Stelvio & Sella Ronda

Sonce je bilo že visoko in je neusmiljeno pripekalo, ko sem, sicer v varnem zavetju klimatske naprave in izdatne zaloge vode, nervozno prestavljala iz druge prestave v prvo, spet v drugo, nazaj v prvo in tako naprej. Ko tudi to ni več pomagalo, sem izklopila tudi klimatsko napravo, še radio sem dala bolj potiho: Twingo se je boril s Stelviom.

DSC_7842.jpg
Poišči legendo.

Stelvio je drugi najvišji (asfaltirani) prelaz v Alpah. Najvišja točka je na 2757-ih metrih in, če se zapeljte (ali odkorakate) do višje ležeče koče, lahko imenitno obedujete na 2800 metrih nadmorske višine. In če je Twingo besno/obupano renčal med vsemi tistimi serpentinami, ki vodijo do vrha, potem res ne vem kaj se je moralo dogajati s številčnimi kolesarji, ki so mukoma lezli po tej sveti cesti. Definitivno je to kolesarska in motoristična romarska pot, ki jo nameravam nekoč prekolesariti. Bianchi se je tokrat zleknjen peljal na zadnjih sedežih, jaz pa sem zganjala tipičnega turista.

Pogled z vrha je tako veličasten, da si moraš vzeti kar nekaj časa, da dojameš pokrajino.

DSC_7835.jpg

Mudilo se mi je naprej proti Sella Rondi. Odločila sem se udeležiti kolesarskega dne tudi letos in čez nekaj ur sem že na dolgo in široko klepetala z lastnico hotela. Vremenska napoved je bila, milo rečeno, ogabna. Držala sem pesti, da bo neurje obšlo regijo oz. da se bo dež izlil ponoči. Vendar, ko sem zgodaj zjutraj vstala in začela pripravljati opremo, sem bila razočarana: nevhita z vetrom in strelami. Ne bo šlo. Načeloma brez problemov toleriram dež. Vendar strele ne tolerirajo mene.

Med motanjem po hotelski sobi, mi je uspelo potratiti toliko časa, da se je ob poldnevu vreme začelo umirjati in ob enih sem že navdušeno sestavljala kolo. Zrak je bil še vedno razmeroma topel, cesta se je hitro sušila in začela sem s precej hitrim tempom. Gardeno sem pomalicala za šalo.

DSC_7869.jpg

Neurje zjutraj je pomenilo tudi, da je bilo udeležencev precej manj, kar mi je neznansko ugajalo. Držala sem se pravila, da na vrhu ni počitka in da noge počivajo ob spustu navzdol. Morda zato nisem pikirala po najboljših zmožnostih, vendar nič zato. Passo Sella – pomalicala. Passo Pordoi mi je dal misliti. Precej za misliti. Pokanje v okvirju, prestavljanje levo, desno, malo “od uča” me ni toliko znerviralo, kot so me bolečine v trebuhu. Zaužite je bilo preveč čokolade, preveč celo za moj organizem.

s_5161.jpg

Kilav selfie na vrhu Pordoia, ajde čau. Pred mano je še Passo Campagnolo, najnižji, vendar zadnji prelaz. Pred fotografom sem zmagoslavno pozirala, kot da mi nič ni, v naslednjem trenutku pa sem že lovila sapo in stiskala zobe.

c__4490-(1).jpg

Oči so se mi že rosile, ko sem zagledala tablo, ki je označevala vrh. Od zdaj naprej je samo še zabava. Ker sem štartala precej pozno in je bilo dogodka ob tem času že konec, so se na cesto pognala tudi motorizirana vozila in pri spustu je bilo treba biti previden. Kultura vožnje italijanskih voznikov je vsako leto slabša. Kaj vsako leto, vsako minuto.

Ko sem prišla v Corvaro, sem pogledala na uro. Končala sem več kot pol ure hitreje kot lani, rezerv pa je bilo še precej.

Navihano sem pomahala Dolomitom, kljub temu, da bi raje ostala tam še nekaj dni. In Twingo je spet renčal čez Brenner.

 

 

Survivor Schröcken

Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi.

