Säntis

Ko je napovedanih vsaj 10 dni popolnoma sončnega vremena in to v oktobru, se že na začetku tedna začne debata, kam jo bomo ubrali med vikendom, ki sledi. V pisarni sem tudi slavnostno razglasil, da se v petek ne bom gibala nikjer v radiju 60km od pisarne. Takšni pač smo po precej razvlečenem obdobju slabega vremena.

Za pohodniško turo smo torej izbrali Säntis in si dopustili možnost skrajšanja pohoda v kolikor se kdo ne bo počutil optimalno. Kot običajno nisem imela izdelanega mnenja, kaj me čaka, ker švicarskih gora resnično ne poznam.

Säntis je najvišja gora v severnovzhodni Švici, ki meji na tri kantone: Appenzell Ausserrhoden, Appenzell Innerrhoden ter St. Gallen. Po pripovedovanju ostalih bi rekla, da je Appenzell nasploh dokaj podoben Bregenzerwaldu: tam živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, negujejo močan in nenavaden dialekt ter so zelo ponosni na svoj kanton. Slednje je popolnoma logično glede na čudovito pokrajino. Arhitektura je v večini neizumetničena, pristna, s tradicijo.

Med zgodnje-jutranjim barantanjem z baterijskimi vložki za naglavne lučke, podajanjem litrske steklenice s slivovim žganjem in vožnjo med meglicami, ki so se leno vlekle po dolini, smo le parkirali v Wasserauen in četverica se nas je odpravila na pot. Ta se kmalu postavi tako vertikalno, da kmalu ostaneš brez sape in, ko se daleč naprej zasveti vrh Säntisa, je kar težko verjeti, da je gora na dosegu enodnevnega pohoda. Kmalu se je izkazalo, da ob vsem brbljanju čas mineva hitreje, kilometri so ostajali za nami, višinski kilometri so se tajali.

IMG_3943

Zanimivo je, da me kljub življenju v gorah, spektakularni prizori še vedno šokirajo. Od kamnin in njihove plastovitosti, do samega reliefa terena. Ko se nove doline in sedla odpirajo kot predstava za zaveso in se čudiš kam vodi steza, ki kar naenkrat zavije nekam vertikalno, na na videz neprehodno območje. Ko se znajdeš v dolini, obkroženi z visokimi grebeni, ki delujejo kot naravni amfiteater in zaslišiš vriskanje in jodlanje radostnih Švicarjev. Jure jim je vrnil s huronskim “Ijaijaija oooo”, vendar smo zaman čakali na morebiten odgovor “Maribor – šampion!”.

IMG_3976
Seealpsee in vrh Säntisa z ogromnim stolpom na desni. (Foto: Jure Česnik)
IMG_4014
Foto: Jure Česnik
IMG_4040
Foto: Jure Česnik
IMG_4053
Foto: Jure Česnik

Smer, ki smo jo ubrali, bi bila v resnici bolj primerna v poletnem času, saj je do Wagenlücke (ki je od vrha oddaljen cca. 1,5 ure) potekala skoraj izključno v senci. Smo pa na tak način privarčevali kar nekaj tekočine in energije, saj je na sončni strani prijetno pripekalo, kljub temu, da je bil 14. oktober.

Brez večjih težav smo dosegli vrh na 2502 metrih nadmorske višine in se zadovoljno posedli pred kočo z neverjetnim pogledom, kjer smo se okrepčali. Ko smo se najedli in si odpočili, smo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato pa začeli načrtovati pot navzdol.

IMG_4120
Foto: Jure Česnik

Ker smo bili še vsi precej pri močeh, smo se odločili za daljšo pot po drugem grebenu čez Lisengrat do Rotsteinpassa. Kmalu se je izkazalo, da sestop zaradi snega na senčni strani, ne bo najbolj enostaven. Še posebej zame ne, ker me muči strah pred višino. Terjalo je nekaj časa, da sem se navadila na enostavno postavljanje stopal enega pred drugim, na stezici, široki za dobri dve širini čevlja, kateri je sledila kdo ve kako globoka vertikala. Jeklenice sem se tako močno držala, da se mi je skorajda zarezala v dlan, medtem, ko sta pohodna čevlja drsela malo po svoje po strjenem snegu. Seveda brez varovanja. In, ko se je bilo poleg vsega potrebno srečevati s hribolazci, ki so prihajali z nasprotne smeri s podobno velikimi očmi, kot sem jim imela jaz, sem nekajkrat mislila kar obstati in se začeti nesmiselno dreti. Na sreči so mi fantje izdatno nudili moralno podporo (“Tuki pa ne bi blo dobr dol past.” “Je** se, Nejc!”) in tudi najtežji del poti mi je uspelo premagati.

cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik

Kar je sledilo je bila šala mala in verjetno bo tako tudi še kdaj v bodoče.

IMG_4145
Foto: Jure Česnik
IMG_4189
Foto: Jure Česnik
IMG_4246
Foto: Jure Česnik
IMG_4257
Foto: Jure Česnik

Pot v dolino je bila daljša kot sem si zamislila, zato so svoj davek terjala tudi razbolela kolena, vendar je bilo kmalu vse pozabljeno, ko smo v dolini sedli v avto. Štiri glave, polne vtisov ter mnogo mišic z mlečno kislino, se je varno vrnilo domov.

Advertisements

Eurobike 2017

Terjalo je nekaj slabe volje, da sem se dejansko sploh lahko pripeljala do Friedrichshafna. Gost promet in čudna signalizacija do parkirišča, ki se je kar naprej odmikalo kot, zdaj že legendaren, Muzej seljačkih buna v Gornji Stubici, sta nas prisilila, da smo parkirali jeklene konjičke nekaj kilometrov stran od sejemske hale. Trojica kolesarskih navdušencev smo se odločili obiskati sejem Eurobike, ki sem ga sicer obiskala že lani.

Za letošnji izziv sem si izbrala pomerjanje nove (MTB) čelade in ščitnikov, ter minimalno trošenje denarja. In mi je skoraj uspelo!

Ponudba (kakovostnih) MTB čelad s snemljivim bradnim delom je interesantno skromna. K sreči mi je model perfektno sedel na glavo. Na žalost ni bilo možnosti nakupa. Ali pa na srečo.DSC_0302.jpg

Sčitnikov nisem mogla niti pomeriti, saj je bil razstavni eksponat le v eni velikosti. Zgleda, da bo to še en nakup preko spleta, ki ga bo zabavno doma pomerjati. Nesorazmerne dimenzije mojih nožic so namreč nočna mora za vsakega proizvajalca opreme.

Odlično je, če že vnaprej veš katere produkte od določenih znamk bi si rad ogledal. Prihranjenega je ogromno tekanja po dvoranah, saj je ponudbe res ogromno.

Precej več sreče sem imela med vohljanjem po Evoc-ovi stojnici. Vodni meh sem dobila za pol cene. Bianchiju, ki si mojo pozornost zadnje čase deli z veliko, črno MTB barabo, pa sem privoščila novo mini torbico za rezervno zračnico. V “celeste” barvi. Pri Bianchiju mora biti namreč vsaj nekaj v tej legendarni barvi, če to že ni okvir.

Glede na to, da časa za ogled sejma ni bilo na pretek, se nisem ustavljala na stojnicah znanih znamk proizvajalcev cestnih koles. Smo pa vmes opazili nekaj smešnih, z nečim križanih koles, poganjalčkov, produktov itd., ki so nas spravili v smeh.

DSC_0299DSC_0300

Na hitro sem preizkusila tudi SRAM-ov eTAP, prvi brezžični menjalnik namenjen cestnim kolesom, ki ni več znanstvena fantastika in se kljub visoki ceni uveljavlja v kolesarstvu.

Ugotovili smo, da se je kolesarska industrija v zadnjih letih resnično okrepila in razširila na vse možne uporabnike, ter ima na voljo še veliko potenciala in tehnologij.

DSC_0314
Vzdolžni prerez skozi okvir gorskega kolesa.

Danes pa sem našla čas za test novega vodnega meha in kratko turo po makedamu, ki so jo krasili s snegom pobeljenimi vrhovi bližnjih gora. Na poti nazaj v vas sem začudeno ugotovila, da se je zopet pričela sezona stisnjenih zob in drgetanja na kolesu zaradi mraza. Pa se mi je zazdelo kot, da se je zima končala šele pred nekaj tedni!

