Hobi št. žnj

Že dlje časa mi je jasno, da je rekreacija v smislu kolesarjenja sredi tukajšnjih zim milo rečeno tvegana. Ne toliko zaradi prometa, ki je ob večerih navadno zelo redek, pa še ti posamezni vozniki me pazljivo obvozijo, ko me – kot božično drevo osvetljeno – zagledajo na cesti. Ruleta, ali se cesta sveti zaradi vode v tekočem stanju ali v trdnem, je preprosto preveč tvegana, naj bo to vožnja s cestnim kolesom ali MTB. Temperature so se precej znižale, debelina snežne odeje se v vasi približuje dvema metroma, še precej več pa ga je v hribih.

Moj najnovejši podvig se torej imenuje tek na smučeh, “langlauf” po nemško in “cross-country skiing” po angleško. Po Sanjino tudi “kako se pade s smučmi, ko stojiš pri miru”. Na televiziji je zadeva videti silno preprosta: v vsako dlan dolgo palico s katero malce mahaš naokrog in se poganjaš, ter par ozkih smuči, s katerimi se elegantno odrivaš in v momentu premagaš razdaljo nekaj kilometrov. Po možnosti se vmes še ustaviš in z zračno puško v nekaj sekundah zadeneš vseh pet tarč.

Seveda temu ni tako.

Najprej se nisem mogla načuditi, kako smuči drsijo. Dobila sem občutek, da bi zlahka lahko padla na mestu. Od vseh padcev, ki sem jih tisti dan izvršila, se sicer ne morem spomniti, če sem dejansko padla že, ko sem samo stala na smučeh. Je pa povsem možno. Smuči in čevlji so zelo lahki. Stopalo lahko, za razliko od smučarskega čevlja, skoraj neomejeno opleta okrog edinega dela, ki te drži v enem kosu s smučmi. S palicami, ki so seveda precej daljše od tistih za alpsko smučanje, pa si lahko ob neprevidnem poganjanju učinkovito razbiješ zobe. No, malo za šalo, malo zares, v resnici ni tako hudo. Ni pa niti približno lahko.

Pri drsalni tehniki je potrebno težo telesa prenašati vstran zdaj na eno smučko, zdaj na drugo. Korak je potrebno zadrsati dovolj dolgo, da obdržiš hitrost in ritem in da hkrati varčuješ z energijo. Sicer si videti kot jaz, ki med cepetanjem, mahanjem s palicami in obupanim lovljenjem ravnotežja, ne »pretečem« več kot deset metrov naenkrat. Je fizično zelo naporna vadba, vendar super v smislu vsestranskosti. Je popolna vadba, pri katerim sodeluje celotno telo. Deluje mi kot dovolj zdrava vadba tudi za kolena in stopala, s katerimi imam kar nekaj težav. In je šport, ki navadno poteka v fenomenalnem okolju, naj bo to prelaz Hochtannberg ali pa Pokljuka.

Zaenkrat me čaka obilo učenja, ponovitev in koncentriranja na posamezne gibe. Ko (oz. če bom) tehniko osvojila, si tek na smučeh predstavljam kot trening za ohranjanje in stopnjevanje fizične kondicije, ter popoln odklop od vsakdanjega stresa in meditacijo v družbi gora.

Če sem v nedeljo naredila svoje prve tekaške korake, sem v ponedeljek že takoj po službi odhitela na bližnji poligon. Danes, v torek, pa so me že nagnali s poligona, češ, da je prepozno in da se po sveže pripravljeni progi ne smem peljati s smučmi. Za jutri je napovedano iskanje alternative v sosednjem Schoppernau. Lahko sem pa še vedno žlehnoba in se kljub prepovedi zapeljem po sveže steptani progi pred očmi zgroženih in jeznih vzdrževalcev. Vsaj naučila bi se hitrejšega in bolj konstantnega teka. 😛

 

 

Advertisements

(De)motivacijska.

