Šopek fantastičnih

Hundstein. Saj se nam ni ravno sanjalo, kaj nas čaka v naslednjih treh zaporednih vikendih, ko smo zaklenili avto in se oboroženi s hrano, pijačo, derezami in gorniškimi čevlji odpravili po makedamski cesti proti goram. »Uf, Hundstein? Danes je sicer ogromno pohodnikov vsepovsod, na Hundsteinu jih pa ne bo veliko.« Tako nam je odgovorila dobrovoljna redarka na travniku ob spodnji postaji gondole Alpsigel, kjer je dovoljeno parkirati. Nasploh so redarji tu zelo fleksibilni in ob povečanem obisku pohodnikov urno povečajo kapacitete za parkiranje. Gondola je seveda opcija, ki število višinskih metrov drastično zmanjša, kar pa tako ali tako nikoli ni bilo v našem načrtu.

Začetni vzpon po gozdni makedamski poti so zaznamovale sveže »bombe«, ki so jih za seboj pustile krave, ki so se nedavno tudi tu odpravile na višje ležeče pašnike. Relativno nezanimiva pot nas pripelje do ravnice z jezerom Sämtisersee od koder prvič zagledamo Hundstein. Vrh se je zdel precej oddaljen, bolj kot to pa me je zanimalo kako dostopen je.

53bb1701-3724-45e2-8a02-e696498b1c1f
Hundstein v sredini.

Pot se je nadaljevala do Fälenseeja, kjer se je na terasah tamkajšnjih koč kar trlo pohodnikov, mi pa smo se, po kratki pavzi za malico, odpravili po strmi poti do Hundsteina. Nekje po polovici osamljenega vzpona, brez srečevanja pohodnikov, nas je presenetila kamnita stena, ki pa je na srečo nudila dovolj oprimkov, da smo jo varno preplezali. Z občasnimi izpostavljenimi odseki se je pot vztrajno vzpenjala proti vrhu Hundsteina, pogled nazaj pa je dal spektakularen razgled z jezerom, grebeni in posameznimi planinskimi kočami, ki v daljavi niso bile večje od pikic. Na špičastem vrhu, na katerem ni prav veliko prostora, smo si oddahnili, se preoblekli in okrepčali.

Za sestop smo izbrali drugo, severno stran. »Zagotovo bo lažja od te, po kateri smo se vzpenjali. Mislim, težja je skorajda težko.« Ajoj, kakšna zmota. Pri sestopu smo namreč sledili markacijam, ki so nas peljale po skalni polici in navzdol po Kaminu (ja, še najbolj je spominjalo na ogromen dimnik – ozka vertikala, delno pokrita s snežno ploščo), ki nam je dal misliti. Krušenje oprimkov in kratek odskok s skale na previsno snežno ploščo je bilo nekaj novega zame, zato sem skušala biti čimbolj previdna in osredotočena na vsak korak. Ko smo kamin preplezali, smo se prešerno odpravili naprej, saj bo preostanek poti »pa sigurno lažji, ker težji od Kamina ne more biti.« Spet smo se zmotili.

Ker modrih markacij, ki označujejo zahtevno planinsko pot, nismo videli že več deset metrov, smo se znašli pred zadrego. In pred vertikalo. Zato je terjalo nekaj časa, da smo ugotovili, da nismo zašli, da se na poti ni zgodil nikakršen podor, ter da naj bi se bilo po steni možno tudi spustiti. Korak za korakom smo premagovali in se spuščali po nekaj meterski skali in nekoliko velikih, okroglih oči smo se znašli na varnem na grebenu, kjer se je odprl pogled na celotno dolino, pa vse tam do Hoher Kastena. Sledil je rutinski, vendar nič manj čudoviti, spust proti dolini in polni vtisov ter novih izkušenj smo se vrnili domov.

Marwees. Naslednji vikend smo se z nekoliko večjo in nacionalno bolj pisano druščino odpravili na od Hundsteina sosednji Marwees. Odpravo smo tvorili Nemec, Poljak, Britanec in nas, nekaj Slovencev. Pot smo si začrtali na dva načina, odvisno od kondicijske pripravljenosti posameznikov – ali se je pot iz Meglisalpa nadaljevala proti grebenu Marweesa in dalje proti Bogartenlücke ali pa se je v Meglisalpu obrnila in vrnila v Wasserauen, kjer je bilo tudi naše izhodišče. Wasserauen je namreč odličen začetek za ture tako na Säntis, kot do znamenite koče Äscher in Ebenalpa, Schäflerja in mnoge druge.

dsc_00651.jpg
Z rdečo puščico je označena čreda krav, katere so pastirji gnali na planino zgoraj.