 

 

 

Stelvio & Sella Ronda

Sonce je bilo že visoko in je neusmiljeno pripekalo, ko sem, sicer v varnem zavetju klimatske naprave in izdatne zaloge vode, nervozno prestavljala iz druge prestave v prvo, spet v drugo, nazaj v prvo in tako naprej. Ko tudi to ni več pomagalo, sem izklopila tudi klimatsko napravo, še radio sem dala bolj potiho: Twingo se je boril s Stelviom.

DSC_7842.jpg
Poišči legendo.

Stelvio je drugi najvišji (asfaltirani) prelaz v Alpah. Najvišja točka je na 2757-ih metrih in, če se zapeljte (ali odkorakate) do višje ležeče koče, lahko imenitno obedujete na 2800 metrih nadmorske višine. In če je Twingo besno/obupano renčal med vsemi tistimi serpentinami, ki vodijo do vrha, potem res ne vem kaj se je moralo dogajati s številčnimi kolesarji, ki so mukoma lezli po tej sveti cesti. Definitivno je to kolesarska in motoristična romarska pot, ki jo nameravam nekoč prekolesariti. Bianchi se je tokrat zleknjen peljal na zadnjih sedežih, jaz pa sem zganjala tipičnega turista.

Pogled z vrha je tako veličasten, da si moraš vzeti kar nekaj časa, da dojameš pokrajino.

DSC_7835.jpg

Mudilo se mi je naprej proti Sella Rondi. Odločila sem se udeležiti kolesarskega dne tudi letos in čez nekaj ur sem že na dolgo in široko klepetala z lastnico hotela. Vremenska napoved je bila, milo rečeno, ogabna. Držala sem pesti, da bo neurje obšlo regijo oz. da se bo dež izlil ponoči. Vendar, ko sem zgodaj zjutraj vstala in začela pripravljati opremo, sem bila razočarana: nevhita z vetrom in strelami. Ne bo šlo. Načeloma brez problemov toleriram dež. Vendar strele ne tolerirajo mene.

Med motanjem po hotelski sobi, mi je uspelo potratiti toliko časa, da se je ob poldnevu vreme začelo umirjati in ob enih sem že navdušeno sestavljala kolo. Zrak je bil še vedno razmeroma topel, cesta se je hitro sušila in začela sem s precej hitrim tempom. Gardeno sem pomalicala za šalo.

DSC_7869.jpg

Neurje zjutraj je pomenilo tudi, da je bilo udeležencev precej manj, kar mi je neznansko ugajalo. Držala sem se pravila, da na vrhu ni počitka in da noge počivajo ob spustu navzdol. Morda zato nisem pikirala po najboljših zmožnostih, vendar nič zato. Passo Sella – pomalicala. Passo Pordoi mi je dal misliti. Precej za misliti. Pokanje v okvirju, prestavljanje levo, desno, malo “od uča” me ni toliko znerviralo, kot so me bolečine v trebuhu. Zaužite je bilo preveč čokolade, preveč celo za moj organizem.

s_5161.jpg

Kilav selfie na vrhu Pordoia, ajde čau. Pred mano je še Passo Campagnolo, najnižji, vendar zadnji prelaz. Pred fotografom sem zmagoslavno pozirala, kot da mi nič ni, v naslednjem trenutku pa sem že lovila sapo in stiskala zobe.

c__4490-(1).jpg

Oči so se mi že rosile, ko sem zagledala tablo, ki je označevala vrh. Od zdaj naprej je samo še zabava. Ker sem štartala precej pozno in je bilo dogodka ob tem času že konec, so se na cesto pognala tudi motorizirana vozila in pri spustu je bilo treba biti previden. Kultura vožnje italijanskih voznikov je vsako leto slabša. Kaj vsako leto, vsako minuto.

Ko sem prišla v Corvaro, sem pogledala na uro. Končala sem več kot pol ure hitreje kot lani, rezerv pa je bilo še precej.

Navihano sem pomahala Dolomitom, kljub temu, da bi raje ostala tam še nekaj dni. In Twingo je spet renčal čez Brenner.