V pičlih desetih minutah se mi je zgodilo toliko grozljivih stvari, da sem sklenila, da se je najbolje utaboriti pred računalnik, TV ali podobno napravo in delati prav nič. Ko sem prvič letos navlekla kolesarska oblačila nase – pri tem bi si zaslužila vsaj pohvalo, če že ne medalje, saj sem si med prazničnim žretjem priborila minimalno pet dodatnih kilogramov – si pripravila kolo in se v zanosu največje možne motiviranosti ponosno postavila pred hišo, sem zgroženo ugotovila, da nimam zadnje luči. Zadnja luč, prav tako izjemno pomembna pri kolesarjenju v popolni temi, je ostala na Zverinici, ki je parkirana v Dolini, 60 kilometrov stran. Iskreno sem se opravičila rožnatemu Bianchiju, ki je nič kriv romal nazaj v klet, kjer je depresivno slonel na stojalu že vsaj zadnje tri mesece. Večino zime je tu gori namreč težko in nevarno kolesariti, zato na teren niti ne silim preveč brezglavo.

No, ker sem ob pospravljanju opreme postala ravno prav lačna, sem se odločila, da bom za spremembo pojedla nekaj zdravega, zato sem začela sestavljati blender, ko me je že drugič popadla smrtna groza – imam rezilo, nimam pa tesnila, ki je nujno potrebno, da med mešanjem ne naredim razdejanja po kuhinji. Ina ga je med igro zopet uspela nekam pognati/stlačiti/skriti in ga iščem že nekaj dni zapored pod različnim pohištvom in preprogrami (Ina ima najraje prav razne elastike, tesnila, bluetooth slušalke ipd.).

Epilog bo verjetno isti, kot že nekajkrat do zdaj: primorana bom na Ebayu kupiti drugo tesnilo. Besno sem zagnala vse sestavne dele nazaj v omaro. Vendar se še vedno nisem vdala. Jedla bom zdravo in pika. Narezala si bom sadje v sadno solato in uživala v zdravem obroku. Med rezanjem manga si nisem mogla kaj, da ga ne bi polovico že sproti pojedla, ko se mi je košček sadja zaletel v grlu tako grdo, da bi med kašljanjem na koncu skoraj bruhala. Kašljam zdaj tudi že kako uro, pravzaprav se sploh ne spomnim kakega okusa je bila na koncu ta imenitna sadna solata.

Prišel bo dan, ko bom kupila še eno zadnjo Cateye-vo luč za na kolo, pet rezervnih tesnil za mikser in prišel bo dan, ko bom hrano dejansko začela tudi žvečiti. Verjamem vase.

 

Varšava

Po dolgem času sem se kot turistka odpravila nekam na tuje, sploh prvič pa za Silvestrovo. In ja, že konkretno korakamo v novem letu, tudi služba se je znova začela, meni pa še vedno ni uspelo spisati novega zapisa na blogu, ki v zadnjem času prav žalostno ždi na nekem osamljenem serverju v tem računalniškem kozmosu.

Pa smo se 28.12.2017, po 4-urnem spancu (“Bom med vožnjo lažje spala!”) res nakapljali k najetemu kombiju ob nečloveško zgodnji jutranji uri in odpravili proti severovzhodu Slovenije, čez Graz proti Dunaju, tik mimo Brna in vse do Varšave na Poljskem. Kljub temu, da sem zdaj pa res že vajena dolgih relacij, sem vseeno zazijala, ko sem v navigacijskem programu prebrala, da nas čaka 1055 kilometrov poti do Varšave.

Namesto obupnega spanca v kombiju, sem se posvetila navigaciji in nemarno razlezena na prvih dveh sedežih, z nogami na armaturni plošči, sem nas bolj ali manj uspešno vodila po cestah.