Ko smo se v Meglisalpu okrepčali, se je naš del skupine odcepil in pognal v strm breg zahodno od Hundsteina, kjer smo prečkali snežišče (za katerega nam na srečo ni bilo potrebno natakniti derez) in v kratkem času, zahvaljujoč se ohranjanju nadmorske višine, prekorakali precejšnjo razdaljo do sedla Widderalp.

DSC_0073

Od tam smo se priključili na modro označeno pot, ki opozarja na zahtevno pohodniško pot in se povzpeli na greben, po katerem smo bolj ali manj konstantno hodili, srečali nekaj pohodnikov, ter veliko več ovc. Pravzaprav se na vrh Marwees sploh nismo povzpeli, saj do njega ne vodi nobena označena pot, temveč smo ga obšli in se (nekateri) z grozo sprehajali po grebenu tik ob vertikali, pri čemer se mi še zdaj stopala in dlani divje potijo. Mini klobasice, šnopc, oreščki in kruh smo malicali na enemu izmed vrhov, nato pa se lotili poti navzdol čez Bogartenlücke.

marwees

Glede na pogled proti parkirišču, kjer so nas čakali avtomobili, je bilo pričakovati, da bo spust zelo neusmiljen in strm. Zračne horizontalne razdalje je bilo smešno malo za tako višinsko razliko, zato je bila odločitev, da pri spustu uporabljam pohodniške palice, pametna. Okroglih 1200 metrov višinske razlike nam je bilo po dveh urah hoje navzdol več kot čez glavo, zato smo bili presrečni, ko so noge naredile nekaj korakov po ravnini do parkirnega mesta.

Hoher Kasten. Verjetno so bili že vsi Zemljani v moji okolici na Hoher Kastenu, razen mene. Vraga, morda se najde kdo, ki je pricapljal na vrh bos, jaz pa se ga medtem še nisem lotila. Z ogromnim oddajnikom in restavracijo na vrhu ga je težko zgrešiti ob robu doline reke Ren.

Tokratna ekspedicija je bila malce drugačna. Švicarja Markusa smo ponucali za lokalnega vodiča, ki nam je obljubil strm vzpon po neoznačeni poti. Vsekakor je bil v obljubah zelo skromen!

Nekaj malega višinskih metrov od parkirišča smo se še celo delali norca iz obljubljene poti težavnosti T5. Pot je bila res bolj podobna avtocesti, kot T5. Ko pa se je silovito postavila v vertikalo, smo vsi malce utihnili. Sopihajoča karavana je komaj imela čas posneti kako posamezno fotografijo, medtem, ko smo se otepali klopov, imeli opravka s prečenjem zelo čedne kamnite stene, ko smo po štirih plezali/hodili in se oprijemali debelih šopov trave, ko smo plezali po skalah (na srečo so le te nudile odlične oprimke in splošno oprijemljivost čevljem) in občasno kukali kam za vraga vodi pot. (»I’m 90% sure this is the way.« »Do you see a path?« »No.«). Obenem smo se hahljali odličnemu Jarekovemu humorju ter si oddahnili, ko smo videli lesen križ, ki je označeval vrh Lienzer Spitza kjer smo naredili kratek premor. Od tam do Hoher Kastena je bilo potrebno premagati še 400 višinskih metrov, ki pa so bili bolj rutinski in z izjemo kače, ki je zaradi meglice na vrhu lovila vse redkejše sončne žarke, ni bilo presenečenj. Na vrhu smo si čestitali za krasen vzpon in prisluhnili alpskemu rogu.

Untitled-1.jpg

Pot nazaj v dolino je bila kolenom in stopalom bistveno bolj prijazna kot npr. pot z Marweesa. Opaziti je bilo tudi nekaj sledi gorskih kolesarjev, kar me je spomnilo na dejstvo, da že kar dolgo nisem kolesarila. Morda bomo pa naslednji vikend prekinili serijo epskih pohodnih tur. Ali pa ne.

Advertisements

MTB Molveno

Sredi vsesplošnega gradbeniškega cirkusa imenovanega tudi »visoka gradbena sezona« je padla odločitev, da se gre za nekaj dni na pravcate MTB počitnice v sosednjo Italijo, v Dolomite, nedaleč od kroga Sella Ronda, kjer se udeležujem vsakoletnega kolesarskega praznika z mojim malim pinky cestnim biciklom Kittyjem. Tokrat sem ga pustila doma, s seboj pa vzela Zverinico, s katero sem od lanskega avgusta, ko sem jo kupila, prevozila le nekaj malega kilometrov in sem bila zato še malce bolj skeptična kako bo vse skupaj šlo.