 

 

Survivor Schröcken

Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi.

Čez dan smo prijatelju Thibautu pomagali naložiti pohištvo in vse ostale stvari v tovornjak in mu pomahali v slovo. Vedno smo nekoliko jokavi, ko se nekdo izseli iz Vorarlberga in tudi danes smo se čemerno razšli vsak po svoje. Ker sem bila ravno v pogonu, sem spedenala tudi svoje stanovanje: mačko Ino sem nagnala ven, malce sem preuredila razporeditev in dodala mini pisalno mizo – končno imam svoj kotiček za pisanje in risanje – in nato v pralnici (eden izmed kletnih prostorov) med čakanjem, da pralni stroj zaključi s programom, zlagala čiste nogavice, majice in ostalo. Zamišljena sem delala klobke nogavic, ko sem komajda slišala živahen pogovor na hodniku, nato sem slišala, da so se glavna vrata v klet zaprla in nastala je tišina. S polnim naročjem nogavic sem se odpravila iz pralnice proti stopnišču, avtomatično s komolcem podrezala v kljuko, ko sem ugotovila, da se vrata ne odprejo. Pokljukam. Ne, ni možno, da so vrata zaklenjena, teh vrat se nikoli ne zaklepa. Prvi april? Moji možgani delajo trike? Hm.

Potipala sem žepe in ugotovila, da nimam ključev. Prav tako sem ugotovila, da mobilca, ki ga običajno vlačim vsepovsod s seboj, tudi nimam. Na hitro sem analizirala situacijo – sobota zvečer, nihče ne ve, da sem tukaj spodaj, potrebno bo pritegniti pozornost, sicer bom čakala tu do jutra. Vmes sem se spomnila, da na samo srečo v stanovanju nisem pristavila mleka na štedilnik, saj sem nameravala za večerjo skuhati meni tako ljubi mlečni riž.

Po polurnem razbijanju po vratih in huronskem dretju, naj mi vendarle nekdo odpre vrata, mi je postalo jasno, da me nihče ne sliši, saj je hiša izjemno dobro zvočno izolirana. Začela sem razbijati po vseh stenah, vpila vse mogoče neprimerne izraze v štirih jezikih – nope, nihče me ni slišal. Vrnila sem se k vratom, mlatila po njih z dlanmi, da so me pekle, se vanje zaletavala kot stekla lisica, se drla že s popolnoma hripavim glasom – še vedno nič. Med razmišljanjem koliko pajkov zadostuje, da človek ne umre od lakote, sem se spomnila na majceno okno v pralnici. Vodi v svetlobni jašek, ki je pokrit z rešetko, za katero sem upala, da ni previsoko in pretežka. Po nekaj poskusih (in grdo popraskanih rokah) mi je uspelo splezati in se zriniti skozi okno (hvala bogu, da nisem še bolj okrogla), nato potegniti težko rešetko vsaj za nekaj pedajev stran in splezati iz svetlobnega jaška. Osuplo in zasoplo sem gledala okrog sebe in videla še bolj osupel izraz na obrazu nekega soseda, ki je iz terase v mraku opazil nekaj majhnega in glasnega, kako leze iz svetlobnega jaška.

»Madona, tut na skret ne grem več brez ključev« je zaključek današnjega dne.

15a1f98f6dc5d0fc295c8727aaaec551.jpg

Male zmage štejejo.

Napol nezavestna sem med zehanjem zjutraj racala po stanovanju, ko sem opazila, da se v kuhinji ogromen predalnik z živili, buteljkami žlahtnih kapljevin in električnim žarom, prevrača.

Je ni substance, kaj šele same kave, ki bi te tako pokonci vrgla, kot tak moment. Pognala sem se kot nogometni vratar, z nadčloveško močjo zadržala precej težek kos pohištva, sunek pa je povzročil, da je steklenica Primitiva zletela v steno in čez nekaj sekund sem se čudila krvavo-vijolično obarvani steni in praktično celi kuhinji. Zajtrkovala sem Snickers kar ob pobiranju črepinj, razstavljanju predalnika, spravljanju mačke v transporter (razglasila sem izredno stanje), ter brisanju in prezračevanju prostora. Ravno sem pospravila, ko sem se morala odpraviti v pisarno in stena se je pridno sušila ter spreminjala v…čedalje večji drek.