DSC_0006.jpg

281px-Znak_D-39._Ograniczenia_prędkości_w_Polsce_od_2011.svgTe so bile do meje s Poljsko standardne, potem pa niti ne. Ko sem pobrskala po informacijah, kakšne so omejitve na poljskih cestah, sem bila še bolj zbegana. Kako smo bili šele zbegani, ko smo na cesti, ki je še najbolj spominjala na slovenske avtoceste (Poljaki so tudi vozili tako hitro kot na slovenskih avtocestah), opazili avtobusne postaje, neverjetna in nenadna križišča (tako semaforizirana kot tudi nesemaforizirana), neverjetne prehode za pešce (Darwinova nagrada?), živalske kadavre in kaj vem kaj še. Ko smo zadnjih 15 kilometrov poti pred Varšavo vozili po popolnoma uničeni cesti, ki bo sicer v kratkem deležna konkretne prenove, se mi je zdelo, da huje pač ne more biti. Seveda je lahko huje – ko ob koncu 15-urne vožnje smrdiš tudi sam kot kadaver in si pod tušem odpreš toplo vodo in priteče rjava brozga…No, ja. Kar renčala sem od togote.

Prvič sem preizkusila aplikacijo Uber in moram reči, da v Varšavi sistem deluje odlično. Ne glede na katerem delu tega ogromnega mesta se nahajaš, vedno je voznik Uberja nekje blizu. Princip Uberja je, da ti različni vozniki nudijo prevoz za vnaprej določeno vsoto denarja. Tako se zlahka izogneš preplačilu, saj te bo voznik navadno hotel pripeljati čim hitreje in po najkrajši poti na cilj. Za razliko od kakšnega zvitega taksista. Uber sem povezala s kreditno kartico, zato mi ni bilo potrebno odštevati in iskati drobiža. Prav tako lahko preko GPS signala spremljaš svojo lokacijo kje se nahajaš. Uber voznik je res hiter. V primerjavi z javnim prevozom, ko smo na poti v center mesta uporabili en avtobus, tramvaj in podzemno železnico, kar je trajalo uro in pol, nas je Uber pripeljal v dvajsetih minutah. Je tudi precej poceni, še posebno, če si stroške razdeliš z več sopotniki.

Varšava je res ogromna. Na prvi pogled je videti razmeroma čista. Z zanimivim načelom – parkiraj kjer le najdeš prostor, pa naj bo to označeno parkirišče ali zelenica med dvema pasovoma ceste. Večje in manjše trgovine so odprte tudi do 22. ure, kar se mi zdi po avstrijskem načinu življenja že kar malo čudno. Na vsakem vogalu je lokal, kjer dobiš lahko kaj za pod zob. Ne bom pozabila gostilne “Pri Švejku”, kjer sem se nažrla dobrot – od pirogov, do vseh možnih vrst mesa – in nato naslednjo uro na pol leže za mizo prebavljala in poskušala dihati. Hrana je nasploh odlična in zelo poceni. Pivo odlično in še bolj poceni. Praktično se je nemogoče zadrževati in normalno jesti ter piti.

Zadnji dan starega leta smo se odpravili na ogled mesta z vodičko, ki nam je v hladnem in vetrovnem vremenu lahko še bolj nazorno predstavila tragično zgodovino tega mesta in njene junake. Varšava je bila v drugi svetovni vojni praktično zravnana s tlemi in fascinantno je bilo videti, kako hitro si je opomogla in dobila današnjo podobo.

DSC_0091_1DSC_0096_1

Eliksir iz hibiskusovega čaja, sadnih sokov, klinčkov in vsega dobrega ter kozarček vodke je spodbudilo pretok krvi po skoraj zmrznjenih stopalih v znani gostilni Zapiecek med čakanjem na piroge. Ti so bili v kombinaciji z različnimi omakami seveda fantastični. Tako fantastični, da se mi še zdaj cedijo sline.

DSC_0080_3

Polna vtisov se me je že kmalu po polnoči polotila utrujenost in sem z veseljem padla v posteljo.

Prvega dne novega leta smo se odpravili nazaj domov, pri čemer smo opravili prvo polovico poti, prenočili v Brnu in naslednji dan opravili še s preostalim delom poti. 1. januarja Čehi praznujejo obletnico odcepitve od Slovaške in na ta dan je praktično nemogoče najti gostišče, ki bi sestradanemu popotniku ponudilo nekaj užitnega. Kljub temu smo v Brnu izvohali zakotno indijsko restavracijo, v kateri smo se imenitno najedli.