Tisto sredo mi je zaradi obilice dela komajda uspelo pravočasno zaključiti v pisarni, zmetati preostanek prtljage v avto in odpeljati Ino v hotel za hišne ljubljenčke, ter nadaljevati pot proti Molvenu, naselju, ki se dviga v hrib nad jezerom in ni nič drugega kot čista poezija narave, ki je tukaj dala svoj maksimum. Tega seveda zaradi pozne večerne ure prihoda ni bilo opaziti, vendar sem vseeno imela občutek, da sem v prelepem kraju.

DSC_0021

Prvi šok, tokrat presenetljivo v pozitivnem smislu, sem doživela ob namestitvi v bungalov v kampu, ki se nahaja tik ob jezeru Lago di Molveno. Očitno opis na booking.com-ovi strani ni bil natolcevanje in gre resnično za novozgrajene, prostorne

bungalove, z ravno prav veliko teraso. V bistvu nekaj, kamor bi se takoj preselila. Fantastično! Po dolgem in napornem dnevu sem padla v posteljo, da niti ne vem ali je bil samo spanec ali koma.

Jutro je bilo namenjeno čudenju tako lepemu bungalovskemu naselju kot Molvenu nasploh. Če ne bi bilo značilnih neskladij pri odpiralnih časih trgovin in podobnih drobcenih šlamparij, ne bi niti verjela, da sem v Italiji. Popoldne se z Grego le usedeva na bicikla in »greva en krog okul jezera narest, pol bova pa vidla, kam naju še odnese«. Večino časa nisem vedela ali naj med kolesarjenjem gledam pred sabo ali naj stegujem vrat in obračam glavo proti jezeru in goram v ozadju. Za mnoge fotografije se je bilo potrebno tudi mnogokrat ustaviti.

Zelo hitre kalkulacije so pokazale, da imava ravno dovolj časa, da se povzpneva na bližnji hrib in za spust uporabiva progo, ki je del bike parka v Molvenu. Bike parki, sicer ne v celoti, so že odprti in med vikendi za prevoz navzgor skrbijo žičnice. Ker pa je bil četrtek, je bilo potrebno kakih 500 višinskih metrov premagati klasično – na žgance. Kmalu je postalo jasno, zakaj so nekatere gozdne poti prekrite z betonom. Ponekod je klanec namreč tako strm, da bi nekaj neurij pot popolnoma erodiralo, kolesarju pa bi pesek še dodatno nagajal pri vzponu. S težavo sem se borila proti dviganju prednjega kolesa, čeprav sem še vedno navdušena nad prestavnim razmerjem pri Zverinici.

Spektakularnim fotografijam na vrhu je sledil spust po urejeni progi Blade Runner, ki velja za lahko progo, jaz pa niti nisem vedela kaj delam in kako delam. Kljub koristnim napotkom sem se lahkomiselno lotila precej mastnega odseka, ki je rezultiral v blatni kopeli. Brez skrbi, tokrat niti ene modrice. Ker sem padla na mehko. Na blato. Na drek. Preostanek poti sem razmišljala v glavnem o tem kako in s čim bom prala obleke, saj nisem navajena, da pridem s kolesarske fure umazana od glave do pet (pa čeprav se me je tudi pri cestnem kolesarjenju marsikdaj ujel dež in vsa možna svinjarija). Obleke mi je nekako uspelo oprati, kolo pa sem prav tako uspela rešiti blatnega oklepa.

DSC_0075

V petek je bila na vrsti daljša kolesarska tura, ki je, kot vedno, na mapi izgledala kar standardno, ko pa sva z Grego pognala v klanec, se je cesta ponekod postavila tako navpično, da sem nejeverno stopila s kolesa in del poti preprosto prehodila. In tako je šlo več kot tisoč višinskih metrov.

Cilj je bil Paganella na 2125 metrih n.m.v., vendar sva na koncu glavnino vzpona zaključila nekoliko nižje in raje z rezervami moči nadaljevala pot vzdolžno proti jugu, kjer se je na neki točki odprl neverjeten pogled na Gardsko jezero in nevihto v dolini. Tu se je začel tudi spust po enduro progi 805 in zopet nisem vedela kaj natanko naj pričakujem. Pa se je začelo preveč lepo, da bi bilo res – vožnja po ozki potki preko travnate jase, ob toplih sončnih žarkih in rahlem dežju, potem se je začela spuščati po gozdu in, z izjemo nekaj odsekov, sem jo prekolesarila po pameti in brez težav. Vmes so me začarali pogledi na jezero, ki je bilo tako globoko spodaj, da mi sploh ni bilo jasno, kako bom lahko na tako kratki razdalji izgubila toliko višinskih metrov.

Občutek, ko sem se gnila, prešvicana, umazana, malce lačna in precej utrujena zapeljala do jezera in se tam usedla…eh, kaj bluzim. Občutek, ko sem pred sabo dobila zajeten kupček testenin s slastnim pestom – za take momente se splača kolesariti 8 ur.

