravili proti Theresienwiese, kamor se je stekala ogromna reka ljudi. Torbice, torbe ipd. niso šle čez kontrolo na vhodu. Najprej sva se na hitro sprehodili skozi prizorišče, da sva dobili občutek kaj vse bo potrebno poskusiti – od hrane, pijače do zabaviščnega parka. Pošteno sem si že zaželela vrček hladnega piva, ko sem ugotovila, da to sploh ne bo lahka naloga. Sleherna klop (ali stol) je bila popolnoma zasedena.

Po iskanju in čakanju nama je uspelo priti v enega od mnogih “pivskih vrtov” kjer sem si naročila temno pivo in pazila, da me kdo ne zgazi. Šele v množici pride do izraza moja nizka rast!

dsc_0235
Ljudje so prijazni, sproščeni, nekateri še pred večerom popolnoma pijani, nekateri bi se radi tepli, drugi ostanejo vljudni kljub temu, da komaj stojijo in vse skupaj je pravzaprav čisto navadna žurka, le v večjem merilu. Odločila sem se za vožnjo z “vlakcem smrti”, oblazila vseh milijon stojnic s spominki, sladkarijami, ulično hrano, malo podebatirala z obiskovalci (seveda je bilo precej tujcev, ogromno že pregovorno glasnih Britancev, Francozov, Italijanov, tudi dekle z Nove Zelandije sem srečala…), ko se me je polotila utrujenost in sem začela težiti Svetlani, da se vendarle počasi odpraviva proti avtu. Tako se je reka obiskovalcev ob polnoči začela viti iz prizorišča proti glavni železniški postaji, kjer sva se s Svetlano “prešvercali” na podzemno železnico in z nekaj mojega kalkuliranja prispeli prav do ulice, kjer sva parkirali avto. Triurna vožnja nazaj ni bila najlažja stvar na svetu, saj se mi je dremalo že na poti skozi mesto, da ne govorim o vožnji mimo Planseeja, kjer sem čez palec naštela vsaj 12 srn, ki se je paslo ob cesti in si nisem mogla privoščiti padca koncentracije. Obenem pa nisem mogla peljati hitreje, prav zaradi množice divjih živali. Za povrh me je na prelazu Hochtannberg za “likuf” pričakala tako gosta megla, da sem raje vozila na pol miže in po spominu. Ko sem le prispela domov, sem polna vtisov potonila med odeje kot kamen v vodi.

14522541_1075100552585692_1421128337_o

Moj najhladnejši junij.

Še domačini se čudijo letošnjim nizkim temperaturam in dežju. Za primerjavo: te dni je bilo lani tako toplo, da so vsi hodili naokrog v kratkih hlačah (še celo tu, v hribih), v Bodenskem jezeru pa so se lahko ohladili in na obali igrali igre z žogo. Pravkar sem odpeljala rutinsko vožnjo v hrib do Saloberja v zimskih kolesarskih oblačilih in med spustom me je grela le misel, da bom čez nekaj minut že v stanovanju. Za nameček me je pral dež in počasni avtomobili pred mano so mi pokvarili spust. Pa kdaj drugič.

 

Med tednom sem izkoristila zelo zgodnje jutranje ure za kolesarjenje, ker je bila to edina možnost kolesarjenja po suhem. Vsak dan je točno ob koncu službe začelo deževati, neverjetno. V Vorarlbergu pravijo, da “ni slabega vremena, so samo slaba oblačila” in se tega kar striktno držijo. Na primer – dež ne moti otrok med skakanjem po trampolinu ali igranju na dvorišču. Spomnim se svojih otroških dni, ko ob takem vremenu niti nosu nisem pomolila ven.

Ampak sedaj sem v Vorarlbergu. Zato se kljub dežju odpravim na hitro hojo do Körbersee-ja ali pa na dvorišču delam različne vaje za moč in eksplozivnost. Ko se mečem po tleh, delam žabje poskoke ipd. moram obenem tudi izjemno paziti, da ne pomendram vseh deževnikov, polžev in ostalega životinjskega carstva, ki jim deževne razmere nenormalno ugajajo.

Včasih pa pride dan, ko preprosto zmagaš nad vremenom. Če je našo vas ravno prečkal ogromen oblak, je bilo nižje na sprehodu od Schoppernaua do Aua prav spektakularno. Našla sem celo odličen piknik prostor z mizo, klopjo, vodo in kamnito pečjo, v drvarnici zraven pa si lahko postrežeš s poleni. Avstrijci resnično znajo pocrkljat turiste.

Včeraj se je naša trojica že tradicionalno odpravila v Bregenz, tokrat smo nakupovanju dodali pohod do utrdbe/cerkve Gebhardsberg. Zložljive dežnike smo s seboj vzeli bolj za hec in za to, da smo se v stilu srednjeveških mečevalcev tepli kot otroci med sprehodom v vrtcu. Vendar se je v cca. 5. minutah tako neverjetno ulil dež, da smo pol ure stali pod mostom, gledali grafite in upali, da bo neurje z grmenjem kmalu mimo.

DSC_0975.jpg

Kot za nagrado je sledilo nekaj prelepih sončnih ur in ob visoki vlagi v zraku smo zadovoljno prišvicali do utrdbe. Od tam se ponuja razgled na celotno dolino ob Bodenskem jezeru: Bregenz, Wolfurt, Dorbnirn, Schwarzach, Hard, Lustenau,…

DSC_0981

Sledil je kratek trening bilijarda, nato pa smo se dobili z ostalimi prijatelji v Dornbirnu in preživeli nadvse zabaven večer ob igrah s kartami in intenzivnem okušanju franconskih vin. 😛