Ko smo z avtoceste končno zagledali Triglav, ki se je v lepem vremenu prav bahavo dvigal v ozadju, sem bila verjetno najbolj vesela. Saj ne, da ne grem rada po svetu, vendar se veliko raje vrnem domov.

Säntis

Ko je napovedanih vsaj 10 dni popolnoma sončnega vremena in to v oktobru, se že na začetku tedna začne debata, kam jo bomo ubrali med vikendom, ki sledi. V pisarni sem tudi slavnostno razglasil, da se v petek ne bom gibala nikjer v radiju 60km od pisarne. Takšni pač smo po precej razvlečenem obdobju slabega vremena.

Za pohodniško turo smo torej izbrali Säntis in si dopustili možnost skrajšanja pohoda v kolikor se kdo ne bo počutil optimalno. Kot običajno nisem imela izdelanega mnenja, kaj me čaka, ker švicarskih gora resnično ne poznam.

Säntis je najvišja gora v severnovzhodni Švici, ki meji na tri kantone: Appenzell Ausserrhoden, Appenzell Innerrhoden ter St. Gallen. Po pripovedovanju ostalih bi rekla, da je Appenzell nasploh dokaj podoben Bregenzerwaldu: tam živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, negujejo močan in nenavaden dialekt ter so zelo ponosni na svoj kanton. Slednje je popolnoma logično glede na čudovito pokrajino. Arhitektura je v večini neizumetničena, pristna, s tradicijo.

Med zgodnje-jutranjim barantanjem z baterijskimi vložki za naglavne lučke, podajanjem litrske steklenice s slivovim žganjem in vožnjo med meglicami, ki so se leno vlekle po dolini, smo le parkirali v Wasserauen in četverica se nas je odpravila na pot. Ta se kmalu postavi tako vertikalno, da kmalu ostaneš brez sape in, ko se daleč naprej zasveti vrh Säntisa, je kar težko verjeti, da je gora na dosegu enodnevnega pohoda. Kmalu se je izkazalo, da ob vsem brbljanju čas mineva hitreje, kilometri so ostajali za nami, višinski kilometri so se tajali.

IMG_3943

Zanimivo je, da me kljub življenju v gorah, spektakularni prizori še vedno šokirajo. Od kamnin in njihove plastovitosti, do samega reliefa terena. Ko se nove doline in sedla odpirajo kot predstava za zaveso in se čudiš kam vodi steza, ki kar naenkrat zavije nekam vertikalno, na na videz neprehodno območje. Ko se znajdeš v dolini, obkroženi z visokimi grebeni, ki delujejo kot naravni amfiteater in zaslišiš vriskanje in jodlanje radostnih Švicarjev. Jure jim je vrnil s huronskim “Ijaijaija oooo”, vendar smo zaman čakali na morebiten odgovor “Maribor – šampion!”.

IMG_3976
Seealpsee in vrh Säntisa z ogromnim stolpom na desni. (Foto: Jure Česnik)
IMG_4014
Foto: Jure Česnik
IMG_4040
Foto: Jure Česnik
IMG_4053
Foto: Jure Česnik

Smer, ki smo jo ubrali, bi bila v resnici bolj primerna v poletnem času, saj je do Wagenlücke (ki je od vrha oddaljen cca. 1,5 ure) potekala skoraj izključno v senci. Smo pa na tak način privarčevali kar nekaj tekočine in energije, saj je na sončni strani prijetno pripekalo, kljub temu, da je bil 14. oktober.

Brez večjih težav smo dosegli vrh na 2502 metrih nadmorske višine in se zadovoljno posedli pred kočo z neverjetnim pogledom, kjer smo se okrepčali. Ko smo se najedli in si odpočili, smo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato pa začeli načrtovati pot navzdol.