Čez dan smo prijatelju Thibautu pomagali naložiti pohištvo in vse ostale stvari v tovornjak in mu pomahali v slovo. Vedno smo nekoliko jokavi, ko se nekdo izseli iz Vorarlberga in tudi danes smo se čemerno razšli vsak po svoje. Ker sem bila ravno v pogonu, sem spedenala tudi svoje stanovanje: mačko Ino sem nagnala ven, malce sem preuredila razporeditev in dodala mini pisalno mizo – končno imam svoj kotiček za pisanje in risanje – in nato v pralnici (eden izmed kletnih prostorov) med čakanjem, da pralni stroj zaključi s programom, zlagala čiste nogavice, majice in ostalo. Zamišljena sem delala klobke nogavic, ko sem komajda slišala živahen pogovor na hodniku, nato sem slišala, da so se glavna vrata v klet zaprla in nastala je tišina. S polnim naročjem nogavic sem se odpravila iz pralnice proti stopnišču, avtomatično s komolcem podrezala v kljuko, ko sem ugotovila, da se vrata ne odprejo. Pokljukam. Ne, ni možno, da so vrata zaklenjena, teh vrat se nikoli ne zaklepa. Prvi april? Moji možgani delajo trike? Hm.

Potipala sem žepe in ugotovila, da nimam ključev. Prav tako sem ugotovila, da mobilca, ki ga običajno vlačim vsepovsod s seboj, tudi nimam. Na hitro sem analizirala situacijo – sobota zvečer, nihče ne ve, da sem tukaj spodaj, potrebno bo pritegniti pozornost, sicer bom čakala tu do jutra. Vmes sem se spomnila, da na samo srečo v stanovanju nisem pristavila mleka na štedilnik, saj sem nameravala za večerjo skuhati meni tako ljubi mlečni riž.

Po polurnem razbijanju po vratih in huronskem dretju, naj mi vendarle nekdo odpre vrata, mi je postalo jasno, da me nihče ne sliši, saj je hiša izjemno dobro zvočno izolirana. Začela sem razbijati po vseh stenah, vpila vse mogoče neprimerne izraze v štirih jezikih – nope, nihče me ni slišal. Vrnila sem se k vratom, mlatila po njih z dlanmi, da so me pekle, se vanje zaletavala kot stekla lisica, se drla že s popolnoma hripavim glasom – še vedno nič. Med razmišljanjem koliko pajkov zadostuje, da človek ne umre od lakote, sem se spomnila na majceno okno v pralnici. Vodi v svetlobni jašek, ki je pokrit z rešetko, za katero sem upala, da ni previsoko in pretežka. Po nekaj poskusih (in grdo popraskanih rokah) mi je uspelo splezati in se zriniti skozi okno (hvala bogu, da nisem še bolj okrogla), nato potegniti težko rešetko vsaj za nekaj pedajev stran in splezati iz svetlobnega jaška. Osuplo in zasoplo sem gledala okrog sebe in videla še bolj osupel izraz na obrazu nekega soseda, ki je iz terase v mraku opazil nekaj majhnega in glasnega, kako leze iz svetlobnega jaška.

»Madona, tut na skret ne grem več brez ključev« je zaključek današnjega dne.

15a1f98f6dc5d0fc295c8727aaaec551.jpg

Male zmage štejejo.

Napol nezavestna sem med zehanjem zjutraj racala po stanovanju, ko sem opazila, da se v kuhinji ogromen predalnik z živili, buteljkami žlahtnih kapljevin in električnim žarom, prevrača.

Je ni substance, kaj šele same kave, ki bi te tako pokonci vrgla, kot tak moment. Pognala sem se kot nogometni vratar, z nadčloveško močjo zadržala precej težek kos pohištva, sunek pa je povzročil, da je steklenica Primitiva zletela v steno in čez nekaj sekund sem se čudila krvavo-vijolično obarvani steni in praktično celi kuhinji. Zajtrkovala sem Snickers kar ob pobiranju črepinj, razstavljanju predalnika, spravljanju mačke v transporter (razglasila sem izredno stanje), ter brisanju in prezračevanju prostora. Ravno sem pospravila, ko sem se morala odpraviti v pisarno in stena se je pridno sušila ter spreminjala v…čedalje večji drek.

Potila sem se kot še nikoli. Bilo mi je vroče in to ne samo zaradi obilice načrtov, ki so čakali na oddajo. Žal mi je bilo odličnega vina iz juga Italije, katerega sem hranila za svečano priložnost, še bolj pa mi je bilo žal popackane stene štiri mesece starega stanovanja, katerega najemodajalec je – moj šef.

Med delom so se mi pobliskovale različne ideje. Sklenila sem, da bom zaenkrat molčala. Res mi je bilo nerodno zdrdrati kaj se je zgodilo, saj se mi vedno dogajajo neke čudne stvari. Naj mi bo vsaj enkrat nekaj prihranjeno.