Sobote sem se potiho in čisto malo bala. Kot že prej rečeno – med vikendi se odprejo bike parki, sedežnice se poženejo, s tem pa pride tudi vsa možna mularija z neverjetnimi sposobnostmi in opremo in nekako se nisem počutila, da ravno tja spadam.

Prva vožnja je bila pač borba za življenje. Kolo sem držala tako silovito, da sem se lahko dejansko peljala le nekaj zavojev, potem pa sem bila že preveč utrujena. Kot spužva sem poskušala vpiti čim več informacij in nasvetov, kako čim bolje prilagoditi vožnjo in gibanje terenu. Po nekaj ponovitvah mi je šlo že bolje in vožnja čez premnoge kuclje, ovinke in tudi nekatere korenine ni bila več podobna borbi za življenje, temveč zabavi. Do sproščenosti in popolne zabave manjka še nekaj tisoč kilometrov.

Nedelja je bila rezervirana za plezanje po zavarovani poti na Paganelli, toda vreme se je tokrat odločilo, da nama zagodi: ob vzponu na Paganello (kljub uporabi sedežnice je bilo potem še vedno potrebno opraviti okoli dve uri hoda do vrha) je kazalo dokaj ugodno, ob prihodu na vrh pa so se pripodili oblaki, nekaj grmenja in dežja (videti je bilo pravo povodenj v dolini) in odločitev, da plezanje v takih razmerah odpoveva, je bila vsekakor na mestu. Čeprav je na poti v dolino sonce še nekajkrat na kratko posijalo. Ah, ja, gorsko podnebje.

DSC_0139

Molveno me je presenetil na celi črti, je odlično izhodišče za kolesarske in pohodniške ture in možno si je prilagoditi dnevne ture glede na svoje znanje/fizične zmogljivosti. Poti, takšne in drugačne, so precej dobro označene, z zemljevidi se je možno založiti v lokalnem kolesarskem zavetišču. Ob pridobitvi kartice, ki potrjuje nastanitev v kampu, je možno izkoristiti tudi nekaj popusta pri nakupu kart za žičnice, pri izposoji opreme itd.

Molveno je lep, neonesnažen kraj, ljudje so prijazni in ustrežljivi, bungalov in kamp pa bi ocenila z 9/10 (9 zaradi manjkajočega prostora za shranjevanje koles. Tak prostor je bil menda na voljo zraven ceste, ki pa se mi ni zdel ravno simpatičen…). Predvidevam, da je v času poletne sezone precej bolj obljuden. Osebno mi je zelo ustrezalo, da v bike parku ni bilo pretirane gneče, na celotni kolesarski turi pa ni bilo srečati več kot pet oseb. V bistvu moram poudariti, da sem prvič pošteno zagodrnjala (in nisem nehala godrnjati naslednjih nekaj ur) ravno na poti nazaj, ko sem med hudo lakoto brskala za picerijo, ki bi mi postregla najbolj slastno pico v Italiji. Seveda je bil to precej večji podvig od tistega osvajanja vrha Paganelle, saj je do pete ali šeste ure popoldne bolj ali manj vsaka restavracija v Italiji zaprta. Razen slednjega je bil tale kratek dopust izvrsten in komaj čakam naslednji vikend, ko se odpravim v kanton Wallis na nekaj lekcij iz gorskega kolesarstva.

Dober čevap je sreče znak.

Po dolgi dopoldanski pripravi koles (kot neučakan otrok sem že nameravala sitnariti, kdaj bodo kolesa nared in naložena v avtu, vendar sem ugotovila, da ne bo prav dosti pomagalo) smo se le nakapljali v Feldkirchu in odpravili na prvo družno kolesarjenje čez drn in strn. Rok nas je vodil najprej večinoma v klanec, po poteh, ki jih nikoli nisem zasledila niti na karti, kaj šele kako drugače, in kmalu smo se pošteno zadihali in ogreli. Čeprav je v visokogorju še kar nekaj snega in so gore tako zaenkrat za pohodništvo neprimerne, se je v dolini pomlad že prav bahavo začela.

IMG-20180414-WA0000.jpg

DSC_0006_4 Po daljšem spustu po makedamu in dejstvu, da nam je Rok zapravil možnost za pripravo odličnega golaža (pri brzenju navzdol je namreč za malo zgrešil srno, ki je prečkala pot), smo bili prisiljeni želodce napolniti nekako drugače. Pa smo se odločili, da poiščemo tisto gostilno, ki naj bi po ljudskem izročilu in balkanski mitologiji pripravljala prave, pravcate, balkanske…čevapčiče.