IMG_4120
Foto: Jure Česnik

Ker smo bili še vsi precej pri močeh, smo se odločili za daljšo pot po drugem grebenu čez Lisengrat do Rotsteinpassa. Kmalu se je izkazalo, da sestop zaradi snega na senčni strani, ne bo najbolj enostaven. Še posebej zame ne, ker me muči strah pred višino. Terjalo je nekaj časa, da sem se navadila na enostavno postavljanje stopal enega pred drugim, na stezici, široki za dobri dve širini čevlja, kateri je sledila kdo ve kako globoka vertikala. Jeklenice sem se tako močno držala, da se mi je skorajda zarezala v dlan, medtem, ko sta pohodna čevlja drsela malo po svoje po strjenem snegu. Seveda brez varovanja. In, ko se je bilo poleg vsega potrebno srečevati s hribolazci, ki so prihajali z nasprotne smeri s podobno velikimi očmi, kot sem jim imela jaz, sem nekajkrat mislila kar obstati in se začeti nesmiselno dreti. Na sreči so mi fantje izdatno nudili moralno podporo (“Tuki pa ne bi blo dobr dol past.” “Je** se, Nejc!”) in tudi najtežji del poti mi je uspelo premagati.

cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik

Kar je sledilo je bila šala mala in verjetno bo tako tudi še kdaj v bodoče.

IMG_4145
Foto: Jure Česnik
IMG_4189
Foto: Jure Česnik
IMG_4246
Foto: Jure Česnik
IMG_4257
Foto: Jure Česnik

Pot v dolino je bila daljša kot sem si zamislila, zato so svoj davek terjala tudi razbolela kolena, vendar je bilo kmalu vse pozabljeno, ko smo v dolini sedli v avto. Štiri glave, polne vtisov ter mnogo mišic z mlečno kislino, se je varno vrnilo domov.

Eurobike 2017

Terjalo je nekaj slabe volje, da sem se dejansko sploh lahko pripeljala do Friedrichshafna. Gost promet in čudna signalizacija do parkirišča, ki se je kar naprej odmikalo kot, zdaj že legendaren, Muzej seljačkih buna v Gornji Stubici, sta nas prisilila, da smo parkirali jeklene konjičke nekaj kilometrov stran od sejemske hale. Trojica kolesarskih navdušencev smo se odločili obiskati sejem Eurobike, ki sem ga sicer obiskala že lani.

Za letošnji izziv sem si izbrala pomerjanje nove (MTB) čelade in ščitnikov, ter minimalno trošenje denarja. In mi je skoraj uspelo!

Ponudba (kakovostnih) MTB čelad s snemljivim bradnim delom je interesantno skromna. K sreči mi je model perfektno sedel na glavo. Na žalost ni bilo možnosti nakupa. Ali pa na srečo.DSC_0302.jpg

Sčitnikov nisem mogla niti pomeriti, saj je bil razstavni eksponat le v eni velikosti. Zgleda, da bo to še en nakup preko spleta, ki ga bo zabavno doma pomerjati. Nesorazmerne dimenzije mojih nožic so namreč nočna mora za vsakega proizvajalca opreme.

Odlično je, če že vnaprej veš katere produkte od določenih znamk bi si rad ogledal. Prihranjenega je ogromno tekanja po dvoranah, saj je ponudbe res ogromno.

Precej več sreče sem imela med vohljanjem po Evoc-ovi stojnici. Vodni meh sem dobila za pol cene. Bianchiju, ki si mojo pozornost zadnje čase deli z veliko, črno MTB barabo, pa sem privoščila novo mini torbico za rezervno zračnico. V “celeste” barvi. Pri Bianchiju mora biti namreč vsaj nekaj v tej legendarni barvi, če to že ni okvir.

Glede na to, da časa za ogled sejma ni bilo na pretek, se nisem ustavljala na stojnicah znanih znamk proizvajalcev cestnih koles. Smo pa vmes opazili nekaj smešnih, z nečim križanih koles, poganjalčkov, produktov itd., ki so nas spravili v smeh.

DSC_0299DSC_0300

Na hitro sem preizkusila tudi SRAM-ov eTAP, prvi brezžični menjalnik namenjen cestnim kolesom, ki ni več znanstvena fantastika in se kljub visoki ceni uveljavlja v kolesarstvu.