Razmišljala sem, da se moram odpraviti v trgovino po čopič, barvo, kit, špohtl ipd. in prekriti to svinjarijo, ko se mi je med vsem pobliskovanjem poblisknilo tudi, da v kopalnici hranim liter dobre, stare Varikine, moje najboljše prijateljice iz študentskih let, ko smo z njo mesečno čistili okrog 30 kvadratnih metrov popolnoma gnilih, plesnivih sten v stanovanju. In res – zvečer sem z njo zdrgnila steno, dokler se ni spet belo svetila, zraven pa sem poplesovala svoj zmagoslavni ples (in vmes poslušala prve tri plošče Coldplay – sem že pozabila kako izvrstna glasba je to). In ne bo mi treba nikomur ničesar razlagati, ničesar plačevati in se opravičevati, tudi varščina (zaenkrat) ostane nedotaknjena.

Pozabite na Perwoll, Varikino v vsako torbico!! In vsako buteljko vina spiti takoj, tudi če malo na silo! Zdaj veste – bolje vino v želodcu kot na steni.

Untitled-5.jpg

 

Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂

Steingarant.

Ob novem letu si rečem, da bom to leto privarčevala eno bizarno vsoto denarja. Čez tri tedne se derem, da si moram kupiti novo kolo in naslednji dan kupim smuči za…bizarno vsoto denarja. Odlično mi gre.

Toda smučanje je z novimi smučmi dobilo novo dimenzijo in z visoko zavihanim nosom se vlečem skozi Oberlech in Lech (če si pri ponosnih lastnikih avtomobilov lahko predstavljate vožnjo z odprtim oknom, skozi katerega malomarno visi roka s čikom, obe sprednji meglenki pa sta prižgani, si lahko predstavljajte tudi kako se na smučeh pelje ultra ponosna lastnica novih dilc). Zato, ker se lahko. Ker imam, dame in gospodje, po trinajstih letih nove dilce. Lech je pač tak, da imajo vsi rilce visoko v luftu, pijejo frdamano drago kavico, jaz pa navdušeno fotografiram tudi všečno urejene WC-je, ker pač “nije žvaka za seljaka” in v Lechu je lahko čudovit celo ta starodavni zbiralnik človeških izločkov.

DSC_6591.jpg

Lech sem omenila že večkrat, ampak šele postopoma dojemam kako monden in znan je med bogatuni, ki jim tukaj uspe zapraviti 40 tisoč evrov tedensko ali več.

Sedežnice so ogrevane, kar ni več nobena novost, ampak vseeno. Uglajeno in elegantno te odpeljejo na vrh. Ne tako kot dvoseda sedežnica na Krvavcu, pri kateri se nehote vprašaš, če te je odnesla sedežnica ali Matilda.

Tudi kar se snega tiče je trenutno Lech bolje založen kot okoliški kraji. Nekaj čudnega se dogaja s tukajšnjimi zimami. Tistih 1,25m snega je skoraj skopnelo, na vidiku pa ni večje snežne nevihte. Zato sem žalostno in prav z novimi smučmi ugotovila, da ni več “schneegarant” (slogan, s katerim se ponašajo tukajšnji kraji. Schnee=sneg), temveč “steingarant” (stein=kamen). Vendar mi vseeno vsak vikend uspe naresti zavidljivo število smučarskih kilometrov.

Ina

(poskušam ignorirati ropot v kopalnici, ki ga povzroča nihče drug kot moja nova in edina cimra, mačka Ina.)

Tole bi se lahko bralo kot oglas. Pa se bo najbrž kot šund.

Ime ji je Ina. Je žlahtne domače sorte. 5 mesecev stara. Bolj živa od živega srebra. Ko ji vržeš žogico, jo prinese nazaj, česar niti naša haskica Kaja ne naredi. Zna prav na glas renčati kot pes, mijavkanje je pa bolj klavrno. Rada se igra skrivalnice izza vogalov, pri čemer ne veš kdo se bolj koga boji.

dsc_6563

Neskončno razvajena se rada valja po naročju, občasno grize, prdi in še vedno vestno gostuje ušesne garje (delamo na tem). Je mnenja, da edina prava pitna voda izvira v straniščni školjki. Sovraži oprsnico, nad kopanjem je navdušena kot vsaka povprečna mačka (t.j. ne mara kopeli). Ob provokacijah smešno nagiba glavo in poškili z očmi še malo bolj kot sicer. V rekordno kratkem času me je naučila strogega pospravljanja vseh mogočih kablov, drobnarij, baterij, kamer, telefonov in podobnega, saj vse možno kandidira za igračo desetletja.