Z negotovostjo smo sledili navigaciji in se znašli sredi neke industrijske cone, v kateri se je za živo mejo skrivala rahlo zanemarjena bajtica, ki so jo obkrožale mize, stoli ter nekaj zarjavelih kosov opreme za žar. Previdno smo posedli za mizo. Magnifico se je vrtel v na radiu v notranjosti lokala. Naročili smo tisto pivo, ki so ga pač imeli. »Nešto bi pojeli.« Odgovor je bil, da strežejo samo eno jed – čevapčiče. Odlično, 10 komadov za slehernega lačnega kolesarja bo menda dovolj.
Priznam, pričakovanja so bila nizka. Vendar, ko se je pred mano znašla lepinja, prepojena z juho, porcija čevapov s čebulo, ajvarjem in fejk kajmakom, sem morala priznati, da smo naleteli na biser v Vorarlbergu. Dober obrok se prepozna po tišini obedovalcev. Niti fotografirati nisem uspela svojega krožnika. Niti neumesna jagoda za dekoracijo me ni zmotila. Jedli smo čevapčiče in to proper čevapčiče, ob katerih se mi še zdaj med pisanjem cedijo sline.


Nikdar več ne bom lačna (kot da sem pri svoji kilaži že kdaj bila) in tavala okrog McDonaldsov.

Hobi št. žnj

Že dlje časa mi je jasno, da je rekreacija v smislu kolesarjenja sredi tukajšnjih zim milo rečeno tvegana. Ne toliko zaradi prometa, ki je ob večerih navadno zelo redek, pa še ti posamezni vozniki me pazljivo obvozijo, ko me – kot božično drevo osvetljeno – zagledajo na cesti. Ruleta, ali se cesta sveti zaradi vode v tekočem stanju ali v trdnem, je preprosto preveč tvegana, naj bo to vožnja s cestnim kolesom ali MTB. Temperature so se precej znižale, debelina snežne odeje se v vasi približuje dvema metroma, še precej več pa ga je v hribih.

Moj najnovejši podvig se torej imenuje tek na smučeh, “langlauf” po nemško in “cross-country skiing” po angleško. Po Sanjino tudi “kako se pade s smučmi, ko stojiš pri miru”. Na televiziji je zadeva videti silno preprosta: v vsako dlan dolgo palico s katero malce mahaš naokrog in se poganjaš, ter par ozkih smuči, s katerimi se elegantno odrivaš in v momentu premagaš razdaljo nekaj kilometrov. Po možnosti se vmes še ustaviš in z zračno puško v nekaj sekundah zadeneš vseh pet tarč.

Seveda temu ni tako.

Najprej se nisem mogla načuditi, kako smuči drsijo. Dobila sem občutek, da bi zlahka lahko padla na mestu. Od vseh padcev, ki sem jih tisti dan izvršila, se sicer ne morem spomniti, če sem dejansko padla že, ko sem samo stala na smučeh. Je pa povsem možno. Smuči in čevlji so zelo lahki. Stopalo lahko, za razliko od smučarskega čevlja, skoraj neomejeno opleta okrog edinega dela, ki te drži v enem kosu s smučmi. S palicami, ki so seveda precej daljše od tistih za alpsko smučanje, pa si lahko ob neprevidnem poganjanju učinkovito razbiješ zobe. No, malo za šalo, malo zares, v resnici ni tako hudo. Ni pa niti približno lahko.

Pri drsalni tehniki je potrebno težo telesa prenašati vstran zdaj na eno smučko, zdaj na drugo. Korak je potrebno zadrsati dovolj dolgo, da obdržiš hitrost in ritem in da hkrati varčuješ z energijo. Sicer si videti kot jaz, ki med cepetanjem, mahanjem s palicami in obupanim lovljenjem ravnotežja, ne »pretečem« več kot deset metrov naenkrat. Je fizično zelo naporna vadba, vendar super v smislu vsestranskosti. Je popolna vadba, pri katerim sodeluje celotno telo. Deluje mi kot dovolj zdrava vadba tudi za kolena in stopala, s katerimi imam kar nekaj težav. In je šport, ki navadno poteka v fenomenalnem okolju, naj bo to prelaz Hochtannberg ali pa Pokljuka.

Zaenkrat me čaka obilo učenja, ponovitev in koncentriranja na posamezne gibe. Ko (oz. če bom) tehniko osvojila, si tek na smučeh predstavljam kot trening za ohranjanje in stopnjevanje fizične kondicije, ter popoln odklop od vsakdanjega stresa in meditacijo v družbi gora.