Ugotovili smo, da se je kolesarska industrija v zadnjih letih resnično okrepila in razširila na vse možne uporabnike, ter ima na voljo še veliko potenciala in tehnologij.

DSC_0314
Vzdolžni prerez skozi okvir gorskega kolesa.

Danes pa sem našla čas za test novega vodnega meha in kratko turo po makedamu, ki so jo krasili s snegom pobeljenimi vrhovi bližnjih gora. Na poti nazaj v vas sem začudeno ugotovila, da se je zopet pričela sezona stisnjenih zob in drgetanja na kolesu zaradi mraza. Pa se mi je zazdelo kot, da se je zima končala šele pred nekaj tedni!

 

 

 

Stelvio & Sella Ronda

Sonce je bilo že visoko in je neusmiljeno pripekalo, ko sem, sicer v varnem zavetju klimatske naprave in izdatne zaloge vode, nervozno prestavljala iz druge prestave v prvo, spet v drugo, nazaj v prvo in tako naprej. Ko tudi to ni več pomagalo, sem izklopila tudi klimatsko napravo, še radio sem dala bolj potiho: Twingo se je boril s Stelviom.

DSC_7842.jpg
Poišči legendo.

Stelvio je drugi najvišji (asfaltirani) prelaz v Alpah. Najvišja točka je na 2757-ih metrih in, če se zapeljte (ali odkorakate) do višje ležeče koče, lahko imenitno obedujete na 2800 metrih nadmorske višine. In če je Twingo besno/obupano renčal med vsemi tistimi serpentinami, ki vodijo do vrha, potem res ne vem kaj se je moralo dogajati s številčnimi kolesarji, ki so mukoma lezli po tej sveti cesti. Definitivno je to kolesarska in motoristična romarska pot, ki jo nameravam nekoč prekolesariti. Bianchi se je tokrat zleknjen peljal na zadnjih sedežih, jaz pa sem zganjala tipičnega turista.

Pogled z vrha je tako veličasten, da si moraš vzeti kar nekaj časa, da dojameš pokrajino.

DSC_7835.jpg

Mudilo se mi je naprej proti Sella Rondi. Odločila sem se udeležiti kolesarskega dne tudi letos in čez nekaj ur sem že na dolgo in široko klepetala z lastnico hotela. Vremenska napoved je bila, milo rečeno, ogabna. Držala sem pesti, da bo neurje obšlo regijo oz. da se bo dež izlil ponoči. Vendar, ko sem zgodaj zjutraj vstala in začela pripravljati opremo, sem bila razočarana: nevhita z vetrom in strelami. Ne bo šlo. Načeloma brez problemov toleriram dež. Vendar strele ne tolerirajo mene.

Med motanjem po hotelski sobi, mi je uspelo potratiti toliko časa, da se je ob poldnevu vreme začelo umirjati in ob enih sem že navdušeno sestavljala kolo. Zrak je bil še vedno razmeroma topel, cesta se je hitro sušila in začela sem s precej hitrim tempom. Gardeno sem pomalicala za šalo.

DSC_7869.jpg

Neurje zjutraj je pomenilo tudi, da je bilo udeležencev precej manj, kar mi je neznansko ugajalo. Držala sem se pravila, da na vrhu ni počitka in da noge počivajo ob spustu navzdol. Morda zato nisem pikirala po najboljših zmožnostih, vendar nič zato. Passo Sella – pomalicala. Passo Pordoi mi je dal misliti. Precej za misliti. Pokanje v okvirju, prestavljanje levo, desno, malo “od uča” me ni toliko znerviralo, kot so me bolečine v trebuhu. Zaužite je bilo preveč čokolade, preveč celo za moj organizem.

s_5161.jpg

Kilav selfie na vrhu Pordoia, ajde čau. Pred mano je še Passo Campagnolo, najnižji, vendar zadnji prelaz. Pred fotografom sem zmagoslavno pozirala, kot da mi nič ni, v naslednjem trenutku pa sem že lovila sapo in stiskala zobe.

c__4490-(1).jpg

Oči so se mi že rosile, ko sem zagledala tablo, ki je označevala vrh. Od zdaj naprej je samo še zabava. Ker sem štartala precej pozno in je bilo dogodka ob tem času že konec, so se na cesto pognala tudi motorizirana vozila in pri spustu je bilo treba biti previden. Kultura vožnje italijanskih voznikov je vsako leto slabša. Kaj vsako leto, vsako minuto.