 

Ko sva se peljali nazaj, “Nazaj v planinski raj”, v Vorarlberg, nisva bili oboroženi le z živalskim potnim listom, čipom in cepivom proti steklini. K sreči sem vzela dovolj mačje hrane, ki je bila na dosegu roke, plastenke vode, posodice in pravcato mačje stranišče, da sva preživeli brutalno, 13-urno dramo od vožnje po tako sončnem vremenu, kot po snežni nevihti. Mačje stranišče se je odlično obneslo. Ina je z obupanim mijavkanjem signalizirala nujo, jaz pa sem ustavila avto in jo izpustila iz transporterja. Ko je navdušena zarila pridelek v pesek, sva lahko odpotovali naprej. Skulirano, kot bi trenirale več let. Če ne bi bilo peska, bi bila zadeva precej manj elegantna. K sreči se je tistega dne Ini tudi čudežno umirila prebava in nisva doživeli njene, zdaj že znamenite, Plinske Bombe. V tako majhnem avtu bi bilo to gotovo smrtno.

Ker je to Inina prva zima, šokirano gleda neko čudno, belo, penasto strukturo, ki je prekrila vso okolico. Lahko si le mislite, kako je zazijala na 125cm debelo snežno odejo, ki nas trenutno ovija v Schröcknu.

received_1908914249339569
Post-smučarsko poziranje pred lepotcem Mohnenfluh-jem.

Moj NE kolesarskim stezam.

Idejo za ta zapis sem dobila prav vsakič, ko sem v zadnjem letu in pol kolesarila, ob prihodu domov pa sem se spraševala ali razmišljam prav ali pač samo egoistično.

Ko sem se iz izjemne kolesarske ture nasmejano vračala po bregenzerwaldski cesti proti Schröcknu, si nisem mislila, da bom kot potolčen kupček žalosti v Andelsbuchu čakala sodelavca, da me pride iskat. In točno to se je zgodilo.

Moja slaba lastnost je, da sem formalistka – rada se držim pravil in kjer najdem kolesarsko pot, se peljem po njej, saj je vendarle namenjena kolesarjem in njihovi varnosti! In ko sem se peljala po na novo urejeni cesti skozi Andelsbuch, sem ugotovila, da je za mano precejšnja kolona vozil. Na moji desni se je začel razkošno širok prazen pločnik in odločila sem se, da se vozilom umaknem ob prvi priložnosti. Opazila sem, da se kmalu pločnik zniža in tam bom s kolesom poskočila na kolesarsko stezo/cono za pešce. Žal sem v zadnji milisekundi opazila, da robnik sploh ni tako nizek, moj vpadni kot pa veliko preoster, da bi se vse skupaj izšlo. Z Bianchijem sva se skatapultirala na pločnik nekoliko bolj spektakularno, kot je bilo predvideno (seveda se je vse dogajalo mnogo prehitro, da bi lahko odpela čevlje s pedal) in sama sreča je bila, da me tista kolona vozil za mano ni povozila. Pristala sem na desnem kolenu, komolcu in glavi. Še vedno pritrjena na kolo.

V želji, da bi bilo kolesarjenje varno, sem se poškodovala in kriva sem si popolnoma sama. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (do zdaj že številnih) incidentov na kolesarskih stezah analizirala in prišla do zaključka, da cestno kolo spada na cesto in nikamor drugam.

  • vsi robniki niso speljani na nivo asfaltne površine, kar onemogoča kolesarjem z ozkimi gumami, da se vključijo na cono za pešce in kolesarje. V najboljšem primeru si sčasoma uničiš kolesne obroče (majkemi je to drago), v najslabšem primeru s kolesom narediš salto (opisano zgoraj)
  • kolesarske steze so namenjene kolesarjem s povprečno hitrostjo 15km/h ali manj. Pogosto so ozke in s strašno ostrimi ovinki.
  • pešci se navadno sprehajajo tudi po kolesarskih stezah. Nihče nikamor ne gleda, nekateri slabo slišijo, nekateri ne slišijo ničesar, zato mi tudi zvonček ne bi veliko pomagal. Predvsem pa so pešci nepredvidljivi. Ko ravno mislim, da bo oseba pred menoj še naslednjih 5 sekund hodila naravnost, se ta oseba kar naenkrat tik pred mano odloči za korak v levo. Baaaaaaaam!
  • nenazadnje so kolesarske steze največkrat speljane tako, da se je nemogoče konstantno hitro peljati. Nenehno zaviranje, pospeševanje, zijanje kam je izginila kolesarska pot in kako se spet vključiti nanjo je na daljših turah IZČRPAJOČE.

Zato me sedaj lahko privežete na sramotilni steber, prijavite na policijo in spljuvate po fejsbuku – po kolesarskih stezah se bom vozila le še izjemoma in na določenih odsekih izven naselij. Zavoljo lastne varnosti! Svoboda cestnim kolesom!