Potila sem se kot še nikoli. Bilo mi je vroče in to ne samo zaradi obilice načrtov, ki so čakali na oddajo. Žal mi je bilo odličnega vina iz juga Italije, katerega sem hranila za svečano priložnost, še bolj pa mi je bilo žal popackane stene štiri mesece starega stanovanja, katerega najemodajalec je – moj šef.

Med delom so se mi pobliskovale različne ideje. Sklenila sem, da bom zaenkrat molčala. Res mi je bilo nerodno zdrdrati kaj se je zgodilo, saj se mi vedno dogajajo neke čudne stvari. Naj mi bo vsaj enkrat nekaj prihranjeno.

Razmišljala sem, da se moram odpraviti v trgovino po čopič, barvo, kit, špohtl ipd. in prekriti to svinjarijo, ko se mi je med vsem pobliskovanjem poblisknilo tudi, da v kopalnici hranim liter dobre, stare Varikine, moje najboljše prijateljice iz študentskih let, ko smo z njo mesečno čistili okrog 30 kvadratnih metrov popolnoma gnilih, plesnivih sten v stanovanju. In res – zvečer sem z njo zdrgnila steno, dokler se ni spet belo svetila, zraven pa sem poplesovala svoj zmagoslavni ples (in vmes poslušala prve tri plošče Coldplay – sem že pozabila kako izvrstna glasba je to). In ne bo mi treba nikomur ničesar razlagati, ničesar plačevati in se opravičevati, tudi varščina (zaenkrat) ostane nedotaknjena.

Pozabite na Perwoll, Varikino v vsako torbico!! In vsako buteljko vina spiti takoj, tudi če malo na silo! Zdaj veste – bolje vino v želodcu kot na steni.

Untitled-5.jpg

 

Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂

Steingarant.

Ob novem letu si rečem, da bom to leto privarčevala eno bizarno vsoto denarja. Čez tri tedne se derem, da si moram kupiti novo kolo in naslednji dan kupim smuči za…bizarno vsoto denarja. Odlično mi gre.

Toda smučanje je z novimi smučmi dobilo novo dimenzijo in z visoko zavihanim nosom se vlečem skozi Oberlech in Lech (če si pri ponosnih lastnikih avtomobilov lahko predstavljate vožnjo z odprtim oknom, skozi katerega malomarno visi roka s čikom, obe sprednji meglenki pa sta prižgani, si lahko predstavljajte tudi kako se na smučeh pelje ultra ponosna lastnica novih dilc). Zato, ker se lahko. Ker imam, dame in gospodje, po trinajstih letih nove dilce. Lech je pač tak, da imajo vsi rilce visoko v luftu, pijejo frdamano drago kavico, jaz pa navdušeno fotografiram tudi všečno urejene WC-je, ker pač “nije žvaka za seljaka” in v Lechu je lahko čudovit celo ta starodavni zbiralnik človeških izločkov.

DSC_6591.jpg

Lech sem omenila že večkrat, ampak šele postopoma dojemam kako monden in znan je med bogatuni, ki jim tukaj uspe zapraviti 40 tisoč evrov tedensko ali več.

Sedežnice so ogrevane, kar ni več nobena novost, ampak vseeno. Uglajeno in elegantno te odpeljejo na vrh. Ne tako kot dvoseda sedežnica na Krvavcu, pri kateri se nehote vprašaš, če te je odnesla sedežnica ali Matilda.

Tudi kar se snega tiče je trenutno Lech bolje založen kot okoliški kraji. Nekaj čudnega se dogaja s tukajšnjimi zimami. Tistih 1,25m snega je skoraj skopnelo, na vidiku pa ni večje snežne nevihte. Zato sem žalostno in prav z novimi smučmi ugotovila, da ni več “schneegarant” (slogan, s katerim se ponašajo tukajšnji kraji. Schnee=sneg), temveč “steingarant” (stein=kamen). Vendar mi vseeno vsak vikend uspe naresti zavidljivo število smučarskih kilometrov.