Ko sem prišla v Corvaro, sem pogledala na uro. Končala sem več kot pol ure hitreje kot lani, rezerv pa je bilo še precej.

Navihano sem pomahala Dolomitom, kljub temu, da bi raje ostala tam še nekaj dni. In Twingo je spet renčal čez Brenner.

 

 

Survivor Schröcken

Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi.

Čez dan smo prijatelju Thibautu pomagali naložiti pohištvo in vse ostale stvari v tovornjak in mu pomahali v slovo. Vedno smo nekoliko jokavi, ko se nekdo izseli iz Vorarlberga in tudi danes smo se čemerno razšli vsak po svoje. Ker sem bila ravno v pogonu, sem spedenala tudi svoje stanovanje: mačko Ino sem nagnala ven, malce sem preuredila razporeditev in dodala mini pisalno mizo – končno imam svoj kotiček za pisanje in risanje – in nato v pralnici (eden izmed kletnih prostorov) med čakanjem, da pralni stroj zaključi s programom, zlagala čiste nogavice, majice in ostalo. Zamišljena sem delala klobke nogavic, ko sem komajda slišala živahen pogovor na hodniku, nato sem slišala, da so se glavna vrata v klet zaprla in nastala je tišina. S polnim naročjem nogavic sem se odpravila iz pralnice proti stopnišču, avtomatično s komolcem podrezala v kljuko, ko sem ugotovila, da se vrata ne odprejo. Pokljukam. Ne, ni možno, da so vrata zaklenjena, teh vrat se nikoli ne zaklepa. Prvi april? Moji možgani delajo trike? Hm.

Potipala sem žepe in ugotovila, da nimam ključev. Prav tako sem ugotovila, da mobilca, ki ga običajno vlačim vsepovsod s seboj, tudi nimam. Na hitro sem analizirala situacijo – sobota zvečer, nihče ne ve, da sem tukaj spodaj, potrebno bo pritegniti pozornost, sicer bom čakala tu do jutra. Vmes sem se spomnila, da na samo srečo v stanovanju nisem pristavila mleka na štedilnik, saj sem nameravala za večerjo skuhati meni tako ljubi mlečni riž.

Po polurnem razbijanju po vratih in huronskem dretju, naj mi vendarle nekdo odpre vrata, mi je postalo jasno, da me nihče ne sliši, saj je hiša izjemno dobro zvočno izolirana. Začela sem razbijati po vseh stenah, vpila vse mogoče neprimerne izraze v štirih jezikih – nope, nihče me ni slišal. Vrnila sem se k vratom, mlatila po njih z dlanmi, da so me pekle, se vanje zaletavala kot stekla lisica, se drla že s popolnoma hripavim glasom – še vedno nič. Med razmišljanjem koliko pajkov zadostuje, da človek ne umre od lakote, sem se spomnila na majceno okno v pralnici. Vodi v svetlobni jašek, ki je pokrit z rešetko, za katero sem upala, da ni previsoko in pretežka. Po nekaj poskusih (in grdo popraskanih rokah) mi je uspelo splezati in se zriniti skozi okno (hvala bogu, da nisem še bolj okrogla), nato potegniti težko rešetko vsaj za nekaj pedajev stran in splezati iz svetlobnega jaška. Osuplo in zasoplo sem gledala okrog sebe in videla še bolj osupel izraz na obrazu nekega soseda, ki je iz terase v mraku opazil nekaj majhnega in glasnega, kako leze iz svetlobnega jaška.

»Madona, tut na skret ne grem več brez ključev« je zaključek današnjega dne.

15a1f98f6dc5d0fc295c8727aaaec551.jpg