Če sem v nedeljo naredila svoje prve tekaške korake, sem v ponedeljek že takoj po službi odhitela na bližnji poligon. Danes, v torek, pa so me že nagnali s poligona, češ, da je prepozno in da se po sveže pripravljeni progi ne smem peljati s smučmi. Za jutri je napovedano iskanje alternative v sosednjem Schoppernau. Lahko sem pa še vedno žlehnoba in se kljub prepovedi zapeljem po sveže steptani progi pred očmi zgroženih in jeznih vzdrževalcev. Vsaj naučila bi se hitrejšega in bolj konstantnega teka. 😛

 

 

(De)motivacijska.

V pičlih desetih minutah se mi je zgodilo toliko grozljivih stvari, da sem sklenila, da se je najbolje utaboriti pred računalnik, TV ali podobno napravo in delati prav nič. Ko sem prvič letos navlekla kolesarska oblačila nase – pri tem bi si zaslužila vsaj pohvalo, če že ne medalje, saj sem si med prazničnim žretjem priborila minimalno pet dodatnih kilogramov – si pripravila kolo in se v zanosu največje možne motiviranosti ponosno postavila pred hišo, sem zgroženo ugotovila, da nimam zadnje luči. Zadnja luč, prav tako izjemno pomembna pri kolesarjenju v popolni temi, je ostala na Zverinici, ki je parkirana v Dolini, 60 kilometrov stran. Iskreno sem se opravičila rožnatemu Bianchiju, ki je nič kriv romal nazaj v klet, kjer je depresivno slonel na stojalu že vsaj zadnje tri mesece. Večino zime je tu gori namreč težko in nevarno kolesariti, zato na teren niti ne silim preveč brezglavo.

No, ker sem ob pospravljanju opreme postala ravno prav lačna, sem se odločila, da bom za spremembo pojedla nekaj zdravega, zato sem začela sestavljati blender, ko me je že drugič popadla smrtna groza – imam rezilo, nimam pa tesnila, ki je nujno potrebno, da med mešanjem ne naredim razdejanja po kuhinji. Ina ga je med igro zopet uspela nekam pognati/stlačiti/skriti in ga iščem že nekaj dni zapored pod različnim pohištvom in preprogrami (Ina ima najraje prav razne elastike, tesnila, bluetooth slušalke ipd.).

Epilog bo verjetno isti, kot že nekajkrat do zdaj: primorana bom na Ebayu kupiti drugo tesnilo. Besno sem zagnala vse sestavne dele nazaj v omaro. Vendar se še vedno nisem vdala. Jedla bom zdravo in pika. Narezala si bom sadje v sadno solato in uživala v zdravem obroku. Med rezanjem manga si nisem mogla kaj, da ga ne bi polovico že sproti pojedla, ko se mi je košček sadja zaletel v grlu tako grdo, da bi med kašljanjem na koncu skoraj bruhala. Kašljam zdaj tudi že kako uro, pravzaprav se sploh ne spomnim kakega okusa je bila na koncu ta imenitna sadna solata.

Prišel bo dan, ko bom kupila še eno zadnjo Cateye-vo luč za na kolo, pet rezervnih tesnil za mikser in prišel bo dan, ko bom hrano dejansko začela tudi žvečiti. Verjamem vase.

 

Varšava

Po dolgem času sem se kot turistka odpravila nekam na tuje, sploh prvič pa za Silvestrovo. In ja, že konkretno korakamo v novem letu, tudi služba se je znova začela, meni pa še vedno ni uspelo spisati novega zapisa na blogu, ki v zadnjem času prav žalostno ždi na nekem osamljenem serverju v tem računalniškem kozmosu.

Pa smo se 28.12.2017, po 4-urnem spancu (“Bom med vožnjo lažje spala!”) res nakapljali k najetemu kombiju ob nečloveško zgodnji jutranji uri in odpravili proti severovzhodu Slovenije, čez Graz proti Dunaju, tik mimo Brna in vse do Varšave na Poljskem. Kljub temu, da sem zdaj pa res že vajena dolgih relacij, sem vseeno zazijala, ko sem v navigacijskem programu prebrala, da nas čaka 1055 kilometrov poti do Varšave.

Namesto obupnega spanca v kombiju, sem se posvetila navigaciji in nemarno razlezena na prvih dveh sedežih, z nogami na armaturni plošči, sem nas bolj ali manj uspešno vodila po cestah.

DSC_0006.jpg

281px-Znak_D-39._Ograniczenia_prędkości_w_Polsce_od_2011.svgTe so bile do meje s Poljsko standardne, potem pa niti ne. Ko sem pobrskala po informacijah, kakšne so omejitve na poljskih cestah, sem bila še bolj zbegana. Kako smo bili šele zbegani, ko smo na cesti, ki je še najbolj spominjala na slovenske avtoceste (Poljaki so tudi vozili tako hitro kot na slovenskih avtocestah), opazili avtobusne postaje, neverjetna in nenadna križišča (tako semaforizirana kot tudi nesemaforizirana), neverjetne prehode za pešce (Darwinova nagrada?), živalske kadavre in kaj vem kaj še. Ko smo zadnjih 15 kilometrov poti pred Varšavo vozili po popolnoma uničeni cesti, ki bo sicer v kratkem deležna konkretne prenove, se mi je zdelo, da huje pač ne more biti. Seveda je lahko huje – ko ob koncu 15-urne vožnje smrdiš tudi sam kot kadaver in si pod tušem odpreš toplo vodo in priteče rjava brozga…No, ja. Kar renčala sem od togote.

Prvič sem preizkusila aplikacijo Uber in moram reči, da v Varšavi sistem deluje odlično. Ne glede na katerem delu tega ogromnega mesta se nahajaš, vedno je voznik Uberja nekje blizu. Princip Uberja je, da ti različni vozniki nudijo prevoz za vnaprej določeno vsoto denarja. Tako se zlahka izogneš preplačilu, saj te bo voznik navadno hotel pripeljati čim hitreje in po najkrajši poti na cilj. Za razliko od kakšnega zvitega taksista. Uber sem povezala s kreditno kartico, zato mi ni bilo potrebno odštevati in iskati drobiža. Prav tako lahko preko GPS signala spremljaš svojo lokacijo kje se nahajaš. Uber voznik je res hiter. V primerjavi z javnim prevozom, ko smo na poti v center mesta uporabili en avtobus, tramvaj in podzemno železnico, kar je trajalo uro in pol, nas je Uber pripeljal v dvajsetih minutah. Je tudi precej poceni, še posebno, če si stroške razdeliš z več sopotniki.

Varšava je res ogromna. Na prvi pogled je videti razmeroma čista. Z zanimivim načelom – parkiraj kjer le najdeš prostor, pa naj bo to označeno parkirišče ali zelenica med dvema pasovoma ceste. Večje in manjše trgovine so odprte tudi do 22. ure, kar se mi zdi po avstrijskem načinu življenja že kar malo čudno. Na vsakem vogalu je lokal, kjer dobiš lahko kaj za pod zob. Ne bom pozabila gostilne “Pri Švejku”, kjer sem se nažrla dobrot – od pirogov, do vseh možnih vrst mesa – in nato naslednjo uro na pol leže za mizo prebavljala in poskušala dihati. Hrana je nasploh odlična in zelo poceni. Pivo odlično in še bolj poceni. Praktično se je nemogoče zadrževati in normalno jesti ter piti.

Zadnji dan starega leta smo se odpravili na ogled mesta z vodičko, ki nam je v hladnem in vetrovnem vremenu lahko še bolj nazorno predstavila tragično zgodovino tega mesta in njene junake. Varšava je bila v drugi svetovni vojni praktično zravnana s tlemi in fascinantno je bilo videti, kako hitro si je opomogla in dobila današnjo podobo.

DSC_0091_1DSC_0096_1

Eliksir iz hibiskusovega čaja, sadnih sokov, klinčkov in vsega dobrega ter kozarček vodke je spodbudilo pretok krvi po skoraj zmrznjenih stopalih v znani gostilni Zapiecek med čakanjem na piroge. Ti so bili v kombinaciji z različnimi omakami seveda fantastični. Tako fantastični, da se mi še zdaj cedijo sline.

DSC_0080_3

Polna vtisov se me je že kmalu po polnoči polotila utrujenost in sem z veseljem padla v posteljo.

Prvega dne novega leta smo se odpravili nazaj domov, pri čemer smo opravili prvo polovico poti, prenočili v Brnu in naslednji dan opravili še s preostalim delom poti. 1. januarja Čehi praznujejo obletnico odcepitve od Slovaške in na ta dan je praktično nemogoče najti gostišče, ki bi sestradanemu popotniku ponudilo nekaj užitnega. Kljub temu smo v Brnu izvohali zakotno indijsko restavracijo, v kateri smo se imenitno najedli.

Ko smo z avtoceste končno zagledali Triglav, ki se je v lepem vremenu prav bahavo dvigal v ozadju, sem bila verjetno najbolj vesela. Saj ne, da ne grem rada po svetu, vendar se veliko raje vrnem domov.

Säntis

Ko je napovedanih vsaj 10 dni popolnoma sončnega vremena in to v oktobru, se že na začetku tedna začne debata, kam jo bomo ubrali med vikendom, ki sledi. V pisarni sem tudi slavnostno razglasil, da se v petek ne bom gibala nikjer v radiju 60km od pisarne. Takšni pač smo po precej razvlečenem obdobju slabega vremena.

Za pohodniško turo smo torej izbrali Säntis in si dopustili možnost skrajšanja pohoda v kolikor se kdo ne bo počutil optimalno. Kot običajno nisem imela izdelanega mnenja, kaj me čaka, ker švicarskih gora resnično ne poznam.

Säntis je najvišja gora v severnovzhodni Švici, ki meji na tri kantone: Appenzell Ausserrhoden, Appenzell Innerrhoden ter St. Gallen. Po pripovedovanju ostalih bi rekla, da je Appenzell nasploh dokaj podoben Bregenzerwaldu: tam živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, negujejo močan in nenavaden dialekt ter so zelo ponosni na svoj kanton. Slednje je popolnoma logično glede na čudovito pokrajino. Arhitektura je v večini neizumetničena, pristna, s tradicijo.

Med zgodnje-jutranjim barantanjem z baterijskimi vložki za naglavne lučke, podajanjem litrske steklenice s slivovim žganjem in vožnjo med meglicami, ki so se leno vlekle po dolini, smo le parkirali v Wasserauen in četverica se nas je odpravila na pot. Ta se kmalu postavi tako vertikalno, da kmalu ostaneš brez sape in, ko se daleč naprej zasveti vrh Säntisa, je kar težko verjeti, da je gora na dosegu enodnevnega pohoda. Kmalu se je izkazalo, da ob vsem brbljanju čas mineva hitreje, kilometri so ostajali za nami, višinski kilometri so se tajali.

IMG_3943

Zanimivo je, da me kljub življenju v gorah, spektakularni prizori še vedno šokirajo. Od kamnin in njihove plastovitosti, do samega reliefa terena. Ko se nove doline in sedla odpirajo kot predstava za zaveso in se čudiš kam vodi steza, ki kar naenkrat zavije nekam vertikalno, na na videz neprehodno območje. Ko se znajdeš v dolini, obkroženi z visokimi grebeni, ki delujejo kot naravni amfiteater in zaslišiš vriskanje in jodlanje radostnih Švicarjev. Jure jim je vrnil s huronskim “Ijaijaija oooo”, vendar smo zaman čakali na morebiten odgovor “Maribor – šampion!”.

IMG_3976
Seealpsee in vrh Säntisa z ogromnim stolpom na desni. (Foto: Jure Česnik)
IMG_4014
Foto: Jure Česnik
IMG_4040
Foto: Jure Česnik
IMG_4053
Foto: Jure Česnik

Smer, ki smo jo ubrali, bi bila v resnici bolj primerna v poletnem času, saj je do Wagenlücke (ki je od vrha oddaljen cca. 1,5 ure) potekala skoraj izključno v senci. Smo pa na tak način privarčevali kar nekaj tekočine in energije, saj je na sončni strani prijetno pripekalo, kljub temu, da je bil 14. oktober.

Brez večjih težav smo dosegli vrh na 2502 metrih nadmorske višine in se zadovoljno posedli pred kočo z neverjetnim pogledom, kjer smo se okrepčali. Ko smo se najedli in si odpočili, smo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato pa začeli načrtovati pot navzdol.

IMG_4120
Foto: Jure Česnik

Ker smo bili še vsi precej pri močeh, smo se odločili za daljšo pot po drugem grebenu čez Lisengrat do Rotsteinpassa. Kmalu se je izkazalo, da sestop zaradi snega na senčni strani, ne bo najbolj enostaven. Še posebej zame ne, ker me muči strah pred višino. Terjalo je nekaj časa, da sem se navadila na enostavno postavljanje stopal enega pred drugim, na stezici, široki za dobri dve širini čevlja, kateri je sledila kdo ve kako globoka vertikala. Jeklenice sem se tako močno držala, da se mi je skorajda zarezala v dlan, medtem, ko sta pohodna čevlja drsela malo po svoje po strjenem snegu. Seveda brez varovanja. In, ko se je bilo poleg vsega potrebno srečevati s hribolazci, ki so prihajali z nasprotne smeri s podobno velikimi očmi, kot sem jim imela jaz, sem nekajkrat mislila kar obstati in se začeti nesmiselno dreti. Na sreči so mi fantje izdatno nudili moralno podporo (“Tuki pa ne bi blo dobr dol past.” “Je** se, Nejc!”) in tudi najtežji del poti mi je uspelo premagati.

cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik

Kar je sledilo je bila šala mala in verjetno bo tako tudi še kdaj v bodoče.

IMG_4145
Foto: Jure Česnik
IMG_4189
Foto: Jure Česnik
IMG_4246
Foto: Jure Česnik
IMG_4257
Foto: Jure Česnik

Pot v dolino je bila daljša kot sem si zamislila, zato so svoj davek terjala tudi razbolela kolena, vendar je bilo kmalu vse pozabljeno, ko smo v dolini sedli v avto. Štiri glave, polne vtisov ter mnogo mišic z mlečno kislino, se je varno vrnilo domov.